5. 9. 2007 | Mladina 35 | Kultura | Film
Notranje zadeve
Inland Empire, 2006
Svet je poln režiserjev, ki si pravijo - in ki jim pravijo - avtorji. Toda nihče izmed njih si ne more privoščiti tega, da bi posnel totalno antikomercialni film. Res totalno: od začetka do konca. Sploh si pa ne more nihče privoščiti, da bi njegov totalno antikomercialni film potem trajal tri ure. Avtorje je vedno strah, da bodo izgubili trg, publiko in fane - ali pa da jim bodo producenti v postprodukciji film vzeli in ga skušali “rešiti”. David Lynch si vse to lahko privošči - brez strahu, da bo izgubil trg, publiko, fane. Le zakaj? Lynch je pač ultimativni avtor: auteur-trademark. Lyncha ne prodajajo zvezde, ki nastopajo v njegovih filmih, niti marketing - Lyncha prodaja izključno Lynch. Zato lahko posname totalno antikomercialni film in obenem ve, da ne bo s tem izgubil nikogar izmed tistih, ki ga razumejo. Ali bolje rečeno, da ne bo izgubil nikogar izmed tistih, ki vedo: če Lyncha razumem, potem se gotovo motim.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?