Kako so nam Slovenci pokvarili veselje

Nekaterim ni nikoli dovolj. V Črni gori bodo tudi letos maja v organizaciji Generalnega konzulata SFRJ pripravili tek s štafeto mladosti. Štafetno palico bodo iz delavskega in revolucionarnega Nikšića, skozi Titograd in Cetinje ponesli mladinci in mladinke v najlepših letih vse do Tivta. Tam jo bodo na Obali maršala Tita pričakali udeleženci letošnjega srečanja in jo izročili tovarišu Titu osebno in in persona. Kako je to mogoče, ve vsak, ki je bil kdaj v Črni gori ali pa je vsaj gledal film Čudo neviđeno Živka Nikolića. Tovariš Marko Perković, generalni konzul SFRJ in dobri duh te proslave, ki jo v Tivtu pripravljajo že četrto leto zapored, je za Mladino povedal, da gre za negovanje kulturnozgodovinske dediščine in uveljavljanje nekdanjega bratstva in enotnosti ter sedanje etnične strpnosti v Črni gori. In to brez malikovanja, ideologije in politike. Zamisel je, kot pravi tovariš Perković, da se Tivat promovira kot "jugoslovansko glavno mesto", zato je sam praznik poleg vsega drugega tudi odlična priložnost za promocijo pred prihajajočo turistično sezono.

Nekoč je bilo drugače. V prazgodovinskem obdobju, preden so bile ustanovljene starodavne in mogočne države zahodnega Balkana, se je 25. maj, dan mladosti in Titov rojstni dan, praznoval v močno domoljubnem razpoloženju, ki s turistično ponudbo ni imelo nobene zveze. Imelo pa jo je z estrado. Na osrednji proslavi ob dnevu mladosti, znani pod imenom "zlet", so se zbrala največja imena scenske in glasbene umetnosti naše države - režiserji, skladatelji, igralci in glasbeniki. Pri produkciji se ni varčevalo in tudi pri honorarjih ne. Snovalci teh prireditev so imeli na razpolago neomejena sredstva iz proračuna federacije, na voljo pa jim je bilo tudi na stotine poklicnih izvajalcev in na tisoče statistov - pionirjev, mladincev in pripadnikov JLA. Poleg estradne je imel zlet tudi politično razsežnost. Ritualno izkazovanje zvestobe Titu, partiji in državi na Stadionu JLA v Beogradu je potekalo pred 50.000 gledalci in celotnim državnim političnim in vojaškim vodstvom. Ob obvezni navzočnosti predsednika Zveze socialistične mladine Jugoslavije, ki je imel na proslavi vlogo gostitelja. Od vseh silnih mladinskih predsednikov smo si najbolj zapomnili Azema Vllasija. Zaradi elegantne bele obleke, ki si jo je dal sešiti po zgledu Titove.

Ob koncu parade je najboljši mladinec ali, še bolje, mladinka, zadihana in, hm, vznemirjena, izročila štafetno palico slavljencu. Poljubu je sledil izbruh strasti, nebo nad Beogradom pa je eksplodiralo v spektakularnem ognjemetu. Simbolike seveda ni treba posebej pojasnjevati. Prav tako ne simbolike same štafetne palice.

Jugoslovani tečejo častni krog

Prva štafeta je odšla na pot že leta 1945. Takrat se je CK Skoja (Zveze komunistične mladine Jugoslavije) odločil, da bo maršalov rojstni dan zaznamoval s posebnim programom in da bo "ob 53. rojstnem dnevu tovariša Tita naš oddelek za telesno kulturo in šport pripravil množične mladinske štafetne teke širom po Jugoslaviji". Zamislili so si, da bi mladinci nosili "lepo izdelane palice in v njih pisne čestitke za našega maršala ter mu tako prinašali pozdrave ljudi, ki bi jih pričakali med potjo ..."

Prva štafeta se je odpravila iz Kumrovca, Titove rojstne vasi, v Beogradu pa jo je izročil Mika Tripalo, takratni predsednik Narodne mladine Jugoslavije in poznejši vodja hrvaške partije ter žrtveno jagnje hrvaške pomladi. Potem je vsako leto štafeta začela pot v drugem kraju in drugi republiki. Štafetne palice so nosili pionirji in pionirke, mladinci in študentke ter mladi delavci in kmetice. Večina je tekla, nekateri pa so tudi plavali, se potapljali in celo skakali iz letal. Kdor ni tekel, plaval ali letel, je stal v špalirju, ploskal in bodril mlade maratonce.

Pozneje, ko smo opravili s kultom osebnosti in z otroškimi boleznimi socializma, se je na Titovo pobudo leta 1957 Titova štafeta preimenovala v štafeto mladosti, njegov rojstni dan pa je postal dan mladosti. Nekateri pravijo, da zamisel ni bila Titova, ker bi se sam le stežka odrekel temu zadovoljstvu. A le težko bi takrat kdor koli razen njega samega imel dovolj poguma, da bi predlagal kaj takega.

Menda naj bi bil vsak tretji Jugoslovan vsaj enkrat v življenju "nosil štafeto". Vse to so spremljale množične in zabavne prireditve, vznemirjenje je naraščalo, tako da številni pionirji že dan prej, preden so prišli na vrsto za tek, zvečer niso mogli zaspati. Vsaj ne pred pol deveto. Izdelanih je bilo več kot 100.000 štafetnih palic in napisanih na milijone sporočil z najboljšimi željami. Naslovljena so bila z "ljubljenemu predsedniku Titu", "dragemu Titu", "Staremu", "maršalu Titu", "vrhovnemu poveljniku", "arhitektu neuvrščenosti", in to v vseh mogočih jezikih in pisavah nekdanje Jugoslavije. Večmesečno pot štafete so iz dneva v dan spremljali časopisi, radijske postaje, pozneje pa tudi televizija. Nosilci štafete so se nadvse razveselili, če so se zagledali v kakem kadru dnevnika ali filmskih novic, da o njihovih tetah in babicah niti ne govorimo.

Ko je leta 1980 Tito umrl, je štafeta nadaljevala svojo pot. Mladina je še naprej tekla, snovalci so pobirali mastne honorarje, državno vodstvo pa je še vedno sedelo v loži na Stadionu JLA in se delalo neumno, kakor da se ni nič spremenilo. Kdo ve, koliko časa bi to še trajalo, če se ne bi vmešali Slovenci.

Kdo je ugasnil luč?

Ko je leta 1987 po sistemu rotacije na vrsto za pripravo dneva mladosti prišla Socialistična mladina Slovenije, je med drugim predložila tudi uradni plakat manifestacije. Plakat so na zvezni ravni takoj potrdili. Seveda je šlo za slavni plakat Novega kolektivizma. To je bila zadnja velika kulturna bomba, ki je pretresla Jugoslavijo, preden so jo začele stresati prave eksplozije in preden je šlo vse k vragu, tako da se takšne stvari niso zdele nikomur več pomembne.

Dan mladosti, najboljšim željam Novega kolektivizma navkljub, ni preživel. Tistega leta je sklepna proslava v Beogradu potekala pod (iz današnje perspektive) ciničnim naslovom Prižgite luč. Žarometi so ugasnili, kaj se je zgodilo potem, vemo. Vmes smo pozabili le ime zadnjega nosilca štafete. To je bila pionirka Rejmonda Bročaj iz Gnjilan, štafeto pa je v imenu pokojnega predsednika Tita sprejel Haim Redžepi, tedanji predsednik jugoslovanske mladine.

Takrat je preživela ena sama manifestacija, povezana s Titom, pa tudi ta se ni dolgo obdržala. Od leta 1981 so na obletnico smrti jugoslovanskega predsednika, 4. maja ob treh popoldne, vsi delovni ljudje in občani Jugoslavije obstali v položaju mirno in z minuto molka počastili spomin na svojega nekdanjega voditelja in minulo življenje. Od nekod so se oglasile sirene, promet se je ustavil, ljudje so obstali kot vkopani, nekateri stisnjenih čeljusti in s solzami v očeh.

Kmalu pa je tistim, ki so še posebej močno stiskali čeljusti, in tistim, ki so posebej prizadevno tekali, noseč štafeto, postalo jasno, da se stvari spreminjajo. Taki so najprej nehali upoštevati sirene, nekateri pa so naredili še korak naprej in so se ob treh in pet minut kolektivno grabili za jajca, kakor so to demonstrativno počeli privrženci Zorana Đinđića v Beogradu leta 1989. To naj bi verjetno pomenilo, da jih boli one za Tita. In tudi za vse, kar jih je učila mama, ko so bili še majhni.

Spomini na Titovo štafeto zbujajo različna čustva. Za nekatere, teh je manj, je to simpatičen, nostalgičen spomin na prismuknjeno mladost in montyphytonovske reportaže državne televizije. Za druge, teh je več, pa je to neprijetno obujanje spominov na tisto, v čemer so tudi sami sodelovali - spominov na to, kako so tekli, delali kolesa in stali na glavi. In bili srečni.