Ruski veto na resolucijo o Kosovu

Minister Lavrov je kritičen do dela mednarodnih organizacij oziroma Kforja na Kosovu, vi pa trdite, da so bila pogajanja med Beogradom in Prištino že od vsega začetka obsojena na propad.

Če pogajanja niso uspešna, če ni prostora za kompromis, potem so slabo pripravljena. Zakaj je bilo treba spodbujati separatiste na Kosovu in metode njihovega delovanja - terorizem? Na podlagi albanske izkušnje na Kosovu lahko dobimo vtis, da je cilje mogoče doseči s pobijanjem in z nasiljem. Zakaj sta bila dovoljena etnično čiščenje in vzpostavitev enonacionalne države? Evropa mora odgovoriti na vprašanje, koliko albanskih držav lahko prenese in kakšne so možnosti za združitev ozemlja, na katerem živi večinsko albansko prebivalstvo.

Albanci pričakujejo neodvisnost že junija?

Ukvarjanje z vprašanjem statusa Kosova je treba povezati z obnavljanjem uničenih spomenikov krščanske kulture in vrnitvijo srbskih beguncev. Kosovske oblasti morajo svetovni javnosti pokazati, da zagotavljajo spoštovanje pravic nealbanskega prebivalstva. Misija Varnostnega sveta OZN v pokrajini bi morala realno ovrednotiti program Standardi pred statusom in postaviti druge pogoje - zagotovitev urejenih razmer za življenje beguncev, ki bi se vrnili, ustanovitev varnih srbskih območij, sojenje vsem krivcem za nemire marca 2004 ...

Zakaj je Rusija spremenila mnenje?

Ruska politika do Balkana je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v času krize in vojne, najpogosteje spominjala na vdajo, čeprav je doživela tudi svetle trenutke. Rusija je po marcu 2004 postala dejavnejša na tem območju, zdaj pa si je prvič po dolgih letih krize upala odločno izraziti mnenje o kosovskem vprašanju. Moskva nasprotuje prisilnim ukrepom in postavljanju rokov pri reševanju vprašanja statusa pokrajine. Vse je treba uskladiti z mednarodnim pravom, kar nekateri povezujejo z vzporednicami med nekdanjo Jugoslavijo in Rusijo. Menimo, da je ohranitev celovitosti našega ozemlja v marsičem odvisna od precedensa v mednarodni praksi, torej od tega, kakšen bo status Kosova. Rusko stališče ne izhaja iz želje po podpori Srbiji, ampak iz želje po tem, da se mednarodne organizacije spravijo nazaj na tirnice mednarodnega prava, saj je bilo to že v devetdesetih letih pogosto kršeno.

Vprašanje neodvisnosti Kosova povezujete z vprašanjem Makedonije, toda ali ni bolj povezano z vprašanjem Abhazije, Južne Osetije ...

V Moskvi pogosto slišimo, da predstavniki t. i. samooklicanih ozemelj na območju nekdanje ZSSR komaj čakajo, da Kosovo postane neodvisno, da bodo ta precedens lahko izkoristili za pridobitev neodvisnosti. Marsikdo je 99-odstotno prepričan, da bodo takoj za Kosovom tudi ta območja postala neodvisna. To je torej na tehtnici ruskih interesov, in čeprav mednarodne organizacije trdijo, da Kosovo nikakor ne bo precedens za območje nekdanje ZSSR, je Rusiji v življenjskem interesu, da Kosovo ne postane precedens za notranje, današnje ozemlje Ruske federacije. Rusija je podpisala dokumente v kontaktni skupini junija 1999, pa tudi resolucijo 1244 Združenih narodov, potem pa sta se ruski predsednik in nato tudi ruska diplomacija odločila, da takšen način reševanja kosovskega vprašanja s stališča mednarodnega prava ni ustrezen. Ta primer mora biti podlaga za poznejše odločanje o vseh podobnih primerih na svetu, nujna so posebna določila v mednarodnem pravu. Res je, da Rusija še dobesedno pred dvema mesecema sploh ni imela načrta za Kosovo. Zahodni diplomati so nam očitali: "Ves čas nasprotujete, nimate pa nikakršnega načrta." Potem je ruska diplomacija predstavila načrt v dveh točkah. Rusija zahteva soglasje obeh strani, Beograda in Prištine, namesto da dopuščamo pritisk mednarodnih organizacij na eno od strani, naj sprejme načrt, čeprav pri pripravi tega načrta sploh ni sodelovala. Trdim, da se je bolje sto let pogajati kot en sam dan vojskovati.

Odsotnost določil mednarodnega prava glede odcepitve nefederativnih enot je glavni ruski argument?

To je argument ruske diplomacije. Glede tega ni polemike. Bila sem na Kosovu in videla rezervate, kjer živijo Srbi, v Prištini pa srbsko sploh ne smete spregovoriti, to je popolnoma brezumno. Ko je ruska delegacija zapuščala rezervat, so Albanci streljali na nas, čeprav smo bili v spremstvu italijanskih modrih čelad. Seveda Kosovo ni izvzeto iz standardov, poleg tega v mednarodnem pravu ni določila, ki bi dovoljevalo odcepitev takšnega ozemlja. Navsezadnje je v Evropi več podobnih večnacionalnih enot, takšna odcepitev pa bi bila zelo nevarna tudi za Rusijo. Amerika vztraja pri neodvisnosti, čeprav bi Evropa raje še malo premišljevala. Zakaj se Američanom mudi? Predvidevamo, da zato, ker hočejo na Kosovu postaviti Natovo vojaško bazo, ki bi jo premaknili iz Srednje Evrope.

Toda Albanci pravijo, da jih ne more nihče prisiliti, da bi živeli v Srbiji, v Beogradu pa je slišati tudi mnenje, da Rusija izkorišča Srbijo, da bi si povrnila ugled velesile v Evropi, na Balkanu.

Če bi bilo tako, bi za Kosovom katero koli ozemlje v Španiji, Veliki Britaniji, Rusiji, Čečeniji lahko izglasovalo, da ne želi ostati v skupni državi, da ljudje tam ne želijo več živeti. Vprašanje pa je, ali smo se pripravljeni sprijazniti s tem, da ne bomo več živeli v miru. Ne. Zato je v zvezi s Kosovom toliko nesoglasij, ker niso določena mednarodna pravila. Izvedenci Ruske akademije znanosti so predlagali, da izoblikujemo osem do deset meril, po katerih bi kateri koli narod, ki ne želi več živeti v skupni državi in ki ne živi v republiki, ampak na nekem ozemlju, v pokrajini ali avtonomiji, lahko uresničil svojo željo. Čečenija, Tatarstan, Baskija, takih pokrajin je veliko. Vse države bi se morale strinjati s temi merili, bila pa bi približno taka: večinsko prebivalstvo v neki pokrajini, odsotnost genocida, demokratičen razvoj ... To bi pomenilo, da bi pripadniki nekega naroda preučili teh deset ali dvanajst meril in rekli: izpolnjujemo le dva pogoja, neodvisnosti ne bomo zahtevali, dokler ne bomo izpolnjevali vseh dvanajstih. Drugi pa bi lahko rekli: hej, saj izpolnjujemo enajst od teh dvanajstih pogojev, potrudili se bomo še za enega in se lahko začnemo potegovati za neodvisnost! Poudarjam, da zdaj teh meril ni! Težko je kakor koli odločati, če ni regulacije, ni pravnih predpisov. To je ruski predlog - dogovor o pravilih. Sicer sledi zmeda. Pri ruskem stališču do Kosova ne gre za prizadevanje za povrnitev izgubljenega ali ranjenega ponosa, ampak za težnjo Rusije po ohranitvi svojega ozemlja. Rusija je v devetdesetih letih v diplomaciji izgubila že marsikaj, sedaj pa se je osredotočila na eno točko - na ohranitev svojega ozemlja. Kajti Rusijo lahko doleti enaka usoda kakor Srbijo, če si bo Kosovo zagotovilo neodvisnost.

Je Rusija pripravljena braniti ta interes tudi z vetom v Varnostnem svetu OZN?

Naša diplomacija je jasno in odkrito povedala, da bo Rusija izrabila pravico veta, ker se ji zdi Ahtisaarijev načrt slab, pogajanja pa neuspešna. Znotraj Varnostnega sveta OZN poteka proces pogajanj, čutiti pa je hude pritiske z različnih strani. Močno se pritiska na Rusijo, naj spremeni mnenje. Scenarij, po katerem naj bi nekatere države skušale zaobiti Varnostni svet OZN, obstaja, ker so Albancem obljubili neodvisnost. Zato opozarjamo na zgodovinski okvir, dokumente, to pa je v nasprotju z ameriško željo, da se upoštevajo samo današnje razmere in se pozablja na preteklost.

Kaj če bodo Albanci izpeljali referendum ali razglasili državo na podlagi samoodločbe? Je mogoče mednarodnopravno priznati izide takega referenduma oziroma pravico Albancev do samoodločbe na Kosovu?

Po letu 1975 in helsinški listini se je utrdila praksa, da lahko odidejo samo republike.

Kaj pa manjše enote od tega, ozemlja, območja, pokrajine?

Določil ni, čeprav številni narodi zahtevajo to pravico. Nepriznane, samooklicane republike na sovjetskem ozemlju so vse izpeljale referendume, vse imajo večinsko prebivalstvo, vse že petnajst let gradijo svojo državnost, a možnosti za odcepitev nimajo, ker v mednarodnem pravu to ni urejeno. Pridnestrovje, Osetija, Abhazija ... Tako kot na Kosovu imajo vse večinsko prebivalstvo, ozemlje ... Zato Rusija zavrača Ahtisaarijev dokument, saj gre za nenavaden izdelek, ker so se pogajali, kot da je Kosovo že neodvisno. Namesto da bi se najprej pogovarjali o statusu in potem o notranji sestavi, so najprej govorili o delitvi občin, o pravicah Nealbancev, kot da je neodvisnost že dejstvo. Zato se zdi, kakor da se je za Ahtisaarijev načrt vnaprej vedelo, da se pogajalski proces konec leta 2006 ne bo končal z dogovorom, tako da bodo mednarodne organizacije lahko rekle: "Poglejte, niste prišli do rešitve, zato vam bomo predlagali načrt, ki je vnaprej pripravljen." V Ahtisaarijevem načrtu, čeprav beseda "neodvisnost" v njem ni omenjena, je vse videti, kakor da ima Kosovo neodvisnost že v žepu. Zato ruska diplomacija tega načrta ne podpira.

Se Rusija boji obtožb Zahoda o odgovornosti za to, da se bodo na Kosovu spet začeli spopadi, da bodo žrtve in bo izbruhnila vojna?

Menimo, da je verjetneje, da bodo nemiri izbruhnili, če bo Kosovo dobilo neodvisnost. Albanci na Kosovu upoštevajo Američane, EU in mednarodne organizacije, zato menim, da nemirov ne bi smelo biti. Srbi se vsekakor ne bodo vojskovali; veliko govorijo o tem, toda vojne na Kosovu ne bo začela srbska stran. Pravo nevarnost pomeni oboroženi boj Albancev v Makedoniji in na jugu Srbije, v Preševu, Bujanovcu, Medveđi, postavlja pa se tudi vprašanje Črne gore in severa Grčije. Rusija na to gleda popolnoma drugače kot Amerika, ravno nasprotno - če bomo Kosovu podarili neodvisnost, se bodo v Evropi pojavila nova žarišča in mednacionalni nemiri. Zavrnitev neodvisnosti Kosova in podaljšanje pogajalskih procesov, dokler se strani ne bosta strinjali, o čem se dogovarjata, to je ključ do stabilizacije Balkana.

Lavrov pravi, da Rusi ne morejo biti večji Srbi od Srbov, pri čemer namiguje na omahovanje Srbije pri obrambi državnega ozemlja. Morda menite, da Srbi ne branijo dovolj svojih interesov na Kosovu?

Ni normalno, da se Rusija v sedanjih razmerah zavzema za Srbijo, za enotnost njenega ozemlja, Srbi pa posedajo po kavarnah in gledajo, kako Rusi to počnejo. Ko je Lavrov izrekel ta stavek, je mislil na to, da bi že od začetka pogajalskega procesa moralo obstajati enotno stališče vodstva Srbije. Učinkovit je lahko samo enoten pogled in sodelovanje v vseh smereh. Zato bi Srbi morali v Rusiji videti podpornico svojih prizadevanj v zvezi s kosovskim vprašanjem, ne pa temeljno silo, ki se bori za Kosovo.