Happy Birthday, Mr. President!

Ko je Bush te dni - 6. julija, dan pred obletnico terorističnega napada na London - dopolnil 60 let, je v intervjujčku za revijo People oznanil, da se v resnici počuti mladega. Kar je bilo tako, kot da bi rekel: Vse je še pred mano! Ali pa: To, kar ste videli, ni še nič! Kim Džong Il - prihajam! Iran - skrij se!! Čez pet minut bombardiramo! Showtime! Hja, lahko bi vedeli, da nam bo tudi za svoj rojstni dan grozil. A po drugi strani: ko je dopolnil 60 let, smo pričakovali, da bo rekel, da se počuti starega... bistveno starejšega, kot izgleda... hudo starega - v resnici smo pričakovali, da bo rekel, da je najstarejši človek na svetu. Starejši od vseh onih običajnih osumljencev s Kavkaza, ki trdijo, da jih je do rekordnih starosti pripeljalo redno konzumiranje kefirja - ali pa česa takega. Bush bi moral biti zdajle že rekordno star, pa ne zaradi kefirja, ampak zaradi vseh tistih reči, ki jih je počel - reči, ki bi človeka morale postarati. Ali bolje rečeno: zaradi reči, ki jih lahko človek doseže le pod pogojem, da živi zelo, zelo, zelo dolgo. Rekordno dolgo. Nadkavkaško in nadkefirsko dolgo. Bush izgleda kot prvi dvestoletnik.

Samo pomislite, kaj vse je Bush dosegel v tej svoji kratki mladosti:

* Začel je dve vojni - in to ilegalno, za nameček pa si je moral za potrebe "kredibilnosti" in propagande izmisliti še trumo laži, metafikcij in pravljic (da ne govorimo o vsem lažeh, metafikcijah, pravljicah in novih "strokovnih" izrazov, ki si jih je moral izmisliti za množico vojakov, ki jim je omogočil, da so padli za domovino), kar človeka dodatno utrudi.

* Bogatim in velikim korporacijam je znižal davke - in to v času, "ko je Amerika v vojni" (okej, v vojnah), kar je noro... ee, noro naporno in naporno noro.

* Uspelo mu je ustvariti vtis, da je božji sel, novi Mesija, filozof novega sveta, monarh in neustrašni vojskovodja, obenem pa mu je uspelo ljudi prepričati, da je vojaški rok odslužil, preden ga ni odslužil, kar je kar garanje, in da so na predsedniških volitvah izvolili tudi Karla Rovea.

* Ukradel je volitve - in to ne le enkrat, ampak dvakrat, obakrat tako, da je dal vse tiste, za katere je obstajala velika verjetnost, da bodo volili za demokratskega kandidata (Gorea, Kerryja), preprosto "izbrisati", kar je dosežek, za katerega bi drugi ljudje potrebovali vsaj dve življenji.

* Ameriko je raztegnil v Imperij, kar je dosežek, za katerega so v starem Rimu potrebovali serije cesarjev.

* Ko je udaril hurikan Katrina, je v New Orleansu in ogroženi regiji črnce povsem ignoriral ter v glavnem puščal, da jih je sortiral Bog (kar imate lahko za natur verzijo "etničnega čiščenja"), širom sveta je odprl zbirne centre in podobne lagerje (Guantanamo, Abu Grajb ipd.), v katerih je povsem mirno toleriral mučenje, odtujil si je svet, ameriški deficit je prelevil v epsko cifro, ustavo je razglasil za jebeni kos papirja, napihnil je Pentagon (še malo, pa bo poletel), do vrha in čez nafilal kufre svojih korporativnih sponzorjev in donatorjev a la Halliburton, Lockhead Martin in Exxon, pomnožil je število Osam bin Ladnov, al-Zarkavijev, mul Omarjev in samomorilskih mučenikov, omogočil je, da je v Iraku "skrivnostno" poniknilo na milijarde dolarjev, imena a la Mohamed in Ahmed je prelevil v sinonime za vse napačne, nevarne, alarmantne stvari, znižal je vrednost dolarja, kvaliteto šolskega sistema, realno vrednost minimalne plače in okoljske standarde, povečal je število bankrotiranih, brezposelnih in socialno ogroženih, državo je poročil s korporacijo, ustrahoval in "uravnotežil" je medije, zategnil je državljanske svoboščine, "patriotiziral" je človekove pravice, sodišča je napumpal s simpatizerji "sočutnega" fundamentalizma, Reagana je tako nadgradil, da ga ne bi več spoznala niti Nancy, poskrbel je, da je cena nafte infarktno zrasla in da je cena ameriškega tipa demokracije in svobode infarktno padla, huh, in še je našel čas za napoved, da bo Ameriko preselil na Mars - ni kaj, vsak njegov delovni dan je bil daljši od vašega življenja, še več, vsak njegov delovni dan je bil daljši od njegovega življenja.

* Ratinge si je zbil tako nizko, tako globoko na jug, da je zdaj za imidž voljan pozirati celo z Janezom Janšo, s premjejem male, eksotične, anonimne če-nam-ne-boste-dali-naftovoda-vas-bomo-bomba rdirali dežele, ki jo je še pred leti mešal s Slovaško.

* Zasačili so ga pri lažeh, deliktih, prestopih in blefih in celo pri prisluškovanju Američanom, ki bi iztirili predsednike, kralje in diktatorje... vraga, ki bi iztirili - oh, in do spačenosti postarali! - generacije in dekade.

* Uspel se je izogniti impičmentu - kar ni uspelo niti Billu Clintonu, zelo popularnemu predsedniku (lokalno in globalno), ki so ga zasačili le brez gat in s cigaro v napačnih ustih.

* Imel je več nastopov kot vsi ameriški komiki skupaj, tako da je lahko razvil, zapekel in do popolnosti izoblikoval svojo pregovorno točko, svojo famozno grimaso, ki bi jo lahko predelali v TV serijo, saj veste, v kak sit-com. V glavni vlogi: Busheva grimasa! Predsedniška grimasa! Bushevo darilo svetu. Zgodovini. Prihodnosti. Sto Da Vincijevih šifer bi potrebovali, da bi dešifrirali to grimaso. Nasmeh Mone Lize ni bil še nič.

Točno, Busheva grimasa, rezime njegovih prvih 200 let, je tako velika, da bi jo lahko vrteli v kinu. In če kdaj, potem zdaj, tako da bi lahko neposredno tekmovala z dokumentarcem Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth), v katerem nastopa Al Gore, nekdanji Bushev predsedniški protikandidat, in ki je postal velik hit. Še več, z velikim užitkom ga gledajo tudi v Bushevih "rdečih" državah. Gore je zamenjal Michaela Moorea, ki je del svojega novega dokumentarca - o zdravstvenem sistemu - te dni skoraj posnel v Sloveniji. Če bi se v kinu soočila Busheva grimasa in Goreov proekološki, protibušistični šoker, bi bilo to "predsedniško soočenje", kakršnega leta 2000 - v času njune predvolilne kampanje - nismo videli, navsezadnje, Gore trdi, da so globalne klimatske spremembe človekovo maslo, Bush pa, da gre le za naravne procese. Toda hej - ali Bush ve, o čem govori? Ko so ga namreč te dni - v zvezi z Neprijetno resnico - vprašali, ali je res to, kar pravi Gore o klimatskih spremembah, je odvrnil: "Obstaja debata o tem, kaj povzroča globalne spremembe, človek ali narava, toda to je dobra debata. To je pravzaprav problem, ki ga bom kmalu rešil, in sicer tako, da bom pospešil nove tehnologije, bolj čisto sežiganje premoga v elektrarnah ter razvoj avtomobilov na hidrogenski pogon in etanola kot alternativnega goriva." Čudno, ne: le zakaj bi človek, ki verjame, da klimatske spremembe povzroča narava, ne pa človek, najavljal odstranjevanje prav tistih človeških dejavnikov, za katere Gore pravi, da povzročajo klimatske spremembe? Bush očitno ve, kaj povzroča klimatske spremembe, pa kljub temu blefira in dela grimase, da ne bi imele ameriške megakorporacije - in republikanske predvolilne kampanje - prehude izgube in da ne bi z okoljskimi regulacijami ogrožal nevidne roke prostega trga. A kot pravijo: v bušizmu verita! Če bi se Bush z vsakim bušizmom postaral za sekundo, bi bil zdaj že starejši od ameriške neodvisnosti.

Najboljših 6 daril

Novica o odlični gledanosti Neprijetne resnice ni bila ravno najlepše darilo za Bushev rojstni dan. A po drugi strani - Bush je za rojstni dobil darila vseh sort. Recimo:

* Darilo št. 1 Po teži ne ravno darilo št. 1, toda gledano s slovenske strani vsekakor, je bil obisk, ali bolje rečeno, sprejem slovenskega premjeja Janeza Janše v Beli hiši. Bush pač zelo rad sprejema delegacije iz malih, mladih, novonastalih, ponovno rojenih, retuširanih, anonimnih, protikomunističnih držav - saj veste, iz takih, ki so Bushevo mladost preživele na "temni strani meseca" in ki se demokracije šele učijo. Bush, veliki osvoboditelj in največji izvoznik demokracije na svetu, lahko Ameriki pošlje signal: to, kar govorijo nekateri - da je svet izgubil zaupanje v ameriško demokracijo - je le navadna laž! Amerika je še vedno tempelj in edini pravi izvir demokracije! Vsi se še vedno hodijo učit demokracije v Ameriko! Zlasti male, mlade, sproščene države! Kot Slovenija! Kot Irak! Kot Afganistan! Kul. Očitno sta drug drugega brifirala o demokraciji, kajti - kot so stalno ponavljali - se o plinovodu in naftovodu, ki naj bi tekla skozi Slovenijo, nista pogovarjala. Razumete - nista! Da se nista, vemo po tem, da so to stalno ponavljali - da so to stalno zanikovali. To so tako vztrajno zanikovali, kot da sta o naftovodu in plinovodu se pogovarjala (hej, Slovenija je - tako kot Amerika - odvisna od uvoza nafte in plina, pravi Janša), čeprav je res, da je za Busha pogovor o plinovodih in naftovodih vedno isto kot pogovor o demokraciji. Saj. A to lahko le špekuliramo, ne. Ne vemo povsem zanesljivo, kaj sta si povedala, ko sta se pogovarjala o Iraku, Afganistanu, Iranu in Severni Koreji, zanesljivo vemo le, kaj sta si povedala o golfu. O golfu? O golfu. Iz zgoraj priloženega - potemtakem iz dosežkov, ki Busha niso postarali, ampak pomladili - je razvidno, da bi se imel Janša z Bushem o čem pogovarjati. Recimo, z njim bi lahko spregovoril o razliki med ameriškim in evropskim tipom demokracije, ker pa se je očitno zavedal, da bi mu Bush odvrnil, da je z evropsko demokracijo očitno nekaj narobe, ker nima takih izvoznih potencialov kot ameriška, mu je raje kar naravnost povedal, da je Slovenija le še korak od ameriškega tipa demokracije, rekoč, da "prispevamo med največjim številom vojakov, osebja, v operacijah, ki jih vodi NATO." Da bi pa pokazal, da Slovenija sodi med resne, kredibilne, odgovorne države, je tudi poudaril, da lahko samo "enotno stališče in nastop mednarodne skupnosti" do Irana in Severne Koreje preprečita to, "da bi bilo potrebno poseči po drugih sredstvih" - ki pa so "na mizi". S tem je kakopak prevzel Bushevo dikcijo. Problem je le v tem, da Bush ne velja za resnega, kredibilnega, odgovornega predsednika. Daleč od tega. V resnici velja za tako nekredibilnega, da celo njegovi promocijski izjavi - "Če želite videti košček nebes, pojdite v Slovenijo!" - ne bo nihče verjel. In ko je Slovenijo pohvalil za "pogumno odločitev", da pomaga dvema mladima demokracijama, Afganistanu in Iraku, ste se lahko le zdrznili in obenem spomnili na to, kar je za rojstni dan rekel v intervjuju za CNN: da je "Harry Truman osvobodil Japonsko". Šur. Osvobajanje Japonske je začel tako, da je nanjo vrgel dve atomski bombi. Hu. Resda so jeseni v Sloveniji lokalne volitve, toda glede na to, kako nizke ratinge ima trenutno Bush (30 %), je bil Janša za Busha res večje darilo kot Bush za Janšo. Help me... to help you... to help me... to help you! Zato niti ni čudno, da je Bush, kot se zdi, že obljubil, da bo Janši obisk - okej, darilo - vrnil, in to natanko leta 2008, tik pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami, ko bo Janša potreboval visoke obiske, in obenem tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, ko bo Bush krenil na veliko svetovno turnejo, s katero bo skušal Američanom pokazati, kako zelo priljubljen je širom sveta in kako zelo priljubljeni so republikanci.

* Darilo št. 2 Kim Džong Il, severnokorejski bad-boy na platformah, je na dan ameriške neodvisnosti, dva dni pred Bushevo 60-letnico, izstrelil rakete. V morje. Hitro so omagale. Niso se izkazale. Toda povzročile so paniko, vik in krik: šest raket... ne, tri... ne, pet... ne, deset... ne, sedem... okej, šest! Zdelo se je, kot da smo napadeni. Ogroža nas! Neposredno! Kot Sadam Husein! Hej, te rakete bi lahko dosegle Aljasko! Dajte, no. Mar niso tudi za Sadamove rakete rekli, da so lahko izstreljene v pol ure in da lahko dosežejo Ameriko, potem pa se je izkazalo, da je Sadam več kot 200 let od izstrelitve interkontinentalnih raket? In lepo prosim, mar ne izstreljujejo Američani raket vsak dan? Indija je 11. junija izstrelila raketo, ki lahko nosi nuklearno glavo, pa ni nihče niti pisnil. Nič, Kim - že od nekdaj fan spektaklov - je hotel le pritegniti Bushevo pozornost. Z njim se hoče srečati osebno in direktno, iz oči v oči, ne pa šeststransko. Tokrat je pozornost pritegoval le malce bolj spektakularno - očitno je bil jezen, ko je zvedel, da bo Bush sprejel Janšo, njega pa ne. Jasno, obenem je hotel dvigniti tudi moralo Korejcem, ki v glavnem crkavajo in izgubljajo vero v komunizem - in ki potrebujejo pomoč, ne pa sankcije. Severni Koreji resda niso zagrozili z invazijo ("Konec kavbojske politike," je oznanila revija Time), je pa tudi res, da Severna Koreja nima nafte.

* Darilo št. 3 Ameriška vojska je dva dni po Bushevem rojstnem dnevu vložila obtožnice proti petim vojakom, ki so letos južno od Bagdada brutalno posilili in ubili iraško najstnico, njeno truplo potem sežgali ter pobili njenega očeta, njeno mater in njeno 5-letno sestro. Kar je bil pokol, vojni zločin - stranski produkt Busheve doktrine, stranski produkt izvoza ameriškega tipa demokracije. Ne, Bush ni brez razloga dosegel, da Mednarodno kazensko sodišče ni pristojno za ameriške vojake. Ko je svoje fante poslal nad Irak, je očitno vnaprej vedel, da jih bo slej ko prej zaneslo. In lepo prosim, mar ni Bush vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil? In mar ni Slovenija podpisnica Ženevske konvencije?

* Darilo št. 4 Umrl je Kenneth Lay, obtoženi in obsojeni direktor propadlega Enrona, ki je bil tudi Bushev veliki donator, politični zaveznik in prijatelj - in Busheva sramota. Jasno, Bush si je oddahnil, da je Kenny Boy umrl - tako mu ga leta 2008, ko bo zapuščal Belo hišo, ne bo treba pomilostiti, kar bi se zelo verjetno zgodilo. Kar je pomembno, heh - Bush bo lahko ohranil "obraz".

* Darilo št. 5 V Mehiki na predsedniških volitvah ni zmagal levičar Andres Manuel Lopez Obrador, ampak Bushev kandidat Felipe Calderon, kar pa ne čudi - mehiške volitve so bile namreč na las podobne ameriškim, vključno s tesnim, nejasnim izidom, z nasprotujočimi si poročili o tem, kdo je zmagal, s številnimi nepravilnostmi, ki so bile v škodo levičarskemu kandidatu, z zahtevo po ponovnem štetju glasov in s prekinitvijo ponovnega štetja glasov. Bush je očitno v Mehiko poslal svoj volilni virus - ne, ni si mogel privoščiti, da bi zdaj še v Mehiki na oblast prišla levica.

* Darilo št. 6 Bušiji so oznanili, da so varnostno-obveščevalne službe, policija, FBI in drugi organi domovinske varnosti nov val terorističnih napadov - v New Yorku so prijeli džihadiste, ki so hoteli razstreliti newyorške tunele. To je bila še ena velika zmaga Busheve vojne proti terorju. In reč so napihnili do neba. No, potem se je izkazalo, da so "mučeniki" o napadu le fantazirali v povsem odprti internetni klepetalnici - in da so bili čisti amaterji, neorganizirani, neizurjeni in brez denarja. Podobno kot tisti "džihadisti" iz Miamija, ki naj bi skušali pred nekaj tedni razstreliti čikaški Sears Tower, potem pa se je izkazalo, da niso imeli niti za avtobus do Chicaga.