Družinske drame pretresajo bel paese

Pomembni italijanski mediji in velik del javnosti sicer za vse vrste nasilja in grozljivih umorov ter nevarnost večjih mest obtožujejo priseljence, a sociologi, raziskovalci, policija, pa tudi številni navadni ljudje se v vsakdanjih pogovorih, na forumih in v blogih že nekaj časa sprašujejo, od kod takšno povečanje števila družinskih tragedij v zadnjih desetih letih, kaj se dogaja z družbo, da še ni resno začela bíti plat zvona, in predvsem, kako se bo vse skupaj končalo. Družinske drame, ko mož ubije ženo in njene starše, ko žena v brezupu umori otroke, ko sinovi zadavijo in razrežejo svoje starše, babice, tete in si naposled sodijo sami, so postale vsakdanjik te nekdaj najbolj "družinske" med vsemi družbami v Evropi.

Strah zbuja to, da mediji, kadar je v umor vpleten kak Tunizijec, poročajo obširneje, bolj čustveno, ko pa gre za družinsko tragedijo, v kateri so udeleženi le Italijani, so precej bolj zadržani. Prav tako naj bi tudi predstavniki policije in sodstva dajali medijem več podatkov o zločinih, kadar je osumljenec tujec. Alberto D'Amico, novinar italijanske televizije Tgcom, to pripisuje politični obarvanosti Berlusconijevih in drugih desnih medijev. Ti naj bi izrabili vsako priložnost za razpihovanje nestrpnosti do predvsem afriških in arabskih, zadnje mesece pa še romunskih priseljencev, hkrati pa prikrivali razmeroma slab gmotni položaj povprečne italijanske družine. To je uvedba evra bolj prizadela kot katerokoli evropsko družino.

Čeprav se je število umorov v letih od 1990 do 2005 zmanjšalo kar za 65 odstotkov in jih je v Italiji na leto približno 600, najmanj v zadnjih tridesetih letih, se je v istem obdobju število umorov v družini povečalo s 130 na skoraj 200 na leto. To pomeni, da je prav družinsko okolje, ki naj bi zagotavljalo največjo varnost, smrtonosnejše od mafije in tujega organiziranega kriminala, saj prav zakonski partner ali kak drug družinski član vsak drugi dan zakrivi smrt enega svojih bližnjih.

Poročilo Eures ANSA 2006 ugotavlja, da se 60 odstotkov umorov v družini zgodi za domačimi zidovi, še zgovornejši je podatek, da so družinske drame pogostejše na severu kot na jugu, saj se jih kar polovica zgodi v Lombardiji in drugih severnih pokrajinah, kjer je življenje bolj stresno in neusmiljeno. Na jugu je glavni vzrok nasilnih smrti še vedno organizirani kriminal, družinske drame so, razen na Siciliji, za zdaj redkost.

La mamma (in deloma z njo tudi družina) ostaja ena pomembnejših tradicionalnih figur srednje- in južnoitalijanske družbe, saj je edina še vedno čista, neomadeževana in je, tako kot pri nekaterih drugih narodih na isti zemljepisni širini, ni dovoljeno po nemarnem omenjati. Vsaj na jugu ne. Primerjava mentalitete Rima z beograjsko, Ancone z zadrsko, Milana z ljubljansko, Neaplja s ... hm ... skopsko ali prištinsko se je že včasih ponujala kar sama. Ko bi v Milanu komu s prevodom sočnih južnoslovanskih psovk ozmerjali mater, bi naleteli na podobno hladen odziv kot v Ljubljani, amplituda odziva pa bi se povečevala proti skrajnemu jugu, kjer bi tisti, ki bi to storil, za svoje nepremišljeno blebetanje nosil posledice. In modrice.

Vsaj od nastanka Severne lige (Lega nord, LN) se odkrito govori o Italiji dveh hitrosti, kultur, dveh različnih narodov; občasno se še rišejo zemljevidi, na katerih je severni del države Padanija, južni Terronija (terrone, meridiano je oznaka za čefurja, južnjaka); južno od Rima, ki bi sicer spadal k “Cerkveni zemlji”, a bi se vseeno držal Padanije, pa je med njima morski preliv, ki ga je ustvarila politična tektonika. Tam je meja dveh BDP-jev, produktivnosti, dveh jezikovnih skupin, predvsem pa dveh popolnoma različnih mentalitet.

Južnjaška mamma ostaja nekakšna družinska ikona, ki skrbi za skupno ognjišče, redi otroke in v zameno dobi brezpogojno zaščito moža, bratov, sinov in drugih moških sorodnikov, severnjaška madre pa hodi v službo, je včasih samohranilka in jo delno podpira le država z nekaj oblikami socialne pomoči. In prav madre je udeležena v skoraj polovici družinskih tragedij, zanjo se jih skoraj 70 odstotkov konča s smrtnim izidom, v manj kot 30 odstotkih pa je morilka sama.

Spet krivi priseljenci?

Res je, da se je število zakonskih zvez, v katerih je eden od zakoncev tujec, v zadnjih desetih letih potrojilo; še leta 1992 jih je bilo za komaj 3 odstotke vseh sklenjenih zvez, samo leta 2004 jih je bilo sklenjenih 28 tisoč in so tako presegle skupno številko 200 tisoč parov (nekateri viri navajajo celo številko 600 tisoč), v katerih so tujci praviloma afriški moški, ki se poročijo z Italijanko, včasih tudi zaradi državljanstva; leta 2005 jih je državljanstvo tako dobilo več kot 11 tisoč. Najpogosteje so to Senegalci, Tunizijci in Maročani, kljub temu pa je med mešanimi porokami le 10 odstotkov takšnih, kjer se musliman poroči s katoličanko. Mara Tognetti, raziskovalka migracijskih politik na univerzi Bicocca v Milanu, pravi, da je mešani zakon dragocen laboratorij za vse udeležene: otroke, sorodnike in prijatelje, hkrati pa tudi ranljivejša zveza, saj je bolj izpostavljen nekaterim značilnim težavam in zato v povprečju traja le sedem let. Zaradi severnoafriških običajev, po katerih so otroci v izključni pristojnosti očetov, se pogosto konča z ugrabitvijo lastnih otrok.

Še huje se godi parom v zvezah, v katerih sta oba zakonca tujca in prihajata vsak iz drugega okolja (tudi teh je dobrih 200 tisoč), saj naj bi v njih manjkal mediator z družbeno resničnostjo. Takšni pari se navadno zapirajo pred zunanjim svetom, to pa jih pogosto pripelje do razveze. V obeh primerih seveda odločilno vlogo odigrajo kulturne in verske razlike, odnos do ženske in navsezadnje neredka želja tujega zakonca, da bi se skupaj z otroki vrnil domov.

Marzia, Italijanka srednjih let, je na dopustu na Džerbi pred leti spoznala simpatičnega mladega Tunizijca in se kasneje poročila z njim. Skoraj po avtomatizmu je dobil italijansko državljanstvo in kako leto sta mirno živela v Bergamu. Ona je delala, on se je dolgočasil, sit je bil njenih očitkov o lenobi, s svojimi tunizijskimi pajdaši je, da bi bil finančno neodvisen, začel preprodajati narkotike. Marzii to kajpak ni bilo všeč, nekajkrat sta se sprla in začel jo je pretepati, saj si ženska pač ne bi smela dovoliti soliti pameti svojemu možu. Ko je v službo nekaj časa hodila z modricami, so jo kolegi prepričali, naj ga vendarle prijavi; dobil je pet let, iztekla so se mu oktobra letos, sledil je še izgon v Tunizijo. Takšni primeri niso nikakršna redkost.

Seveda obstaja povezava med tem, da je mešanih zakonov vse več, in pogostejšim nasiljem v družini, vendar ga je med tujci vseeno nekaj odstotkov manj od nacionalnega povprečja, tako da je očitek, da so zanj krivi oni, izmišljen. Od konca devetdesetih let do leta 2004 so bili na prvem mestu med tujimi žrtvami družinskega nasilja državljani in državljanke Albanije, po letu 2005 pa prevladujejo prišleki iz Romunije, Maroka, sledijo pa jim tisti iz Albanije in Poljske.

Ponedeljek, poletje, evro, tujci

Statistike pokažejo še en komaj verjeten podatek: večina umorov v Italiji, celih 83 odstotkov, se zgodi ob ponedeljkih, od teh pa skoraj polovica zvečer med 18. uro in polnočjo. Prav tako je težko razumeti, da se v vročih poletnih mesecih zgodi bistveno več umorov kot v drugih letnih časih. Mnogi vidijo razlog za to v pomanjkanju sredstev za dopust in s tem povezanih travmah, ki naj bi pripeljale do tega skrajnega izhoda. Glavna vzroka za umore v družinskem ali partnerskem odnosu ostajata strast in ljubosumje med partnerjema, v širšem družinskem pogledu pa stiska, koristoljubje, alkoholizem in brezizhoden gmotni položaj.

Številni Italijani so se po uvedbi evra namreč znašli na meji revščine; plače so ostale enake, cene pa so se tako rekoč podvojile. Gianluca, odrski delavec v nekem severnoitalijanskem gledališču, je pred uvedbo evra zaslužil poldrugi milijon lir na mesec, za najemnino za stanovanje jih je odštel 300 tisoč. Po uvedbi evra je plača ostala enaka, 750 evrov, za najemnino pa mora po novem odšteti 300 evrov. Tudi sam se zato spoprijema s stisko, na srečo mu pomagajo starši, družine si za zdaj ne more in ne upa ustvariti.

V nasilju med partnerjema je žrtev večinoma ženska, če pa gre za “odrešitev” ali poboj otrok, je skoraj v vseh primerih morilka ona. V 60 odstotkih družinskih umorov so smrtonosno orožje gole roke, nož, sekira, izvijač, celo dežnik. Kronike tako rekoč vsak dan poročajo o novih epizodah; sredi decembra je 48-letnik iz ljubosumja prerezal vrat svoji 24-letni življenjski sopotnici in njunemu komaj štirimesečnemu sinu Francescu, ki bi ga morala kako uro kasneje krstiti v krajevni cerkvi v pokrajini Catania. Po dvojnem umoru je zbežal z avtomobilom in povzročil nesrečo, v kateri bi bil tudi sam skoraj izgubil življenje, a so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico in je že zunaj življenjske nevarnosti. V drugem še svežem primeru je 37-letni moški po letih nasilja nad 33-letno ženo insceniral vlom in umor, potem naj bi se bil vrnil v službo in si tako zagotovil alibi. Sodni patolog je med obdukcijo ugotovil, da je smrt nastopila precej prej, ko je bil obtoženi še doma, ženo, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti in je nosila zdravo deklico, naj bi bil sprva nekajkrat udaril po glavi, nato pa jo zadavil. Otroka, ki sta medtem spala v sosednji sobi, se ob “vlomu” nista zbudila. Preiskovalci so najprej res mislili, da so bili na delu vlomilci, saj je bila hiša razdejana, izginilo naj bi bilo tudi skoraj dva tisoč evrov, kasneje pa so forenziki vseeno našli neizpodbitne dokaze, da je moril mož.

Veliko bolj zverinski pokol se je zgodil konec preteklega leta v severnoitalijanski pokrajini ob Comskem jezeru. Sprva je bil zanj edini osumljeni 25-letni Tunizijec, ki naj bi bil prerezal vrat svoji 29-letni italijanski ženi in jo večkrat zabodel, prav tako njunega dveletnega sina in 60-letno taščo, s kovinsko palico pa naj bi bil pokončal tudi 50-letno družinsko prijateljico, ki je bila na obisku. Ubiti naj bi bil skušal še tasta, a je ta k sreči preživel, nato pa je Tunizijec zažgal hišo in pobegnil. V preiskavi je bilo ugotovljeno, da je bil Tunizijec v času drame v letalu na poletu iz Tunizije v Milano, pokol sta kak mesec kasneje priznala soseda, mož in žena, ki naj bi bila v stalnem, skoraj družinskem stiku z umorjenimi. Tragedije, ki jih povzročijo družinski člani svojim najbližjim, so postale del italijanske folklore.

Sociologi ugotavljajo, da, tako kot v Sloveniji, niti policija niti socialne službe in ne sodstvo nimajo ustrezne zakonske podlage za posredovanje v družinskih sporih, ki kažejo očitne znake, da bodo prej ali slej pripeljali do tragedije s smrtnim izidom. Sosedi, pa tudi bodoče žrtve same pogosto prosijo za pomoč, vendar policija ukrepa šele, ko je prelita kri. Na to problematiko opozarjajo številne organizacije, ki se borijo proti nasilju v družini in za varstvo otrok, ki so neredko žrtve nasilja.

Vlada Romana Prodija se je sicer namenila pripraviti zakonodajo, ki bi bila bolj naklonjena zgodnjemu odkrivanju kazalcev nasilja v družinskem okolju in zavarovanju morebitnih žrtev. Časnik Repubblica je v začetku leta objavil odprto pismo ministrice za družino Marie Rosarie Bindi, v katerem ta poudarja, da je treba z vsemi sredstvi bedeti nad pojavi nasilja in prepoznavati prve znake družinske stiske v šolah, pri družinskih zdravnikih, v dobrodelnih organizacijah in centrih za pomoč ženskam. Čeprav bo od tega kmalu minilo leto in čeprav se nekaj nacionalnih programov že izvaja, pregled dnevnega časopisja še ne kaže nobenega izboljšanja.