Vesna Teržan
-
Stol, oblikovan po načelih trajnostnega in vzdržnega gospodarskega razvoja, z uporabo recikliranega materiala in s tem za nekaj odstotkov zmanjšanim ogljičnim odtisom, je stol prihodnosti. Kajti odločitev za odpadke kot surovino za industrijsko proizvodnjo materiala za izdelavo pohištva pomeni tudi korak v smeri družbeno odgovornega oblikovanja. Takšen bi bil kratek povzetek obrazložitev, zakaj je leta 2016 stol Nico-less dobil mednarodno nagrado za odličnost red dot. Tega leta so ustvarjalci zanj prejeli tudi evropsko oblikovalsko nagrado za manjša prodorna podjetja pa nagrado na Mesecu oblikovanja v Ljubljani. Leta 2018 so jim podelili še nagrado green product in na začetku letošnjega leta nagrado v kategoriji inovativnih interierjev – ICONIC. Skratka, stol Nico-less je v zadnjih treh letih arhitekta Primoža Jezo in njegov arhitekturni studio uvrstil med najpomembnejše novice v svetovni interieristiki.
-
Prvega marca se bodo v Milanu odprla vrata 22. mednarodnega trienala, na katerem bo predstavljen tudi slovenski projekt Misliti pogoje našega časa. Zasnovali so ga študentje ALUO na pobudo in pod mentorstvom docentke dr. Barbare Predan. Skupaj z mentorico so na izhodiščih letošnje teme trienala Broken Nature: Design Takes on Human Survival (Zlomljena narava: oblikovanje in človekovo preživetje) zasnovali idejni koncept, nato pa pod mentorstvom profesorjev (Jure Miklavc, Rok Kuhar, Primož Jeza in Lidija Pritržnik) izpeljali še materialno predstavitev zamisli.
-
Velika svetovna razstava Expo se je rodila v 19. stoletju, v času industrijske revolucije, ko so bile posamezne države ponosne na svoj industrijski in tehnološki razvoj. Prva je dosežke svetovni javnosti predstavila Francija že leta 1844, sledila ji je Velika Britanija, ki je leta 1851 na pobudo princa Alberta, soproga kraljice Viktorije, pripravila prvo veliko mednarodno razstavo Velika razstava dosežkov industrije vseh narodov. Leta 1889 je Francija potegnila voz naprej z organizacijo Exposition Universelle. V Parizu je bila razstava na 96 hektarih od Marsovih poljan prek Trocadera in obale Sene do Doma invalidov. Udeležilo se je je 54 držav in 17 kolonij. Francozi so ob tej priložnosti v dokaz svojega tehnološkega in inženirskega znanja postavili Eifflov stolp. Drugi prelomni Expo je bil v Bruslju leta 1958, Belgijci so takrat postavili znameniti Atomium. Ta železni model atoma je nakazoval razvoj znanosti; eden izmed nagrajenih paviljonov pa je bil jugoslovanski, ki ga je sprojektiral arhitekt Vjenčeslav Richter. Zbudil je pozornost svetovne javnosti zaradi modernistične elegance in preprostosti, pa tudi težnje, da pokaže, kako Jugoslavija spodbuja ustvarjalnost in inovativnost v industriji in kulturi. Jugoslavija je vedela, kaj pomeni predstavitev mlade države na Svetovni razstavi, zato je za pripravo predstavitve izbrala enega svojih vrhunskih ustvarjalcev.
-
Pohorja, tega mogočnega z gozdovi poraščenega ’pukla’, ne moreš spregledati, če živiš pod njim, kajti hočeš nočeš vpliva na tvoje življenje. Na začetku Dravske doline, kjer ležijo Ruše in kjer živi Peter Andrej, je treba odločno zagristi v pohorske severne strmine in vztrajati. S prav takšno pohorsko vztrajnostjo je v mladosti zagrizeno treniral nogomet ter postal izvrsten nogometaš in član mladinske jugoslovanske reprezentance. Vendar je akustična kitara nazadnje izpodrinila nogomet, poezija pa zaposlila njegove misli in čustva ter od njega zahtevala predanost in ponižnost.
-
Kako lahko spomin skozi različne plasti – osebne, kolektivne, zgodovinske – vpliva na naše dojemanje sveta, na potek življenja ali na prihodnost? S projektom Ne glej nazaj, okej? so v Umetnostni galeriji Maribor poskušali raziskati vpliv spomina na našo percepcijo. »Spomini, preteklost, travme v oddaljenih koncih sveta so danes blizu tudi nam. Ne le zato, ker so nam dostopnejši, ampak ker so problemi takšni, da nas povezujejo. Konflikti v svetu, ki je geografsko oddaljen, zadevajo tudi nas,« razmišlja kustosinja razstave Simona Vidmar, ki je skupaj s kolegom Juretom Kirbišem izbrala dela mladih uveljavljenih vizualnih umetnikov.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura
Norost vojne in sreča preživetja
Lepota prostranstev gora in dolin na meji med Irakom in Iranom vzame dih. Ta pokrajina na fotografijah Arama Karima je videti kot idilična mitološka Arkadija, tiha, nedotaknjena, skladnih linij. A njegove fotografije v sebi nosijo zgodbe tihotapcev, ki so trpke in nevarne, ki govorijo o preživetvenem nagonu in iznajdljivosti v času, ko je v sosednji Siriji še vedno vojna, in v času, ko so divje horde Islamske države (ISIS) divjale po tem območju (2014–2017), pobijale ljudi in uničevale vse od mest in narave do kulturnih spomenikov stare Mezopotamije. Ta strašna stvarnost pa ne jemlje le sape, ampak vzame tudi pamet. Fotografije Arama Karima in Alija Arkadya pripovedujejo, kako tam življenje teče naprej, kako v takšnih okoliščinah preživijo dečki otožnih oči, ki so delovna sila v umazani industriji, kako se v reki pri Mosulu skupaj kopajo Arabci in Kurdi ali pa kako odigrati gledališko predstavo ali pokopati padlega soborca. Naslov razstave v Galeriji Jakopič je poetičen – Na moje oči je prevod kurdskega pozdrava ser čava in arabske verzije ala 3ini, ki je dobrodošlica in v dobesednem prevodu pomeni polagam te na svoje oči.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura | Portret
Že kot majhna deklica, kot osnovnošolka, je bila trdno prepričana, da bo študirala arhitekturo, in to je tudi uresničila ter leta 2004 diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Kmalu po diplomi je odšla v Barcelono, kjer je končala magistrski študij. Tam ji je študijska kolegica predlagala, naj gre z njo v ameriško zvezno državo Illinois in ji pomaga narediti razstavo Sleep.ing Beauty. Po dveh mesecih garanja in postavljeni razstavi si je postavila vprašanje: In kaj sedaj? Znašla se je na življenjski prelomnici, pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj stori. V tistem trenutku ji je misel odhitela k prvima dvema tednoma v ZDA, kajti pred Illinoisom je bivala v New Yorku. To mesto ji je zlezlo pod kožo in napisala je nekaj prošenj za službo. »New York sploh ni bil na mojem radarju!« pravi, zgodil se je po naključju, a danes ima v tej svetovni metropoli stalni naslov.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura
Zagotovo ni mačji kašelj v zbirko pridobiti kar 35 plakatov Miltona Glaserja. In prav zaradi tega, ker to ni najlažja zbirateljska naloga, ima ta donacija botra. To je Mirko Ilić, uveljavljeni grafični oblikovalec svetovnega slovesa iz New Yorka, ki od leta 2015 redno obiskuje Ljubljano kot gost in predavatelj na Festivalu strpnosti. A brez Glaserjeve dobre volje te donacije seveda ne bi bilo. Glaser Iliću zaupa, sta dolgoletna prijatelja, pogosto sta sodelovala pri skupnih projektih in v isti stavbi na vzhodni strani Manhattna imata vsak svoj atelje. Tokrat ni prvič, da je slovenska javnost s posredovanjem Mirka Ilića v stiku z mislimi, dejanji in stvaritvami Miltona Glaserja.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura
Zagonetna dama slovenskega lutkarstva
Morda prav skrivnosti in nedorečenosti, spletene okoli Ajše Pengov, vabijo, da bi o njej in njenih stvaritvah izvedeli kaj več. Ob letošnji 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana smo poiskali nekaj dokumentov, fotografij in pričevanj o njej. Začetki njene ustvarjalne poti so vezani na Mestno lutkovno gledališče, kot se je v petdesetih letih še imenovalo Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL).
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura | Portret
Res, analogna fotografija? Ob tem vzkliku Andrej Lamut, letnik 1991, mirno odgovori: »Ja, pri svojem avtorske m delu uporabljam predvsem analogno fotografijo.« Zanj je pomembna, ker mu omogoča tisti pravi – taktilni, če hočete, čutni stik z materialom. To pomeni, da sam nadzoruje izbiro filma, aparata ter nato še papir in postopek v temnici. »Vse to mi omogoča način dela, ki mi je bližji kot tisti pri digitalni tehniki.« Poudari, da analogna fotografija zahteva tudi drugačen način razmišljanja, predvsem pa je postopek dolgotrajnejši kot pri digitalni fotografiji. In to mu je všeč. Počne podobno, kot so dobri fotografi pred njim – dneve, mesece ali celo leta fotografira določene motive in po daljšem obdobju izbere le nekaj različic tega posnetka. Šele ko vse pregleda, dobro premisli in pretehta, se odloči, ali je posnetek dosegel tisto ’popolnost’, da je lahko njegovo reprezentativno delo. Skratka, njegovo delo je načrtno, natančno in premišljeno, četudi ne povsem brez intuicije in naključij.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura
Nemirno 18. stoletje je spočelo marsikaj izredno pomembnega za evropsko zgodovino, med drugim tudi Lessinga in njegove drame. Gotthold Ephraim Lessing (1729–1781) je eden najpomembnejših evropskih mislecev in ustvarjalcev. S teoretskim besedilom Hamburška trilogija je utemeljil poklic gledališkega dramaturga, z esejem Laokoon pa je uspešno ubesedil razlike med likovno umetnostjo in literaturo. Tako je ta nemški razsvetljenec krojil misli in mnenja sodobnikov ter zaposloval tudi vse naslednje rodove. Ljubljanska Drama SNG je v repertoar v novi sezoni vključila njegovo Emilio Galotti (iz leta 1772) kot eno izmed dram, ki ustrezajo letošnji usmeritvi v intimo – v notranje svetove.
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Kultura
Galeristi, ko ju povabijo k sodelovanju, nikoli ne vedo, kaj bosta pripravila in kako bosta spet in ponovno presenetila občinstvo. »Umetnost Zvonka Čoha in Milana Eriča je polna igrivosti, hudomušnosti in celo otroške navihanosti, zato je topla in sproščujoča za obiskovalce,« je zapisal Sarival Sosič, avtor spremnega besedila k njuni najnovejši skupni razstavi. Njegov stavek je povabilo v Kranj, na razstavo v Galerijo Prešernovih nagrajencev, in priporočilo za sprostitev od vsakodnevnih tegob. Vendar tako povsem nedolžna ta razstava spet ni! Kot vedno nas avtorja tudi tokrat potegneta v svoj svet domišljije in humorja, v svet preobrazb in sprememb ter kritičnega pogleda na družbo in nas v njej.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Družba
Arhitektura kot orodje za boj proti revščini
Afriško celino so gospodarsko, politično, okoljsko, pa tudi mentalno v celoti zaznamovali kolonializem in postkolonializem ter seveda današnji kaos, ki ga povzročajo nove oblike izkoriščanja te celine, na grobo imenovane neokolonializem. Ta še vedno temelji na rasnih in rasističnih teorijah ter gospodarskem izkoriščanju naravnih virov, ki jih sedaj iz afriške zemlje izčrpavajo transnacionalne korporacije in še bolj kot kadarkoli prej izkoriščajo domače prebivalstvo in mu kratijo temeljne človekove pravice. Dihotomični pogled na človeštvo pač ostaja rdeča nit civilizacij na tem planetu. Nekdanje afriške kolonije so kljub samoupravi, kvazisuverenosti in razvoju državnega in zasebnega prava še vedno prisiljene upoštevati nekatera načela »bele« kulture, političnega ustroja, pojmovanja zgodovine in vseh drugih ostankov kolonizatorjev, tudi boja za oblast, katerega posledice so grozovite državljanske in medetnične vojne. V zadnjih stoletjih je beli človek Afriki prinesel le trpljenje in nepopravljivo škodo.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Družba
Genova še vedno žaluje. Obliž na rano je bilo dejanje slavnega italijanskega arhitekta Renza Piana na začetku septembra, ko je predstavil načrte za nov viadukt, s katerim naj bi nadomestili zrušenega. Genova žaluje za žrtvami malomarnosti, zaradi katere se je podrl most Ponte Morandi. Kot se spomnimo, se je 14. avgusta letos prelomil viadukt avtoceste, se delno sesul in pod seboj pokopal 43 ljudi in stanovanjske objekte. Danes v zrak štrlijo škrbine tega mostu, po katerem so prvi avtomobili zapeljali daljnega leta 1967. To so bili časi, ko je bil beton moderen material, vse se je gradilo iz njega in veljal je za večnega.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura
Odgovor na to, kakšno je sodobno lutkovno gledališče, lahko te dni gotovo dobite na festivalu Lutke v Ljubljani. Na različnih prizoriščih bodo uprizorili 22 predstav iz Češke, Francije, Finske, Irana, Izraela, Nemčije, Rusije, Španije ... in Slovenije. Izbrala jih je Ajda Rooss, ki je umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL); to je tudi organizator festivala in je bilo pri nas znanilec novih usmeritev že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vajeti prevzel režiser Jože Pengov, in nato v osemdesetih, ko so v LGL k sodelovanju povabili legendarnega Zlatka Boureka, ustvarjalca nekaj nepozabnih lutkovnih predstav za odrasle, kot sta bili na primer Aristofanova Lizistrata in Molierov Namišljeni bolnik. Tako je LGL z marsikatero predstavo že takrat – nič drugače pa ni niti danes – presegel produkcije dramskih gledališč, saj raziskuje naprej in dlje ter v predstavah seže prek tradicionalnega dojemanja lutk in lutkovnega gledališča. V hiši so zbrali ustvarjalni tim režiserjev, igralcev in animatorjev ter oblikovalcev lutk. K sodelovanju vabijo izjemne zunanje sodelavce, in kar je pomembno, tudi vizualne umetnike. Ustvarjajo predstave za odrasle, napravili so korak k srednješolski mladini, letos z uspešno predstavo Vihar v glavi, in pri vsem tem seveda ne pozabljajo na poučne in zabavne predstave za najmlajše.
-
7. 9. 2018 | Mladina 36 | Kultura
Ekspresionizem je bil eden izmed izrazov nemirnega časa prve tretjine 20. stoletja, ko je brbotalo na vseh področjih človekovega snovanja, od filozofije in znanosti do ekonomije in umetnosti. Vendar je bil to tudi čas velike krize in besnenja prve svetovne vojne, po kateri je slehernik že kmalu slutil, da se bliža še druga. Ekspresionizem je nastal v težkih časih izkoriščanja človeka po človeku, lakote, nepravičnosti in pohlepa. Umetniki so videli v drobovje tega sveta, ga čutili in upodabljali.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Kultura | Portret
Zgodilo se je tam daleč na petem kontinentu, bilo ji je tako hudo, da je le nemo zrla v izsušeno pokrajino, ki se razteza za mestom Perth. Bila je kot ohromljena. Več mesecev se ni dotaknila ničesar, a postopoma se je vrnila k ustvarjanju, in tik preden je zapustila Avstralijo, je po naključju odkrila polst. Prijazen, mehak material, ki ji je ponudil tolažbo in hkrati neslutene možnosti za ustvarjanje.
-
17. 8. 2018 | Mladina 33 | Kultura
Žlahtni raziskovalec: Riko Debenjak
Ob 110. obletnici rojstva Rika Debenjaka so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani v sodelovanju z Galerijo Rika Debenjaka iz Kanala ob Soči pripravili pregledno razstavo velikega mojstra grafike ter hkrati predstavili del njegovega slikarskega opusa, risb in knjižnih ilustracij. Opozoriti velja na njegovo vsestranskost – na karikature, ki jih je risal za časopis Pavliha, na sodelovanje pri restavriranju in kopiranju zgodovinskih fresk, pa tudi na scenografijo za balet Lisica Zvitorepka Igorja Stravinskega.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Kultura
Trst se je bleščal v popoldanskem soncu, veter, ki je pihal z morja, je ustvarjal valove in ohlajal pregreta telesa čakajočih pred nekdanjo ribarnico na obrežju, ki so jo pred leti spremenili v razstavišče Salone degli Incanti. Vrata so se odprla ob petih popoldne, saj Imago Mundi, del Benettonove zbirke malih umetnin iz 40 držav, ponujajo občinstvu na ogled po poletnem urniku – do 23. ure.
-
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura
Bilo je leto 1955, Marc Riboud je na zadnje sedeže starega landroverja varno namestil torbo s fotoaparatom in drugo potrebno opremo, priložil šop zemljevidov in avtokart, sedel za volan in iz Francije krenil proti Istanbulu. Balkan mu ni bil povsem neznan, kajti dve leti pred tem je v Jugoslaviji posnel svojo prvo fotoreportažo; natančneje v Dalmaciji in na otokih Hvaru in Korčuli, začenši v Dubrovniku.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Kultura
Žveplo, kalijev nitrat in oglje
Kamničani so tako rekoč 156 let živeli na sodu črnega smodnika, vse od druge polovice 19. stoletja pa do leta 2008. To je dolga doba, ki je prinesla neštete zgodbe in prelomne dogodke. Prav te so zajeli v prikazu zgodovine kamniške smodnišnice na razstavi v gradu Zaprice, kjer domuje Medobčinski muzej Kamnik. Razstava predstavi razvoj tovarne, pa tudi usode prebivalcev ter delavk in delavcev v barutani, kot se je smodnišnica imenovala v času Kraljevine Jugoslavije. Po 2. svetovni vojni je imela status vojaške industrije in je dobila preprosto ime Podjetje Kamnik. Razvoj je šel naglo naprej in leta 1974 so jo preimenovali v Kemijsko industrijo Kamnik (KIK). To ime je nosila do bridkega konca pred natanko desetletjem.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Kultura
Bilo je sredi druge polovice 20. stoletja. Po Gosposvetski cesti v Mariboru je vel topel spomladanski veter, ko sta mati in hči hiteli proti Vrbanski cesti na obisk k sorodnikom. Desetletna deklica Esa je pocukala mamo za rokav in s prstkom pokazala na kip velikega človeka, sedečega na robu velikanske mize. »Prežihov Voranc, kot da bo prekucnil mizo! Negotov položaj, podobno, kakor je bila negotova njegova družbena in politična usoda po sporu s Titom!« je hčerki razložila mama in jo hkrati opozorila na stavbo Osnovne šole Prežihovega Voranca, kjer še danes stoji spomenik literatu in politiku Lovru Kuharju (1893–1950) alias Prežihovemu Vorancu. Njegov kip, zaradi katerega je deklica upočasnila korak, je bil drugo javno naročilo mlade kiparke Vlaste Zorko Tihec.
-
4. 5. 2018 | Mladina 18 | Kultura
»Spominjam se, kako so Kraševci pripravljali malto za hišni omet. Pometli so cesto, presejali prašno mešanico rdeče zemlje in zdrobljenega apnenca, dodali apno in vodo. Vse to pomešali in ometali hišo. Žgoče sonce je dalo oranžni ton. To je barva kraških hiš in to je osnovna barva mojih del,« je leta 1997 povedal Lojze Spacal (1907–2000), umetnik, ki je navdih črpal iz življenja na Krasu, iz kraške pokrajine, tipologije hiš in naselij, ter opazoval ljudi, kako so se mukoma prebijali skozi življenje v suhi, vetrovni, kamniti pokrajini in se borili za vsak centimeter rdeče rodovitne zemlje. Dobro je znal opazovati in videno prenesti v grafike, risbe in oljne slike. Njegove besede pa razkrivajo tudi skrivnost avtohtone barve kraških vasi; to je lahko dragocen podatek za varuhe kulturne dediščine, tudi te, ki letos končujejo obnovo palacija v eni naših najznamenitejših kraških vasi, v Štanjelu. Tam pa ta hip ne končujejo le obnove palacija, zadnje dni aprila so praznovali tudi 30 let Galerije Lojzeta Spacala.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura
Slikar ali filmski režiser? Oboje!
Prejšnji petek se je Enkrat opoldne, kot v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) imenujejo dogodke ob odprtju, zbrala množica oboževalcev in poznavalcev dela in lika ameriškega umetnika Davida Lyncha, odličnega, a kontroverznega filmskega in televizijskega režiserja, ki je tudi cenjen glasbenik in likovni umetnik.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura
V Cekinovem gradu v Ljubljani, kjer domuje Muzej novejše zgodovine Slovenije, so v prvem nadstropju pred slavnostno grajsko dvorano razgrnili presunljive grafike nemškega umetnika Otta Dixa (1891–1969). Ustvaril jih je v letih 1920– 24, ko so njegovo zavest grizla doživetja iz strelskih jarkov in so v njegovi domovini posledice velike vojne in gospodarske krize pahnile prebivalstvo v revščino. Dixa je zanimala resnica, zanimala ga je stvarnost; teme, ki jih je upodabljal, je zagrabil za vrat, je zapisal nemški umetnostni zgodovinar P. F. Schmidt. Njegova umetnost je močna in izzivalna, ker si ni zatiskal oči pred najglobljimi brezni človeške duše, pred bedo življenjskih položajev in pred surovostjo življenja. Vse, kar je videl, je narisal, brez olepšav. Bedo je potenciral do meje karikature, tako so nastale sarkastične podobe družbene stvarnosti, ki zarežejo v gledalčevo dušo.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Portret
Njena manualna tehnika je elegantna, pravijo, da ima zlate roke, dirigira natančno, in ko se vživi v skladbo, njene rjavozelene oči postanejo črne, takrat je koncentracija na vrhuncu, interpretacija je ekspresivna, na trenutke nežno občutena, drugič igriva, pač takšna, kot je Martina Batič (letnik 1978) in kot zahteva partitura. Na odru skupaj z zborom pričara trenutke, ko ubrani glasovi ustvarijo popolnost.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura
Čvekalnica francoske revolucije
Francoska revolucija kot »talk show/chat show« (kot pogovorna oddaja/klepetalnica) s primesmi resničnostnega šova in operete? Kako v 21. stoletju uprizoriti Dantonovo smrt, dramo, ki jo je Georg Büchner napisal leta 1835? Kako se lotiti tematike meščanske revolucije iz 18. stoletja, ki nam je zapustila znamenito geslo boja za človekove pravice »svoboda, enakost, bratstvo« in ki je tako zelo zaznamovala razvoj evropske družbe, politično in filozofsko misel, pravo, družbene vede in umetnost?
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Portret
Urška Furlan, umetnostna zgodovinarka
Letos aprila spet odhaja v delto reke Nil, nedaleč od Aleksandrije, kjer se bo že tretjič zapored udeležila arheoloških izkopavanj pod vodstvom Univerze v Padovi. Raziskovali bodo arheološki najdišči, ki ležita 50 km južno od ustja reke. Najprej Kom Vasit, starejše naselje iz poznodinastičnega in zgodnjeptolomejskega obdobja. »Najverjetneje so pod plastmi, ki smo jih že raziskali, sledi zgodnejših naselij, a doslej še nismo prišli do njih,« pravi. V Kom Vasitu je bilo živahno življenje vse do prve polovice 1. stoletja pred našim štetjem. A ker se je struga reke Nil spremenila, so se prebivalci preselili dva kilometra stran v Kom Al Ahmer, ki se je razcvetel v rimskem obdobju in živel do prvih islamskih priseljencev. »Kom Al Ahmer, z drugimi največjimi rimskimi termami v Egiptu, je bilo glavno mesto te regije,« pripoveduje mlada umetnostna zgodovinarka, ki na izkopavanjih opravlja naloge fotografinje in proučuje najdbe. Letos pa sodeluje tudi pri izdaji monografije Kom al-Ahmer and Kom Wasit I, ki bo izšla pri založbi Archeopress v angleškem Oxfordu. Napisala je kar tri poglavja.
-
Kakšna krivica, da tako lep del srednje Evrope, tistega med Tržaškim zalivom in Karnijskimi ter Julijskimi Alpami, imenujemo rob, mejo, nekaj vmes med ozemljem slovanskega in romanskega življa, ko pa so bili Trst in Gorica, Čedad in Videm talilni lonec slovenske »zamejske« kulture, ki se je oplajala s slovensko in italijansko pa s staro romansko, avstro-ogrsko in tudi celotno evropsko kulturo. Primorski umetniki so vedno imeli stik z Rimom in Parizom, z Dunajem in Münchnom. A zato, da se je tem krajem izredne naravne lepote in kulturnega bogastva prilepil epiteton rob/ meja, je seveda kriva politika, ki je povzročila prvo svetovno vojno in strašno soško fronto pa drugo svetovno vojno z osornim, nasilnim, krutim fašizmom ter seveda povojno kosanje primorskega ozemlja na coni A in B, razdvajanje prebivalstva in netenje sovraštva. Za končni izid sredi 20. stoletja vemo, a tudi sedanje skupno »evropsko življenje« Slovencev in Italijanov v 21. stoletju ni prav dosti zacelilo ran, te še vedno skelijo na eni in na drugi strani meje.
-
Za veliko, iz močnih desk zbito mizo, ki se lahko spremeni tudi v plesni podij, oder za vislice ali celo za sežiganje čarovnic, sedi četverica; dekleti in mladeniča, razposajeni in hudomušni, si pripovedujejo zgodbo iz 17. stoletja, v katero je Ivan Tavčar postavil dogajanje Visoške kronike, enega izmed svojih poslednjih zgodovinskih romanov. Pripovedujejo natančno, seveda povzemajo, saj če bi nam želeli pripovedovati roman, kot je bil zapisan, bi gledalci sedeli v gledališki dvorani kar nekaj dni in ne zgolj štiri ure. Štiri ure? Le kdo se ob tem ni zamislil in se vprašal, bom zdržal(a) toliko časa pri poslušanju neke pripovedi? Namreč, takoj po premieri se je natolcevalo, da je predstava bližje bralni vaji kot zgodovinskemu kostumskemu spektaklu.
