Obrat v konservativno smer

Permisivna politika: dovoljuje različne postopke z zarodkovimi izvornimi celicami, denimo tako imenovani raziskovalno oziroma terapevtsko kloniranje. Gre za prenos celičnega jedra iz celice v jajčece, iz katerega so bili odstranili jedro. Med državami v tej kategoriji so Združeno kraljestvo, Belgija, Švedska, Iran, Izrael, Indija, Singapur, Kitajska, Japonska, Južna Koreja, Južnoafriška republika in druge. V teh državah živi okoli 2,7 milijarde ljudi.

Prožna politika: raziskave izvajajo le na darovanih celicah ambulant za zdravljenje neplodnosti, ne izvajajo pa terapevtskega kloniranja. Pogosto veljajo tudi določene omejitve, denimo da se smejo uporabiti le preostali zarodki, ki jih ne potrebujejo več za reprodukcijo. V to kategorijo sodijo na primer Avstralija, Brazilija, Kanada, Francija, Španija, Nizozemska, Tajvan in druge, v njih pa živi okoli 700 milijonov ljudi.

Restriktivna politika oziroma nedorečena politika: mednje sodijo tako prepoved raziskav človeških zarodkov do raziskav na uvoženih izvornih celicah, vendar tudi tu veljajo stroge omejitve. Restriktivno politiko imajo Avstrija, Irska, Norveška, Poljska (to so države z največ omejitev), Nemčija, Italija in ZDA (ki imajo nekoliko blažje predpise).

Zemljevid je sestavljen na podlagi državne politike in glede na to, ali se za raziskave izvornih celic darovanih zarodkov smejo porabljati tudi javna sredstva.

Črne pike: kažejo, kje so nekateri vodilni raziskovalni centri za določanje zaporedja v genomih. Večina označenih ameriških centrov je sodelovala pri projektu človeškega genoma. Ta središča naj bi kazala na razvitost znanstvene infrastrukture, ne pa na to, ali tam dejansko potekajo raziskave izvornih celic." SIG="Mladina">

Čez dober teden dni, natančneje 24. julija letos, bodo ministri iz držav članic EU, odgovorni za področje raziskav, na zasedanju Sveta za konkurenčnost odločali o 7. okvirnem programu za raziskave in razvoj. Zadeva se zdi na moč suhoparna. A to je le prvi vtis. Podrobnejši pregled razkriva, da bodo ministri odločali tudi o tem, ali naj EU v naslednjih sedmih letih financira znanstvene raziskave na matičnih celicah iz nadštevilnih človeških zarodkov. Gre za tiste zarodke, ki so ustvarjeni v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo in jih pari podarijo v raziskovalne namene. Za lažje razumevanje problematike najprej razčistimo osnovne pojme. Obstajata dve vrsti matičnih celic: embrionalne matične celice in matične celice iz odraslih tkiv. Prve so gradivo človeškega zarodka, starega nekaj dni, še pred diferenciacijo v specifične celice, iz katerih se razvijejo posamezna tkiva v človekovem telesu. Znanstveniki so doslej odkrili tudi nekaj vrst matičnih celic v odraslem organizmu, denimo v kostnem mozgu. Najboljša lastnost embrionalnih matičnih celic je, da se lahko razvijejo v celice kateregakoli tkiva v telesu. Njihova slabost pa je, da se zaradi svoje pluripotentnosti lahko razvijejo v nezaželene smeri. Po drugi strani so celice iz odraslih tkiv multipotentne, kar pomeni, da so se sposobne razviti samo v omejeno število tkiv. Številni znanstveniki po svetu so prepričani, da imajo embrionalne matične celice ogromen potencial in da bo z njimi nekoč v prihodnosti mogoče ozdraviti nekatere za zdaj še neozdravljive bolezni, na primer Alzheimerjevo, Parkinsonovo in sladkorno bolezen. Toda po drugi strani vse več uglednih znanstvenikov opozarja, da so obeti o potencialih terapije z embrionalnimi matičnimi celicami pretirani. Svojo tezo utemeljujejo na več dejstvih. Tako na primer opozarjajo, da nadomeščanje celic, ne da bi ob tem odstranili vzrok bolezni, bolnika ne more ozdraviti. Poleg tega opozarjajo, da so embrionalne matične celice, ki dozorijo v laboratorijskih pogojih, pogosto genetsko nestabilne in nagnjene k nenormalnemu delovanju. Namesto da bi se delile v želeno tkivo, se lahko razvijejo v embrionalne tumorje. Zanimiv je tudi argument, da so se matične celice odraslih ljudi doslej bolje izkazale pri zdravljenju Parkinsonove bolezni. Še več. Matične celice odraslih ljudi so se pokazale kot varne in učinkovite pri zdravljenju več kot 60 različnih bolezenskih stanj, embrionalne matične celice pa še pri nobenem. Poleg tega je treba vedeti, da je delež zarodkov, iz katerih je mogoče ustvariti celično linijo, zelo majhen. Ali kot opozarja dr. Irma Virant Klun, vodja laboratorija za zunajtelesno oploditev na ljubljanski Ginekološki kliniki: "Za vzpostavitev ene dobre celične linije je potrebnih vsaj nekaj sto zarodkov. Naivno je torej pričakovanje ljudi, da bo za morebitno ozdravitev enega človeka zadoščal en sam zarodek."

Kljub tovrstnih dilemam je EU raziskave na embrionalnih matičnih celicah financirala že v sklopu dosedanjega 6. okvirnega raziskovalnega programa, ki se izteče konec letošnjega leta. Tako je v zadnjih štirih letih s 60 milijoni evrov finančno podprla osem projektov, ki so se bolj ali manj ukvarjali tudi z raziskavami na embrionalnih matičnih celicah. Tu seveda ni govora o kloniranih zarodkih, saj tako šesti kot tudi predlagani sedmi okvirni program izrecno prepovedujeta terapevtsko kloniranje, s katerim bi človeške zarodke namenoma ustvarjali za potrebe raziskav. Raziskave bi bile tudi v prihodnje dovoljene zgolj na odvečnih zarodkih, ki nikoli ne bodo uporabljeni za zanositev in ki po preteku roka hrambe tako ali tako končajo v smeteh. Poleg tega bi raziskave lahko potekale samo v tistih državah članicah, kjer takšno raziskovanje dopušča domača zakonodaja. Koliko nadštevilnih zarodkov je zamrznjenih v klinikah po Evropi, ni povsem znano. V Sloveniji, ki ima tri klinike za umetno oploditev, naj bi jih bilo nekaj sto, v Franciji, ki ima več kot 50 klinik za umetno oploditev, pa kar 100 do 180 tisoč. Embrionalne matične celice se pridobijo iz zarodka na stopnji blastociste. Do te stopnje se zarodek razvije v petih dneh po zunajtelesni oploditvi jajčne celice. Znanstveniki odvzete celice prenesejo v posodo, kjer jih nacepijo na posebno podlago, nato pa s presajanjem neomejeno ustvarjajo celične linije. Postopek je razmeroma preprost, vendar ga zarodek ne preživi. Prav žrtvovanje človeških zarodkov za potrebe znanosti pa je tisti etični zadržek, zaradi katerega se v Evropi že nekaj časa bije oster boj med zagovorniki in nasprotniki financiranja raziskav na embrionalnih matičnih celicah.

Najbolj liberalno stališče zastopajo Velika Britanija, Belgija in Švedska. To so tudi edine evropske države, ki v svoji domači zakonodaji poleg raziskav na embrionalnih matičnih celicah dovoljujejo terapevtsko kloniranje. Na drugi strani spektra so Nemčija, Avstrija in Poljska, ki financiranju raziskav nasprotujejo. V krog najbolj konservativnih članic EU je še do nedavna spadala tudi Italija. Njena domača zakonodaja raziskav na embrionalnih matičnih celicah sicer ne prepoveduje, vendar hkrati določa, da se lahko izvajajo samo na uvoženih celicah. Po zadnjih parlamentarnih volitvah, ko je oblast prevzela nova vlada, pa je Italija svoje stališče revidirala. Novi italijanski minister za znanost, ki prihaja z levice, je namreč financiranje raziskav z EU-denarjem javno podprl. S tem si je na glavo nakopal gnev rimskokatoliške cerkve, ki raziskavam na embrionalnih matičnih celicah odločno nasprotuje. Ko je v evropskem parlamentu 15. junija letos potekalo prvo branje 7. okvirnega raziskovalnega programa, so evropski škofje izdali posebno okrožnico, v kateri so tovrstne raziskave označili za "inštrumentalizacijo človeškega življenja". Po njihovem mnenju "človeško dostojanstvo ni in ne sme biti odvisno od odločitve drugih človeških bitij". Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je naslednje: ali je bolj etično, da se nadštevilne zarodke vrže v smeti, ali pa, da se jih uporabi za raziskave, ki bodo nekoč morda prinesle zdravilo za nekatere za zdaj še neozdravljive bolezni. Splošna evropska javnost je raziskavam naklonjena, zaradi česar so v precepu tudi evropski politiki.

Sprememba mnenja

Trenutno razmerje moči med zagovorniki in nasprotniki financiranja raziskav je tako tesno, da bo na zasedanju evropskih ministrov štel prav vsak glas. Tudi glas slovenskega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jureta Zupana. Še več. Neuradne informacije iz EU kažejo, da bi prav Slovenija lahko bila odločilni jeziček na tehtnici med konservativci in liberalci. Čeprav nas od ključne odločitve evropskih ministrov loči samo še dober teden dni, slovenska vlada in njen minister za znanost jasnega stališča še nista oblikovala. Vse pa kaže, da bo Slovenija svoje do zdaj dokaj liberalno stališče bistveno poostrila. Pred dnevi nam je namreč v roke prišel dokument, v katerem Slovenija predlaga prepoved financiranja raziskav na embrionalnih matičnih celicah in celičnih linijah, razen na tistih, ki so bile ustvarjene pred 1. januarjem 2002. Ker je bilo do tega datuma v EU ustvarjenih zelo malo dobrih celičnih linij, takšna časovna omejitev v resnici pomeni prepoved vlaganja javnih sredstev EU v raziskave na področju embrionalnih matičnih celic. Tu ne gre za nič drugega kot sledenje politiki ZDA. Aktualna ameriška zakonodaja namreč dovoljuje le proračunsko financiranje tistih raziskav na embrionalnih matičnih celicah, pri katerih se uporabljajo celične linije, ustvarjene pred 9. avgustom 2001. Do tega datuma je bilo v ZDA ustvarjenih 72 celičnih linij, ker pa večina teh linij za raziskave ni bila dovolj dobra, je bilo z datumsko omejitvijo javno financiranje raziskav dejansko preprečeno. Maja 2003 je bilo v ZDA za raziskave na voljo le še 11 celičnih linij, sredi leta 2005 pa nobena več. Raziskave so bile tako prepuščene zasebnemu kapitalu, kar pa je skrajno sporno. "Tako je namreč izpuščena možnost etičnega nadzora nad tem delom. Odprli so Pandorino skrinjico ..." meni direktorica slovenskega nacionalnega Inštituta za biologijo dr. Tamara Lah Turnšek. Po njenem mnenju je časovno omejevanje uporabe embrionalnih matičnih celic čista neumnost in sprenevedanje, za Evropo pa bi bilo zelo slabo, če bi na tem področju sledila politiki ZDA. Zaradi pritiska ameriške javnosti - v boj za javno financiranje raziskav se je na primer aktivno vključila tudi Nancy Reagan, žena pokojnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki je umrl po dolgoletnem boju z Alzheimerjevo boleznijo - je predstavniški dom ameriškega kongresa maja lani sprejel nov zakon, s katerim je časovno omejitev odpravil. Toda zgodba s tem še ni končana. O zakonu bo ta mesec odločal še ameriški senat. Čeprav razmerje moči kaže, da bo v senatu dobil potrebno večino, je njegova uresničitev v praksi malo verjetna. Konservativni ameriški predsednik George W. Bush je namreč že pred časom napovedal, da bo na zakon vložil veto. Pri tem se opira na uradno stališče rimskokatoliške cerkve, ki kakršnimkoli raziskavam na embrionalnih matičnih celicah ostro nasprotuje, saj zarodek pri odvzemu matičnih celic umre. Za kako pomembno vprašanje gre, kaže podatek, da bi bil to Bushev prvi veto v aktualnem predsedniškem mandatu. Če se bo zanj dejansko odločil, bo to velik udarec za zagovornike raziskav, saj je malo verjetno, da bi jim v senatu uspelo zbrati potrebno dvotretjinsko večino glasov. A vrnimo se domov.

Dokument, s katerim Slovenija po ameriškem zgledu zaostruje svoje stališče, je bil kar nekaj časa velika skrivnost. Na ministrstvu za znanost so se izgovarjali, da dokumenta ne poznajo, da z njim nimajo nič in da tudi ne vedo, kdo ga je pripravil. Toda po našem izčrpnem izpraševanju so se stvari začele jasniti. Izkazalo se je, da so dokument pripravili prav strokovni sodelavci ministrstva za znanost, z njegovo vsebino pa se je strinjalo tudi ministrstvo za zdravje, ki ga vodi dr. Andrej Bručan. Poleg tega je bil z dokumentom seznanjen tudi predsednik državne komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj, ki pa zagotavlja, da etična komisija pri njegovem nastajanju ni sodelovala. Ministrstvo za znanost je dokument že maja letos objavilo na portalu EU. Akcijo so izvedli po tihem in brez vednosti širše javnosti. Zakaj? Brez dvoma zato, ker javnost takšnemu obratu v konservativno smer ne bi bila naklonjena. Treba je namreč vedeti, da po anketah, ki so jih izvedle različne evropske agencije, javnost odločno podpira raziskave na embrionalnih matičnih celicah. Še več. Po nekaterih anketah financiranje raziskav podpira kar 80 odstotkov anketiranih državljanov EU. Med njimi tudi številni katoličani. Dokument, ki so ga pripravili na ministrstvu za znanost, razkriva dvoličnost domače politike. Slovenija namreč pred EU namerava zagovarjati restriktivnejše stališče od tega, ki ga je zapisala v lastno zakonodajo. Slovenski zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki je bil v parlamentu sprejet pred natančno šestimi leti, v 38. členu namreč dovoljuje raziskave na tako imenovanih zgodnjih zarodkih, pridobljenih v postopku OBMP, ki niso primerni za vnos ali za hrambo. Poleg tega dovoljuje tudi raziskave na shranjenih zarodkih, ki bi jih morali pustiti umreti po preteku shranjevanja. Pri čemer so raziskave na zgodnjih zarodkih do njihovega štirinajstega dneva starosti upravičene samo tedaj, ko raziskav s primerljivo učinkovitostjo ni mogoče opraviti na živalskih zarodkih ali kako drugače. Seveda morajo starši v raziskave privoliti, poleg tega pa je treba pridobiti tudi soglasje državne komisije za OBMP in državne komisije za medicinsko etiko. Za zdaj se raziskave na embrionalnih matičnih celicah v Sloveniji še ne izvajajo. Obstaja pa vsaj teoretična možnost, da bo do njih kdaj prišlo. Zakaj bi si torej zapirali vrata? Ali bo Slovenija pri konservativnejšem stališču vztrajala tudi na zasedanju Sveta za konkurenčnost, ki bo 24. julija v Bruslju, ni povsem jasno. Minister Zupan je zaostreno stališče pred dobrim tednom dni poslal v ponovno presojo strokovnim službam na ministrstvu za znanost, za ponovno mnenje pa je zaprosil tudi ministrstvo za zdravje in državno komisijo za medicinsko etiko. Nekaj dni pozneje mu je 15-članska etična komisija poslala stališče, v katerem je med drugim zapisala, da "odvečni zarodki iz postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo niso etično nevtralen vir, kajti njihova uporaba lahko vpliva na našo predstavo o moralnem statusu človeškega zarodka, pa tudi na naše poglede na sprejemljivost instrumentalizacije popredmetenega človeškega življenja". Po mnenju komisije je raziskovanje na človeških zarodkih etično vprašljivo in ni povsem neoporečno niti tedaj, ko gre za raziskave na odvečnih zarodkih. "Komisija je opozorila na dejstvo, da obstajajo alternativne raziskovanju na embrionalnih matičnih celicah, pri katerem ni treba žrtvovati novih človeških zarodkov. Mnoge raziskave je namreč mogoče in potrebno opraviti na obstoječih linijah embrionalnih matičnih celic, na živalskih modelih in posebno na matičnih celicah, pridobljenih na etično neoporečne načine iz popkovnične krvi in iz tkiv rojenih človeških bitij," pojasnjuje Trontelj, hkrati pa k temu dodaja: "Naloga komisije je, da se opredeli do etičnih dilem, končna odločitev o glasovanju naše države glede 7. okvirnega programa pa je politična in v pristojnosti vlade." Vlada se bo torej še ta teden morala odločiti, kakšno stališče bo zagovarjala v EU in kako ga bo utemeljila pred domačo javnostjo.