Sovraštvo, dvoličnost in človekove pravice

Leta 1936 je vodja esesovcev Heinrich Himmler ustanovil glavni urad za boj proti homoseksualnosti in splavom. Tako so po ocenah zaradi homoseksualnosti aretirali 100.000 moških in jih približno pol tudi obsodili. Nekatere so zaprli v običajne zapore, druge so namesto na zaporno kazen obsodili na prisilno kastracijo, več tisoč pa so jih poslali v koncentracijska taborišča.

Moške z rožnatimi trikotniki so pogosto maltretirali predvsem pazniki, pa tudi drugi zaporniki. Nekateri homoseksualci so bili poleg tega še žrtve krutih medicinskih poskusov, s katerimi naj bi jih spremenili v heteroseksualce. Ocenjujejo, da so jih več kot polovico usmrtili ali pa so umrli zaradi bolezni in lakote. Za preostale osvoboditev iz nacističnih koncentracijskih taborišč ni pomenila konca trpljenja in poniževanja. Niso jih priznali kot žrtve nacističnega preganjanja, njihove vloge za odškodnino so bile zavrnjene. Nekatere osvobojene homoseksualce iz taborišč so celo prisilili, da so svojo kazen odslužili do konca v zaporu.

Še šest desetletij kasneje se ni nihče opravičil za takšno tragično in sramotno ravnanje s preživelimi taboriščniki. Žal zid predsodkov, razlikovanja in dvoličnosti še ni padel in Evropa je pogosto strpnejša do homofobov kot do njihovih žrtev.

Drži, da zaradi spolne usmerjenosti ljudi ne zapirajo več, kar je deloma zasluga tudi Sveta Evrope, vendar nestrpneži v številnih evropskih državah lahko mirno izražajo homofobična čustva in prepričanja, ne da bi se jim bilo treba bati kazni. Zelo pogosto sami uradni predstavniki - župani, poslanci, ministri - najglasneje širijo in spodbujajo homofobične ideje. Veliko ljudi na položajih, ki pomenijo tudi moralno avtoriteto, podpirajo in podpihujejo sovraštvo proti homoseksualcem, tako da v zvezi s strpnostjo govorijo eno, delajo pa drugo. Marsikje po Evropi se homofobičnost krepi in malo je držav, v katerih bi oblasti odločno branile človekove pravice homoseksualcev. To je manjšina, ki je prepuščena sama sebi.

V Svetu Evrope državam članicam ne predpisujemo, kako naj se odločijo glede pravice homoseksualnih parov do poroke in posvojitve otrok, saj bi bilo za reševanje te težave na evropski ravni potrebno soglasje vseh 46 držav članic. A ko gre za varovanje temeljnih pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja evropska konvencija o človekovih pravicah - ta prepoveduje razlikovanje iz katerega koli razloga -, ne smemo sklepati kompromisov. Te pravice je treba braniti prepričano, vztrajno in odločno.

Merila Sveta Evrope, ki so zakonsko obvezujoča, in sodna praksa evropskega sodišča za človekove pravice so jasni in nedvoumni - kdor diskriminira homoseksualce, ne žali le spomina na žrtve nacističnega preganjanja, temveč tudi krši zakon.

Žrtve razlikovanja imajo pravico pritožbe na evropskem sodišču za človekove pravice, a to bi moral biti izhod v skrajni sili. Ta pravica nikakor ne sme postati edini način za varovanje človekovih pravic in dostojanstva homoseksualcev v Evropi. Opozoriti moramo, da razmere v številnih državah zbujajo zaskrbljenost. Če posamezniki in ustanove, ki so pristojni za uresničevanje zakonov, smejo razpihovati nestrpnost, niso ogrožene le človekove pravice homoseksualcev. Demokracija, človekove pravice in spoštovanje zakonov ne morejo obstajati v družbi, ki dopušča nestrpnost, predsodke in sovraštvo. Če si bomo še naprej zatiskali oči, bo prej ali slej prišlo do izbruha homofobičnega sovraštva. Zato moramo narediti konec dvoličnemu molku, na homofobična stališča pa ne smemo več gledati kot na kulturno posebnost. Čas je, da se opravičimo zaradi preteklosti in ukrepamo zaradi prihodnosti. Čas je, da Evropa jasno in glasno pove - konec in nikoli več!