Vesna Teržan
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Kultura
Nekoč so Ranka Novaka navduševali zemljevidi; tam pri osemnajstih letih je bil prepričan, da se bo ukvarjal z geografijo. V bistvu ga je očarala zgoščena struktura informacij, ki jih dajejo zemljevidi, saj gre za natančen sistem. A se je po maturi odločil za študij arhitekture in le na videz šel po poti očeta arhitekta. Leta 1968 je iz Zagreba, kjer se je dve desetletji prej rodil, nato pa šolal in socializiral, prišel v Ljubljano študirat arhitekturo. Najprej je prav zaradi jezika nihal med študijem v Zagrebu, Beogradu ali Sarajevu, a se je nazadnje znašel v Ljubljani, v vrtincu študentskih nemirov. Diplomiral je leta 1975 na oddelku za arhitekturo takratne Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo pri profesorju Edu Ravnikarju z nalogo Vizualne komunikacije in sistemi obveščanja v javnem prometu. To je neizpodbiten dokaz, da ga je že med študijem arhitekture zanimalo grafično oblikovanje, zanimali pa so ga tudi sistemi. Torej se ne smemo čuditi, da je v tistem obdobju zase in za sošolce prevedel eno zgodnjih in ključnih teoretskih knjig Typographie (1967) Emila Ruderja, švicarskega tipografa in grafičnega oblikovalca, ki je bil tudi profesor na znameniti Šoli za oblikovanje v Baslu.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura
Preveč je tega odhajanja! Žalostna in jezna pomislim, kakšni časi, ne mine mesec, da ne bi izvedela za smrt prijatelja ali znanca ali katere od znanih osebnosti, ki so ukrojile naše stoletje. V sebi zakričim – dovolj, ni še čas! In za Kostjo nikakor še ni bil čas. Še toliko zamisli in načrtov je imel, še toliko želja, ki bodo za vedno ostale neuresničene.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura
Teza enega izmed mojstrov klasične grafike, da je za grafiko kot zvrst nujna predvsem urbana kultura, torej urbana kultura kot vitalna podstat grafične umetnosti, je lahko zanimiva. Je imel z urbano kulturo v mislih življenjski slog v mestih, kjer se hodi v gledališče in kino, galerije in muzeje, kjer so univerze in akademije, kjer potekajo javna predavanja in razprave, kjer so kavarne in mestni parki in kjer živijo tudi različne subkulture? Skratka, urbano kot zmes vsega tega, kot osvobojeni prostor ustvarjalne spontanosti ter hkrati individualne in kolektivne rabe urbanega prostora in prostor, kjer se med drugim oblikujejo tudi antagonizmi med subkulturo in mainstreamom. Morda ta teza drži in se lahko njene sledi »čitajo in vidijo« tudi na razstavi Odtisi in vtisi 2 v Tivolskem gradu, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), v edini za grafično umetnost specializirani slovenski instituciji. Razstava Odtisi in vtisi 2 je po desetih letih druga po vrsti v organizaciji MGLC, ki nam na podlagi javnega poziva umetnikom in umetnicam omogoča pregled slovenske grafične produkcije zadnjih petih let. Prvo takšno razstavo – Odtisi in vtisi – so razgrnili v daljni pomladi 2012.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Kultura
Oblikovalec, ki je uporabnim predmetom dal popolno obliko
Oblika je popolna le takrat, ko sledi osnovni rabi predmeta. Italijanski oblikovalec Enzo Mari sploh ni stremel predvsem k popolnosti svojih oblikovalskih predmetov, bolj mu je šlo za jasnost, enostavnost in predvsem za socialni vidik, da bi bili njegovi izdelki cenovno dostopni vsem. Bil je oblikovalec, ki je delal za industrijo in za kapitalistični sistem ter ga hkrati poskušal spodkopati in mu nastaviti pasti. Veljal je za večnega upornika in je s svojo ostro kritiko ter tudi z delovanjem poskušal kapitalistični sistem spremeniti prav znotraj njegovega produkcijskega ustroja. V tem ni uspel, a je postal legenda italijanskega industrijskega in produktnega oblikovanja. Ni hotel biti zvezda, temu se je upiral, vendar je bil preveč pomemben ustvarjalec, da bi se lahko skril v anonimnost. S svojimi dejanji, deli in načinom razmišljanja je vplival na posameznike številnih generacij oblikovalcev po vsem svetu. Tako je nehote postal tudi velika osebnost svetovnega oblikovanja. Enzo Mari pa ni bil le oblikovalec uporabnih predmetov, bil je umetnik, mislec, aktivni državljan z jasnimi političnimi stališči. Drobec njegove ustvarjalnosti lahko zdaj vidimo tudi na 27. bienalu oblikovanja (BIO 27) v Ljubljani.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Družba
Arhitektura po meri človeka in planeta
Zdi se, da je bila leta 1979 ustanovljena Pritzkerjeva nagrada vse do devetdesetih let namenjena (in tudi razumljena) le za nagrajevanje življenjskega dela priznanih arhitektov pretežno iz anglosaških dežel s poudarkom na ZDA in VB, manjkrat so je bili deležni Španci, Francozi, Nemci in Skandinavci. Zato pa so Pritzkerjeve žirije pogosto nagradile japonske arhitekte, manj kitajske in korejske, pa vendar opazile tudi brazilska modernista Oscarja Niemeyerja in Paula Mendesa da Rocho ter Avstralca Glenna Murcutta. Tako ima letošnja izbira Kéréja simboličen pomen, saj poskuša popraviti zgodovinske krivice in postaviti v ospredje vprašanja identitete, pomena različnih kultur, vloge trajnostnega in vzdržnega načina razvoja civilizacije in tudi arhitekture, ki pri načrtovanju upošteva osnovne potrebe prebivalstva, omejena finančna sredstva, sodelovanje s skupnostjo, pa tudi to, kako redefinirati tehnološke standarde in uporabo tehnologije nasploh, ter razmislek, kako zagotoviti, da ljudski, domači postopki gradnje ne bodo prepuščeni pozabi. Vse to so tudi značilnosti Kéréjeve arhitekture in pri vsem tem njegove stvaritve ne izgubijo čara dobre arhitekture.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura
Vsi se strinjajo, da če je danes kdo, ki si zasluži to visoko strokovno priznanje – nagrado brumen za življenjsko delo –, je to zagotovo profesor Peter Skalar. Na marsikaterem področju grafičnega oblikovanja in vidnih sporočil je opravil pionirsko delo. Tudi zaradi tega je ena najpomembnejših osebnosti grafičnega oblikovanja in vidnih sporočil v Sloveniji. Navsezadnje bienala slovenskega oblikovanja in Fundacije Brumen ne bi bilo, če Skalar ne bi zagrizel v ta projekt in ga skupaj s kolegi izpeljali leta 2003. Bil je prvi med soustanovitelji Fundacije Brumen, bil je član njenega upravnega odbora in je več let vodil fundacijo in tudi bienale vidnih sporočil. Fundacija Brumen je zavod v javnem interesu, katerega naloge so promocija kakovostnega oblikovanja ter seznanjanje širše javnosti s pomenom oblikovanja in opozarjanje nanj; najpomembnejše orodje pri tem je prav bienale, letos že deseti po vrsti.
-
Povsod, tudi pri urejanju javnega prostora, je prevladal neoliberalni miselni model s svojim geslom – trg bo uredil vse. Tako je med drugim posegel v urejanje mestnih javnih in zelenih površin. Urejena narava kot infrastruktura, ki naj služi sistemu in ustroju zabetoniranih mestnih struktur? »Seveda!« pravi dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z dolgo prakso načrtovanja in proučevanja upravljanja mestnih zelenih površin. Že nekaj let je zaposlena na Inštitutu za politike prostora (IPoP), v nevladni, svetovalni in raziskovalni organizaciji, ki se ukvarja s trajnostnim urejanjem prostora. Pred tem je dolga leta službovala na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, kjer je izdelovala prostorske načrte in strokovne podlage ter raziskovala za potrebe države in občin. Tako je vpeta v prizadevanja za celostno in strokovno urejanje javnih in posebej zelenih površin že več kot 30 let. Za svoje vztrajno in natančno strokovno delo je prejela več strokovnih nagrad, poznamo pa jo tudi po nekaterih študijah, kot je knjiga Mestne zelene površine iz leta 1997 pa knjiga o
-
Kdaj, če ne zdaj, v tem zgodovinskem trenutku, je pravi čas, da nam tudi umetniki in umetnice pomagajo razumeti, kaj se dogaja v naši družbi. Njihov kritični odziv na družbenopolitične razmere, zaznamovane s populizmom in ksenofobijo ter s pojavom novih oblik fašizma in ponovnim vzponom nacionalizma in sovražnega govora, je pomemben prispevek, ki odkriva nov/drugačen zorni kot in terja vnovičen razmislek o družbenih rečeh.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura
Čas, ko se je preoblikovala slovenska umetnost
V začetku 20. stoletja je Zagreb postajal očarljivo mesto, kjer sta se srečevala in drug ob drugega trkala Evropa in Balkan. Po prvi svetovni vojni, ko je Beograd postal prestolnica novonastale države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), je Zagreb postajal regionalno gospodarsko središče, hkrati pa je dobil značaj srednjeevropske kulturne metropole. Takrat je življenje v mestih že vibriralo v pestrem kulturnem in družabnem dogajanju, Zagreb je imel okoli 30 kavarn, najbolj priljubljeni sta bili kavarni Royal in Medulić, kamor je mladina zahajala brat časopise in poslušat gramofonske plošče. Ja, to je bil čas prvih gramofonov, jazza, filma, fotografije, začetkov oblikovanja, predvsem pa boja za žensko enakopravnost. Ta se je v zagrebški meščanski glamuroznosti kazala v podobi ženske v kratki resasti charleston obleki z »bubikopf« frizuro in dolgim »cigaretšipcem«, ki se ob najnovejšem gramofonu pozibava v ritmu charlestona ali ragtima in jazza. To je bil čas, ko je Zagreb dobil telefonsko centralo in prvo radijsko postajo; tisti, ki so ponočevali, so obiskovali kabaretne predstave in na novo odprti kino Evropa.
-
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Kultura
Že dve leti stoično prenašamo spreminjanje svojega življenja, izgubljanje osnovnih človekovih pravic in utapljanje umetnosti in kulture v močvirju neotesanosti in neznanja. Tako se ne moremo čuditi, da nam je iz osišča izginilo marsikaj, kar bi še pred leti kritično obravnavali, o tem razpravljali ali pa zgolj odobravajoče sprejemali. Marsikdo je bil v preteklih letih denimo kritičen do evropskega projekta Evropska prestolnica kulture (EPK). V Sloveniji še zlasti, ko je ta naziv leta 2012 nosil Maribor, saj organizatorji, žal, niso znali postreči s kakšnimi resnično pozornosti vrednimi kulturnimi projekti ali vsaj z arhitekturno zanimivo novogradnjo, ki bi mestu kasneje ostala v trajno uporabo za namene kulture. Pa vendar je bil projekt EPK na evropski ravni v osnovi dobro zamišljen in je imel v nekaterih mestih, ki so postala evropske prestolnice kulture, zares pozitivne učinke. Predlog za EPK je dala že leta 1985 grška ministrica za kulturo Melina Merkuri, predvsem odlična igralka in pevka. Vse odtlej sta vsako leto po dve evropski mesti nosili naziv evropske prestolnice kulture.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Družba
Letošnja plavalna sezona v odprtih bazenih se je iztekla. Septembrski dež je odgnal še najbolj zagnane plavalske navdušence in ustavil tudi neutrudne plavalce Plavalnega kluba Ilirija, ki so pridno trenirali na mestnem kopališču Ilirija na robu ljubljanskega Parka Tivoli. Kopališče Ilirija ima več kot 90-letno zgodovino, Plavalni klub Ilirija pa obstaja že 101 leto. A življenje Bloudkovega športnega objekta se izteka, končni udarec mu bodo mestne oblasti zadale januarja 2022, ko naj bi bagri začeli podirati stare kopališke zidove. Tako bo izginil še en spomin na življenjski slog ljubljanskega meščanstva z začetka 20. stoletja, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali bo več kot sto let staro Športno društvo Ilirija z domicilom na starem kopališču Ilirija v novem objektu dobilo ustrezne prostore za delovanje. Ali bo novi center namenjen le poklicnemu športu ali tudi ljubiteljskemu, še ni povsem jasno, prav tako ne, ali bo v prihodnje Ilirija mestno kopališče ali pa le še en športni objekt, ki bo v službi kapitala in njemu podrejenega športa.
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Kultura
Človek, ki je videl v drobovje tega sveta
Na prelomu iz 19. stoletja v 20. je imel 17 let, odraščal je v izredno turbulentnih časih, svet se je hitro spreminjal, začela se je tako imenovana modernizacija, ki pa je bila za 20. stoletje dvorezni meč – hkrati spodbudna in pogubna. Mladeniča je vodila neizmerljiva želja po pravičnosti, v zaostrenih družbenih razmerah pa je postal upornik. Ni sprejemal represivnih norm, ki so teptale človekovo dostojanstvo in svobodo.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Družba
Dijaki brez ustreznih prostorov
Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ponovno pustilo povsem samo na čistini. Ni bilo dovolj, da jo je leta 2019 na milost in nemilost prepustilo Mestni občini Ljubljana in Festivalu Ljubljana, ki sta jo želela izgnati iz matične stavbe v Križankah. Letos jo prepušča iskanju ustreznih nadomestnih prostorov za pouk, potem ko je zasebni investitor gradnje stavbe Elipsa na Roški ulici, kjer je SŠOF v zgradbi Srednje ekonomske šole izvajala del pouka, pri opravljanju zemeljskih del stavbo tako poškodoval, da je inšpektorica do preklica prepovedala pouk v njej. Šola že zdaj izvaja pouk na treh lokacijah in zaradi polnega predmetnika imajo dijaki pouk do 16. ure; ure pri večini strokovnih predmetov potekajo v skupinah, zaradi česar obstaja dodatna potreba po prostorih. Če bi morali pouk izvajati na štirih lokacijah, je simulacija urnika pokazala, da bi se podaljšal do 17. ali celo 18. ure. To pa je nevzdržno za vse, za dijake in profesorje. Navsezadnje bi prostorsko zagato lahko rešili tudi tako, da bi Festival Ljubljana in njegove pisarne, ki se bohotijo v enem krilu Križank, izselili na drugo lokacijo, šola pa bi s tem pridobila ustrezne prostore v Križankah. Res je, da tudi Križanke v celoti ne bi zadostovale za vse potrebe šole, a z manjšo dodatno lokacijo bi lahko organizirala pouk v celoti. Toda ne, kot smo poročali že novembra 2019, je Festival Ljubljana močno lobiral za spremembo lastništva Križank. Sledili so sestanki med predstavniki mestne občine in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, na katerih so sklenili, da bo država Križanke prodala mestni občini prav z namenom širitve Festivala Ljubljana na celotni historični kompleks Križank. Takrat je vodstvo SŠOF tudi izvedelo, da je datum izselitve šole že določen – september 2022. No, za zdaj je ta selitev preklicana, toda le za kako dolgo!?
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Družba
Slab teden po objavi članka Kvadratura kroga, v katerem smo opisali že 30 let trajajoče prostorske težave Prirodoslovnega muzeja Slovenije, smo z ministrstva za kulturo (MK) dobili delne odgovore na svoja vprašanja. Seveda prepozno, članek je izšel v petek, 18. junija, v prilogi Bivanje. A kljub temu smo se razveselili odgovora in dokumenta – Idejne zasnove za rekonstrukcijo, spremembo namembnosti in dozidavo obstoječega kasarniškega objekta na Metelkovi 6 v muzejsko stavbo. Na ministrstvu so pripisali, da je za zdaj pripravljena le prostorska umestitev Prirodoslovnega muzeja v stavbo na Metelkovi 6, o samem projektiranju pa se s projektantom še pogajajo.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura
»Moj prvi material je bila glina. Z glino sem začela, tudi na sprejemnem izpitu na akademiji, pravzaprav se je ves študij vrtel okoli gline,« se spominja Dragica Čadež. A kmalu po diplomi na Akademiji za likovno umetnost (1963) jo je na Formi vivi, na mednarodnem kiparskem simpoziju v Kostanjevici na Krki, takrat najpomembnejši kiparski prireditvi v Sloveniji, očaral les. »Dojela sem, kakšne možnosti mi ponuja les. V Kostanjevici sem spoznala tudi tuje avtorje, kiparje in njihove različne pristope k lesu ter orodje, ki ga pri nas ni bilo mogoče niti videti, kaj šele kupiti.« Njen leseni kip, nastal leta 1966, poimenovan T element, v parku skulptur v Kostanjevici vidimo še danes. »Začela sem s polnim zamahom, izziv sem videla v velikopoteznih načinih z motorko in sekiro, to ni več rezljanje v les, ampak so to drugačni postopki, bolj gradbeni.«
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura
Noč za nočjo je Božidar Dolenc (1950–2008) sledil dogajanju na klubski sceni in dan za dnem lovil v objektiv utrip ulic in trgov. Vedno je bil tam, kjer se je kaj dogajalo. Bil je tihi, pozorni in natančni opazovalec življenja zadnje tretjine 20. stoletja v Ljubljani. Na njegovih fotografijah vidimo takratne mlade, ki so se zavedali svojega telesa, in odločno iskali alternativno identiteto. O tem pričajo njegove fotografije, posnete v Disku Študent, Disku FV, Disku K4, na koncertih v Šiški, v Galeriji ŠKUC, na koncertih v Poletnem gledališču Križanke ...
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura
Vztrajali so demonstranti in vztrajal je fotograf. Vsak petek je spremljal dogodke na protestih proti avtoritarnim ukrepom slovenske vlade, vse od marca 2020 do marca 2021. Čutil je, da je to njegova državljanska dolžnost. Hkrati s tem, ko je s fotoaparatom demonstracije dokumentiral, je bil tudi njihov dejavni udeleženec. Prav tako je spremljal in fotografiral torkove proteste umetnikov pred ministrstvom za kulturo na Maistrovi ulici v Ljubljani in kasneje nasilno izselitev nevladnikov iz avtonomne cone Rog.
-
Spomin na nedavno preminulega arhitekta, urbanista in akademika Milana Miheliča (1925–2021) v sebi ne nosi le žalosti, ampak tudi nekaj trpkosti, saj je »njegov« Bavarski dvor v zadnjih treh letih postal urbanistični spaček. Vemo, da je bil Mihelič zaradi tega nesrečen, ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z javnim prostorom »Bavarca«, ki je imel velik potencial sodobne mestne četrti. Bavarski dvor deli usodo z marsikatero arhitekturno stvaritvijo slovenskih modernistov, saj je njihova arhitektura zadnjih 30 let na udaru tako imenovanih developerjev. Pri tem so sodelovale in še vedno sodelujejo mestne oblasti, tako da spremenijo mestni prostorski načrt, kot ustreza tem istim developerjem. Pri tem pa sodeluje tudi del arhitekturne srenje, ki ob tem s svojimi posegi neusmiljeno gazi in uničuje žlahtno arhitekturo generacije vrhunskih arhitektov šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.
-
Modri ptič, ki je široko razprostrl krila
»V mojem razumevanju je gledališče vedno izrazito družbeno in izrazito angažirano. To je tako rekoč njegovo bistvo,« je prepričan gledališki režiser Tomi Janežič, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, najvišje nagrade, ki jo naša država podeljuje za dosežke v umetnosti. Ne le sedaj, v tem kritičnem družbenem trenutku, ampak vedno potrebujemo angažirano gledališče. Gledališče je zmeraj politično angažirano, čeprav ne nujno vedno tudi eksplicitno dnevnopolitično. In ker je v zadnjih desetih mesecih prav politika tista, ki je pri nas gledališčnikom povsem onemogočila delo, ne bi bilo prav, da bi jim tudi na tem mestu ponovno odžrla prostor in pozornost. V usodnem letu 2020 so gledališča lahko svoja vrata odprla le v juniju in septembru, vendar zaradi epidemioloških razmer pod izjemno strogimi merili delovanja, zaradi česar so predstave, v katere so vložili veliko truda, igrali pred skoraj praznimi dvoranami. Od oktobra do danes, torej v glavni gledališki sezoni, so gledališča spet že mesece zaprta. Pa vendar, kaj za gledališče kot institucijo in za gledališko umetnost kot tako pomeni večmesečna popolna cezura, ta strašni premolk? »Verjamem, no, ali pa upam, da bo tako, kot je bilo skozi zgodovino: gledališče se bo vrnilo sveže in začelo pisati novo poglavje,« je optimističen.
-
Na prekmurskih ravnicah je Upravni odbor Prešernovega sklada našel kar dva letošnja lavreata – pisatelja Ferija Lainščka in slikarja Sandija Červeka. Oba imata za seboj izreden opus in oba si zaslužita najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Pa vendar so se komisarji odločili, da bo 8. februarja Lainšček dobil veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Červek pa »le« nagrado Prešernovega sklada za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih, četudi je njegov celotni opus »že« vreden velike nagrade. Kakorkoli obrnemo, sta nagradi vendarle pomembno priznanje velikima ustvarjalcema. To je dejstvo.
-
IN MEMORIAM: Dušan Jovanović (1939 - 2020)
Kakšna bo slovenska družba odslej, ko je odšel pretanjeni, nadarjeni umetnik, ki je ustvarjal z zanosom, strastjo in veseljem? Odšel je velikan slovenskega gledališča, Dušan Jovanović. Pisatelj, dramatik, esejist, režiser, scenarist, predvsem pa človek, ki je neusmiljeno iskal resnico. Bil je analitičen, pogosto preveč natančen; pravijo, da je znal biti strog, pa tudi pozoren in nežen, zahteven do sebe in drugih, njegov um je bil oster kot britev, imel je širok smisel za humor; bil je naglega temperamenta, poredko potrpežljiv, pa vendar vztrajen garač; sodelavce je znal spodbujati, bil jim je naklonjen, jih navduševal, in če je kdo hotel spodkopati samozavest njegovih igralcev in igralk, jih je odločno branil, znal je biti prijatelj.
-
23. 12. 2020 | Mladina 52 | Kultura
Ali me nočete, ker sem kritična?
Politika je novembra zaradi epidemioloških razmer ponovno zaprla kulturne ustanove, a to še ne pomeni, da ustvarjalci ležijo na kavču. Ne, ne morejo in ne znajo mirovati, njihov poklic je tisti, ki jih žene naprej: ustvarjati, oblikovati, pisati, misliti, risati, plesati, igrati, snemati … Ustvarjalnost pač ne pozna miru, pa tudi meja ne. Navadno imajo galerije in muzeji pripravljen vsaj dveletni programski načrt. Razstave so pripravljene, zanje se je porabilo veliko ur in energije, tudi nekaj malega denarja. V novogoriški Galeriji GONG so pripravili razstavo vizualne umetnice Vesne Bukovec, ki pa je bila zaradi lockdowna sprva na ogled le na spletu in v izložbenem oknu pod galerijskim prostorom. Zdaj, ko so se galerije in muzeji za nekaj dni spet odprli, pa bo končno na ogled tudi »v živo«. »V umetniške projekte je namreč vloženih ogromno časa, miselnega in fizičnega dela, čeprav se to na prvi pogled ne vidi. Nismo lenuhi in paraziti, ampak ustvarjalci boljšega sveta,« pravi avtorica razstave.
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Družba
»Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev«
Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos pa je postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU. Njen član je od leta 2007, od leta 2017 do 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Je član več znanstvenih institucij v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Njegova raziskovalna področja so zanimiva, ukvarja se z etnogenezo Slovencev, z državnimi tvorbami zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah, z zgodovino plemstva itd., pa tudi s kritiko slovenskega zgodovinopisja. Velja za zgodovinarja, ki je postavil nova konceptualna izhodišča, s katerimi je v slovensko medievalistiko prinesel bistveni preobrat. Z drugačnim dojemanjem starejših zgodovinskih obdobij, sodobnejšim razmislekom o zgodovinskih stereotipih in mitih ter natančnim pretresom zgodovinskih dognanj in dejstev pa se uvršča med prepoznavne in pomembne evropske zgodovinarje.
-
26. 6. 2020 | Mladina 26 | Kultura
40 let skupine Laibach: Rekapitulacija 2020
Študentsko naselje je bilo pogreznjeno v zimski večer, mularija je hitela proti bloku številka 4. Na koncu dolgega kletnega hodnika, v zakajenem prostoru z nizkim stropom, kjer je redno potekal program diska FV, so se člani skupine Laibach pripravljali na svoj prvi ljubljanski koncert. Na steni je bila obešena bela tkanina, na njej odtisnjen znak – v sredini črn enakokraki križ, ki ga je krožno obdajal napis Laibach Kunst. Člani benda so postavljali mikrofone, bobne in poleg kitare še nekaj lastnoročno narejenih glasbil in aparatur. Radovednost me je pognala bliže in prav, ko sem začela opazovati dogajanje, sta vame udarila silovit hrup in kakofonija zvokov. Industrijski rock je pokazal vso svojo moč. Po nekaj sekundah sem začutila, kako mi vibrirajo notranji organi, telo je ječalo, morala sem se umakniti nekaj korakov nazaj, da so me zaščitila telesa tam nagnetenih tovarišev in tovarišic. Telo ni pozabilo teh industrijskih zvokov, sicer pa je spomin varljiv. Da je ta januarski koncert leta 1982 zabeležila oblast, pričajo tudi stari časopisni članki.
-
Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil.
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Družba
Bodo Križanke postale skladišče?
»Treba je senzibilizirati javnost, pozvati k akciji nekdanje dijake Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ljubitelje in poznavalce Plečnikove arhitekture, pa tiste, ki dobro vedo, kaj pomeni, če stara stavba izgubi življenje in ostane prazna ali pa zgolj skladišče,« je nad prihodnostjo ljubljanskih Križank zaskrbljen nekdanji profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, ki pa zdaj opravlja občutljivo državno funkcijo in zaradi tega ne želi biti imenovan. Govorice, da bo morala šola leta 2022 zapustiti svoje prostore in da bodo ti prepuščeni Festivalu Ljubljana, so našega sogovornika razjezile. »Festival nima svoje produkcije. Le kaj bodo s temi velikimi površinami? Najhuje pa je to, da bodo Križanke brez dijakov izgubile življenje. Dijaki vse leto dajejo živahnost tudi širši mestni četrti.« S tem se bo prekinila tudi linija šol in fakultet, ki je bila načrtovana v osi od rimskega zidu pa tja do Kongresnega trga. »Takšen prostorski načrt je bil pomemben za prestolnico, da se je ohranjala njena vitalnost. Sedanje mestne oblasti središče mesta praznijo ter ga prepuščajo kapitalskim in tržnim špekulacijam. Turistična industrija staro Ljubljano in center lišpa le za nekajurno turistično doživetje,« je kritičen naš sogovornik.
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Družba
Dr. Boštjan Laharnar, arheolog: Ob branju Noriškega kraljestva sem naletel na številne velike napake
Primorec, ki je otroštvo preživel med tolminskimi hribi. Pošali se, da je potomec ljudstva Ambisontov, ki so v železni dobi morda živeli ob Soči. Prvič se je s terensko arheologijo srečal v prvem letniku študija prav na izkopavanju pred domačim pragom – Mostom na Soči. Tako se je »okužil«, diplomiral in pozneje doktoriral z disertacijo Notranjska med prazgodovino in antiko.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura
Skrivnost prazgodovinskih grobov
Leta 1934, bilo je 19. januarja popoldne, so petičneži in radovedneži hiteli v dražbeno hišo American Art Association Anderson Galleries v New Yorku, kjer je potekala dražba zaklada s Kranjskega. S tem imenom (Treasure of Carniola) so poimenovali arheološko zbirko tedaj že pet let pokojne vojvodinje Mecklenburške, ljubiteljske arheologinje, ki se je z leti prelevila v pravo strokovnjakinjo. V njeni zbirki je bilo na tisoče najdb, kar okoli 20 tisoč predmetov, najdenih na Kranjskem. Da, v naših krajih. Natančneje, v grobiščih treh največjih železnodobnih mest, ki so v prvem tisočletju pred našim štetjem obstajala na ozemlju današnje Slovenije, torej Vač, Stične in Magdalenske gore (blizu naselja Šmarje - Sap), ter nekoliko mlajše Vinice.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura
Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu
Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička.
-
Fanny Hausmann, prva slovenska pesnica
Leta 1848 so se dokončno razburkala čustva državljanov in državljank vseh narodnosti, ki so živeli v habsburški monarhiji, in zbudila se je njihova nacionalna zavest. V času revolucije, poimenovane pomlad narodov, je v Celju deloval liberalni krog slovenskih intelektualcev in rodoljubov, ki so svoje politične nazore objavljali v Celjskih novinah. Med njimi je bila tudi mlada pesnica Fanny Hausmann. Oktobra 1848 je v Novinah izšla njena pesem Vojakov izhod in Lovro Toman, slovenski politik in pesnik, mož prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad njo objavil hvalnico Pervi slovenski pesnici in jo podnaslovil z Vodnikovim motom Za pevke slovenske živim in gorim. Posvetil jo je Fanny Hausmann, prvi slovenski pesnici, ki je bila nemškega rodu, a si je želela biti Slovenka.
