Športni sindikat

To področje bi morala urejati sekcija športnikov v sklopu Olimpijskega komiteja Slovenije, saj OKS združuje vse športne zveze. V sekciji športnikov naj bi bili dejavni predstavniki vseh športnih zvrsti in naj bi soodločali o športu. Navsezadnje je OKS servis za športnike in ne nasprotno, kakor imam pogosto občutek, da dejansko je. Žal ni bilo tako in menim, da je športni sindikat dobra rešitev. Sindikat je še v povojih. Moje videnje je, da mora biti sindikat samo servis, ki je v pomoč športnikom, in nič drugega. Pri sindikatih pa vemo, da se hitro izrodijo in jih nekateri izkoristijo za svoje ambicije in svojo promocijo. Če bom opazil, da se dogaja kaj podobnega, bom odšel.

Imajo športniki res toliko časa in energije, da se bodo ukvarjali še s sindikatom ali športno sekcijo v sklopu OKS-ja?

To je glavni problem, da se športniki težko organiziramo in spravimo skupaj, saj ima vsak svoj ritem treningov. Večinoma imamo treninge dvakrat na dan in tega ne moremo spreminjati. Tudi stavkati pravzaprav ne moremo, ker če ne bomo tekmovali, zakaj bi sploh trenirali, in torej pljuvamo v lastno skledo. Tu smo zelo omejeni in imam občutek, da se tega prav dobro zavedajo vsi, ki o nas odločajo. Športniki imamo glede tega zvezane roke, ker ne moremo tvegati, da se ne bi udeležili svetovnega prvenstva. Kariera pa je kratka. Spet bi bilo veliko lažje, če bi bilo to organizirano v sklopu OKS-ja, kjer imajo na voljo vse službe in administracijo. Sestanke bi imeli le o zelo občutljivih zadevah, drugo bi urejali na treh ali štirih rednih sestankih vsako leto. Glavna hiba sindikata je, da nima sredstev za zaposlitev profesionalcev. To je bilo očitno tudi na tem protestu; stvar je težko speljati, če nimaš za sabo pravega aparata.

Kaj se je spremenilo, da ste se športniki le organizirali in dvignili svoj glas?

Dohodninski zakon je bil le kaplja čez rob. Zadnja leta so se stvari samo nabirale. Iz sezone v sezono so se razmere zgolj slabšale. Pri rezultatih, kakršne imamo, vidim, da gre vse strmo navzdol. Poznam veslača, ki je bil peti na svetovnem prvenstvu in deveti na olimpijskih igrah, pa dobi na mesec 60.000 tolarjev. To je navadno životarjenje. Ljudje vidijo samo tistih nekaj športnikov, ki veliko zaslužijo. Daleč od resnice pa je, da bi bili športniki pri nas bogataši. Treba je spremeniti celoten sistem in športniku omogočiti, da ko zasluži in če zasluži, to vlaga naprej. Zdaj država športniku, če zasluži, pobere 60 odstotkov. Če ne zasluži, pa je ne briga, kako bo preživel.

Kaj predlagate?

Eden od predlogov je, da bi bilo tako kot v tujini, da bi imeli minimalno obdavčitev, recimo okrog 15 odstotkov, ne glede na dohodek. Zraven bi bilo treba omogočiti, da se, če je ta dohodek nekoliko nadpovprečen, presežek vlaga v pokojninski sklad in se to ne obračunava v dohodnini. Po končani karieri bi lahko športnik prišel do tega denarja z minimalnimi davki. Po drugi strani ima država ves ta čas možnost obračati ta denar. Verjamem, da je samo zunanji minister zadnji teden potrošil več, kot bo v proračun prispevalo 20 vrhunskih športnikov. Težava pa je tudi v tem, da športniki nimamo svojega ministrstva. Zmeraj smo skriti v ministrstvu za šolstvo. Šport je tako rekoč vedno postranska stvar.

Športniki ste pripravili protest. Zakaj niste protestirali takoj ob sprejetju zakona, ampak šele zdaj? Študentje so recimo protestirali že takoj in zbirali podpise ...

Spet smo pri tem, da so športniki preobremenjeni. Sindikat je bil ustanovljen šele ob koncu leta, nekje okoli volitev. In spet bom žogico vrgel proti OKS-ju - trdijo, da so spremljali nastanek zakonodaje, kot so nam zatrdili, so pisali proteste in ugovore, ker pa ti niso bili sprejeti, se nihče ni pretirano obremenjeval. Neposredno se športnih funkcionarjev zakonodaja ni dotaknila. Dotaknila pa se je športnikov. Za protest angažirati športnike pa je veliko težje kot zbrati podpise med študenti.

Torej očitek, da ste vi bližje LDS in da zato niste protestirali prej, ampak zdaj, ko je na oblasti SDS, ne drži?

Rad bi poudaril, da nisem niti član niti simpatizer nobene politične stranke, kljub vabilom z obeh strani. Žal v Sloveniji tudi (še) ne vidim politične opcije, s katero bi se lahko poistovetil. Še zmeraj trdim, da nas je prejšnja vlada pripeljala v tako stanje, v kakršnem smo. Če bi imela posluh za šport, bi bile razmere danes boljše. Nova vlada pa se ne zmiga. Zakone, pri katerih imajo svoj interes, so sprejeli po hitrem postopku. Recimo zdaj novi zakon o RTV. Če je interes, se najde tudi pot. Občutek imam, da skušajo zadevo prevaliti z enega ministrstva na drugo. Vse bo potihnilo, športniki pa zaradi tega ne bomo nehali tekmovati. Vseeno bi se morala povezati celotna športna sfera.

Ste se lažje pogovarjali z zdajšnjo ali s prejšnjo vlado?

S prejšnjo se nam ni uspelo pogovarjati, vsaj meni ne, ker sem v sindikat vstopil ravno v času volitev. Bil sem na sestanku pri ministru Zveru, ravno ko je nastopil mandat. Takrat sem dobil občutek, da so hoteli zadevo prevaliti na prejšnjo vlado in na finančno ministrstvo, ki o tem odloča. Tako si malo podajajo žogico. Vmes pa mine nekaj tednov ali nekaj mesecev.

Kaj pa pravi finančni minister?

Osebno nisem bil na sestanku s predstavniki finančnega ministrstva, tako da ne vem, kako so potekali pogovori. Rezultatov za zdaj še ni.

Na enem od transparentov na protestu je pisalo "Nočemo argentinskih davkov, hočemo slovenske uspehe", čeprav zdajšnji minister za finance ni pripravil tega zakona.

Osebno sem bil za mirnejšo pot reševanja tega vprašanja, ker sem se bal, da je za stavko malo prezgodaj. Tako se je odločil sindikat, sam pa kot član sindikata cilje, ki jih ima sindikat, podpiram. Zato sem se protesta tudi udeležil. Konkretno bi bilo treba vprašati avtorja tega transparenta.

Protestni shod je bil videti kot nekakšno opozorilo pred pravo stavko. Omenjen je bil, kaj dosti si ga pa nihče ni gnal k srcu.

Res je bilo to opozorilo, ker če bi stavkali, ne bi smeli tekmovati. Bomo videli, nismo niti pričakovali, da bomo v treh dneh povsod sprejeti in slišani. Mislim, da se mora učinek pokazati v enem mescu.

Spet smo pri tem, da si športniki ne morete privoščiti stavke!

Mi živimo od športnih izidov.

Zakaj se ne dogovorite za stavko vsaj na državni ravni? Ste športniki lahko tako enotni?

Športniki si na svojo roko ne upajo narediti kaj dosti. Da bi kaj bojkotirali, bi se morali najprej uskladiti z zvezami. Zakon najbolj prizadene ekipne športe, ker imajo največje proračune in največ športnikov na plačilnih seznamih. Poleg tega se financirajo skoraj izključno s sponzorskimi sredstvi, javnega denarja imajo manj. Morali bi torej skoordinirati prekinitev ligaškega tekmovanja z vodstvi lig in vodstvi klubov. Če bodo to dojeli, bomo močnejši. Navsezadnje je vodstvo Krima to že dojelo. Protesta so se udeležili vsi od Jankovića do rokometašic.

Kako si razlagate, da so se protesta udeležili najuspešnejši športniki?

Res je, da ni bilo tistih, ki ne dosegajo najvišjih mest. Nekaj jih je bilo, pa jih ljudje niso prepoznali, ker v javnosti niso znani. Pri Krimu se vodstvo zaveda, kam vse to pelje. Za isti denar bodo lahko kupovali slabše igralke ali pa bodo morali toliko povečati proračun. V veslaških klubih imajo pri nas mogoče tri ali štiri ljudi na plačilnem seznamu, drugi so amaterji.

Kako je z davki pri sponzorskih sredstvih?

V Sloveniji je zelo težko najti sponzorja, ker ne deluje marketinška logika. Pri nas gre sponzoriranje precej po političnih linijah ali prek zvez. Drugače je sponzorja skoraj nemogoče dobiti. Ko pa ti uspe kaj dobiti, ti država pobere več kot polovico.

Več kot polovico?

Da, če presežeš znesek pet milijonov in si zavezanec za DDV. Recimo, da ti sponzor nameni milijon in zraven plača še 200.000 tolarjev DDV-ja. Potem je še akontacija dohodnine 250.000 tolarjev in nazadnje še sam plačaš 250.000 tolarjev. Tako sponzor nakaže 1.200.000, država pa ti pobere 700.000 tolarjev. To je nesramno, še zlasti, ker je zelo težko priti do teh sredstev. Zato menim, da bi morali omogočiti, da če zaslužiš več, lahko vložiš ta denar v pokojninski sklad.

Tudi olimpijske kolajne niso zagotovilo za bogate denarne nagrade?

Od nagrade OKS-ja za zlato kolajno v Sydneyju nisem dobil še niti tolarja. Čez eno leto bom dobil prvi obrok rente, ki bo trajala pet let. Dobil bom približno 500.000 tolarjev na leto. Rusi so dobili v Sydneyju 100.000 dolarjev neobdavčenih sredstev za zlato kolajno. Madžari so zdaj za zlato kolajno dobili 70.000 evrov. Trditev šefa marketinga OKS-ja po Sydneyju, da ima Slovenija eno najvišjih nagrad za olimpijske kolajne, je naravnost smešna.

Na Zahodu pa so sponzorji bogatejši in nagrade višje.

Ja, pri nas je težava v tem, da je Slovenija majhna. Trg je majhen. Temu primerna je višina sponzorskih vložkov. Vizija OKS-ja je, da se bo vrhunski športnik sposoben sam preživljati. A OKS je nelojalna konkurenca vsem športnikom, ker ima v svojem poolu prek 20 sponzorjev, ki jim v pogodbah obljublja, da imajo možnost uporabljati športnike pri svojih akcijah. To ni res, ker OKS in športniki teh dogovorov nimajo. Jaz nisem pripravljen hoditi na akcije sponzorjev OKS-ja, ker s tem pljuvam v lastno skledo. Zakaj bi sponzor OKS-ja plačeval še meni, če ima dostop do mene prek OKS-ja, zraven pa mi OKS ne daje ničesar. OKS dela medvedjo uslugo športnikom. Pokrije le stroške olimpijade in zdi se mi, da nameni milijon tolarjev za priprave pred olimpijado. Potem smo prepuščeni sami sebi in klubom.

Slovenija vas pozna kot olimpijskega in svetovnega veslaškega prvaka, zdaj pa smo vas spoznavali tudi kot tekača na smučeh! Zakaj?

Nenavadno je mogoče le to, da sem si zastavil cilj priti na OI v Torinu. Tak cilj pa sem si zastavil, da bi resneje treniral. Kdor me je spremljal, je vedel, da sem že prej veliko zimskega treninga opravil na tekaških smučeh. Zdaj je šlo za bolj organiziran in resen pristop. Nisem pa si mislil, da sem v tehniki tako slab, kot se je izkazalo. Cilj -udeležba na olimpijadi - je zdaj malo odmaknjen. Po merilih, ki jih je postavil OKS, je to 16. mesto na tekmi svetovnega pokala. Temu cilju se letos še noben naš tekmovalec ni niti približal. Pri čemer sam našim najboljšim ne sežem niti do kolen. Pokazalo pa se bo, kaj bo to pomenilo za veslanje. Prepričan sem bil, da mi to pri veslanju ne sme škoditi, in upam, da mi ne bo. Če se bo sezona dobro iztekla, bom naslednjo sezono še veliko na smučeh.

Je to mašilo za mrtvo sezono?

Pri nas ni mrtve sezone, ker se pozimi trenira notri. Iščem pa alternativo. Po 20 letih potrebuješ svežino. Zadnjih pet let vsako sezono iščem kaj novega. Postopoma sem uvajal nekatere stvari. Zdaj, ko je bila poolimpijska sezona, sem šel pozimi na smuči.

Zakaj pa se ne pridružite Janiju Klemenčiču v bobu?

Je komentar sploh potreben?

Z Luko Špikom med dvema olimpijadama nista tekmovala skupaj, čeprav sta bila skoraj nepremagljiva.

Izzivi niso zmeraj samo uvrstitve. Včasih iščem izzive še kje drugje. Eden od teh je bil, da pri svojih letih poskušam priti na vrh v skifu, vendar mi je trikrat zmanjkalo čisto za malo.

Torej ni bilo osebnostnih nesoglasij, ker sta gledala na življenje drugače?

Značajsko sva si zelo različna in tudi način življenja imava različen. Prepričan sem, da je bil to eden od dejavnikov, ki je najin čoln pospešil, da je bil hitrejši. Njegova mladost in moč z mojo preudarnostjo, to je zelo dobro delovalo. Sam sem imel malo drugačne cilje, najprej biti najboljši doma, da bi imel proste roke pri izbiri discipline, in ko sem videl, da lahko dosežem vrh v enojcu, sem se takrat odločil zanj.