6. 6. 2006 | Mladina 23 | Družba
Metod - portret slovenske povprečnosti
Zakaj je lahko Slovenec v svojem največjem serijskem morilcu videl samega sebe
Metod Trobec v zaporu na Dobu leta 1991
© Miha Fras
“Metod Trobec je kriv. Umoril je pet žensk, da bi si tako povečal svoje seksualne užitke. Sodišče je sklenilo, da mu je treba takšna dejanja za zmeraj preprečiti, in sicer tako, da se ga izloči iz človeške sredine. Metodu Trobcu smo torej prisodili najstrožjo kazen, to je smrt.” Tako je 25. novembra 1980 v nabito polni sodni dvorani Temeljnega sodišča v Kranju oznanil Anton Žitko, predsednik velikega senata, in obenem poudaril, “da smrtna kazen ni znak maščevanja, temveč dokaz, da je naša družba pripravljena seči tudi po najstrožji kazni, če je to potrebno, da obvaruje svoje ljudi.” Tedaj 32-letnemu Metodu Trobcu je bilo vseeno, kaj pomeni smrtna kazen, maščevanje družbe ali samozaščitni ukrep družbe - ob izreku smrtne kazni ni namreč niti trznil. Ali kot so tedaj poročali opazovalci: njegova reakcija na izrek smrtne kazni je bila “nevidna”. Nobene zgroženosti, nobene začudenosti, nobene vznemirjenosti, nobene jeze, nobenega protesta. Ironično: vznemiril se je šele v trenutku, ko je Žitko oznanil, da bo moral plačati tudi sodne stroške - in sicer 51.330 dinarjev. Plus: 4.000 dinarjev povprečnine, 10.465 dinarjev za ukradene računske stroje in 3.000 dinarjev neki ženski iz Titograda, ki jo je oropal. Dejstvo, da bo moral plačati sodne stroške, ga je zmedlo in vrglo iz tira, tako da se ni mogel več kontrolirati - pokazal je burne znake začudenosti, vznemirjenosti. In kasneje, v intervjuju za Mladino, je tudi sam priznal, da ga je to zelo vznemirilo. Hej, tega mi prej niso omenili!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
