Maja Novak
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Ihta
Tako lepo kolumno sem nameravala napisati! O Planici – res bi izšla šele 14 dni po dogodku, ampak nič hudega, saj se je tudi rep medijske in javne pozornosti vlekel za prireditvijo skoraj dva tedna, da je bilo že prav smešno. Sploh pa sem nameravala razpredati prav o tem, zakaj tolikšno navdušenje javnosti, zakaj imamo Slovenci in zakaj ima ves svet tako rad šport vseh vrst, strašansko pametna sem nameravala biti, potem pa se je zgodil Bruselj.
-
Za začetek: prav nič nisem ponosna, da kadim. Zadeva je fuj. Kadilskega kašlja sicer še nisem pridelala, zato pa, medtem ko to pišem, tipkovnico počasi, a neusmiljeno prekriva tanek sloj drobnega sivega pepela, kot da bi sredi nje bruhal majcen vulkan, to pa je, milo rečeno, grdo. Ker tako kot Mark Twain ugotavljam, da je opustitev kajenja nekaj najlažjega na svetu, saj sva oba to storila vsaj tisočkrat, in ker bi z veseljem nehala kaditi še tisoč prvič, bi prav rada pristavila lonček k javni razpravi, v kateri prevladujejo dušebrižniški toni, in podprla predlog sprememb zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki ga je prejšnji teden na novinarski konferenci predstavila Milojka Kolar Celarc – vse tiste sličice počrnelih pljuč na cigaretnih škatlicah in tako dalje –, ko bi bila prepričana, da bodo spremembe zares kaj zalegle. Pa verjetno ne bodo.
-
Žica z rezili kot umetniška instalacija
Bo že res, da je minilo že dobrih deset dni, odkar so se tromostovski Prešeren in več krajevnih tabel v Sloveniji zbudili oviti v bodečo žico, ampak ker sem bolj počasne pameti, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, v čem je težava. Policija hudodelce že išče, je dejal televizor. Jaz, trapa, sem se spraševala, zakaj, natančneje, za kaj. Za katero kaznivo dejanje, kateri prekršek? Poškodovanje tuje stvari, vandalizem, kršenje javnega reda in miru, primerljivo z uriniranjem na javnem mestu? Šele ko sem povezala novico o žici na krajevnih tablah z novico o cenzuriranju državne proslave ob Prešernovem dnevu, kjer žice na odru prav tako ni smelo biti, se mi je posvetilo, v katerem (ožičenem) grmu tiči zajec.
-
Čez sedem let vse prav pride – vse tisto, kar se valja v tem ali onem pozabljenem predalu. Uhan brez para. Kovanec za dva zlota z zadnjega obiska Poljske. Ali državni svet. Ta je prejšnji teden dokazal, da je včasih vendarle koristen, saj je sprejel odložilni veto na spremembe zakona o medijih. Pri tem se je sicer skliceval na preveliko poseganje v avtonomijo radijskih urednikov, a v resnici je naredil največjo uslugo prav tistim, ki jim jo je poskušal narediti že predlagatelj sprememb, ministrstvo za kulturo, namreč slovenskim glasbenim ustvarjalcem.
-
Meje združene Evrope se zapirajo; moje domišljijsko uho skoraj sliši težka vrata, ki loputajo. Tresk, drlesk. Avstrija bo »odpravila schengen« in na meji povečala nadzor za vse, je napovedal kancler Werner Faymann. Poostren nadzor na meji z Dansko je že pred časom uvedla Švedska, obstali so celo vlaki, zato je Danska nekaj podobnega storila na meji z Nemčijo, na meji med Italijo in Slovenijo pa povečanega nadzora ne bo, je dejal minister Erjavec – in ker je Erjavec Erjavec, samo še čakam dan, ko bo treba tudi med rekreativnim sprehodom iz Nove Gorice v »staro« spet pokazati vsaj vozniško dovoljenje.
-
»Ja, pozna se, da stavkajo,« reče prvi od številnih taksistov, ki sem jih med prazničnim vozakanjem po Ljubljani pobarala, kaj menijo o stavki vsem nam tako ljubih modrih angelov. Pozna se, ker promet gladkeje teče, doda. »Zanimivo, nesreč pa kljub temu ni nič več kot prej,« njegovo misel še razširi taksist številka dve. Ko bi bila na mestu policistov, zlobno pripomnim, bi potemtakem pazila, kaj delam, saj bi se sicer ljudje lahko zavedeli, da jih sploh ne potrebujemo toliko, kot jih imamo. Taksist številka tri prikimava, četrti molči, ker je tudi sicer najmanj zgovoren med žrtvami moje zvedavosti, peti pa pripomni nekaj modrega. »Ampak nesreč ni zato, ker vozniki zdaj bolj pazijo, kaj delajo. Domnevam, da poskušajo biti tako solidarni s policaji.«
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Ihta
O brezglavem bezljanju Slovencev
»Ljudje razmišljajo racionalno – potem ko so preizkusili vse druge možnosti,« je rekel neki Anglež; ne vem točno, kateri Anglež, a prepričana sem, da je bil to Anglež, ki je predtem spoznal Slovence.
-
11. 12. 2015 | Mladina 50 | Ihta
Recimo, da bom leta 2020 sredi belega dne ob največji prometni konici stekla čez ljubljansko Šmartinko tam, kjer niti pod razno ni prehoda za pešce, in tako ogrožala sebe in druge, naključno navzoči policist pa me ne bo ne ustavil ne legitimiral ne očetovsko pokaral – pa ne zato, ker bo stavkal. Nak, prekršek mi bo spregledal, ker mi na obrazu piše, da sem Slovenka, če pa že to ne, vsaj srednjeevropska Slovanka, on pa se bo budno oziral naokrog in napenjal vse čute, da bi zasačil kakega muslimanskega terorista. Prav mogoče je namreč, da bo čez nekaj let že to, da bo musliman šel čez cesto tam, kjer se ne sme, veljalo za islamski terorizem.
-
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Ihta
Mislim, jaz se bom samoukinila. Mislim, vse, kar je prav. Le kako, dragi bralec, naj te še razveseljujem s kolumnami, ne da bi se napajala z navdihom pri nacionalki? – Te pa skoraj ne morem več gledati. Srce mi, denimo, zaigra od veselja, ko med gosti Tarče uzrem cenjenega literata, samooklicanega frankofila in (malce trdega ter okornega) prevajalca Danteja, potem pa ti Capuder tebi nič, meni nič grobo izjavi, da so vsi Arabci lenuhi, in sogovornico, ki ugovarja, zatolče z besedami: »Vedel sem, da boste to rekli, ko pa imate tako izobrazbo.« Bum! Vsi moji ideali so se razdrobili v prah, konec je bilo moje vere v inteligenco intelektualcev. Okej, v razum razumnikov. Le kako naj človek še živi, ko pa mu vsak dan znova sesipajo ideale?
-
13. 11. 2015 | Mladina 46 | Ihta
Nekje v Šiški ob enajstih dopoldne. O poklicu hrupnega razpravljavca dve kavarniški mizici stran in o njegovi poklicanosti zanj lahko sklepam le po izjavi, da po njegovi krivdi »baba pizdi, ker je že tri tedne brez bojlerja« (pa seveda po tem, da je ob enajstih dopoldne v bifeju, čeprav ni prekarec), o izobrazbi pa sklepam po žlahtnosti govorice. Možakar ve vse o vsem. »A ste že opazil’,« reče, »da se do zdej še noben begunc ni razstrelu?« Sogovorniki in natakarica za šankom ga nemo gledajo, ne vedoč, kam meri. »To je finta, razumeš,« pojasni strokovnjak za vse živo. »Čeb se že zdej kdo razstrelu bi pol’cija bol ahtala nanje in jih nebi pustila naprej. Tko da bojo zanalašč počakal’ da bojo že kakšne tri leta živel’ tu pr nas in šele pol se bojo razstrel’l!«
-
30. 10. 2015 | Mladina 44 | Ihta
Včasih, dragi bralec, me zares zagrabi, da bi s prižgano baterijsko svetilko sredi belega dne stekla iz svojega soda iskat poštenega človeka. Ali vsaj neškodljivega. Pa nikar ne misli, da med nami ni dobrih ljudi! O, so, kot drobne sive miške se neslišno tihotapijo med nami in njihove skromne ročice delajo neopazne čudeže, ne da bi v zameno pričakovali besedo zahvale – a kaj, ko se včasih zazdi, da je ves sistem ustvarjen tako, da bi do besede prišli zlasti grdi, umazani in zli. Za to imajo na voljo vsaj tri institute. Prvi so seveda mediji in spletni forumi. Drugi je referendum. In tretji ustavno sodišče.
-
16. 10. 2015 | Mladina 42 | Ihta
Prva slika. Že od rojstva se me drži smola, trdovratno kot Erjavec stolčka. Ampak po šolanju sem se nekaj let lahko vsaj tolažila: »Naj se mi zgodi karkoli, vsaj k telovadbi in predvojaški vzgoji mi nikoli več ne bo treba iti!«
-
2. 10. 2015 | Mladina 40 | Ihta
Po pravici povedano, nočem. Nočem pisati o beguncih, pa ne le zato, ker o njih v resnici nič ne vem. (Mimogrede, mar ni čudno, da jih do zdaj, kolikor mi je znano, na njihovi odisejadi še ni spremljal niti en novinar, ki bi se jim pridružil kje v Turčiji in z njimi vztrajal vse do Brandenburških vrat, pri tem pa pešačil kot oni, spal tam kot oni in jedel kot oni, morda kdaj kak kilometer v naročju nesel kakega otroka? Potihoma sumim, da take reportaže še nismo dobili zato, ker bi bila za širšo, resničnostne šove goltajočo javnost premalo zanimiva, da bi komercialno – čudežna beseda! – upravičila svoj nastanek.) Ampak nepoznavanje begunskega life styla ni edini razlog, da raje ne bi pisala o tem. V glavnem je po sredi to, da so o »migrantih« že pisali in govorili vsi drugi, vsi lastniki računalnikov in pametnih telefonov, ki so kdaj slišali za izraz spletni forum. Ti pa o beguncih kajpak vedo vse.
-
18. 9. 2015 | Mladina 38 | Ihta
Kak teden bo tega, kar sta MZZ in Slovenska filantropija s pomočjo prostovoljcev sredi Ljubljane nič hudega slutečim mimoidočim delila brezplačnik z »najboljšimi novicami iz sveta«. Lepo – le da me je vsebina brezplačnika prepričala manj od ideje, ki tiči za tem mednarodnim projektom. Hočem reči, novica, da danes ljudje živijo dlje kot pred sto leti in da skoraj nihče doma nima več stranišča na štrbunk, je komajda novica; to bi moralo biti samoumevno. Navsezadnje človeški rod že dolga tisočletja nekaj dela in počne in proizvaja in vsi ti izdelki in pridelki in proizvodi bi se mu morali do danes nekako obrestovati, kajne? O dostojni življenjski ravni pač ne bi smeli govoriti kot o nečem, kar nam je nekdo podaril, pokroviteljsko rekoč: »Pa veseli in hvaležni bodite!« Zaslužili smo si jo z delom, to je naša pravica.
-
4. 9. 2015 | Mladina 36 | Ihta
No, draga deca, kaj ste se naučili iz razpisa štipendij za deficitarne poklice Centra za razvoj kadrov in štipendije? Točno: grebite se. Pomembno je biti med prvimi. Trenutek, ko ste to spoznali, je bil za vas vzgojen trenutek. To, kar velja, so komolci, čekani in kremplji. Edino, kar je pomembno, je pri vložitvi vloge za štipendijo prehiteti pet tisoč drugih ljudi.
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Ihta
Odkar je Twitter oznanil, da odpravlja omejitev dolžine zasebnih sporočil med uporabniki na 140 znakov, bralci zbranih del Janeza Janše gotovo nestrpno čakajo, da bo podobna omejitev nehala veljati tudi za njegove tvite, namenjene javnosti. Vsega pač ni mogoče povedati s 140 znaki, in če za koga, to nedvomno velja za velikega vodjo. Več kot 15 odstotkov Slovencev, tistih, ki bi na volitvah, ko bi bile prejšnjo nedeljo, volili Janšo, je željnih njegovih besed. Pravzaprav bi bilo tudi za vse druge dobro, ko bi prvak SDS svoji zagrenjenosti lahko dajal duška na celih straneh: v večji posodi bi se morda razredčila ...
-
7. 8. 2015 | Mladina 32 | Ihta
To je mora sleherne matere. Vašega triletnika sredi trgovine napade ihta, nekaj bi rad – sam ne ve, kaj, ali ciplje ali Muro, ampak to hoče pri priči, takoj, zato se vrže na tla in vrešči, zvija se in s peščicami bije po tleh, cepeta, vi pa ste popolnoma nemočni, vaše besede, tolažba, grožnje, rotenje ne prodirajo do njega in ne morete ga ne prijeti ne dvigniti, ker je na lepem ves spolzek, težak je kot cent in nikjer nima oprimkov (ta manever otroci odlično obvladajo), drugi nakupovalci pa zgroženo buljijo v vas in si nekaj šušljajo, da vam postane kot beli dan jasno, kako ste se spremenili v tisto najbolj zavrženo vseh bitij, slabo mater.
-
24. 7. 2015 | Mladina 30 | Ihta
Nekoč pred davnimi časi je bilo vsaj v pravljicah vse jasno. Kralji so bili vedno modri, princeske lepe, vitezi pogumni, tretji sinovi ovdovelih mater bedački, ki so nazadnje premagali viteze, se oženili s princesko in postali kralji, ministri (ti so pozneje evolucionirali v politike) pa so bili bodisi togi in birokratski bodisi pretkani in spletkarski. A pomembno je, da so vsi pazili na oliko, v javnosti pa so se trudili, da bi bili videti boljši, kot so bili v resnici. Seveda so počeli svinjarije (zlasti ministri, ki so pozneje evolucionirali v politike), a pred svetom so poskušali to skriti, to pa najbrž pomeni, da so se globoko v sebi zavedali, kako sprijena so njihova dejanja, in da niso želeli, da bi ta postala obče veljavna etična norma. Tako so na nekakšen sprevržen način vsaj s svojima hinavščino in pretvarjanjem per negationem utrjevali kategorični imperativ ter do človeka prijazno moralo; včasih sta celo hinavščina in pretvarjanje boljša kot nič.
-
10. 7. 2015 | Mladina 28 | Ihta
Novica ni najbolj sveža, več kot dva tedna sta že, odkar sem jo slišala, pa še vedno ne morem verjeti ušesom. Zadnje raziskave javnega mnenja naj bi bile pokazale, da je v naši državi z življenjem zadovoljnih kar 80 odstotkov ljudi. Kar štirje od petih. Neverjetno. »Neverjetno,« sem si rekla, v trdni veri, da so te raziskave v resnici opravili isti ljudje, ki režirajo »spontano« početje nastopajočih v resničnostnih šovih, in iz same ljube nejevere sem se lotila brskanja po starih časopisih.
-
26. 6. 2015 | Mladina 26 | Ihta
Ja, Kamnik je mesto, kjer bi se dalo živeti. Simpatično je. Slikovito, prijazno. Če me spomin ne vara, sem v svojih davnih pisateljskih dneh tam gostovala dvakrat, in obakrat sem se imela odlično. Vseeno pa me veseli, da se v teh dneh ne prištevam med Kamničane, kajti ko bi se, bi se morala odločiti. Skrbno bi morala premisliti, ali naj primaknem svoj podpis pod peticijo, s katero tamkajšnji meščani zahtevajo preimenovanje Knjižnice Franceta Balantiča v karkoli drugega, in priznati moram, da bi bila kljub moji partizanski krvi in mojemu levičarstvu taka odločitev zame vse prej kot lahka in samoumevna.
-
12. 6. 2015 | Mladina 24 | Ihta
Že 19. dan sem migrantka. Taki in drugačni dogodki v družini so me prisilili zapustiti mesto, ki mu pravim dom, in se začasno nastaniti v mestu, ki mu pravim vas. Tu, kjer sem zdaj, ni nič mojega. Presneto neudobno mi je. A v tem trenutku je na svetu še dosti bolj neudobno 51 milijonom resničnih beguncev, v EU jih je 60 tisoč, Slovenija pa naj bi v svoje varstvo sprejela 702 migranta, torej stotridesettisočinko skupnega begunskega števila. Kaj hujšega, je zakokodakala javnost, vsaj tista, ki se ima navado oglašati v raznih kontaktnih oddajah ter na spletnih forumih, teh vršacih civilizacije in kulture izražanja.
-
29. 5. 2015 | Mladina 22 | Ihta
Nobenega dvoma ni, da se nam bosta v razmerah neoliberalizma in demokracije čez sedemdeset let cedila med in mleko. Gospodarstvo bo raslo kot konoplja in konoplja bo rasla, no, točno tako kot konoplja, besed revščina in prekariat sploh ne bomo poznali, slehernemu Slovencu bodo ob rojstvu zagotovljene ne le ena, temveč kar tri službe, do zadnje drobtine se bomo znebili vsega državnega premoženja, stavbo parlamenta bomo prodali Kitajcem in jo nato najemali od njih, vsak politik pa si bo dal prišiti še eno glavo, ker dve vesta več od ene. Samo sprti bomo še vedno med sabo, samo to bo kazilo idilo. Seveda bomo na zunaj že zdavnaj presegli današnje ideološke razlike in politične stranke bodo nosile docela drugačna imena, ampak zanesi se na Slovenca: ni takega rajskega vrta, da v njem ne bi našel drevesa ločevanja med dobrim in zlim in na njem jabolka spora.
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Ihta
Najnovejša afera, v katero sta vpletena véliki vodja in nekdanji predsednik uprave NKBM, je po naključju izbruhnila prav okoli 3. maja, ki je svetovni dan svobode tiska; povsem po naključju, zabavno pa je bilo kljub temu. Če drugega ne, sem s tem dobila nov dokaz, da so svetovni dnevi vseh vrst sicer docela nekoristno sprenevedanje, zato pa vsaj ponujajo obilo iztočnic za sarkastične nasmeške. Tako kot svetovni dan čebel, ki ga je Bruslju pred dnevi predlagal slovenski zunanji minister: ko Erjavec in EU ne bi bila tako licemerna, bi morala 11. maj oklicati za svetovni dan trotov.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Ihta
Jaz sirota, si rečem, ko si obuvam čevlje, da bi šla na sprehod (no, v redu, na pivo, ampak pri meni tistih tristo metrov do najljubšega lokala že velja za sprehod); kako zavidam kolegom, ki lahko kolumne začnejo rekoč: »Pred kratkim sem srečal znanca, ki mi je povedal ...« Sama včasih cele dneve ne srečam nikogar. Prva posledica tega, da si samska ženska na pragu starosti in robu revščine, je pač socialna izolacija.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Ihta
Zamorjena ura je za mano. Prijateljici sta se odločili od mrtvih obuditi eno mojih kratkih zgodb in jo objaviti v neki ameriški reviji, pa sem se morala zato pozabavati s pregledovanjem svoje biografije. To sovražim. Tako kot vse drugo, kar se mi zdi nepotrebno. Rojena: da. V nekem mestu. Nekoč. Lepo vas prosim – vsi se rodimo nekega dne v nekem kraju, to ni posebnost pisateljev, in ta dva podatka se praviloma v poznejših letih ne spreminjata, pa naj človek počenja karkoli. Letnice in krajevna imena, ki se jih morajo osnovnošolci učiti na pamet, o avtorju ne povedo skoraj nič. Ko bi ga, denimo, vse življenje pestila revščina, iz teh cifer in črk tega ne bi bilo mogoče razbrati. Ne skupnega števila dni, ko je prešteval cente, da bi videl, ali ima za liter mleka, ne tega, ali se je pri tem počutil ponižanega. Ne – če obrnemo ploščo – tega, kako vzneseno se je počutil ob izidu svoje prve knjige. Pa so bili z njegovega zornega kota gotovo ti trenutki lakote in zmagoslavja tisti, ki so mu oblikovali osebnost, ne suhoparno naštevanje: rojen v ... živel v ... umrl v ... dne ...
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Ihta
Pot v pekel je pogosto tlakovana z dobrimi nameni, pravijo.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Ihta
Povsem mogoče je, da se bomo zbudili v referendum. Draga N., moja najljubša lektorica, saj se sme tako reči, »zbudili se bomo v referendum«, kajne? Če nam mediji lahko zaželijo: »Dobrodošli v Slovenijo!« in če nam vremenarke obeh spolov in vseh barv las lahko obljubljajo, da se bomo »zbudili v sončno jutro«, se je gotovo mogoče zbujati tudi v referendume! Slovenščina se pač razvija in spreminja. Prijateljica, slavistka, trdi, da se je po eni od lingvističnih šol namesto tega, da bi grajali napačno rabo jezika, treba vprašati, zakaj ljudje »čutijo«, da je napačna raba pravilna. Pozabila sem, kako se šola imenuje, vendar ime zagotovo ima, torej je akademsko priznana in njen nauk drži kot pribit; zanima me samo, zakaj bi morali razvoj slovenščine s svojim »čutenjem« usmerjati prav tisti najbolj neuki, najmanj inteligentni, tisti z najmanj posluha za jezik in na splošno tisti, ki jim je jezika najmanj mar.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Ihta
»Delo pet, oblika tri«, te besede pod domačimi nalogami so bile prava mora mojega otroštva vse do petega razreda, ko so se učiteljice končno nehale zmrdovati nad mojim čačkopisom in so se malce bolj osredotočile na vsebino napisanega. Šele takrat sem si v šoli prislužila dvomljivi sloves brihtne punce in »pisateljice«. Ampak po svoje so imele tudi »t’ršice« v nižjih razredih popolnoma prav: na svoj okorni način so mi poskušale dopovedati, da v demokratični družbi nekaj ne veljata le resnica in pamet, temveč je treba paziti tudi na to, kako ju serviraš. Z oblikovnega vidika gotovo ni dvoma, da je Klemenčičeva komisija svojo domačo nalogo z naslovom Janša in Janković spisala za »delo pet, oblika cvek«. Celo jaz se strinjam, da bi morala svoje poročilo najprej ponuditi na vpogled glavnima nastopajočima. Da bi lahko vsa država podobno kot v primeru Alenke Bratušek dva tedna uživala ob sklepanju stav, ali bosta blagovolila iti na pošto po pisemce ali pač ne.
-
Tole kolumno sem nameravala zastaviti čisto drugače. V glavi sem si že izoblikovala drugačen, lepši začetek, potem pa sem se zbudila v meglenem jutru in k drugačnemu, lepšemu začetku se je pod odejo s komolci in brcami zrinilo spoznanje, da me bo med pisanjem zmotila »gazdarica«, ki bo prišla po svoj funt mesa. In postala sem slabe volje, ko sem spoznala, da med mojo gazdarico in državo sploh ni razlike. Država mi pobere polovico zaslužka, gazdarica polovico tistega, kar ostane, v zameno pa mi obe zagotavljata samo prostor pod soncem, brez slehernega udobja in olepšav, torej to, kar imajo živalski mladički, vsaj tisti, ki se skotijo kje v bližini dobrih ljudi, na voljo že ob rojstvu. Ker sem drugače kot kužki in mucke svoboden človek, mi tako za preživetje ostane le slaba četrtina vsega, kar zaslužim z delom, in zato so edine knjige, ki si jih lahko privoščim postaviti na domačo polico, tiste, ki sem jih sama prevedla. Vse druge so zame resnično predrage.
-
Če bi bila kraljica Slovenije ...
Novici sta udarili sočasno. Epidemija gripe je, je zastokala prva, in do zadnjega živčnega vlakna napeti sistem javnega zdravstva ne zdrži več pritiska; zdravniki pregorevajo, medicinske sestre zjutraj vstajajo uro prej, da bi namesto 24 delale 25 ur na dan, v UKC-ju zmanjkuje postelj in sob, bolniki z mrso ležijo ob tifusarjih, fantki ob punčkah, beli ob črnih, partizani ob domobrancih, naši ob njihovih, skratka, kaos je popoln.
