Nevarna razmerja

Bush ima tako nizke ratinge, da mu ne preostane drugega, kot da grozi - s silo, nasiljem, represijo, bombardiranjem, vojno. Nazadnje je na mehiško mejo poslal Nacionalno gardo. Hja, še malo, pa bo začel groziti Američanom. Ker pa Američanom ne more groziti, vsaj ne direktno, še najprej grozi Iranu. Pravila igre poznate: Bush grozi - iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad mu ugovarja, saj veste, jezika. In znova: Bush grozi - Ahmadinedžad jezika. In spet: Bush grozi - Ahmadinedžad jezika. Ker se je vse skupaj prelevilo v gostilniško kurčenje, je Ahmadinedžad sklenil, da bo nivo debate malce dvignil - in tako je "Georgeu Bushu, predsedniku Združenih držav Amerike" napisal pismo. Odprto pismo. Dolgo pismo - 23.000 znakov. Jasno, veliko vprašanje je, ali je Bush, ki, kot vemo, nerad in malo bere, to pismo sploh prebral? A po drugi strani, Bush zna polovico tega pisma že na pamet - vse to je namreč lahko že prebral v knjigah ali pa slišal v dokumentarcih, ki jih pišejo in snemajo njegovi kritiki. Z eno besedo: Ahmadinedžad v prvi polovici pisma piše, govori, modruje in hodi kot Michael Moore.

Za začetek, Ahmadinedžada žrejo nekatera čudna protislovja, ki jih je opazil, in nekatera vprašanja, na katera kar ni in ni odgovora. Recimo: "Ali lahko nekdo časti Jezusa Kristusa, velikega Božjega sla, se čuti dolžnega spoštovati človekove pravice, predstavlja liberalizem kot civilizacijski model, se upre proliferaciji nuklearnega orožja in drugega orožja za množično uničevanje, spremeni izraz 'vojna proti terorju' v svoj slogan in skuša ustvariti poenoteno mednarodno skupnost, ki ji bodo nekoč vladali Jezus Kristus in kreposti Zemlje, obenem pa napada druge države?" Bushu očita, da je pod pretvezo iskanja orožja za množično uničevanje napadel Irak, ga okupiral, pobil "več kot 100.000 ljudi", uničil vse vodne vire, kmetijstvo in industrijo, vlamljal v zasebne domove, s čimer je "deželo pahnil za 50 let nazaj". Uničil pa je tudi Ameriko - zapravil je na milijarde dolarjev, ogrozil življenja ameriških vojakov in vojakinj, jih zapackal s krvjo ali pa jih podvrgel tako hudemu psihičnemu stresu, da delajo samomore. "Kaj imajo ameriški državljani od tega, da Amerika v Iraku vsako leto zapravi na milijarde dolarjev?" Busha tudi spomni, da je to, kar počne, zelo čudno, saj medtem mnogi ameriški državljani živijo v revščini - na tisoče jih je brez doma in brezposelnih. Ergo: Bush je pod pretvezo iskanja orožja za množično uničevanje, ki ga potem itak niso našli in ki ga nikoli sploh ni bilo, uničil dve deželi hkrati - Irak in Ameriko. Ahmadinedžad sicer poudari, da je bil Sadam Husein "morilski diktator", a da je vsa ta leta - še zlasti med iraško-iransko vojno - kljub vsemu užival podporo Zahoda.

Ahmadinedžad Bushu očita zapornike, ki so v Guantanamu povsem brez pravic ("nihče ne ve, ali so zaporniki, vojni ujetniki, obtoženci ali kriminalci"), in tajne zapore v Evropi - in spet ne razume, v kakšni zvezi je vse to z "naukom Jezusa Kristusa, človekovimi pravicami in liberalnimi vrednotami". Prav tako ne razume, zakaj Bush nasprotuje tehnološkemu in znanstvenemu razvoju Bližnjega vzhoda? Zakaj se mu zdi, da tehnološki in znanstveni razvoj Bližnjega vzhoda ogroža Izrael? Mar ni znanstveno raziskovanje pravica vsake nacije? Zakaj je tehnološki in znanstveni razvoj zločin? "Je lahko možnost, da bi se znanstvene dosežke uporabilo v vojaške namene, že razlog za nasprotovanje znanosti in tehnologiji? Če to drži, potem je treba nasprotovati vsem znanstvenim disciplinam, vključno s fiziko, kemijo, matematiko, medicino in inženirstvom." Ahmadinedžad potem zavrti globus. Zakaj je treba v latinski Ameriki nasprotovati demokratično izvoljenim vladam in podpirati pučiste? Zakaj jim je treba stalno groziti - in zakaj morajo stalno živeti v strahu? Zakaj je treba pleniti naravna bogastva Afrike, same Afričane - "delavne, kreativne in nadarjene" - pa prepuščati revščini in stiski? Mar ne bi bogastva, ki ga vržejo minerali, bolj potrebovali Afričani kot pa drugi? Ko pride do Izraela, siceršnjo militantno, bombastično, antisemitsko retoriko zavrže, toda kljub temu se komaj zadržuje, ko konspirološko tuhta, ali je bilo 6 milijonov Judov, ki so umrli v nacističnih lagerjih smrti, res povsem "logičen" razlog za ustanovitev Izraela na Bližnjem vzhodu. Busha spomni, kako je nastal Izrael (na tisoče mrtvih, milijoni beguncev, uničena mesta, vasi in kmetije) in kaj počne (pobija, preganja in zapira Palestince), toda zanima ga predvsem: "Zakaj Bush podpira ta režim?" In zakaj raje ne podpre referenduma, na katerem bi originalni prebivalci Palestine, kristjani, muslimani in judje, sami odločali o svoji usodi? "Je to v skladu s Kristusovimi nauki in načeli človekovih pravic?"

Kar ga spet pripelje v Iran, ali bolje rečeno, to ga pripelje do vprašanj, na katera Iran še vedno ni dobil odgovorov - na vprašanja o puču, s katerim so leta 1953 sestrelili demokratično izvoljeno vlado (s pomočjo CIE, se razume)... o ameriškem nasprotovanju islamski revoluciji (ob koncu sedemdesetih, v času ajatole Homeinija)... o prelevitvi ameriške ambasade v štab tistih, ki so hoteli zrušiti islamsko revolucijo ("na tisoče strani dokumentov, ki to potrjujejo")... o sestrelitvi iranskega potniškega letala (leta 1988 ga je v Zalivu sestrelila ameriška križarka Vincennes, pri čemer je umrlo 290 potnikov in članov posadke, med katerimi niso bili sami Iranci)... o zamrznitvi iranskega premoženja v tujini (v času islamske revolucije)... oh, in o blokiranju iranskega znanstvenega, tehnološkega, nuklearnega razvoja. Amerika Iranu dolguje premnoge odgovore, toda dolguje jih tudi samim Američanom. Recimo: ker 11. september ni bil ravno preprosta operacija, dvomi, da bi se lahko kaj takega zgodilo brez "koordinacije z ameriškimi obveščevalnimi in varnostnimi službami". Nič, samo vpraša. Educated guess, kot se reče. In vendar: zakaj so različni aspekti napada na Svetovni trgovinski center še vedno skrivnost? Zakaj ne povejo, kdo je zamočil? Zakaj tistim, ki so zamočili, ne sodijo? Zakaj morajo Američani še vedno živeti v strahu? Komu to najbolj ustreza? In zakaj so pri zastraševanju ameriške javnosti sodelovali mediji? "Nekateri pravijo, da je to medijsko napihovanje stlakovalo pot za napad na Afganistan - in opravičilo zanj." In seveda, kot pravi Ahmadinedžad - mediji so s stalnim ponavljanjem, da Irak poseduje orožje za množično uničevanje, stlakovali tudi pot do napada na Irak. In opravičilo zanj.

Ahmadinedžad prvo polovico pisma sklene s serijo retoričnih vprašanj, s katerimi Busha pozicionira kot predsednika, ki ne prinaša miru, varnosti in blaginje, ampak negotovost in brezposelnost... ki služi lobijem... ki bogati le elito... ki ignorira revne in brezpravne... ki fura ilegalne vojne... ki zastrašuje tuje nacije... ki svoji naciji laže... ki je vedno na strani opresorjev... ki se ne obnaša racionalno, logično in etično... in ki zavira razvoj drugih držav, obenem pa poudari, da Amerika širom sveta ne bi bila tako osovražena in da Bushevi ratingi ne bi bili tako nizki, če bi ves tisti blazni denar, ki ga namenja za vojaške pohode, namenil za pomoč revnim državam in žrtvam naravnih katastrof, zdravstvu in boju proti boleznim, vzgoji, ustvarjanju novih delovnih mest, posredovanju med sprtimi deželami in odpravljanju rasnih, etničnih in drugih konfliktov.

Do tu je torej vse okej. Še več, s tem programom bi iranski predsednik Ahmadinedžad zmagal tudi na kakih evropskih volitvah - hej, morda celo na ameriških. Ahmadinedžad pritisne na vse prave tipke, ali bolje rečeno, povsem se solidarizira z zahodnimi kritiki Busha in njegove politike, ali še bolje rečeno, svoje pismo komponira tako, da se priliči profilu strpnega, razsvetljenega, liberalnega, socialno osveščenega zahodnega intelektualca:

* prvič, našteti zna vse prave razloge, zakaj je Bush tako slaba novica in zakaj bi se ga morali Američani bolj bati kot iranskega orožja za množično uničevanje,

* drugič, našteti zna vse prave razloge, zakaj je ameriška zunanja politika na tako slabem glasu,

* tretjič, našteti zna vse prave razloge, zakaj je svet v krizi in zakaj je globalizacija pogubna tako za razviti kot za nerazviti svet,

* četrtič, kritičen je do Izraela, ne da bi pri tem zahajal v antisemitizem (kar je počel še nedavno),

* petič, skeptičen je do uradne interpretacije napada na Svetovni trgovinski center, ne da bi pri tem preveč divje ali pa neokusno nasedal teorijam zarote ("teoriji" o tem, da so Pentagon 11. septembra v resnici zadele daljinsko vodene rakete, se na srečo izogne, kajti ravno nekaj dni kasneje so prvič pokazali posnetke letalskega napada na Pentagon),

* in šestič, dobro vemo, zakaj Busha ves čas sprašuje, če res misli, da je to, kar počne, v skladu z nauki Jezusa Kristusa in načeli človekovih pravic: ker Bush Iranu očita, da krši človekove pravice (navsezadnje, Bush je Iran položil tudi na "os zla"), in ker se Bush sam zelo rad sklicuje na Jezusa Kristusa (kot veste, je med prvo predsedniško predvolilno kampanjo rekel, da je Jezus Kristus njegov "najljubši filozof").

V imenu boga

Toda prav pri tem sarkazmu - ali res misliš, da je to, kar počneš, v skladu z Jezusovimi nauki? - se vse skupaj zaplete. Ko namreč Ahmadinedžad prispe v drugo polovico pismo, se namreč izkaže, da je z Bushem narobe prav to, da premalo sledi Jezusu Kristusu, da ga ne jemlje dovolj zares, da ga ne jemlje dovolj dobesedno, da mu je v politiki odmeril premajhno vlogo, da torej vero premalo spušča v politiko. Ko govori o tem, kako bo nanju gledala zgodovina, pravi: "Sodili naju bodo po tem, ali sva uresničila najini predsedniški obljubi - da bova služila ljudstvu, kar je najina glavna naloga, in da bova sledila tradiciji profetov." Tu se seveda vprašate: kaj v debati med dvema sodobnima predsednikoma, med dvema politikoma, počnejo profeti? Kaj v tej debati počne Jezus Kristus? In kaj v tej debati o sodobni geopolitiki počnejo stavki a la: "Gospod predsednik, kot pravijo sveti verzi, smo bili vsi poklicani, da častimo enega Boga in da sledimo naukom božjih Profetov." Potem citira verze iz Korana - verze o Bogu, ki je nad vsem... ki lahko počne, kar hoče... ki nas vodi... ki nas očiščuje... ki vidi to, kar je skrito in vidno, preteklost in prihodnost. "Bog vseh ljudstev v Evropi, Aziji, Afriki, Ameriki in na Pacifiku je en in isti." Že mogoče, toda kaj ima to s politiko? Predsedniki niso verski voditelji, ne? Bi morali biti?

Pač. Ahmadinedžad kot alternativo "liberalizmu in zahodnemu tipu demokracije", ki sta propadla, ponuja svojo verzijo poroke med vero in politiko, med cerkvijo in državo. Rešitev za globalno politično krizo in tegobe sodobnega sveta vidi v vrnitvi k veri, k monoteizmu, k veri v enega Boga. Če bi verjeli v Boga, Sodni dan ipd., "bi premagali sodobne probleme sveta, ki so itak rezultat nespoštovanja do Vsemogočnega in naukov njegovih profetov". V spoštovanju Boga - ne v spoštovanju mednarodnega prava in mednarodnih konvencij o človekovih pravicah - vidi "jamstvo za mir, prijateljstvo in pravico". Bush stalno razmišlja o tem, kaj bi naredil Jezus Kristus, če bi bil na njegovem mestu - in tudi Ahmadinedžad v svojem pismu stalno razmišlja o tem, kaj bi moral početi Bush, da bi bilo njegovo početje v skladu z nauki Jezusa Kristusa, kar pomeni, da imamo pred sabo dva politika, ki se imata za "zgodovinski" osebnosti in ki razmišljata, kaj bi zdajle naredil Jezus Kristus ("peace be upon Him"). Ahmadinedžad nas prepričuje, da je vera povsem legitimni odgovor na politična vprašanja, da bi morali demokracijo zamenjati s teokracijo, da bi se morale sekularne vlade "divinizirati" - in da lahko politiko reši le vrnitev k črki Korana/Biblije.

Ergo: v hipu, ko bi za fundament politike postavili Koran/Biblijo, bi bili vsi problemi rešeni. Konec bi bilo prepada med bogatimi in revnimi, konec bi bilo korupcije, konec bi bilo razkrajanja družine. "Ljudje ne verjamejo več mednarodnim organizacijam, ker ne branijo njihovih pravic." Liberalizmu in zahodnemu tipu demokracije, "propadlima konceptoma", ki nista pripomogla k "realizaciji idealov človeštva", torej kot alternativo ponuja fundamentalizem. "Vse bolj vidimo, kako se ljudje širom sveta zgrinjajo proti glavnemu žarišču - proti Vsemogočnemu Bogu." Eh, tega Bushu ni treba razlagati. Saj stalno grozi s srdom Božjim, ne. In prav to mu očita Ahmadinedžad - da zastrašuje ljudi. Ne le v Ameriki, ampak širom sveta. Če verjameš v reči in kazni, ki jih je ljudem namenil Bog Stare zaveze, potem moraš res zelo, zelo, zelo verjeti in zelo, zelo, zelo verovati - in potem tudi lažje razumeš Busha, ki si je očitno rekel: Irak ni bil še nič! Problem je v tem, da ni Ahmadinedžad verjetno niti pomislil, da bi lahko bilo Bushevo zastraševanje prav produkt retorike zastraševanja, na kateri temelji Biblija - in na kateri temeljijo vse velike monoteistične religije, ki se naj bi zdaj "v imenu človečnosti" združile pod enim Bogom. Vsaj tako misli Ahmadinedžad, ki Busha na koncu celo pozove, naj se spreobrne v islam. Podobno je pred leti ajatola Homeini v svojem - milostno krajšem - pismu pozval sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova, naj se spreobrne v islam. Jasno, pred tem mu je dal lekcijo iz komunizma - tako kot je dal Ahmadinedžad Bushu najprej lekcijo iz liberalizma. A po drugi strani, po tovrstnih pismih je slovel že prerok Mohamed, ki je k spreobrnitvi pozival "vladarje sveta", recimo perzijskega kralja Parviza, bizantinskega cesarja Herakliusa in etiopskega monarha Negusa. Kot kaže, Bush Ahmadinedžadu ne bo odpisal, toda če bi mu, bi ga lahko povsem mirno pozval, naj se spreobrne v krščanstvo - Ahmadinedžad je itak prepričan, da naukom Jezusa Kristusa sledi bolj zvesto kot Bush.

Nič, Ahmadinedžadovo pismo Bushu je le pismo islamskega fundamentalista krščanskemu fundamentalistu - pismo fanatika fanatiku. Take politične debate pa smo nazadnje poslušali v srednjem veku.