Večna bo Slovencev čast

"Kako je mogoče, da neonacistična grupacija Blood & Honour (Kri in čast) v Sloveniji nemoteno organizira javne prireditve (koncerte), na katerih pozivajo k uporu proti tako imenovani židovski zaroti, zanikajo oziroma relativizirajo obstoj holokavsta in poveličujejo belo raso?" se je glasilo vprašanje Javnega angažmaja, ki smo ga pred kratkim prejeli v uredništvo. Poleg tega so mladi naciji spletno stran http://bhslovenia.org/ postavili na malezijski strežnik, registriran prek Kitajske, in tako brez težav širijo svoja sporočila. SIOL jim je namreč to onemogočil zaradi člankov, iz katerih je bilo čutiti rasno in etnično nestrpnost. Že pogled na naslove tem na forumu pove vse: Filozofsko ozadje antisemitizma, Čefurji in šola ali Bosanski teroristi. "Trditev nikakor ne bo držala. Vse sporne citate v obtožbi so vzeli iz knjige gostov in s foruma, zato ne webmaster ne B & H Slovenia ne moreta odgovarjati za vsebino," so obrazložili preganjani na isti strani.

Skinheadi se sicer malo izpostavljajo v javnosti, ne komunicirajo z mediji in se tudi manj zapletajo v pretepe, kot so se v prejšnjih dveh desetletjih obstoja pri nas. Bolj kot drugim se skini nekaj let posvečajo sebi in uspešno prirejajo koncerte ter družabne prireditve za sto in več članov, na katerih divizije iz Kranja, Kamnika, Celja, Koroške, Primorske in Ljubljane tekmujejo v vlečenju vrvi, posamezniki pa v streljanju z zračno puško, metu velikega kladiva in metu hloda. Koncerti naci rocka in oi punka v Ljubljani, Žireh, Celju ali Kardeljevi koči pod Šmarno goro potekajo pod debelim plaščem skrivnosti, pri organizaciji jim pomagajo podizvajalci, glede na skromno propagando pa morajo stroške pokriti iz svojih žepov - članarina je, po njihovih navedbah, "edina gonilna sila organizacije". Med naloge skinovske nove zaveze sodi prirejanje koncertov na 17. september, sicer dan smrti Iana Stewarta, pevca skupine Skrewdriver. Tudi letošnji koncert je minil brez zapletov, drugače kot recimo na Češkem, kjer je premier Jiri Paroubek ministra za notranje zadeve pobaral, zakaj policija na podobnem koncertu ne posreduje ob vzklikanju gesla Sieg Heil. Pri nas se jim, zaradi skrivanja, tega še ni treba bati, so pa skinheadi za policijo nedvomno operativno manj zanimivi kot kakšni kriminalci.

Njihova mreža temelji predvsem na osebnih stikih, mladi pa se jim pridružujejo zaradi imidža ali miselnosti. Skinheadi so se skozi več generacij iz subkulture razvili v skupino s posebnim načinom življenja. Na dogodkih so v prvi bojni vrsti mladi in stari obrazi, toda medgeneracijske razlike so očitne tudi med njimi. Stari se manj izpostavljajo, pa tudi revolucija jim ne roji po glavah. Radi se sicer pobahajo, da jih je obiskal ali pohvalil kak politik, podpisanemu pa so mladi skini spomladi pred tremi leti sredi Trubarjeve ulice veselo porinili v roke letak Mihaela Jarca. Vendar dolgoročno še ni stranke ali gibanja, ki bi mu pripadali ali bili zavezani - razen svojemu.

Nacionalsocializem je ostal temeljna politična linija, vmes so naši skini navezali stike po vsej Evropi - od Italije in Anglije do Hrvaške in Srbije. Verjetno marsikomu med bralci ni jasno, kako se lahko skini povezujejo v internacionalo. V njihovi filozofiji je nastal rahel premik - bistvo ni več toliko nacija kot bela rasa. Zaradi tega kompromisa so tudi uradne organizacije iz Anglije odprle izpostave po slovanskih državah.

Namesto nekdanjega fanzina Rudi danes izhaja glasilo organizacije Blood & Honour Slovenia, ki se ponaša z barvno naslovnico, zabava s članki o povezavi Walta Disneyja in judaizma, na zadnji strani pa je neizogibna prodaja identifikacijskega logotipa na oblačilih, vžigalnikih in sorodnem ideološko-manifestativnem reklamnem arzenalu. Tudi na ulicah prestolnice se svetijo njihove nalepke, ki bi jih kak preurban mladec lahko zamenjal za street art. Ikonografija za lastno identifikacijo in širjenje ideologije. Obstaja pa še en droben, a ne nepomemben premik v njihovem sobivanju z drugimi: ko namreč preletite forume, kjer mladi govorijo o sošolcih in podobnih generacijskih sopotnikih, jih bolj od skinov motijo čapci!

Hervardi

Morda ste opazili, da med skinovskimi sekcijami ni mariborske. To pa zato, ker v Mariboru ni skinheadov. Pretežno proletarsko in narodnostno mešano mesto tudi poldrugo desetletje po osamosvojitvi ne ponuja plodnih tal za pojavitev nacion(soci)alistov, saj je pri Mariborčanih - ob slovenstvu - tradicionalno močnejši element multikulturnosti in regionalne pripadnosti, znameniti mestni krilatici Hvala bogu, da sem Mariborčan in ne Štajerec navkljub. Tako je že na prvih tekmah slovenska reprezentanca zbudila zgražanje najvnetejših navijačev NK Maribora Viol zaradi zeleno-belih dresov, ki so bolj kot na nacionalne barve spominjali na barve danes pokojne nasprotnice Olimpije. Tudi navijaški transparenti, kakršna sta General Maister in IX. Corps Is Back (IX. korpus se vrača, narejen za srečanje z Italijo v Trstu), ter karantanski panter kot folklorni simbol mariborskih navijačev so izraz ultrapatriotskega duha.

Dolgoletni vodja Viol Andrej Šiško pa je pred slabim letom s skupino zagnancev ustanovil Društvo za ohranjanje domoljubnih tradicij Hervardi. "Hervardi se niso rodili iz Viol, kjer lahko vsak postane član, pri nas pa ne. Resda smo se ustanovili v Mariboru, vendar imamo vedno več članov drugod, od Ljubljane, Novega mesta, Kranja, Prekmurja ..." Nevsakdanje ime so si ultrapatrioti sposodili iz časov karantanske države: hervardi so bili tam udarna stražna vojska, beseda pa naj bi izvirala iz dveh staroslovenskih in venetskih besed herai (udari) in varda (straža).

Hervardi in skinheadi nimajo toliko skupnega, kot se zazdi površnemu opazovalcu. Člani društva B & H so s krilatico Pozdrav zmagi (nemško Sieg Heil) ali s promoviranjem ideologije White Power deklarativno neonacistični in neofašistični, hervardi pa zavračajo oboje. To je tudi razlog, da se B & H in hervardi niso povezali, čeprav so bili narejeni koraki v smeri zastopanja slovenskih interesov, vendar so vsebinske razlike prevelike. Prepad med obojimi je globok in drug o drugem nimajo ravno spoštljivega mnenja, deloma tudi zaradi črnega panterja, ki si ga lastijo oboji. "Ta izvirni slovenski simbol je čist in ni omadeževan z nobeno totalitaristično idejo, sploh pa ne tisto, ki je zrasla na velenemških zelnikih", dodaja Šiško.

Ustvarjanje pogojev in idejne zasnove društva hervardov je trajalo okoli tri leta, dejansko v društvu delujejo slabo leto, toliko kot spletna stran www.hervardi.com. "Ideje in razmišljanja izhajajo še iz časov pred osamosvajanjem, ko sem bil član Fronte za samostojno Slovenijo," pravi Šiš, ki je bil v desetdnevni vojni poveljnik specialnega voda prostovoljcev v sestavu 711. odreda TO. "Mi smo že branili in smo vedno pripravljeni braniti domovino, kadar je to potrebno." Dvigovanje njihove zastave (črni panter z rdečimi kremplji in rogovi na rdeči podlagi) na karavli v Ceršaku je potekalo ob stari himni Naprej, zastava slave, po fotografijah sodeč pa bi mlade obritoglavce - tudi zaradi zastave - brez težav zamenjali s skinheadi. Vendar sta organizaciji kvečjemu primerljivi, morda istovrstni, nikakor pa ne enaki. Hervardi deklarativno nasprotujejo fašizmu in nacizmu ter ju tolmačijo kot protislovenska totalitarizma: "Ne bomo si pljuvali v lastno skledo." Spletna stran je polna slik nasilja okupatorjev iz 2. svetovne vojne. Vendar menijo, da sta bili obe slovenski medvojni strani, "tako rdeča kot črna, zgrešeni. Nacizem in komunizem ali klerikalizem in velenemštvo so ideje preteklosti, vse po vrsti so bile protinacionalno usmerjene, zato jih zavračamo." Niso niti proevropsko, kaj šele pronatovsko usmerjeni. Hervardi namesto tega "črpajo pozitivno" iz svoje zgodovine in se "opiramo ter zanašamo le na lastne sile." Vztrajno tudi opozarjajo recimo na to, da so Slovenijo leta 1941 zasedli štirje in ne trije tuji okupatorji: "Malo znano je, da je ustaška NDH okupirala nekaj vasi okoli Brežic in jih priključila k svojemu ozemlju. Ne vem, zakaj bi nas učili napačnih stvari."

"Naši člani so tudi doktorji, pa ne zgodovine. Ti se verjetno ne bi strinjali z našimi interpretacijami, saj izhajajo iz jugoslovanskih in komunističnih šol," Šiš utemeljuje svojo vero. Na spletnih straneh so slike nekaj deset članov, s simpatizerji pa naj bi jih bilo "nekaj sto". Predsednik društva Hervardi Renato Senekovič pravi, da jih družijo skupne korenine in zavedanje, druženje ter učenje in da prosti čas radi preživljajo z ljudmi s podobnimi zanimanji: "Ko greš v majhna mesta, se ljudje ne obremenjeno toliko s tistim, česar nimajo, ampak bolj s tistim, kar imajo. Ne omejujemo se na Maribor ali Štajersko, ampak smo po vsej Sloveniji in želimo postati vseslovensko društvo." Pravi, da nimajo kaj dosti skupnega s političnimi strankami, "niti se ne želimo s katero identificirati". Vseeno Senekovič priznava, da so tudi nekateri hervardi člani različnih strank, tudi z nasprotnih polov, in doda, da "nimamo težav niti s tem, niti z veroizpovedjo. Slovenci so tisti, ki se tako počutijo. Naša skupna osnova je domovina. Naše korenine so tu od davnih časov, v današnji družbi pa so prisotne zmede, kot sta multikulturnost in globalizacija, ampak mi se ne obremenjujemo z drugo stranjo. Ne gre za gibanje proti nekomu, temveč za nas."

Ena od dejavnosti hervardov je tudi skrb za izkazovanje časti zaslužnim Slovencem, med katerimi so kralj Samo in Jurij Vega pa Leon Štukelj in Slavko Avsenik, v debati je kot spremenitelj narodovega značaja omenjan Edvard Kocbek, na piedestal pa je postavljen general Rudolf Maister. "Če njega ne bi bilo, se zdaj v Mariboru ne bi pogovarjali v slovenščini, vprašanje pa je tudi, kje in če bi bila slovenska meja," izstreli Šiško. "Je neke vrste idol, ker je bil vse - narodni buditelj, pesnik, vojak in večji politik kot narodna vlada v Ljubljani." Kako pa se hervardi "borijo" za slovenstvo, z orožjem in desnico? "Ne delamo reda po mestu, v lokalih s turbo folkom; tisto so trenutne modne muhe, naša stvar pa ima korenine daleč v zgodovini," pojasnjuje Šiško. Potem poudari: "Čapci in čefurji so ljubljanska posebnost, v Mariboru tega skoraj ni."

Za članstvo v hervardih ni dovolj le izpolniti prijavnico, ampak je treba najprej opraviti obvezen osnovni izobraževalni tečaj in izpit; to je pogoj za vstop med hervarde. Program zajema zgodovino, simbole, tudi neke vrste politično osveščanje, osnove spoznavajo na nekajdnevnih triurnih tečajih. "Nadgradnje so prostovoljne, osnova pa je nujna zaradi razčiščevanja pojmov novih pripadnikov, da se nam ne pridružijo ljudje, ki imajo težave na primer z Židi. Mi z njimi nimamo težav in ne vidim razlogov, zakaj bi se s tem obremenjevali," način sprejemanja utemelji Šiško. Sicer pričakuje zanimanje policije za njihove dejavnosti, "ker naša dejavnost nekaterim ljudem v politiki ne bo všeč". Zavedajo se, da bo trajalo leta, preden bodo postavili trdne temelje, "ampak se nam ne mudi, ker nimamo konkretnih ali kratkoročnih političnih ambicij".

Hervardi od dosedanjih družabno-športnih prireditev (paintball) in izobraževanja novih članov prehajajo na okrogle mize in angažirane akcije. Čeprav Šiš pravi, da cilj niso politični shodi, je bila okrogla miza Trdne meje, dobri medsosedski odnosi, ki je minulo soboto potekala v lendavskem hotelu Elizabeta, zelo blizu temu. V dvorani se ni trlo domačinov, hervardom s Šiškom na čelu ter dr. Gorazdom Drevenškom in Markom Hrovatom za mizo pa se je pridružil le domači podžupan Stanko Gjerkeš z dvema občinskima svetnikoma. Po uvodnem Šiškovem nagovoru je Gjerkeš preprosto pojasnil praznino v dvorani: "Verjetno ni primerna ura, še manj pa čas, ker so ljudje na trgatvi." Okrogle mize se niso udeležili niti predstavniki petih povabljenih vladnih resorjev, kar je - čeprav je okroglo mizo sofinanciral vladni urad za informiranje - nekoliko nenavadno. Zaradi njihove odsotnosti se je Gjerkešu zdelo, da razprava ni smiselna, saj ni bilo pravih poslušalcev, ki bi jih pritegnila obmejna problematika, na primer schengenski sporazum ali sporazum o maloobmejnem prometu. Drevenšek je domačine spodbudil, naj se zaradi nezanimanja države pritožijo neposredno evropskemu parlamentu, in obljubil pomoč evroposlancev, "pa ne naših". Pri tem je tisto soboto tudi ostalo, na poti domov pa me je foto Fras spomnil na fino nemško frazo, s katero opisujejo tipe, kakršni so skinheadi ali hervardi, v nemško govorečih deželah za ljudi, ki so ostali v nekem razdobju - Ewiggestrigen. Večno včerajšnji...