Maja Novak
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Ihta
Dragi politiki, nehajte mi cefrati živce s puhlicami. Vsej vaši praznični retoriki navkljub danes ne živim nič bolje kot ob osamosvojitvi, pa tudi nič bolj sproščeno ne diham. Ampak moja sapa je gotovo težka samo zato, ker je vroče. Kar je res, je res, vsaj tega niste zakrivili vi: čeprav je najpriljubljenejši med vami mojster sto in enega poklica, dežja le še ne zna delati.
-
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Ihta
Tole je povzročalo preglavice že starim Grkom. Eden od njih zatrdi: »Vsi Krečani ves čas lažejo. To vem zato, ker sem Krečan.« Kako je zdaj s tem? Če je resničen prvi stavek, ne more biti resničen drugi, saj Krečan, ki ves čas laže, o sebi ne bi mogel povedati, da je Krečan; če pa je naš miško res Krečan – če torej govori resnico –, nikakor ne more držati, da so vsi Krečani patološki lažnivci. Po poltretjem tisočletju razbijanja glave smo se Slovenci dokopali do sklepa, da lažejo vsi – torej tudi tisti, ki ubesedi to spoznanje, ki potemtakem spet ne more biti resnično, ampak nič hudega: vsi lažejo, ker smo se tako odločili, zato je laž včasih resnica. Slednja je v Sloveniji stvar ljudskega konsenza.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Ihta
Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos ... Prevajam ti zadnjikrat zanimiv članek o Amerikančku, ki se v vrstah kurdske milice v sirski Rodžavi bori proti Isisu, ker bi rad na lastne oči videl, kako poteka socialistična revolucija v tej de facto avtonomni pokrajini, ampak kaj, ko poba poleg tega, da strelja, o svojih dogodivščinah tudi tvita – po tem je zaslovel. Tako spoznam, da se v visoki starosti 57 let nič več ne znajdem v spletnem novoreku, pojma nimam, kako se po slovensko reče podcast, sanja se mi ne, kaj je handle in po čem se to čudo loči od uporabniškega imena, skratka, izgubljena sem kot dete v temnem gozdu, tviteraški latovščini pa niti pod razno ne znam poiskati slovenske ustreznice. Ker me niti na Facebooku ni. Skratka, povozil me je čas.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Ihta
Legendarnega Marka Zorka žal nisem osebno poznala, pa vseeno še danes pogosto pomislim, kako ga pogrešam. Vse do leta 2008 je bilo prvo čtivo, ki sem ga prebrala v Mladini, vedno njegova kolumna. No, in spominjam se, da je eno od njih začel približno z besedami: pojma nimam, o čem naj danes pišem, potem pa zadevo kljub temu briljantno pripeljal do konca. Danes sem sama v enaki zagati, le da se pri mečevanju s peresom niti v sanjah ne morem primerjati z Zorkom, zato se mi tale poskus gotovo ne bo posrečil tako, kot se je njemu. Težko je človeku, ko po polpetem letu pisanja takole neudobno sedi okobal na gredi med enim praznikom, ki ga je preživel sam, in drugim, ko se mu bo godilo enako, tako da navdiha ne more črpati niti iz svojih tudi sicer dokaj klavrnih socialnih stikov. Potrpite z mano, prosim.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Ihta
Zadnji teroristični napad v Evropi (če je bil res terorističen in če ga niso, kot domnevajo nekateri, zagrešile skrajne levičarske skupine ali – to je verjetneje – kaka stara mamka iz Dortmunda, ki je bila sita nogometa) nam bo v spominu ostal, no, kot zadnji. Kot beli dan je namreč jasno, da zdaj, ko se je Slovenija oklicala za varuhinjo schengenske meje, na ozemlju EU ne bo počila niti ena bomba več. Ko bo ljudem prodrlo do zavesti, kako varno živijo po novem, jim ne bo več žal, da so pred velikonočnimi prazniki in po njih na prestop meje s Hrvaško čakali celo do pet ur, kajti zadovoljno si bodo pokimali in rekli: splačalo se je.
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Ihta
Skoraj vsak ponedeljek in skoraj vsako zadnjo soboto v mesecu me grudi črna žalost, kajti Val 202, ki mi zjutraj pomaga prenašati muke spoznanja, da sem nepreklicno budna in da bo nekako treba preživeti do večera, ob teh dneh izbira ime tedna (ob ponedeljkih) ali ime meseca (ob sobotah). Pri imenu tedna je to videti takole. Voditeljica našteje tri kandidate: recimo, da so med njimi zdravnica, ki že desetletja rešuje življenja hudo bolnih ljudi, ta ali ona zguba iz kulture in športnik. Poslušalci nato prek spleta ali esemesov glasujejo za tistega, ki jih je v minulem tednu najbolj navdušil, lahko pa tudi telefonirajo v studio in s svojo pronicljivo modrostjo v živo osrečijo vso Slovenijo. Tako gre to s presledki do pol enih, ko zmaga športnik.
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Ihta
Draga gospa, spoštovani gospod, pravzaprav bi morali biti beguncem vsi hvaležni. Po njihovi zaslugi zdaj vemo, kar smo si od nekdaj želeli vedeti, pa si nismo drznili vprašati, to se pravi, kako se imenujejo prebivalci Škofij. Škofjoti. To malce diši po škofih. A naj vaju ime nikar ne zavede, spoštovana gospa in gospod, kajti Škofjoti niso bolj škofovski od škofov, ne, ne, bolj papeški so od papeža, saj ta proti beguncem nima nič. Seveda pa še čakamo dan, ko bo katerega nastanil v preddverju svoje spalnice.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Ihta
Orante stojijo pred ljubljansko porodnišnico in molijo za življenje. Ne, ne za boljše ali srečnejše življenje, temveč samo proti splavu. Kaj se bo po rojstvu dogajalo z nezaželenim otrokom in njegovo materjo, se jih pač ne tiče. Pravzaprav mi je žal, da moram udrihati po njih, ker le nerada grenim življenje drugim ženskam, a kaj, ko tudi one počnejo točno to. Na druge ženske izvajajo psihološki pritisk prav v trenutku, ko se nosečnice, ki so se prisiljene odločiti za splav, že sicer ne počutijo ravno odlično.
-
Televizijska poročila je mogoče spremljati na dva načina, ki ju bom za lažje razumevanje v nadaljevanju tega predavanja imenovala pravilni in napačni.
-
Metakolumna ali kako pisati kolumne
Kogar vreme te dni ne peha v depresijo, ta bodisi ni normalen bodisi ne živi v Ljubljani. Vseeno pa je moj okoreli srček zavriskal od veselja in oblaki potrtosti so se razblinili, ko sem minuli petek že navsezgodaj izvedela, da se je, prvič, našel sodnik, ki se je postavil po robu Donaldu Trumpu, in drugič, da je naš premier, mačo kot mačo, pozval k odstopu Milana Brgleza, ker si drzne razmišljati drugače kot on. Hvala vam, vsi moji moški, po vaši zaslugi bo vsaj moje kolumnistično delo v prihodnjih mesecih bolj veselo.
-
Gospod župan, drugače kot neki moj sokolumnist iz Mladine, tisti s presežkom klicajev, vas do zdaj še nisem grajala, tokrat pa vas bom. Vaša Ljubljana, najlepše mesto na svetu, je vse od petka, 13. januarja, ko je zapadel pičel ducat centimetrov snega, videti kot zakoten romunski trg iz časov Ceausescujevega režima. Ker nihče ni pravočasno skidal pločnikov. Someščani mi pravijo, da vam plačujejo komunalni prispevek, zato jim na misel ne pride, da bi poleg tega, da segajo v žep, segali še po lopati; torej si utrejo gaz iz svoje spalnice do točke, kjer zjutraj omahnejo v avto, vse drugo pa so zaledeneli hribčki in doline. Lepo prosim, ali lahko ukrenete kaj, da bodo ljubljanski pločniki prihodnjo zimo prehodni tudi za nas stare mamke, ki nas bi – osteoporoza, saj veste – če bi nam na vsej tej snežni radosti spodrsnilo, po padcu lahko samo še pometli na smetišnico?
-
Kako lepa deželica, bi o Sloveniji rekel obiskovalec iz vesolja: krotki grički, zlata polja, žuboreči potočki, gore, ravno prav visoke, da so videti mogočne, hkrati pa se je nanje mogoče povzpeti v supergah – tako vsaj menijo nekateri Butalci, a teh na srečo ni veliko, kajti (tako bi pomislil vesoljec) ljudstvo te deželice je večinoma modro in preudarno.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Ihta
Brezposelnim in upokojencem življenje prepovedano!
Prav, že res, da je praznični december čas za anestezijo možganov ter duše in zato tudi čas za kolektivno amnezijo, ampak nekateri se morda kljub temu še spominjate koroških delavcev, ki si kruh služijo v Avstriji in ki so, potem ko država ni pokazala nikakršnega razumevanja za njihovo željo, da bi se izognili dvojnemu obdavčevanju, začeli po dolgem in počez vlagati referendumske pobude, da bi, z eno besedo, nagajali.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Ihta
Životarjenje na antidepresivih
Petek je, čez tri dni bom morala napisati kolumno, zato bi bil skrajni čas, da začnem spremljati poročila, da bi izvedela, kdo, kaj, komu in zakaj ne, vse o nadaljevanki, v kateri nastopajo Kuštrinovi ter Štrukljevi in ki nosi naslov Če bi fovšija gorela, ampak meni se ne da; raje bom zlezla v posteljo in briga me za ves svet, televizijo bom preklopila na History Channel, ki mi bo, medtem ko tonem v spanec, povedal vse o danes ne več ravno aktualni temi, kako plemenito dejanje je storila Peggy Guggenheim, ko je med okupacijo Francije pod ceno kupovala vrhunske umetnine judovskih umetnikov, sploh pa mi etičnih razsežnosti njenega profitarstva v tem trenutku ni mar, ker bom pravkar zaspala. Dol mi visi. Ker sem na antidepresivih.
-
25. 11. 2016 | Mladina 47 | Ihta
Preljubi funkcionalno nepismeni sodržavljani! (Ne, seveda ne mislim tebe, dragi bralec, ti si častna izjema.) V ponedeljek zjutraj, ko pesnim to besedilce, žal še ne morem vedeti, kakšne rožice bodo v sredo sadili drugi govorniki, najrazličnejši politiki in kulturniki, ki bodo v manjšini, njihovih modrosti še ne morem slišati – čakaj, pravzaprav lažem, na podlagi minulih izkušenj jih v domišljiji lahko točno slišim, kar je morda še huje. Vse o slovenskem jeziku kot temelju nacionalne identitete in o tem, kako nas bo pobralo, če ne bomo brali, bla bla. Kakšne posebne izvirnosti ob takih slovesnih priložnostih pač ni mogoče pričakovati. Zato bi rada zasukala krmilo v drugo smer in glede na to, da je knjižni sejem vendarle v prvi vrsti knjigotrški dogodek, podala nekaj predlogov, kako uporabiti knjigo, ne da bi jo prebrali, drugače rečeno, zakaj jih kupovati, čeprav vas vsaka črka v njih boli. Pa začnimo!
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Ihta
Ah, Melanija. Ah, mediji. Ti v strastni želji, da bi bili izvirni in duhoviti, cvetličijo in krasijo in zato sploh ne znajo več reči »Japonska«, temveč je treba poetično zaokrožiti frazo o »deželi vzhajajočega sonca«, kar je duhovito samo kakih stokrat, potem pa ne več. Podobno se je Donald Trump spremenil v »najslavnejšega slovenskega zeta«, kar je duhovito približno tako, kot je duhovit sam. Jaz pa, nesrečnica, sem ves čas mislila, da radio in nacionalka tu streljata mimo, ker Melaniji pripisujeta več pomena in teže (več teže, kaj hujšega za manekenko!), kakor ju v resnici ima, dokler se mi med zadnjim televizijskim soočenjem Donalda Trumpa in Hillary Clinton niso odprle oči in sem spoznala, da Melanija verjetno odločilno vpliva na možkove javne nastope: delala sem ji krivico, fej me bodi. Najodmevnejša izjava, s katero je pred kamerami postregel Trump, je taka, kot da bi zrasla na slovenskem zelniku: zagotovo mu jo je prišepnila ženka.
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Ihta
Slovenija torej ne bo generalno sekretarila v Združenih narodih – ovbe. Dosežki dr. Danila Türka na poskusnih glasovanjih so bili sicer izvrstni (temu je najbrž bolj od njegovega rodu botrovalo dejstvo, da ga je marsikateri glasovalec poznal kot odličnega organizatorja, pravnika in diplomata), ampak za Slovence to ni dovolj. Treba je biti prvi, pa nam ni bilo dano, ker so se proti nam, velikanom, titanom in polbogovom, zarotile nekakšne marginalne države, kakršne so ZDA in SZ. (Ups, pardon, Rusija. Dokler bodo imeli Putina, se mi bodo napake pač dogajale.) Celo radijski Val 202, ki po inteligenčnem količniku znatno prekaša nacionalno televizijo, se je v jutru po (ne)izvolitvi Slovenca za prvega moža svetovne organizacije odel v pogrebne tone. Da bi nas potolažil, je na dan spet privlekel Aleksandra Čeferina in njegovih 42 glasov podpore. Če prav razumem ljudsko evforijo, je Čeferin postal papež, drugače si vsega tega rajanja ob njegovi izvolitvi ne morem razlagati. No, pa tudi na vesoljnih lepotnih tekmovanjih imajo naše misice še nekaj možnosti za zmago, nas je potolažila valovska voditeljica, in če bog da, se bomo Slovenci ponašali s prvo damo Amerike. (Mimogrede – samo mimogrede, ker si Melanija več od »mimogrede« ne zasluži. Le od kod se je vzelo vprašanje, »kaj bo Melanija Trump naredila za Slovenijo«, če se njenemu možeku posreči, vsemu svetu pa grdo zalomi? Saj je vendar naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se Slovenije za vedno znebila. Zlobneži celo trdijo, da se je slikala gola in bila dekle na poziv. Pa nikarte misliti, da jo obsojam – tudi sama bi bila pripravljena grešiti, če bi to pomenilo, da bom pobegnila kam daleč od tod, tako kot lastovke jeseni.)
-
7. 10. 2016 | Mladina 40 | Ihta
Saj ne morem verjeti. Kratko malo ne morem verjeti, da že vdrugo pišem kolumno na isto temo in s skoraj enakim naslovom, kot ga je nosila prva – ker ne morem verjeti, da je moja država, ki si domišlja, da je kolikor toliko blizu najbolj prosvetljenim in najbolj z znanstvenimi dognanji oboroženim državam na svetu (recimo, da bi ji za inteligenco prisodili bonitetno oceno B–), po treh letih spet povsem resno začela razpravo o odpravi brezplačne peroralne kontracepcije za ženske v plodni dobi. Te naj bi v prihodnje za tabletke vsak mesec odrinile dobre štiri evre, če jih bodo seveda v svoji tanki denarnici našle, in tako rešile zdravstveno blagajno. Slava moji državi, odlično si zna izbirati žrtvena jagnjeta.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Ihta
Slovesno prisegam: če bom še kdaj v življenju šla plavat, bom šla v burkiniju. Ne zaradi verskih zapovedi, jasno, temveč zaradi estetskih. Iz razlogov, zaradi katerih bi ga morda moralo nositi tudi nešteto drugih kristjank. Ne gre le za to, da sonce na plaži že zdavnaj ni več naš prijatelj. Ampak kje piše, da bi morala svoj več kot pet desetletij star celulit in svoje obročke sala (ves čas prežeta z občutkom neznosne zadrege) razkazovati slehernemu, ki ga slučajno prinese mimo – in kje piše, da bi moral sleherni nedolžni mimoidoči zreti to strahoto? Svoj burkini bi, po pravici povedano, na strateških mestih najraje utrdila z ribjo kostjo. Ker nasprotujem lovu na kite, bi pravzaprav bolj prišli v poštev kaki umetni materiali. Mogoče betonsko železo.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Ihta
Potresov se bojim kot hudič križa. Vseeno pa je v meni zlobna poteza, ki me celo tedaj, ko me je strah, sili, da razmišljam cinično. Ali pesimistično, torej zdravorazumsko, če hočete. Ko sem med poročanjem o potresu v italijanskem Amatriceju slišala, da so tamkajšnji meščani zbežali z domov in vedrili v športnih dvoranah, sem se tako zalotila, da se posmehujem: zakaj pa prav v športnih dvoranah, mar se te ne morejo podreti? A že v istem hipu se je oglasila moja blažja plat, ki je pribila: tja so šli, da ne bi bili sami. Saj ni posredi samo to, da je takrat, ko te zasujejo ruševine, sila praktično, če je v bližini kdo, ki te bo izkopal izpod opeke in betona; za to gre, da se je s strahom in stisko laže spoprijemati družno. Da ob svojem dihanju slišiš še tuje. Da z neznancem, s katerim te je povezala stiska, izmenjaš besedo o tej stiski. Da so drugi (ali Drugi, kot jim pravi Emmanuel Levinas) ob tebi navzoči s telesom, z besedo, s tolažbo.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Ihta
O olimpijskih igrah in teroristih
Zaspano popoldne na vrtu pred gostilno P. Zbranih nas je kar nekaj, ki nismo na morju, ker si ga ne moremo privoščiti. Upokojeni strojni inženir iz Hrvaške morda ni povsem trezen, a to, kar pripomni o olimpijskih igrah, se mi kljub temu zdi vredno citiranja. Coubertin je bil jezuit, pribije, in kot gorečen jezuit si je izmislil olimpijske igre, da bi vsemu svetu vsilil evropske vrednote. Coubertin je bil eden od očetov globalizacije.
-
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Ihta
Nežno so nas nagnali iz šolskih učilnic in razpostavili po pločnikih, da bi bili takrat, ko se bo mimo pripeljal Tito, ljudska množica. Kar nekaj nas je bilo. Bil je lep sončen dan, točno tak kot minula sobota. Veseli smo bili, da sta odpadli prav slovenščina in matematika. Ko bi bilo to danes, bi gimnazijci verjetno molče brkljali vsak po svojem telefončku, mi pa smo se, kaj pa vem, pogovarjali in previdno prižigali prve cigarete v življenju. Mimo je spolzela črna limuzina in skozi okno je molela bela rokavica, ki je mahala. Morda je bila v njej Titova roka, prav mogoče pa je bila pritrjena na kako palico, ki jo je upravljal ta ali oni Titov adjutant. Videli smo namreč samo rokavico. Prejšnjo soboto Gorenjci ob do čistega izpraznjeni cesti, po kateri je jezdil ruski car, na lastne oči niso smeli videti niti toliko. Naročili so jim, naj zaprejo vsa okna in naj ne blodijo po dvoriščih. Nauk: plus ça change, plus c’est la même chose; po svinčenih časih so v Rusiji in pri nas očitno nastopili še bolj svinčeni. Posebne razlike ni.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Ihta
Nekje v Anatoliji, je povedal kanal Viasat History, so ljudje v zgodnjem srednjem veku prebivali v jamah in seveda so v jami imeli tudi cerkev – ne vem, kako se kraj imenuje in kje natanko leži, saj so vse mnogotere osebnosti mojega razcepljenega jaza oddajo poslušale z enim ušesom. Vse pa so opazile tole: na eno od dragocenih bizantinskih fresk, s katerimi je poslikana notranjost cerkve v jami, se je podpisala turistka; z ogromnimi črnimi črkami je čez obraze svetnikov naškrabala svoje ime: JESSICA. Škoda, da ni dodala še priimka in naslova stalnega prebivališča, da bi ves svet vedel, kdo je in kje živi gos, ki si je privoščila tak vandalizem.
-
8. 7. 2016 | Mladina 27 | Ihta
Preljubi Slovenci! Če vam je po mesecu dni nadležno pompoznega praznovanja dneva državnosti že zmanjkalo zamisli, s čim se še peteliniti, je tu veličasten dosežek, ki ste ga morda spregledali, a ga kaže omeniti: v 25 letih neodvisnosti smo postali analfabeti. Tako je pokazala raziskava »spretnosti« odraslih, ki je potekala znotraj držav OECD in med katero smo se pri preverjanju pismenosti, znanja računanja in sposobnosti reševanja problemov v tehnološko razvitih okoljih uvrstili pod povprečje; drugače povedano, na testu je pogrnil vsak četrti. Ker je precejšen del od 5330 Slovencev, starih od 16 do 65 let, ki jih je zajela raziskava, šolske klopi gulil že po osamosvojitvi, moramo zasluge za to pač pripisati sebi, ne Šuvarjevim skupnim šolskim jedrom, ki so med prvimi podžgala nezadovoljstvo nad nekdaj skupno državo, niti kateremu drugemu zlonamernemu dejanju zunanjih sovragov. Ne, ne, da bi postali butasti, smo se dolga leta trudili kar sami, in prav je, da smo ponosni na to.
-
24. 6. 2016 | Mladina 25 | Ihta
Nikjer ne morem ubežati knjigam. Kadar ne prevajam knjig ali ne igram računalniških iger, pri katerih svoji virtualni mački kupujem knjige, se zatečem na pivo in berem knjigo. In ker neka drobna ptičica dobro pozna mojo obsedenost s knjigami, mi je svetovala, naj si ogledam spletni portal Bližji knjigi, da tudi v prihodnje ne bi bila, no, predaleč od knjig.
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 | Ihta
Ganjenost slovenskega občestva ob rojstvu človeških ribic je bila, no, dobesedno ganljiva, kakšna naj bi sicer bila. V prvega zmajčka so bili uprti milijoni svetovnih oči, kdor pa je zamudil posnetke njegove izstrelitve v svet, je tačas na Animal Planetu morda spremljal katero od oddaj, kjer pogumni gasilci rešujejo mucke z dreves in pse iz kanalizacijskih jaškov. Živali so zakon. Na tem svetu se sme dobro desetletje nekaznovano mesariti samo človeške noge, in če slučajno prikrožiš mimo nevrološke klinike, smeš pokončati pacienta ali dva. Ko bi kak zagovednež s svojo domačo živaljo ravnal, kot je dr. Zimmermann ravnal z ljudmi, bi se to ali ono društvo za zaščito živali gotovo zganilo dosti prej, kot se je zdravniška zbornica.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Ihta
Evo me, tu sem, za računalnikom, nekaj klofam po tipkovnici in klofala bom do bridkega konca, saj sta mi zakon iz leta 2013 in ustavno sodišče – kdo pa drug – izbrisala leta, ko sem bila brezposelna in sem plačevala prispevke za prostovoljno pokojninsko zavarovanje; izbrisala leta, da jih, kronično nezaposljiva, do smrti ne bom mogla zbrati dovolj za starostno pokojnino, in seveda izbrisala gore denarja, ki sem ga na zavajajoče priporočilo zavoda za zaposlovanje – koga pa drugega – zmetala skozi okno. Torej bom za preživetje prevajala in pisala kolumne še v 85. letu, morda pa še dlje: moje sožalje, saj se mi sploh ne sanja, kakšni bodo ti izdelki, ko mi bo desnica zaradi pareze docela odpovedala in ko se zaradi Alzheimerja ne bom mogla več spomniti, kako je ime ljubljenemu vodju ter kako se po slovensko reče cat.
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Ihta
Bog mi pomagaj, spoznala sem, da nisem lojalna levičarka. Kar se tiče Milana Brgleza, sindikata delavcev migrantov in referendumov, ki naj bi po njihovem bili, pa jih po Brglezovo najbrž ne bo, se malone strinjam z desnico. Ne povsem, ampak skoraj. In ker nočem biti pravnica, saj o pravnikih nimam posebej laskavega mnenja, svojega nestrinjanja sploh ne znam blagoglasno pojasniti, niti se ne morem tako kot eden od pravniških apologetov, ki jih je zbobnal vkup Pahor, sklicevati na zdravo pamet, ker je, žal, nimam. Samo z zgodbico lahko postrežem. Takole gre.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Ihta
Kako je kulturna ministrica smešila ženske
Pa sem z zadržanim dihom spremljala odstavljanje in/ali odstopanje ministrice za kulturo pa sem se spraševala, ali ni ob kupu razlogov za njeno slovo prav tisti, ki ga je na dan privlekel premier Cerar, najmanj prepričljiv (sicer so mnenje o tem že bolje od mene izrazili predsednik DSP Ivo Svetina in drugi ugledni kulturniki), pa sem nazadnje obupala nad Julijano Bizjak Mlakar, češ, tej ni pomoči, ko je izustila te znamenite, pozneje večkrat navajane besede: »Ženske, ki mislimo s svojo glavo in ne ubogamo moških, si je treba podrediti, da postanejo bolj ubogljive.« Prizadela me je in užalila, užalila kot žensko, in čeznjo sem naredila križ.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Ihta
Mlačno pivo panamskih dokumentov
Kar je res, je res – mediji so v zadnjih dveh tednih vestno in podrobno poročali o nečednostih odvetniške družbe Mossack in Fonseca, pokazali so pravšno mero ogorčenosti nad posamezniki, katerih denar jo je popihal v davčne oaze, in na splošno bi se dalo reči, da je bil zraven celo ščepec navdušenja – jasno, afero s panamskimi dokumenti je navsezadnje razkril prav mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev in v vseh časopisih in prvih minutah vseh televizijskih poročil je bilo mogoče čutiti tudi malce cehovskega ponosa. S tem ni prav nič narobe.
