Belgija, crkni!

Minulo nedeljo sta ekstremistični flamski gibanji Voorpost in Katholiek Vlaams Hoogstudenten Verbond (KVHV, Zveza flamskih katoliških študentov) v predmestnih občinah Rhode-Saint-Genese (nizozemsko Sint-Genesius-Rode) in Waterloo, slabih dvajset kilometrov južno od Bruslja, že drugič letos organizirali manifestacije, katerih glavna cilja sta takojšnja brezpogojna razcepitev volilnega okrožja Bruselj-Hal-Vilvorde in neodvisnost Flandrije, nizozemsko govoreče večinske belgijske severne pokrajine. Nacionalistično gibanje Voorpost za mnoge pomeni nadaljevanje v osemdesetih letih prepovedane flamske milice, saj zanika obstoj holokavsta, nasprotuje obstoju francoske Flandrije in se zavzema za vzpostavitev politične entitete Dietsland (Diets je starejši izraz za Dutch), ki bi združila vsa nizozemsko govoreča območja v Evropi, z Afrikanerji Južne Afrike in Namibije pa bi predstavljala nekakšno (kon)federalno monarhijo, pod krono dinastije Orange-Nassau (nizozemska kraljevska družina), saj belgijsko monarhijo s kraljem Albertom II., članom družine Saxe-Coburg in Gotha, dojema kot francosko marioneto. Predstavniki gibanja Voorpost so nedeljske manifestacije sicer vnaprej napovedali lokalnim oblastem, te pa so jih opozorile, da ne bodo dovolile nikakršnih izgredov; protestniki so tako z jajci in dimnimi bombami obmetavali negodujoče opazovalce, spuščali gume vozilom televizijskih hiš in vzklikali gesla “Belgija, crkni!”, “Valonci - kriminalci, francoske podgane”, ter zažgali belgijsko zastavo. Ko pa so krenili proti obeležju, ki spominja na bitko pri Waterlooju, v kateri so Angleži in Prusi ob podpori Nizozemcev Bonapartu zadali usodni udarec, jih je zaustavil policijski kordon. Župan mesteca Braine-l'Alleud, v katerem je spomenik, je naposled moral dopustiti nekaj simbolike; večina od kakih tristo protestnikov sicer ni smela naprej, k bronastemu levu, simbolu zmage nad Francozi, dovoljeno je bilo le predsedniku skrajne desničarske stranke Vlaams Belang (VB, Flamski interes), Franku Vanhecku, v spremstvu nekaj poslancev in aktivistov, ki so na polju blizu spomenika razvili flamsko zastavo, črnega leva na rumeni podlagi, na moč podobnega karantanskemu panterju. Z delegacijo je k spomeniku krenil tudi sam župan, Valonec, ki si je za to priložnost nadel lento z belgijsko trobojnico. Farsa, da bi težko bila večja. Protestniki so se zatem mirno razšli.

Kakšni Flamci, kakšni Valonci?

Laurent je eden mnogih Francozov, ki živijo in delajo v Bruslju, zaposlen je kot tekstopisec pri oglaševalskem podjetju, katerega lastniki so Flamci, govori solidno flamščino in je nekaj časa celo študiral nederlandistiko na oddelku za germanske in skandinavske študije na univerzi Charles de Gaulle v Lillu v francoski Flandriji. Čeprav se poznava že leta, se nikoli nisva pogovarjala o flamsko-valonskem vprašanju, zadnje mesece pa ga z ljudmi, ki živijo v Belgiji, preprosto ni mogoče ignorirati. Stvari je poenostavil: zanj so Flamci kar Nizozemci, Valonci so Francozi, Belgijcev sploh ni, Belgija kot državna tvorba pa je podoben privid kot nekdanji Češkoslovaška ali Jugoslavija, še najbolj se mu zdi podobna Makedoniji, saj tudi Makedonci kot narod zanj ne obstajajo, so le vnetljiva mešanica med Bolgari, Grki in Srbi. Zakaj torej toliko hrupa okrog Flamcev in Valoncev, če gre le za sprte Nizozemce in Francoze? Kot mnogi je tudi sam prepričan, da bi Belgija kot država, če Bruselj ne bi tako “nesrečno” končal kot evropska prestolnica, “zaprla štacuno” že vsaj v začetku devetdesetih. Bi jo torej nadomestili samostojni Flandrija in Valonija? Ne, po njegovem nikakor ne: Flandrija naj bi se oportunistično priključila Nizozemski, četudi ta uradno nima ozemeljskih apetitov, vseeno pa bi se dve tretjini Nizozemcev, kot je nedavno pokazala neka javnomnenjska raziskava, strinjali s ponovno oživitvijo nekdanjega projekta Združenega nizozemskega kraljestva. Štirimilijonska gospodarsko šibkejša Valonija bi sicer navidez lahko izbirala med neodvisnostjo brez Bruslja, ki bi ob takšnem razpletu morda pripadel Nizozemski ali pa postal nekakšna mestna državica, in priključitvijo Franciji; izbrati pa bi bržkone morala slednjo. Laurentovo relativiziranje je le eno od mnogih, saj je bilo o (ne)obstoju belgijske identitete povedanega že marsikaj, takšne špekulacije pa so še posebej aktualne, kadar nastopijo politične krize takšnih razsežnosti, kot je zadnja. Spomnimo: po parlamentarnih volitvah 10. junija letos, na katerih je največ volivcev prepričal desničarski flamski dvojček CD&V-N-VA (flamski krščanski demokrati in nova flamska zveza), na drugo mesto pa se je uvrstilo frankofonsko prenovitveno gibanje (MR), ki je tako postalo najmočnejši politični dejavnik Valonije in Bruslja, in je dotedanji premier Guy Verhofstadt, flamski liberalni demokrat, ki je vlado vodil od leta 1999, po volilnem porazu kralju podal odstop, so se začela pogajanja o sestavi nove, "oranžno-modre" koalicijske vlade (flamski desničarji CD&V-N-VA, valonsko-flamski liberalci MR-Open VLD in valonski humanisti CDH), ki naj bi jo sestavil arogantni Flamec Yves Leterme (CD&V). Nestrinjanje morebitnih partnerjev v zvezi s kopico zveznih vprašanj, imigracijo in socialnimi zadevami je pripeljalo do politične krize, zaradi katere je desetmilijonska Belgija že več kot sto dvajset dni brez vlade. Ekologi in zeleni so ta teden predlagali, naj oranžno-modro koalicijo, če vlada ne bo sestavila oziroma ne bo oddala jasnih signalov, da jo je v kratkem sposobna sestaviti, ob dnevu mrtvih, ki ga v Belgiji obeležujejo drugega novembra, preprosto pokopljejo. Z valonskega juga vejejo vse hujše obtožbe na račun flamskih strank, da tlakujejo pot novemu, konfederalnemu ustroju belgijske zvezne države, ki je voda na mlin flamskim odcepitvenim težnjam, okronanim tudi z odličnim volilnim rezultatom skrajne nacionalistične stranke Vlaams Belang (VB), ki si je z 12 odstotki glasov na junijskih volitvah priborila tretje mesto, torej sedemnajst sedežev v 150-članskem belgijskem zveznem parlamentu in pet sedežev v 74-članskem senatu. Medtem ko je zunanji minister v odhodu svojim veleposlanikom naročil, naj v državah gostiteljicah ne uporabljajo besede kriza, češ da gre za običajna pogajanja v zvezi s sestavo vlade, Vincent de Coorebyter, direktor Centra za raziskave in sociopolitično informiranje (CRISP), ne ugotavlja le, da gre za globoko krizo, pač pa dodaja, da najbolj zbuja skrb dejstvo, da so bila vsa pričakovanja v času brezvladja obrnjena v eno samo od več možnih koalicij. Valonce opominja, da ni vse, kar predlagajo Flamci, nujno uperjeno proti njim, Flamce pa poziva, naj dokažejo, da njihova politika ne bo po volji le flamski večini, temveč najmanj nevtralna tudi za Valonce in Bruselj. Medtem so se končale parlamentarne počitnice, prvič brez nove vlade, pogajanja so na mrtvi točki. V sredo je flamska večina na seji parlamentarne komisije za notranje zadeve že načela občutljivo vprašanje razcepitve volilnega okrožja Bruselj-Hal-Vilvorde, valonski predstavniki so zato sejo zapustili. Kako in predvsem kdaj se bo kriza razpletla, za zdaj ostaja v zraku: jasno je le, da bo premier Flamec (kljub temu da ustava zagotavlja enake možnosti pripadnikom obeh jezikovnih skupin, je premier zaradi številčnega razmerja med njima, tradicionalno iz vrst flamske) in da bo imela vlada skupaj s premierom največ petnajst ministrov, vsaka skupina jih bo prispevala polovico.

Komedija zmešnjav

Po burni zgodovini, v kateri je današnja Belgija pripadala Karolingom, Lotaringom, bila del španske in avstrijske Nizozemske, prve francoske republike, Napoleonovega cesarstva ter Združenega nizozemskega kraljestva, je postala samostojna kraljevina leta 1830. Nekdaj drugo svetovno velesilo so začela najedati globoka notranja nesoglasja v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je Flandrija doživljala gospodarski razcvet, Valonija pa je medtem stagnirala. Vse bolj intenzivna radikalizacija jezikovnega vprašanja je v začetku devetdesetih pripeljala do ustavnih reform, ki so leta 1995 Belgijo preoblikovale v zvezno državo z enim najbolj kompleksnih političnih sistemov nasploh. Potreba po razdelitvi ozemlja na zvezno državo ima svoje zametke v zahtevah flamske skupnosti predvsem po kulturni avtonomiji vseh nizozemsko govorečih, vključno z bruseljskimi Flamci, Valonci pa so hoteli voditi lastno socialno in gospodarsko politiko in tako postavili interese regije pred interese skupnosti. Ustavno monarhijo danes tvorijo gospodarsko avtonomne regije Flandrija, Valonija in Bruselj - glavno mesto (ki je nekakšna enklava v Flandriji) in tri jezikovne skupnosti, flamska, francoska in nemška, ter še četrta, francosko-nizozemska dvojezična v devetnajstih občinah bruseljskega okrožja. Tako Flandrija kot Valonija sta razdeljeni še na pet provinc, Bruselj je tako štirikratna prestolnica: francoske jezikovne skupnosti, Flandrije, Belgije in še Evropske unije. Belgija ima tudi šest parlamentov: zveznega, ki ga sestavljata zbor poslancev in senat, flamskega, ki predstavlja tako flamske regije kot nizozemsko govorečo skupnost, valonskega, ki predstavlja valonske regije, parlament bruseljske regije, parlament belgijske frankofonske skupnosti in nazadnje še parlament nemško govoreče skupnosti. Šest stopenj odločanja: občine, province, regije, skupnosti, federacijo in EU. Prav tako Belgija ne pozna političnih strank, ki bi bile enotne na vsem njenem ozemlju, zato ni nikakršne možnosti, da bi katera zmagala z absolutno večino. Stranke morajo za sestavo vlad iskati koalicijske partnerje tako po vsebinskem kot po jezikovnem kriteriju, saj na primer levi Valonci nikakor ne bodo volili flamske levice, še manj pa valonsko ali flamsko desnico, kar zahteva dolgotrajna in zelo zapletena pogajanja pri sestavi vlad. Bruselj je tu seveda spet povsem svoja zgodba: flamske separatiste, ki bi ga imeli za gospodarsko in politično središče svoje morebitne države, prav dejstvo, da je večinsko frankofonski, in bi ga zato ob morebitnem odhodu najverjetneje izgubili, zadržuje v skupni državi. Tudi Evropa ni naklonjena neodvisni flamski državi, saj bi se morala v tem primeru soočiti še najmanj z odcepitvenimi gibanji v Španiji in Veliki Britaniji. Za nekatere je belgijski model, v katerem je eden od dveh uradnih državnih jezikov tako rekoč prepovedan na polovici ozemlja, v katerem Valonci v Bruslju kljub številčni premoči pristajajo na močno zastopanost Flamcev in v katerem Flamci v zvezni vladi kljub premoči pristajajo na enako število ministrov, model treh regij in treh skupnosti, ki je neizčrpen vir sporov, vseeno edinstven primer uspešnega sožitja. Največ naj bi od njega imele posamezne jezikovne skupnosti, saj jim zagotavlja suvereno odločanje o vprašanjih jezika in kulture, vsekakor pa ta model zvezni državi ne zagotavlja dolgoročne stabilnosti, vprašanje njenega obstoja se namreč pojavlja vedno bolj pogosto. Nekateri komentatorji so prepričani, da jezikovne skupnosti, če jim ne bo uspelo vzpostaviti pravcate "zvezne kulture", odpirajo pot razpadu države. Namesto "federalizma sodelovanja" naj bi Belgijo bolj zanašalo k "federalizmu konfrontacij", kar naj bi bila substanca federalizma v dvoje, nasproti federalizmu desetih, kot ga poznamo v nekaterih tudi evropskih državah.

Zapriseženi evroskeptiki v tokratni belgijski krizi, ki po trajanju še ni presegla ene prejšnjih, vidijo resno evropsko krizo, ki naj bi, če bo razpadla Belgija, gostiteljica prestolnice EU, pospešila tudi razkroj Evrope. Bolj optimistični jo dojemajo kot priložnost za Evropo regij. Pregovorno šaljivi Belgijci, katerih monarhija ima moto "v slogi je moč", pa kot da se zanašajo na star belgijski pregovor. V Belgiji je položaj brezupen, ni pa resen.