29. 9. 2006 | Mladina 39 | Družba
Črni september
Benedikt XVI. v koaliciji voljnih in njegov prispevek v svetem boju proti terorizmu
“Tih, spraven in spokojen je bil 11. september papeža Benedikta XVI. In močan obenem. Toleranca križa, strategija ljubezni, izostren čut za frekvenco Boga. To je njegov odgovor na nasilje. Ali bi ne bil tak tudi Jezusov? Nikoli več ne bo papež klical in mobiliziral za križarsko vojno. Krščanstvo je dozorelo v ljubezni. Papežev 11. september, ob peti obletnici dogodka, ki je spremenil svet, je znamenje upanja,” je Zvone Štrubelj v tedniku Družina opisal papeževo osebno komemoracijo ob dnevu, s katerim se je začela vojna zahodne civilizacije proti pošasti terorizma. Papežev osebni 11. september je sovpadel z njegovo turnejo po rodni Bavarski, ki se je začela v soboto, 9. septembra. Nedeljo, 10. september, je sveti oče preživel v Muenchnu, kjer je med letoma 1977 in 1982 opravljal poslanstvo nadškofa in kardinala. O čem je Benedikt XVI. razmišljal v ponedeljek, 11. septembra, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, toda sosledje dogodkov kaže, da se je njegov 9/11 dejansko začel dan kasneje, 12. septembra, v veliki dvorani univerze v Regensburgu, kjer je nekoč - konkretno, v letih od 1969 do 1977 - že predaval. V prvem delu govora z naslovom Vera, razum in univerza je načel problematiko širjenja vere z nasilnimi sredstvi in pri tem za eno od iztočnic o odnosu med vero in nasiljem uporabil besede bizantinskega cesarja Manuela II. Paleologa v dialogu z imaginarnim učenim Perzijcem: “Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in tam boš našel le slabo in nečloveško, kakor je predpis, vero, ki jo je oznanjal, širiti z mečem.” Cesar naj bi ta dialog o “krščanstvu in islamu in resnici obeh” domnevno zapisal v času turških obleganj Konstantinopla med letoma 1394 in 1402, zato lahko razumemo, da so cesarjeva “izvajanja podana veliko izčrpneje kakor odgovori njegovega perzijskega sogovornika”. Bizantinski cesar v papeževem predavanju nato podrobno utemeljuje, zakaj je širjenje vere s silo nesmiselno, saj je v protislovju z Božjim bistvom in z bistvom duše. “Še enkrat dobesedno navajam: `Bogu ni všeč kri in ne ravnati po pameti je Bogu nasprotno. Vera je sad duše, ne telesa. Kdor torej hoče nekoga voditi k veri, potrebuje sposobnost dobrega govora in pravilno mišljenje, ne pa nasilja in grožnje. Za prepričanje razumne duše ne potrebuješ roke, ne naprav za udarjanje niti kakega drugega sredstva, s katerim je mogoče drugemu groziti s smrtjo.' Tako Manuel,” je nadaljeval Benedikt XVI. Skratka, poanta papeževega izvajanja naj bi bila, da se z razumom sprašujemo po Bogu in to delamo v skladu z izročilom krščanske vere, v tem kontekstu pa je kakopak izstopalo prepričanje Manuela II., da muslimanski bog ni povezan niti z našimi vrednotami niti z razumom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
