Otroci socializma in druge zgodbe

Iz neuvrščene Jugoslavije sem enkrat samkrat odpotovala za železno zaveso, in sicer v Vzhodno Nemčijo na tečaj nemškega jezika kot štipendistka germanistike Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Vrnila sem se s polnimi kovčki Goetheja, Schillerja, Kleista in drugih klasikov, za katere sem tedaj odštela malo več kot nič vzhodnonemških mark. Za skupino tujih študentov iz Jugoslavije in Škotske (kasneje se je izkazalo, da gre za otroke članov škotske komunistične partije) so Vzhodni Nemci zelo prisrčno in temeljito poskrbeli. Vsakega izmed nas je v vsakem trenutku - razen med spanjem - spremljal pooblaščeni nemški študent, ki naj bi usmerjal naše poti in misli. Pripravili so nam zabavo v Hiši rusko-nemškega prijateljstva, kjer so nam razprli skrivnosti v svetlo prihodnost usmerjene vzhodnonemške družbe. Pozvali so nas, naj jih o Vzhodni Nemčiji vprašamo vse, kar smo si že dolgo želeli vedeti o njihovi domovini, pa doslej še nismo imeli priložnosti izvedeti. Kot je zame značilno, sem med prvimi dvignila roko in rekla: "Zakaj pa v vaših knjigarnah ne morem kupiti Sartra?" "Zato, ljuba tovarišica, ker imamo težave s papirjem," so me pomirili. Ogled Vzhodne Nemčije je bil tedaj prav idiličen. Obiskali smo nekaj tovarn in si v vsaki ogledali stenčas, na katerem je bila prilepljena črno-bela fotografija zadovoljnega delavca, pod katero je recimo pisalo: "Marcus Neumann, delavec meseca. Čestitamo! Za dvajset odstotkov presegel normo lepljenja podplatov na sandale."

Doma so mi rekli, da so v NDR trgovine prazne. Pa ni bilo res. Na policah so bili lično razvrščeni različni artikli, dejansko pa si lahko kupil od vsake reči eno samo sorto; samo eno vrsto vodke, eno vrsto salame in kruha, eno vrsto piškotov ali kumaric in tako naprej v tem smislu. Dobrine so bile na aluminijastih policah razvrščene v embalaži, ki ji je bila bahavost španska vas. Ovite so bile v enak sivorjav papir in le suhoparni napisi so opozarjali na to, kaj se skriva v notranjosti. Obisk trgovine je bil v Magdeburgu, roko na srce, tedaj veliko manj travmatičen kot danes v Ljubljani; čez pet minut si bil že zunaj. Zdaj pa vsako popoldne čisto zmedena najmanj deset minut buljim v petnajst različnih konzerv graha, na katerih je ta nefotogenična zelenjava upodobljena v raznovrstnih pozah, kar me v resnici samo bega in dodatno bremeni moje, od kulture utrujene možgane. Razliko med vzhodno- in zahodnonemškim konzumom je v filmu Zbogom, Lenin! duhovito upodobil Wolfgang Becker; njegov film je posrečena zgodba o fantu, ki je bolni materi poskušal zatajiti padec Berlinskega zidu, pa se je pošteno namučil, da jo je zalagal z vzhodnonemškimi izdelki, ki so po združitvi bliskovito izginili s prodajnih polic.

Iz današnje perspektive se mi zdijo ti moji spomini kot nekakšna hecna pravljica. V resnici pa je šlo za družbo, ki je bila kruta. Ker so Nemci že pregovorno temeljiti v vsem, kar počnejo, pa naj bo pametno ali idiotsko, je zloglasna varnostno-obveščevalna služba Stasi z neverjetno veliko ekipo doušnikov poskušala razviti sistem, ki bi nadziral vsakogar, in to povsod. Moj dober berlinski prijatelj, ki je kot dvajsetleten fant uspešno prebegnil čez Berlinski zid, je v prvem letu po združitvi odkupil svoj Stasijev dosje (to gradivo so namreč prodajali nekdanji vohljači, ki so kar nenadoma ostali brez službe in penzije), ki je obsegal več tisoč tipkanih strani o njem in njegovih srečanjih z različnimi intelektualci med kasnejšimi obiski na Vzhodu. Kar oblilo ga je, ko je ugotovil, da so do podrobnosti opisani recimo njegovi pogovori z uglednim pisateljem Erichom Loestom, ki je zaradi "kontrarevolucionarnega združevanja" skoraj osem let presedel v ječi in s katerim sta se sproščeno večkrat pogovarjala v Loestovem zasebnem stanovanju, misleč, da sta pod nadzorom le njegova korespondenca in telefon, ne pa kar stanovanje v celoti. Rešilo ju je le to, da je varnostno-obveščevalna služba zbrala tolikšno količino gradiva in ji je, na srečo, zmanjkalo časa za obdelavo, ki bi utegnila kompromitirati številne ljudi iz tedanje nepriljubljene intelektualne srenje. Pred dvema letoma sem v Berlinu na razstavi Umetnost v NDR ugotovila, da obstaja kar nekaj izjemnih vzhodnonemških slikarjev, ki so ustvarjali več desetletij, pa jim nikoli ni bilo dovoljeno, da bi svoje umetnine predstavili javnosti. Kakšna neverjetna moč je v človeku, da kljub vsemu vztraja v umetnosti!

Je bogokletno, če ob posnetkih množice ljudi, ki si pred novim megamarketom lomijo noge med tekom do najcenejšega televizorja, z nostalgijo pomislim na družbe iz preteklosti, ki še niso bile obsedene s konzumom? Verjetno je, saj je država svoje podložnike prisilila v skromnost, medtem ko so se elite mastile z dobrotami, o katerih je večina le sanjala. Kljub temu pa mislim, da je fetišizem konzuma bolna in tragična zgodba o posedovanju, ki smo jo po padcu Berlinskega zidu začeli živeti tudi na Slovenskem. Prav tako mislim, da je kultura pri nas ena izmed redkih oaz, ki še spominjajo na pretekle čase.

Med obiski razstav, muzejev in predstav v državah nekdanjega zahodnega bloka nam skupaj s kulturnimi prireditvami ponujajo izvrstno kulinariko, kakršna v Sloveniji v kulturnih hišah še ni razvita, in pa celo vrsto najrazličnejših artiklov, povezanih z umetnostjo. Klimtov Poljub na spodnjicah, naramnicah, odpiraču za steklenice, pisemski ovojnici, koledarčku, podstavku za kozarce, dnevniku ipd. Ko se skozi muzejsko trgovino končno prerineš do pravega Poljuba na steni, imaš do slike, ki so jo "posilili" na toliko različnih načinov, že kar nekakšen odpor. Vsa ta navlaka pa je neverjeten neproračunski vir za kulturne hiše. Pred leti mi je nekdanji upravnik gradu Schoenbrunn pri Dunaju povedal popolnoma neverjetno zgodbo. Na Kitajskem je dal izdelati nekakšen obtežilnik, nekaj takšnega kot stekleno kroglo. Pa ni bila čisto prava steklena krogla, temveč plastičen črn podstavek, čez katerega se je raztezala plastična prosojna masa, imitacija stekla, v notranjosti pa je stal zlato pobarvan plastičen grad; če si to "čudo" stresel, so po gradu padale drobne snežinke. Človek le težko verjame, ampak s prodajo tega neznosnega kiča je tisto leto zaslužil več kot z vstopnicami, ki v idiličnem gradu dunajskega predmestja nikoli niso bile prav poceni. Podobno zgodbo je pripovedoval tudi Schroeder, sedanji direktor dunajske grafične zbirke Albertina, ko je še vodil galerijo Kunstforum, kjer je lep prihodek ustvarjal z lično oblikovanimi plakati velikih mojstrov, ki so jih obiskovalci navdušeno kupovali za svoja stanovanja, potem pa mu je račune kruto prekrižala Banka Avstrija, ki je izdatno podpirala njegov program in zahtevala, da logotip prekriva tretjino plakata, kar je povzročilo, da so plakati potovali v skladišče, ne pa v roke kupcev.

No, ko obiščem kakšen slovenski muzej in si ne morem privoščiti niti sendviča niti kozarca vode, kaj šele da bi lahko (tako kot marsikje drugje) izbirala med petnajstimi različnimi solatami, od popolnoma vegetarijanskih do takšnih z ocvirki ali tistih za diabetike, ko z roko odstrem pajčevino, ki ovija železno stojalo z razglednicami, in se, ko odpihnem nekaj prahu, razveselim, kakšna je bila Ljubljana pred dvajsetimi leti, ugotovim, da smo ponekod na področju kulturniškega konzuma v Sloveniji res še čisto nedolžni. Naj bom žalostna ali vesela?