Napredne lezbijke vs. konservativni geji

Na trenutke je bil slovenski gejevski in lezbični aktivizem navzven videti že preveč idilično urejen in enoten. Šele v zadnjem času pa se je izkazalo, da je gibanje, ki se bori za enakopravnost istospolno usmerjenih državljanov, dovolj veliko in sestavljeno iz toliko različnih skupin, da se je lahko pojavilo notranje trenje. Fronto so odprle "radikalne" lezbijke oziroma ena izmed njihovih dejavnejših predstavnic Nataša Velikonja. Najprej je o konservativnem pristopu nekaterih aktivistov spregovorila v eter študentskega radia, nato pa v enem izmed dnevnih časopisov objavila članek o slovenskih "homo konzervah". Navdih za odprtje te teme v javnosti je dobila pri nedavni izdaji Škucove zbirke Vizibilija, v knjigi ameriškega novinarja Village Voicea Richarda Goldsteina Homo konzerve, ki opisuje razpršeno ameriško queer skupnost, katere največji sovražnik so postali lezbični in gejevski konformisti, ki uveljavljajo asimilacijsko konservativno politiko. Po prepričanju članice LL družinske vrednote znotraj scene pri nas zagovarja predsednik Društva za integracijo homoseksualnosti (DIH) Mitja Blažič. Povod za spor je bilo Blažičevo ozaveščanje lezbijk in predvsem gejev ob prvem decembru, svetovnem dnevu boja proti aidsu, ko je istospolno usmerjenim ponudil znan "strokovni" recept: abstinenco, zvestobo ali kondom.

Neenotnost v pogledih se je še zaostrila ob nedavni akciji društva DIH, ki je potekala ob mednarodnem dnevu spomina. V sodelovanju z italijanskim lezbičnim in gejevskim društvom Arcigay so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani odprli razstavo Homokavst - pozabljeno iztrebljanje homoseksualcev. Pod pokroviteljstvom ljubljanske županje Danice Simšič in predsednika države Janeza Drnovška so pripravili šokantno razstavo o večinoma zamolčanih nacističnih zločinih nad istospolno usmerjenimi. Razstava ima po mnenju istospolno usmerjenih velik vzgojni moment za vse ljudi, ne le za istospolno usmerjene. To poudarja tudi direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman: "Homokavst je razstava, ki je pomembna, ker je ena od mnogih impulzov, ki iz odprtega evropskega sveta trkajo na vrata tiste slovenske kamrice, kjer so skrite mnoge nezavedne skrivnosti, ki jih Slovenci tako težko obravnavamo kot skupni problem. Skupni problem v tem smislu, da z molkom in ignoranco prizadenemo skupine ljudi, ki s svojo drugačnostjo zahtevajo nekaj pozornosti in sočutja. Homokavst načenja vprašanje, ki sem si ga postavil takole: na razstavi so osebne usode gejev in lebzbijk, ki jih je prizadel tako totalitarni teror kot izživljanje nestrpnega okolja. Osebne usode slovenskih gejev in lezbijk, ki bi jih lahko postavili v zgodovinskem kontekstu ob rob usodam, ki so predstavljene na Homokavstu, so nam za javno rabo že skoraj neznane. Pa so trpeli tako pod nacionalsocializmom kot boljševizmom. Pa tudi sicer nam razprava npr. o pedofiliji oz. zlorabi otrok na široko odpira vrata v zgodovino zamolčanega spolnega nasilja. Če homokavst kaže, da se da diskriminacijo spolne izbire tako kriminalizirati kot rasistično instrumentalizirati, potem lahko ob sedanjem prebujanju senzibilnosti za spolno nasilje nad otroci pomislimo na tisoče slovenskih sirot po drugi svetovni vojni, nad katerimi so zganjali njihovi partijski in drugi skrbniki neomejeno telesno in spolno nasilje. Tudi te žrtve bi zaslužile podobno pozornost kot žrtve Homokavsta." Za Natašo pa je sporno ravno to, da borci za pravice človekovih pravic sodelujejo za dosego svojih ciljev s tistimi, ki jim jih kratijo: "Prav sedaj potekajočo razstavo o homoseksualnih žrtvah holokavsta v Muzeju novejše zgodovine je poleg Blažičapodpisal tudi dr. Jože Dežman, ki v zadnjem letu razburja protifašistično javnost z revizionističnimi interpretacijami vojne in povojne zgodovine. Prepričana sem, da nam, gejem in lezbijkam, za to, da bi lahko živeli življenja, kot si jih sami zamišljamo, gotovo ni treba sklepati zavezništev z najbolj homofobnimi institucijami, zagovarjati najbolj toga protiindividualistična stališča ali pluti na valovih revizionizma. Prepričana sem, da bodo takšna zavezništva prinesla previsoko ceno, ki bo pripeta točno na možnost svobodne izbire življenjskih slogov."

Konservativci

Razlike v pristopu so posledica različnih pogledov na to, kako naj se lezbijke in geji vključijo v družbo. Nataša Velikonja je začela javno razpravo, ker je zaznala razlike pri bistvenih vidikih aktivističnih strategij, zaradi česar je podvomila o možnosti sodelovanja in skupnega boja. Gre za razlike v mnenjih glede temeljnih vprašanj, s katerimi se ukvarja gibanje GLBT, kot so seksualnost, vidnost, skupnost, scena, strategije za preventivo pred virusom HIV, način uresničevanja političnih zahtev in podobno. "Pravzaprav gre za vprašanja o tem, ali naj geji in lezbijke ob vključevanju v družbo sprejmemo lokalni dominantni diskurz, si s tem domnevno olajšamo možnosti družbenega sprejetja, postanemo všečni častilci in priveski kapitala, nacije, boga in podobnih molohov, ali naj pač vztrajamo v modernistično zasnovani, provincializmu nelojalni, radikalni seksualni subkulturi." Ista dilema se je že pojavila v ZDA v zadnjih dvajsetih letih, v podnebju neokonservativnega udara, obarvanega s krščanskim fundamentalizmom, omejenega s trdim okvirom družinskih vrednot. Pojavili so se lezbični in gejevski avtorji, ki znotraj svoje skupnosti promovirajo takšen program: "Homo konzerve želijo to statusno nezadostnost premostiti s koketiranjem z dominantno ideologijo, dandanes torej s priseganjem na neokonservativni program, upajoč, da bi tako lahko končno dosegli svoj prostor za mizo: nasprotujejo permisivnemu odnosu do seksualnosti in eksperimentiranju z različnimi oblikami vsakdanjega življenja; prisegajo na aktualno dominantne identitete pozicije; kritizirajo subkulturno pestrost znotraj gejevskih in lezbičnih scen; javnosti predstavljajo reprezentacijsko platformo, ki nudi zamišljeni moralni večini všečne podobe ..."

Mitja Blažič odgovarja, da ne vidi razloga, da ne bi mogli obstajati različni pristopi. Kot predsednik društva skuša organizacijo usmerjati tako, da je konsistentna v svojih vrednotah in stališčih. Njihovo vodilo so potrebe lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, ki jim skušajo z različnimi servisi pomagati, da bi živeli bolje. Ker je njihova politična agenda usmerjena k občemu dobremu istospolno usmerjenih posameznikov in skupnosti, se povezujejo z vsemi tistimi, ki omogočajo dosego teh ciljev. Pri tem se ne ozirajo na ideološko usmerjenost posameznika, ne sprašujejo po političnih nagnjenjih, življenjskem nazoru, religiji ali filozofski podstati, ampak želijo le soglasje v načelih enakih možnosti, pravici do izbire in spoštovanju človekovih pravic. "Podpiramo članice in člane, ki imajo radikalen in subverziven pogled na svet, tiste, ki živijo osvobojeni klasičnih skupnosti, pa tudi one, ki imajo bolj konservativne ideje ali živijo v čisto heteroseksualiziranih vzorčnih sistemih. Tako katolike kot ateiste, tako muslimane kot jude. Glavno je, da si načine bivanja izbirajo svobodno in da s tem ne krnijo svobode drugih." Ker se je na njihovo društvo zadnja leta obrnilo veliko vernih homoseksualcev, razmišljajo celo o ustanovitvi verske sekcije, znotraj katere bi se lahko različno verujoči pogovarjali o teh temah. To pa ne pomeni, da so se podredili mnenju moralne večine: "Ko je Ratzinger izdal dokument, ki je politikom narekoval boj proti zakonom o registraciji, sem izstopil iz cerkve. Ko je dr. Janez Rugelj grobo žalil istospolno usmerjene, sva ga s partnerjem ovadila. Ko dr. Ivan Štuhec zganja moralno paniko, se vselej odzovemo ..."

Nataša konkretneje pojasnjuje, na kateri točki se ne more ujeti s pogledi gejevskega aktivista: "Govorjenje o zvestobi in seksualni vzdržnosti kot metodah preventive pred virusom HIV, kakršnega si je privoščil Blažič 1. decembra 2005 pri jutranjih poročilih Radia Slovenija, je nedvomno takšno. Njegovo govorjenje - na okrogli mizi po projekciji ameriškega dokumentarnega filma Darilo na lanskem festivalu gejevskega in lezbičnega filma - o tem, da bi bilo treba geje, ki se namerno okužijo z virusom HIV, zapreti v psihiatrično ustanovo, posega menda že onkraj krščanske pastorale in meji že na popolno zanikanje človekove eksistencialne prostosti." Predstavnik DIH-a Mitja Natašine očitke zavrača. Tudi sam je opazil, da mu že dlje časa nekateri želijo prilepiti nalepko konservativca in desničarja, ki ruši enotnost homoaktivizma, vendar pravi, da se mu zdi vredneje energijo vlagati v prizadevanja, da bi istospolno usmerjeni pri nas čim prej zaživeli s polnimi državljanskimi in človekovimi pravicami. Nataša pa tako kot Goldstein ugotavlja, da bi vpliv "homo konzerv utegnil raztopiti temeljne premise gejevske in lezbične osvoboditve, iz katerih so izšle gejevska in lezbična skupnost, scena, gibanja, politika, kultura. Skratka to je konflikt med 'kravatami' in 'lajdrami' znotraj gejevskega/lezbičnega gibanja".