Spopadanje mitov z resnico

Med miti o junaških Slovencih je veliko takih, ki se sklicujejo na krščanske korenine in obrambo zahodnega kulturnega sveta ter civilizacije pred islamsko nevarnostjo. To je postalo še posebej aktualno v začetku devetdesetih let 20. stoletja in s pripravami na vstop v Evropsko unijo, ko je bil ljudstvu "povrnjen spomin" na herojsko obrambo pred Turki. Zato so leta 1993 na ministrstvu za obrambo, vodil ga je Janez Janša, sklenili, da bodo podeljevali priznanja častnikom Slovenske vojske 12. junija (prvič so jih prejeli leta 1993, ob štiristoti obletnici zmage pri Sisku). S tem naj bi Slovensko vojsko simbolno povezali s še zmeraj živim mitom o zmagi nad Turki, slovesnost pa je bila izkoriščena za to, da bi Evropo spomnili, da so slovenski vojaki tisti, ki so jo branili pred islamom takrat, ko sama tega ni bila sposobna. Nova oblast, ki ni bila naklonjena NOV in njenim mitom, je pač morala najti nova sredstva, nove mite za utrjevanje svoje politike. Zato ne preseneča, da se zadnje čase na Slovenskem mitske razsežnosti spet pripisujejo dogodkom in posameznikom iz osamosvojitvene vojne in gredo celo tako daleč, da na razstavi Zgodovina slovenskega parlamentarizma sidrajo začetke slovenskega parlamentarizma v keltski Norik in ustoličevanje karantanskih knezov.

A vse to ni nič nenavadnega. Miti, predvsem politični, imajo mobilizacijsko moč za ljudstvo in so lahko zelo pripravno sredstvo politikov za manipuliranje z ljudmi. Zato mora za ohranjanjem in poudarjanjem mitov stati politični interes. Kajti, kot pravi dr. Mitja Velikonja v Masadah duha, študiji o politični mitologiji: "Mit se zdi depolitiziran, objektiven, je politična zgodba, ki je povedana na nepolitičen način, ki svojo političnost zakriva." Na slovenskih tleh smo imeli pravzaprav največ opravka z miti iz časov NOV, saj je bilo poveličevanje NOV in njenih herojev tako intenzivno, da je ob slovesu komunizma postalo kontraproduktivno. Toda slovenski miti se niso tako globoko usidrali v zavest ljudi, kot to velja za mite drugih balkanskih ljudstev.

Tako majhen prostor, pa toliko junakov

Balkan je namreč poln, prepoln starih in novih mitov, ki so rabili oblastnikom za podžiganje sovraštva med narodi, in še danes, v 21. stoletju, so mitska pričevanja v zavesti balkanskih narodov pomembnejša od resnične zgodovine. Kosovo, "sveta srbska zemlja", "ognjišče srbskega naroda" in ozemlje, kjer je bila v srednjem veku srbska država, se že več kot dve desetletji umika izpod srbskega državnega nadzora. Ta čas je v središču mednarodne pozornosti, saj je odločitev o samostojnosti te "južne srbske pokrajine" tik pred durmi. Pada srbski mit o Kosovu, ki so ga srbske oblasti skrbno negovale in nanj - tako kot vsi drugi balkanski narodi, vsak zase - vezale sintagmo o "biti ali nebiti" srbskega naroda. Kosovo polje, kjer je 28. junija 1389, na vidovdan, srbski knez Lazar v spopadu s turškim sultanom Muratom izgubil celotno vojsko z vsem plemstvom vred, je velika "travma" srbskega življa, sveti kraj srbskega občestva in legend. Na ognjišču kosovske bitke je nastal mit o kosovski deklici, o materi Jugovićev, o kosovskem božurju in o izdaji Vuka Brankovića, ki je v srbski nacionalni zavesti glavni lik "izdajalca" vseh časov. Poraz Srbov na Kosovem polju, ki je vseskozi mitske narave, so srbski voditelji vstaje proti Turkom uspešno uporabili za mobilizacijo ljudstva in ob koncu 20. stoletja je tudi Miloševićevemu režimu začasno uspelo dvigniti Srbe v boj za "srbsko Kosovo".

Drugi južnoslovanski narodi so si v zgodovini prav tako ustvarili svoje mite, ki temeljijo na stvarnih, pa tudi na vprašljivih zgodovinskih dejstvih. Makedonci se spominjajo carja Samuela s konca 10. stoletja, ki je vodil državo, in ohridski samostani ter cerkve iz tistega časa so ponos Makedoncev. "Utemeljitelj" države Bosne in Hercegovine je bil ban Kulin, najmogočnejši vladar pa v 12. stoletju knez TvrtkoI. Kotromanić. Črnogorci svojo junaško zgodovino prikazujejo skozi nenehne boje s sovražniki, predvsem s Turki, in ponosno mečejo v brk drugim, ki jih omalovažujejo, da so edini nepokorjeni krščanski narod s tega konca sveta. Hrvaški prvi državni knez je bil Trpimir iz sredine 9. stoletja in pod vodstvom Petra Krešimirja IV. je Hrvaška v 11. stoletju postala cvetoča balkanska država, ki je zavzela še dalmatinska mesta, njen naslednji vladar Zvonimir pa je dobil kraljevsko krono od papeža. Ta jim je celo za nekaj časa v 10. stoletju dovolil uporabljati slovanski jezik v liturgiji. Čeprav so s pacto convento leta 1102 oblast "sporazumno" prepustili močnejšemu ogrskemu kralju, so ponosni na avtonomijo v sklopu ogrskega kraljestva in "devetstoletnico hrvaškega sabora".

Tudi Slovenci se "spominjamo" zlatega obdobja Karantanije, vendar je ta spomin, kot v prispevku Mitske predstave pri Slovencih opozarja dr. Božo Repe, prepleten z mitom o hlapčevski naravi slovenskega naroda. V skladu s takšnim "zgodovinskim konstruktom" so se naši predniki kot avarski podložniki naselili na današnje ozemlje konec 6. stoletja, uspelo se jim je osamosvojiti in si ustvariti lastno državo, nato pa so jih zasužnjili Nemci in njihovi podložniki so ostali do konca prve svetovne vojne. Iz notranjih napetosti zaradi prepleta med domnevnima veličino in hlapčevstvom slovenskega naroda so vzniknile ideje o "nepretrgani identiteti Slovencev od 6. stoletja", "o Slovencih kot tlačenih kmetih brez lastnega višjega sloja", "o domnevni zgodnji (nato do leta 1990) izgubljeni demokratični tradiciji Slovencev, povezani z ustoličevanjem vojvod," in o "nepretrganem izgubljanju slovenskega ozemlja skozi zgodovino". "Podoba Koroške," piše Repe, "kot neke vrste izgubljenega Kosova se je v slovenski zavesti utrdila po prvi svetovni vojni, ko so se prebivalci (tudi velik del Slovencev) na plebiscitu odločili za Avstrijo in ne za Kraljevino SHS."

Tudi zato z Avstrijci na simbolni ravni bijemo boj za lastništvo Knežjega kamna, ki si ga lasti tudi Joerg Haider, koroški "vojvoda", ki je ostro protestiral, ko smo Knežji kamen upodobili na nekdanjem tolarju in zdaj na evru. Nekateri mitomani na Slovenskem so po osamosvojitvi celo predlagali, da bi po zgledu karantanskih knezov ustoličevali predsednike slovenske države v Vačah, kjer je geometrično središče Slovenije. Temu so se takrat uprli štirje člani predsedstva in predsednik Milan Kučan.

Vsi balkanski narodi so imeli neko "mitsko točko" ali korpus zgodovine, na podlagi katerega so osmišljali ali osmišljajo svojo skupnost. Za Srbe je, pravi dr. Mitja Velikonja, Kosovo "osrednja mitska točka, sveti kraj srbskega občestva, kosovska bitka pa velika kolektivna drama in neizčrpna mitska snov ter referenčni okvir za vse poznejše najpomembnejše zgodbe", za Črnogorce, "edini nepokorjeni narod iz tega dela sveta" (četudi so bili v resnici turški vazali), pa je mitska točka znameniti izgon Turkov in poturčencev, ubeseden v Njegoševem Gorskem vencu. Za Makedonce je to spomin na veličino države v času kralja Samuela. Albanci gradijo svojo mitsko predstavo o zgodovini na Skenderbegovem upiranju Turkom v 14. stoletju, a Skenderbeg naj bi bil po srbskih virih srbskega rodu. Hrvati so kajpak ustvarili svoje "mitske točke" ohranjanja in krepitve identitete, kjer poudarjajo kot prepoznavno moč svoje katolištvo, še posebej pa zavetnico Marijo, "Majko Kroatico" in "kraljico Hrvatov", ki je stala ljudstvu ob strani v najtežjih časih. Hrvati se z vsakoletnim obredom Sinjske alke spominjajo bitke s Turki leta 1715, Slovenci pa smo ustvarili za boje s Turki in z drugimi sovražniki zgodbe o Petru Klepcu, Martinu Krpanu, legendo o kralju Matjažu, ki še zmeraj počiva pod Peco, in iz srednjeveških kmečkih uporov naredili začetek revolucionarnega gibanja proti temu, da je slovensko ljudstvo izkoriščala tuja gospoda, fevdalna in kapitalistična. Srednjeveške kmečke upore so za legitimiranje oblasti uporabljali tudi komunisti, saj naj bi bili kmečki uporniki predhodniki proletarcev, ki naj bi bili sprožili komunistično revolucijo.

Braniki Evrope

Zanimivo je, da se tudi Hrvati in Srbi postavljajo kot branilci evropskih meja pred vzhodnimi ljudstvi. Tako je katoliška Hrvaška zadnji branik katoliške Evrope pred Bizancem, Srbi pa se s svojo srbsko pravoslavno cerkvijo postavljajo kot zadnji branik krščanske Evrope pred islamom. "Sveta Hrvaška" in "sveti hrvaški narod", besedni zvezi, ki ju je pogosto uporabljal nekdanji hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman, sta imeli vseskozi antipod v podobnih besednih zvezah, ki so bile v rabi med Srbi. Po Velikonjevem mnenju je srbska pravoslavna cerkev, navdahnjena z duhom svetosavja, sproducirala mit o Srbih kot nebeškem, izvoljenem, božjem ljudstvu, kot narodu mučenikov in je na specifičen način uveljavljala politično-religiozni sinkretizem, saj je vseskozi spretno spreminjala vladarske biografije v svetniška žitja (srednjeveške pisane legende o svetnikih). Srbska pravoslavna cerkev je v vsej zgodovini varuh srbskih svetinj in izročila ter odločilen dejavnik srbske ekspanzionistične politike, saj je podpirala tudi Miloševićevo ustvarjanje skupne države vseh Srbov na Balkanu, navkljub njegovemu komunističnemu pedigreju.

Ilirski bogovi in gotski Arijci

Nevarni igri kdo je kdo na Balkanu in komu kaj pripada zaradi zgodovinskih, verskih in drugih razlogov, ni videti konca. Albanci z vsakoletnim romanjem na goro Tomor, nekakšen panteon ilirskih bogov, dokazujejo, da so potomci starih Ilirov in Dardancev. Srbski zgodovinar Sima Lukin - Lazić je že pred sto leti zagovarjal tezo o hazarskem izvoru Srbov z veličastno bojevniško zgodovino. Njihove sposobnosti naj bi bil poveličeval Herodot, miril pa naj bi jih bil Aleksander Veliki. Pisec je za svoje teze našel kitajske vire iz sredine 2. stoletja pr. n. št. Hrvati so nedavno slavili 750. obletnico "zmage" nad tatarsko-mongolsko nevarnostjo z vzhoda. Njihov mitski diskurz vključuje tudi zgodbo o "devet vijekova hrvatskog parlamentarnog života" in večstoletno politično, vojaško in krščansko tradicijo. V Tuđmanovem času so oživele, tako kot v času fašistične NDH (1941-1945), hipoteze o neslovanski etnogenezi Hrvatov. Da bi se ločili od drugih narodov na Balkanu, so nove teorije "dokazovale", da so Hrvati čisti Arijci gotskega ali perzijskega rodu.

Ko je v devetdesetih letih Jugoslavija pokala po šivih, sta pospešeno odkrivanje "prave" zgodovine in mitologizacija dobili silovit pospešek. Na novo ovrednoteni zgodovina, posamezni dogodki in sovražna psihoza, ki so jo ustvarjali mediji in izobraževalni sistem, so silovito izbruhnili na dan. Ko so leta 2001 v Budvi na konferenci razpravljali o najbolj trpežnih nacionalnih mitih na Balkanu, je beograjski novinar Aleksandar Čirić opozoril, da se je ta vrsta parazgodovine v Srbiji začela po letu 1980 "zaradi negotovosti, kaj bo 'po Titu'". Četniki so takrat postali borci proti fašizmu, Draža Mihailović prvi evropski gverilec, Jasenovac, največje koncentracijsko taborišče na Balkanu, pa "največje srbsko mesto". Znova so obudili kosovsko dramo.

V tem smislu je zanimiv primer črnogorske (za)menjave mitov. Po mnenju Dragoljuba Vukovića, črnogorskega novinarja, je ideologija črnogorske oblasti od leta 1991 vsa prizadevanja usmerila v instrumentalizacijo zgodovinske zavesti o Črnogorcih kot neustrašnih "borcih za srbstvo", o "najboljših" in "najbolj pravih Srbih" in sprejela tudi manihejski mit o izdajalskih "Brankovićih", junaških "Obilićih", ki so pravi "patrioti", Brankovići pa "izdajalci" in "črnogorski ustaši". Analize, ki jih omenja Vuković, so pokazale, da je bila v tem času "črnogorska nacionalna zgodovina, še posebej tista pred dinastijo Petrović - Njegoš, sistematično zapostavljena ali razumljena kot marginalna epizoda bojevniškega življenjepisa srbskega naroda in njegovih velikašev". Kmalu zatem, še v času Miloševića, je črnogorska politična in kulturna elita našla nove samoobrambne mehanizme za svojo nacijo. Tudi tu so šli globoko v zgodovino, da bi dokazali črnogorsko nacionalno in državno samostojnost. "Kmalu smo," pravi sociolog dr. Milan Popović iz Podgorice, ki ga navaja Vuković, "bili priča spopadu velikosrbskega, kosovskega mita in dukljanske ideje oziroma mita".

Bosna brez mitov?

V zgodovini so torej imeli vsi balkanski narodi vsak svojo državo in se ponašajo kot "narod najstariji", Bosna in Hercegovina pa je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v SFRJ dobila poleg Hrvatov in Srbov še tretji narod - Muslimane (Bošnjake). Do takrat so se njeni prebivalci lahko izrekali le za Hrvate ali Srbe islamske veroizpovedi in za Hrvate so bili ti pripadniki "cvijet hrvatstva". Morda je danes BiH najbolj "evropska", kajti kot pravi Željko Ivanković iz Sarajeva, BiH ni nacionalna država nobenega naroda. "V tem in samo v tem je primerljiva s Švico," še dodaja. Ker v BiH ne živi ena sama nacija, so vse od berlinskega kongresa leta 1878, ko je ta prostor postal relevanten v sodobni geopolitični strategiji, do daytonskega sporazuma politični miti živi zgolj kot izhodiščne zamisli, dejansko floskule in mitemi o sobivanju in strpnosti. V resničnosti pa gre za peti ali šesti genocid v zadnjih sto letih in za več mitov. Prvi je "bošnjaški: Hrvati imajo Hrvaško, Srbi Srbijo, mi smo Bošnjaki, ergo - Bosna je naša!"; drugi je "hrvaški: potem ko je Tito dal muslimanom nacijo in se veliko muslimanov noče izreči za Hrvate ..., mi hočemo svojo entiteto, ker brez entitete ni identitete"; tretji "srbski: imamo (Republiko) Srbsko, to pa se sliši kot Hrvaška, Francija ali Nemčija. Prej ali slej se bomo združili, saj kako lahko obstajata dve državi enega naroda!? ... Glede na to, da Hrvaški nismo vzeli nič, bomo z njeno pomočjo obrzdali Bošnjake, nekoč pa ..." Zaradi teh razmerij je jasno, zakaj so bili prebivalci BiH najbolj goreči zagovorniki jugoslovanskega mita o bratstvu in enotnosti. Tragika zgodovine je tudi v tem, da so ga zagovarjali najdlje ...

Igor Lasić pa na primer zatrjuje, da je hrvaška nacionalna mitologija vzniknila kot odgovor na velikosrbski nacionalizem pred drugo svetovno vojno v Kraljevini Jugoslaviji. Udejanjila se je v krvavem klobčiču leta 1941-1945, saj so bili vodilni hrvaški intelektualci z začetka 20. stoletja nosilci ideje o jugoslovanstvu. "Neodvisna država Hrvaška (NDH) je nadomestila vse zamujeno: poleg deset tisočev pobitih Srbov, Judov in Romov so bili pod njenim pokroviteljstvom aktivirani tudi miti o izvoru Hrvatov, pa čeprav od paleolitika. Takrat so si izmislili tudi romantične legende o perzijsko-arijskem izvoru Hrvatov, o večstoletnem kraljestvu in predzidju krščanstva itd." Po prvih večstrankarskih volitvah je Hrvaška demokratična skupnost (HDZ) ubrala isto pot prevrednotenja zgodovine.

Miti nove dobe

Četudi so slovenske mitološke sheme v času ločevanja od južnega slovanstva konec osemdesetih let prejšnjega stoletja poznale takšne "prazgodovinske" konstrukte o avtohtonem izvoru slovenstva, pa so sočasno z vstopanjem v "obljubljene dežele Evrope" vzniknile tudi predstave o "evropski" naravi slovenskega naroda. Pri krepitvi te nove mitološke zavesti se je, v primerjavi z južnoslovanskimi narodi, poudarjala "kulturna bit" slovenskega naroda, slovenstvo pa naj bi, tako dr. Janko Kos, določil poseben preplet prisvajanja evropske romantike in razsvetljenske misli. Na teh temeljih je v začetku devetdesetih let za hip vzniknil mit o "srednjeevropski" naravi slovenstva, zasnovanega na idealiziranih večkulturnih tradicijah nekdanje skupne države Avstro-Ogrske, ki pa ga je - tako kot Srednjo Evropo - preglasila evropeistična "ideologija" Evrope kot nečesa brezpogojno "pozitivnega" in "dobrega". Velikonja je v tem smislu pisal o "evrozi", dr. Tomaž Mastnak pa je opozoril, da "večjega enoumja, kot je zavladalo s tako imenovanim približevanjem Evropi in z vključevanjem v Evropsko unijo, v teh krajih, kakor daleč mi seže spomin, še ni bilo". Odnosu do NOV (1941-1945) in partizanstva, ki je bil v mitološki percepciji Slovencev vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja dokaj mitsko obravnavan, poskušajo spodmakniti tla pod nogami avtorji novih mitov o osamosvojitveni vojni. Čeprav se med ljudstvom poskus mitiziranja tega dejanja nekako ne "prime", so vendarle vidna prizadevanja posameznih osamosvojiteljev in njihovih pribočnikov, da zaradi sebičnih političnih interesov pripišejo zasluge sebi, saj je narodu, ki je dejanski lastnik zaslug, te na videz lahko odvzeti. Tako se "nedokončane vojne" med udeleženci druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju še ohranjajo zaradi delitve na partizane in domobrance, osamosvojitvena vojna naroda pač ni delila, v mitologiji o "nedokončanih vojnah" na balkanskem ozemlju pa se poravnavajo novi računi iz nedavnih vojn. Tako je za Hrvate boj za Vukovar "največja in najbolj krvava bitka v domovinski vojni", za Srbe "Pirova zmaga JNA" in preobrat v vojni na Hrvaškem. Poboj ujetnikov iz Vukovarja, delo srbskih paravojaških enot na Ovčari, je za Srbe večinoma "incident po vukovarskih bojih", za Hrvate pa množičen zločin itd.

Mitologizacija dogodkov iz bližnje preteklosti, pa naj gre za katerikoli narod, je v resnici le sredstvo za legitimiranje politikov, ki potrebujejo mite za dokazovanje svojega zgodovinskega poslanstva, je beg pred resnico sedanjosti in dokazuje nezmožnost vključiti se v sodobne evropske liberalne tokove in premisleke, saj v njih ni prostora za vzgajanje mitskih predstav. Mitiziranje Evrope, kar je počela slovenska politika v minulem obdobju, pa je prav tako nevarno in resnici na ljubo dokazuje, da avtorji tega novega mita nimajo razčiščenih pojmov o položaju in prihodnjem razvoju slovenskega naroda v družini evropskih narodov in držav.