Vesna Teržan
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura
Sredi puščavske pokrajine, na robu alžirskega mesta Šlef, bi moral stati muzej, posvečen Hasibi ben Buali, alžirski borki za osvoboditev izpod francoske okupacije, ki je bila leta 1957 ubita v bombnem napadu francoskih oblasti na celico FLN (Front de liberation nationale) v starem predelu alžirske prestolnice. Avtor tega načrtovanega projekta, enkratne stavbe, ki se podreja in prilagaja severnoafriškemu stavbarstvu, je v Alžiriji rojen francoski arhitekt Rudy Ricciotti. Kot izhodišče za Muzej Hasibe ben Buali je vzel tradicionalno alžirsko stavbo – staro opečnato trdnjavo (kasbah), ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Portret
V klavirsko sobo je padala jesenska svetloba, učitelj je razlagal, kako na oddelku za klavir ni več prostih mest, in dečka so vprašali, bi mar igral kakšen drug inštrument. Nadobudni sedemletnik se je povzpel na prste in se dotaknil škatle, ki je bila položena na polico, pokazal je violino in njegova usoda je bila tistega davnega leta 1995 zapečatena.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura
Le kateri izmed prebivalcev te hribovite deželice na južni strani Alp se ni vsaj enkrat v življenju povzpel na kak višji hrib, goro ali planoto in iskal poti do vrha? Če je pri tem sledil rdeče-belim krogom, vrisanim na drevesa in skale, so ga ti varno pripeljali na cilj. Brez njih bi bila hoja po naših gorah zagotovo bolj zapletena in manj varna, kot je. Uradno se ta edinstveni znak v obliki belega kroga z rdečim kolobarjem (velikega od osem do deset centimetrov) imenuje Knafelčeva markacija. Knafelčeva zato, ker jo je pred natanko 95 leti uvedel Alojz Knafelc (1859–1937), kartograf, zaposlen pri železnici, in hkrati dejaven in zavzet član slovenskega planinskega društva.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura
Beseda musiké je v stari Grčiji označevala nerazdružljivo trojico – glasbo, petje poezije in ples. To je bil čas, ko so poznali moč besede, čas, ko je govor imel melodijo, ko so verjeli v vpliv glasbe na človeško dušo in v blagodejnost plesa za telo. Musiké je umetnost muz, in tako eden izmed mitov govori o devetih grških muzah (hčerkah Mnemozine in Zevsa), ki so plesale in prepevale ob Apolonovi spremljavi na liro; drugi govori o Orfeju, Apolonovem sinu, največjem mitskem grškem pevcu in glasbeniku, ter njegovi liri. Iznajdbo lire nekatere stare zgodbe pripisujejo bogu Hermesu, mlajšemu Apolonovemu bratu, ki naj bi bil čez želvji oklep napel sedem strun iz živalskih črev; druge spet iznajdbo pripisujejo muzi Polihimniji, tretje ...
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Kultura | Portret
»To pa je moj les!« je vzkliknil, ko je tovornjak, naložen s hrastovimi letvicami, prihrumel na delovišče Forme vive ob starem samostanu v Kostanjevici na Krki. »A take mi je pripeljal? Vse enako kratke!« je bil presenečen. »Jao, upam, da ima še kje kakšne daljše!« ga je zaskrbelo, saj je moral končati še eno glavo, da bi izpolnil načrt, predložen komisiji Forme vive.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Kultura | Portret
Oliver Pilić, vizualni umetnik
Pri dvaindvajsetih je našel svoje mesto, svojo metropolo, ko je »uletel« v New York. Svetovna prestolnica umetnosti, financ in mode ga je osvojila v šestih minutah, ali kot pravijo poznavalci tega mesta: nekdo pripada New Yorku nemudoma, drugi v petih minutah, tretji nikoli. Denarja je imel za slab mesec življenja, tako je v Harlemu stopil v enega izmed hostlov in vprašal, ali imajo zanj delo. Lastniki so si izmenjali nekaj pogledov in mu predlagali, da prevzame vodenje celotnega hostla sam, vse od recepcije do pospravljanja sob. Vzel je »job« in ostal v New Yorku eno leto. Ob vsem garanju je imel dovolj časa in energije, da je spoznaval mesto in srkal njegov »way of life« in seveda umetnost, ki se je kotila po galerijah in ateljejih. Ja, sodi med tiste, ki so utrip mesta takoj začutili kot svojega. Pripadnost New Yorku se še vedno kaže v njegovi umetnosti – vse od motivov, dinamike, aktualnih političnih tem in postopkov umetniške produkcije.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Kultura
Prejšnji petek smo dočakali 32. edicijo ljubljanskega grafičnega bienala, naše mednarodno še vedno prepoznavne kulturne prireditve. Pripombe, da na njej vidimo vse premalo grafike, so letos glasnejše. Potrebnih je bilo kar dobrih 17 let, da sta se občinstvo in slovenska stroka zbudila ter spet začela razmišljati o grafiki danes. Vendar nam letos v okviru grafičnega bienala ponujajo izredno razstavo velike dame svetovne grafike, brazilske umetnice italijanskih korenin, 82-letne Marie Bonomi. V ljubljanski Galeriji Jakopič so na ogled odtisi vrhunskih lesorezov, razstava je lepo postavljena in razstavišče je spet lahko pokazalo svoj zanimiv značaj ter zasijalo v modrini Marie Bonomi. Umetnica je v prostor postavila tudi nekaj velikih lesenih blokov, matric. Izbor grafik ni prevelik, vendar je dovolj reprezentativen, da pokaže ves razpon njene grafične umetnosti, vse do vrhunca, ki ga predstavlja instalacija, poimenovana O bistvenem, sedem obzorij človeka, ki jo sestavlja sedem različnih snovnih plasti, sedem elementov tega planeta.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura
Baročni dvorec Novo Celje, ki leži med Petrovčami in Žalcem v Savinjski dolini, je zadnja leta postal prizorišče koncertov in razstav. Vsaj enkrat na leto odprejo njegova vrata in povabijo obiskovalce na zanimive dogodke. S tem želijo kulturni zanesenjaki spodbuditi obnovo propadajočega dvorca in nakazati nove vsebine, ki dvorcu in Savinjski dolini prinašajo zanimivo mesto v širšem kontekstu prizadevanj za obnovo in varovanje kulturne dediščine, hkrati pa s tem opozarjajo tudi na alternativne prostore za kompleksne kulturne dogodke.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura
Brata Drago in Dušan Tršar sta vrhunska kiparja in vsak je po svoje zaznamoval slovensko in evropsko kiparstvo, z opusom, pa tudi s pedagoškim delom, saj sta bila oba profesorja kiparstva na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti. Prireditelji razstave Monument Drago Tršar so leto 2017 poimenovali kar Tršarjevo leto, vendar pa so imeli pri tem v mislih le starejšega od bratov, Draga. S tem so naredili hkrati zmedo in krivico. Letošnje leto je namreč leto obeh bratov Tršar, Draga in Dušana, saj starejši letos obeležuje devetdesetletnico, mlajši pa osemdesetletnico, zatorej bi si lahko izmislili drugačno poimenovanje, ki bi ustrezno označilo oba visoka jubileja. A v naših krajih je že tako, da vsak zaliva svoj vrtiček, celostno sliko pa si lahko izoblikuje le zelo pozoren ljubitelj slovenske kulture.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Družba
Ni več poti nazaj, v dobre stare čase javnega sektorja, stare zaščitniške, dobrotljive države, za katero se je zdelo, da ji je mar za ljudi, nazaj v sedemdeseta leta, ko je urbanost in političnost razčlenjeval Manuel Casttels in prepoznal nov politični subjekt – urbana družbena gibanja. Konec je sanjarjenja, da nam bo kmalu bolje, da se bodo vrnili dobri stari časi mirnega življenja in da je pred nami svetla prihodnost. Živimo v času divje urbanizacije, ko nastajajo nove urbane družbe, kjer se zmanjšuje obseg plačanega dela. Urbana družba je postala postzaposlitvena, tako kot je Marx nakazal v svoji teoriji pred približno 160 leti.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Portret
»Pred ruševinami, ki dajejo čutiti pokol, nihče mirno ne sanjari.« Ta misel uvaja neskončni niz občutij, dogodkov in dejanj v zgodovini človeštva. Govori o uničevanju starih in novih mest ter kulturne dediščine v sedanjih vojnah na Bližnjem vzhodu. Hkrati uvaja temo diplomske naloge Miloša Kosca, pa tudi enega izmed njegovih projektov, nagrajenih na mednarodnem natečaju v Ukrajini.
-
Ob dveh ponoči 17. avgusta 1661, ko se je Ludvik XIV. namenil vrniti domov z obiska na gradu Vaux-le-Vicomte jugovzhodno od Pariza, kjer so mu priredili velik sprejem ob odprtju grajskih vrtov, se je razbesnela strahovita nevihta in strela je ubila dva konja. Mladega kralja, štel je 23 let, je razganjalo od zavisti, kajti park in vrtovi, ki jih je André Le Nôtre ob gradu Vaux-le-Vicomte ustvaril za finančnega ministra, markiza in vikonta Nikolasa Fouqueta, so bili čarobni, bili so nekaj še ne videnega. Takšno lepoto ustvarjene pokrajine je kralj doživel kot svoje ponižanje. Njegov Versailles ni imel niti vode, kaj šele, da bi imel kanale, vodnjake, brzice. Vse to ga je strašno mučilo tiste nemirne noči in v besu se je odločil, da bo uničil finančnega ministra.
-
Japonska kultura je za evropski in slovenski pogled še vedno eksotična, posebna, zelo drugačna; japonska zgodovina, stari običaji in umetnost nas očarajo enako kot tamkajšnje oblikovanje in visokotehnološki izdelki. Toda Japonci in Japonke imajo, drugače od vseh drugih zemljanov, grozljivo življenjsko izkušnjo – to sta atomski bombi, ki so ju avgusta 1945 ZDA odvrgle na mesti Hirošimo in Nagasaki. Posledice tega uničenja so globoko zapisane v mentalne in čustvene plasti vseh generacij Japoncev.
-
»Kam peljem svoje slikarstvo? Ne vem! Mislim, da sem ga pripeljal že marsikam,« mi je pred desetimi leti slikar Aleksij Kobal odgovoril na vprašanje, kje vidi svoje mesto v Babilonu sodobne umetnosti, in nadaljeval: »Pa vidim, da sem spet na začetku, pred tankimi sloji renesančnega slikarstva.« Tako je razmišljal v času, ko je začel nova cikla slik Prepovedano mesto in Območje zajetja, zanju je leta 2016 prejel nagrado Prešernovega sklada in v obrazložitvi so zapisali, da »ne glede na izbrano tehniko njegova dela vedno na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter hkrati nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti«. Zapisali so še, da njegova urbana pokrajina pogosto asociira na upodobitve v maniri dobre stare renesančne perspektive – »kot skrivnostna, metafizično občutena kulisa, ujeta v konkretnem svetlobnem stanju, ki je hipno in hkrati večno«.
-
V prestolnici je bil zrak prepojen s pričakovanji, kaj bo veliki mag romunskega in evropskega gledališča Silviu Purcărete, režiser in dramaturg predstave Vojna in mir, pričaral na velikem odru Cankarjevega doma. Za pravo vzdušje so poskrbeli zračni tokovi, ki so k nam prinesli rusko zimo, da je sneg škripal pod škornji in so lica rdela v mrzlem vetru. V tej zimski idili si je Purcărete želel, da bi lahko delal v miru, daleč proč od medijev, ki so kot navadno iskali zgodbe iz ozadja in javnost hranili z velikimi pričakovanji. Medijska pozornost mu je jemala dragocene minute, kajti čas za vaje z igralci so mu odmerili zelo skopo.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura
»Nekoč je bila grafika fascinantna pustolovščina za oba – za umetnika in za ljubitelja umetnosti. Bila je kot polje neomejenega razmaha in veselja do domišljije ter želje po barvah in oblikah,« je leta 1993 zapisal veliki poznavalec grafike Walter Koschatzky, dolgoletni direktor dunajske Albertine in večkrat član žirije ljubljanskega grafičnega bienala. Od takrat do danes pa se je odnos umetnikov, establišmenta in javnosti do grafike zelo spremenil. Prihodnje leto (od 16. junija do 29. oktobra 2017) pričakujemo novo edicijo ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala – 32. po vrsti. Razstavo Centri grafike: Na presečišču znanja, vedenja in sodelovanja, ki si jo lahko ogledamo v matični hiši bienala, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani, lahko štejemo med priprave na prihajajoči bienale. Ta razstava v vidno polje ponovno vrača klasično grafiko, ki smo jo v takšnem obsegu, kakovosti in številu že kar nekaj let pogrešali na bienalih.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura
Rad se je vračal k morju, potoval po Grčiji, zadnja leta je najraje bival na jugu Krete, raziskoval staro minojsko kulturo, skiciral in slikal, občudoval stoletne oljke, se z ribiči odpravil na morje ali klesal kamen. »To je egejska vrsta travertina, lepo se obdeluje, ima strukturo in barvo, podobni mandlju. S tem kamnom delam za dušo, ob večerih sedem pod tamarisko, prisluhnem mandolinam, popijem kozarec gostega kretskega vina in pogled mi počiva na gladini Libijskega morja,« je s pritajenim nasmehom pripovedoval o užitkih svojih kretskih dni. Tam je bil miren. Mediteran ga je zdravil ter mu hkrati ostril duha.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura | Portret
»Pripovedujem o krožnem gibanju narave, večnem ponavljanju, menjavi časov, o harmonični celoti, katere sestavni del smo tudi ljudje. Torej o naravnem redu, ki ga mnogi ne razumejo več,« pojasni Mateja Kavčič, ki s svojim delom in načinom življenja opozarja novodobno potrošniško družbo o odtujenosti od narave. Izraža se v likovnem jeziku. Kako se lahko razstava dobro »ugnezdi« v razstavni prostor in se z njim spoji v nov prostorsko-čustveni dogodek, je pokazala na razstavi Zavetja v Lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je zaradi velikega zanimanja podaljšana do 3. decembra. Eksponate je pletla kar v razstavnih prostorih iz materialov, ki jih je našla v naravi nedaleč od kostanjeviškega samostana. Korak v naravo je prinesel novo kvaliteto razstavnemu prostoru. Njen odnos do narave, iz katere črpa navdih in materiale za eksponate, je strogo etičen. Naravo spoštuje in ji dano vrača s svojim umetniškim delom. Pri njenem delu ne gre za izkoriščanje naravnih virov, ampak za pozorni poklon čudesom narave. Nekatera dela je oblikovala kar na kraju samem, v gozdu ali na travniku kot site-specific projekt, druge je prenesla v galerijo. Tako tudi v zaprtih prostorih ustvarja korake, ki nas vodijo do zgodovinskih izhodišč umetnosti v krajini – do land arta. Ob obisku Lapidarija sodelujejo vsi človeški čuti, poleg oči/pogleda tudi otip, sluh in vonj, ki sploh ni nepomemben. V prostore je nanizala lebdeče cvetne vence in trave, iz šibja spletena gnezda in kokone iz praproti in sena, vse do velike kopice sena, »ki vabi, da se vanjo zleknemo. Iz te perspektive pa postane pogled povsem drugačen. Nekdo bo mislil, da je sanjal, spet drugi bo šele nadaljeval pot v sen ... Horizonti so široki in prostora je za vse popotnike dovolj,« je poetično zapisal kustos razstave Goran Milovanović. Pogled na njeno umetnost in zgodbo si stke vsak posameznik sam iz arhetipov in simbolov, ki so potopljeni v njenih podobah in jih je postavila v širše sobesedje slovanske mitologije in likovne ikonografije.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Kultura | Portret
Že od malih nog jo zanima iskanje ravnotežja. Rada je stala na rokah, hodila po rokah, delala kolesa in premete, odraščala v spoznavanju uličnega gledališča Ane Monro, kjer je igral tudi njen oče Marko A. Kovačič, performer, kipar, igralec in predvsem raziskovalec, kot pravi Katjuša. Radovednost in raziskovalno žilico je podedovala od Kovačičev, občutek za likovnost pa ima po Borčičevi družinski liniji – od starega očeta Bogdana, babice Zdenke Golob in seveda mame, umetnostne zgodovinarke, Barbare Borčič.
-
23. 9. 2016 | Mladina 38 | Družba
V zgodovini svetovne arhitekture ima brazilska posebno mesto. Predvsem zaradi izrednih posameznikov, ki so ustvarjali samosvojo modernistično arhitekturo z magično poetiko volumnov. Prav razmerje med moderno arhitekturo in javnim prostorom je bilo pomembna tema načrtovanja brazilskih mest, enako vloga javne plastike. Marsikateri arhitekt se je lotil te naloge, a Maria Bonomi, slikarka in grafičarka, je dala javni plastiki poseben čar. Potreba po tretji dimenziji jo je pripeljala v kiparstvo in rodile so se velike gravirane površine za javne prostore v São Paulu.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Kultura | Portret
Helena Tahir, vizualna umetnica
»Počutim se kot upornica, saj to, kar delam, očitno ne sodi v okvir slovenskega umetniškega establišmenta. Zdi se mi pretenciozno, če umetnik želi svojo publiko poučevati ali ji sporočiti točno določeno vsebino. Razumevanje ali percepcijo drugega lahko usmeriš le do določene mere. Če želiš, da te publika razume dobesedno, moraš priložiti tekst s svojo razlago. Menim pa, da ima vizualna umetnost svojo govorico, in to je govorica simbolov, ki jo lahko vsak razume po svoje, vsak zaznava tisto, kar mu je blizu, kar želi ali pa kar tiči v njegovem nezavednem.« Helena Tahir verjame v svobodo misli, v svobodo ustvarjanja in da je ta nujna za napredek. Ve, da preveč svobode lahko omami in te zapelje v slepo ulico; torej so omejitve produktivne. Začetki kariere so vedno težki, saj iščeš svoje mesto v tem svetu, zato Helena razmišlja tudi o umetniškem sistemu in pravilih, ki vladajo v svetu umetnosti. Sprašuje se, kdo piše ta pravila in komu so v korist. Spoznava, da je v umetniškem sistemu veliko konformizma in oportunizma. »Ampak jaz verjamem, da moraš biti zvest samemu sebi in delati tisto, kar misliš, da je najboljše, in kar zares znaš in čutiš. Želim ustvarjati dela, ki gledalca pritegnejo in pri katerih se mu zdi vredno obdržati pogled za več kot minuto. In če ga privedem do introspekcije, sem dosegla največ.« V svojih delih išče univerzalna čustvovanja, arhetipe, ki so blizu tistim, ki so prebrali nešteto knjig ali pa nobene. Opaža, da je danes človeštvo bolj žalostno kot kadarkoli prej. Helena je senzibilno dekle, ki čuti, kako diha planet, zaznava žalost in trpljenje. Zato pogosto upodablja osebe, ki so stigmatizirane, drugačne in potisnjene na rob družbe. Razume jih in ve, kako je to. Gre za osebno izkušnjo, saj Jesenice, kjer je odraščala, niso bile prizanesljive. Njen oče je iraški umetnik Hamid Tahir, ki je v osemdesetih letih diplomiral na ljubljanski ALU in tudi razstavljal na ljubljanskem grafičnem bienalu. Mama, etnologinja, je višja svetnica v Gornjesavskem muzeju. Intelektualno močno in multikulturno življenje petčlanske družine jo je opredelilo in ožlahtnilo, zato je tudi pogumna, razgledana, iskriva in zanimiva mlada oseba.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Kultura
Ljubljanski festival INDIGO ni edini festival na svetu s tem imenom. Veliko jih je – vse od Indije do Izraela in od Švedske do Francije … Večina jih je glasbenih, francoski je na primer posvečen besedi, vsak izmed njih pa daje INDIGU drugačen pomen. Vendar vse privlači ime, tako kot skrivnostno modra barva, ki se pridobiva iz rastline indigovec in jo je prvi opisal in poimenoval Isaac Newton že leta 1660. V svetlobnem spektru jo najdemo med modro in vijoličasto, njena valovna dolžina pa je od 420 do 440 nm. Na koži nomadskih Tuaregov, zavitih v tkanine, obarvane z indigom, pušča sledi in njihovo polt obarva modro, a kožo s tem tudi ščiti. Besedo indigo so različni festivali vzeli za zaščitni znak, nekateri tudi le kot kratico; zgodovino, ki se je napletla okoli barve, pa sprejeli, da potihoma pomensko polni posamezno prireditev.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Kultura
Lastnik kamniške usnjarne Tone Knaflič (1893–1957), odličen poslovnež, ki je iz majhne usnjarske delavnice v nekaj letih naredil uspešno tovarno usnja in je v tridesetih letih 20. stoletja 90 odstotkov proizvodnje izvozil v tujino (Francijo, Švico, Nemčijo, Anglijo, Švedsko, Norveško, Portugalsko in Ameriko), je bil med delavci priljubljen, pa ne zgolj zaradi socialnega čuta. Tovarnar predstavlja lik dobrega človeka, ki je z lastnimi rokami, sposobnostjo in dobrimi poslovnimi odločitvami uspešno vodil tovarno in hkrati delavcem omogočil dostojen zaslužek in jim zagotavljal še druge ugodnosti. Marko Kumer, avtor razstave o njem, je izbrskal kar nekaj zanimivih podrobnosti: »Številnim otrokom svojih delavcev je bil boter, menda nikomur ni odrekel. Ob vsaki birmi je poklical krojača in čevljarja, da sta birmancem vzela mero, in jih tako opremil s povsem novim “gvantom“ in čevlji ter jih tudi pogostil.« Takšna zgodba seveda pade na plodna tla pri sedanjih razočaranih in oropanih delavcih in hkrati opozarja, da kapitalizem ni imel vedno tako krute izkoriščevalske narave, kot jo ima danes.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Kultura
Ali tega srednjeveškega mesta ne držijo »nad vodo« prav festivali in bienali? Nekateri menijo, da vsa ta količina kulturnih prireditev Benetkam koristi, drugi spet, da jim škodi, saj se zaradi tega mesto utaplja v množici turistov in v ogromnih količinah smeti. Zagotovo pa Benetkam festivali in bienali dajejo poseben mednarodni pomen in jim prinašajo znatne prihodke. Statistika za leto 2015 kaže, da je mesto vsak dan obiskalo več kot 60 tisoč turistov, prenočilo jih je (vsaj eno noč) več kot deset milijonov in skupaj z enodnevnimi obiskovalci je to slikovito mesto obiskalo več kot 27 milijonov turistov.
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Kultura
Gibljive slike so najustreznejši medij Nataše Prosenc Stearns, z njimi izraža svoje misli, stališča in estetska načela. Video jo je pritegnil spontano, nenačrtno, tako rekoč jo je presenetil med študijem grafičnega oblikovanja. Takoj po diplomi na ljubljanski ALU (1993) je začela sodelovati z nacionalno televizijo, delala kratke filme in portrete, eksperimentirala in izoblikovala svoj filmski jezik. Leta 1997 ji je uspelo pridobiti Fulbrightovo štipendijo za izpopolnjevanje na California Institute of Arts (CalArts). Tja se je šla izučit filmske obrti in poiskat nove izzive.
-
17. 6. 2016 | Mladina 24 | Družba
Znanost, umetnost, tehnologija naj bi se na plemenit način prelile v smisel bivanja in se izrazile tudi v naših bivališčih. Oseminosemdesetletni brazilski arhitekt Paulo Mendes da Rocha pravi, da je pehanje za tehnološkim napredkom zanka, v katero se lahko ob vsakem novem koraku ujamejo tudi arhitekti. »Vedno nove in nove možnosti uporabe visoke tehnologije in novih materialov nas lahko premagajo in premamijo z željo, da jih uporabimo brez pravega razloga in brez poglobljenega znanja, čemur so zares namenjene. Tako se prepustimo lažni novi estetiki in postavljaštvu. To je po mojem neumno. Arhitektura je predvsem iskanje idealnih prostorskih razmerij in izmuzljivih oblik.«
-
3. 6. 2016 | Mladina 22 | Kultura
V prid malemu človeku in ne kapitalu
Konec prejšnjega tedna so se Benetke bleščale v ostrem poznopomladanskem soncu in ječale pod množico obiskovalcev. Poleg turistov so mesto »napadli« še arhitekti, kritiki in novinarji z vsega sveta. Letošnji bienale je vsekakor vreden ogleda, saj izziva svetovni red. Čilski arhitekt Alejandro Aravena mu je dal skoraj revolucionarni naboj. Koncept je gradil na kritični zavesti o alternativnih razvojnih možnostih in na vitalni arhitekturi kot delu družbenih procesov. Na bienale, ki ga je naslovil Poročilo s fronte, je uvrstil »poročila« tistih, ki so temeljito pregledali posamezna globalna družbena obzorja in poiskali nove možnosti za akcijo in za spoprijemanje z vprašanji, kot so segregacija, neenakopravnost, migracije, usoda obrobnih območij, omogočanje revnemu prebivalstvu človeka vredno življenje, odpravljanje posledic naravnih katastrof, kopičenje in recikliranje odpadkov, iskanje novih materialov in uporaba tradicionalne gradnje ..., pa tudi za dejavno sodelovanje različnih skupnosti, predvsem oblasti s prebivalstvom, in z razstavo Čas-prostor-obstoj celo za projekcijo prihodnosti megapolisov.
-
20. 5. 2016 | Mladina 20 | Kultura
Moč grafičnega oblikovanja, predvsem plakata, je v njegovem bistroumnem, preprostem in hkrati zagonetnem posredovanju sporočila in Henryk Tomaszewski je bil mojster takšnega oblikovalskega postopka. Štejejo ga med najboljše grafične oblikovalce na svetu, bil je odličen ilustrator in učitelj, pa tudi gledališki scenograf. Za poljsko oblikovanje je zelo pomemben. Tako kot njegovi kolegi Tadeusz Trepkowski, Jozef Mroszczak, Eryk Lipinsk, Daniel Mróz, Franciszek Starowieyski, Jan Młodożeniec, Waldemar Świerzy ... in njegovi uspešni študenti Mieczysław Wasilewski, Marcin Mroszczak ... Vsi skupaj so bili zaslužni za mednarodni ugled poljskega plakata in za nastanek mednarodne strokovne oznake – šola poljskega plakata. Tomaszewski je bil med ključnimi podpornimi stebri varšavske Akademije lepih umetnosti, ki je bila neke vrste osvobojeno družbeno ozemlje; bil je mentor številnim generacijam umetnikov in grafičnih oblikovalcev po vsem svetu, in to čeprav je predaval le na Poljskem. Z njegovo smrtjo leta 2005 se je končalo pomembno poglavje v zgodovini vizualnih komunikacij, saj se je z njim iztekla epoha velikih mojstrov, klasično izobraženih umetnikov v grafičnem oblikovanju.
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Kultura
Valentin Oman je eden najuglednejših avstrijskih umetnikov, koroški Slovenec, ki mu je bilo in mu je še vedno mar za slovensko besedo na avstrijskem Koroškem. Za to se bori že vse življenje.
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Družba
Samostojno pot so začeli v času krize, takrat, ko so drug za drugim propadala gradbena podjetja in so skupaj z njimi v stečaje tonili tudi arhitekturni biroji. Njihovi naročniki so večinoma zasebniki, ki vlagajo v svoja udobna domovanja, le redko projektirajo objekte, financirane z javnimi sredstvi. SoNo arhitekti pravijo, da so začeli z majhnimi projekti in da so bili pripravljeni na dolgo učno pot, ki jo dajeta praksa na gradbiščih in nepremičninski trg. Pridobljene izkušnje jim omogočajo, da danes uspešno izvajajo večje in zahtevnejše projekte.
