Maja Novak
-
18. 10. 2013 | Mladina 42 | Ihta
Vklopi razum. Po možnosti svojega.
Za začetek nekaj taktov glasbe. Take z rahlo jazzovskim pridihom, kakršna se igra, medtem ko se na zaslonu vrti najavna špica kriminalke iz 50. let, najglasnejši so tenor saksofon in bobnarske metlice, melodija pa malce poskakuje in se malce plazi; vse skupaj je še najbolj podobno mački, ki se židane volje odpravlja med mišje luknje na polju, na sproščujoč popoldanski pokol.
-
4. 10. 2013 | Mladina 40 | Ihta
Gregor Virant je žarel od sreče. (To je bilo le nekaj dni prej, preden je ves prepaden spoznal, da bi moral tako kot umni kmetje tudi on pri sprejemanju proračuna upoštevati možnost, da bo kdaj kako sodišče, na primer upravno, razsodilo njemu v škodo.) Ampak tistega dne je bil še srečen, kajti mama Evropa ga je potrepljala po glavi, počohala za ušesi in rekla: s formalno platjo tvojega sklepa o odškodnini izbrisanim je vse v najlepšem redu, z vsebino pa se tako ali tako ne bom ubadala. Priden kuža. Daj jim tistih štirideset evrov, da bo končno že mir.
-
20. 9. 2013 | Mladina 38 | Ihta
Nacionalkine oddaje Dobro jutro ne prenesem, a do zdaj sem o tem sramežljivo molčala, saj sem bila prepričana, da taka, kot je, mora biti. Da je pač namenjena preprostim ljudem, soli zemlje, ki se jim po klenih narodnjaških žilah pretaka domaaača goveja juha in ki v starosvetni blagohotnosti sploh ne opazijo, da je glavna voditeljska zvezda programa pri svojih letih že prerasla otroške oblekice in da ji nobeno koketno čebljanje ne razpiranje oči več ne pomagata, da ne bi bila le še bled plagiat same sebe.
-
6. 9. 2013 | Mladina 36 | Ihta
Besedo »debil« od imena podjetja Debitel ločujeta le dve črki in že bežen ogled televizijskih reklam za Debitelove naročniške pakete nam pove, zakaj je tako. Saj ne, da bi me pri teh filmčkih motili dokaj bukovi namigi na seks, kakršni se normalnim ljudem najkasneje v šestem razredu osnovne šole ne zdijo več duhoviti; pač pa jim pravi pravcati pridih grozljivke daje dejstvo, da se v njih najrazličnejši nastopajoči pogovarjajo po mobilcih ali si pošiljajo esemese, medtem ko stojijo drug poleg drugega, tako blizu, da bi se lahko dotaknili. A oni si ne izmenjajo niti pogleda, ker so ti prikovani na telefonske ekrančke.
-
23. 8. 2013 | Mladina 34 | Ihta
Slovenija je odkrila Egipt. Odkrila ga je nacionalka, odkrila ga je POP TV, odkrila ga je celo spletna stran Planet Siol.net, ki sicer ne vsebinsko ne oblikovno ne spada med največje dosežke človeštva. In kot se za razviti Zahod spodobi, je Slovenija odkrila Egipt šele v trenutku, ko so se tamkajšnji spopadi nevarno približali turističnim oazam in so se slovenski turisti iz Hurgade začeli skozi špalirje kamer vračati domov. Lahko bi rekli, da je bila v minulih dneh prva večerna televizijska novica o Egiptu novica o Slovencih.
-
26. 7. 2013 | Mladina 30 | Ihta
Poletje je. Rožice pojejo, ptički cvetijo in nov rod dijakov je opravil zrelostni izpit ... zrelostni, no ja. Pred televizijskimi kamerami so zlati maturantje kar prehitevali drug drugega zatrjujoč, kako lahko pri nas prav vsak, ki se je resnično pripravljen potruditi, še vedno najde zaposlitev, s tovrstnimi izjavami pa kake posebne zrelosti niso pokazali; ne obveščenosti ne empatije do sonarodnjakov na sončni upravi. Seveda pa vse našteto še bolj velja za h klišejem in všečnosti nagnjene novinarje, ki radoživo optimistične otroke slehernega 15. julija malone silijo, naj blebetajo neumnosti.
-
12. 7. 2013 | Mladina 28 | Ihta
Najprej je bilo konjsko meso. Kmalu po vstopu v leto 2013 so začeli evropski tržni inšpektorji – stotinko sekunde za njimi pa mediji – odkrivati sledove konjskega mesa v vseh mogočih in nemogočih živilskih izdelkih, kjer mesa, zlasti konjskega in zlasti takega na steroidih, ne bi smelo biti. Do tedaj srečna EU je prepadeno kriknila: »Aaaaa!« Po zgledu matere Evrope je tudi Slovenec obsedel za mizo in zgroženo buljil v svoj golaž ali v svoje obredno zaklane goveje čevapčiče, da bi videl, ali bo z njegovega krožnika skočil kak dirkalni konj. Zunaj so se sicer dogajali svet, življenje in politika, tresle so se gore, rojevale miši in nove premierke, umirala je socialna država, KPK je pisala poročilo o finskih podkupninah, zombiji so demonstrirali po ulicah in kvarili mladino, na naslovnicah časopisov in v prvih minutah televizijskih dnevnikov pa je kraljevalo konjsko meso.
-
28. 6. 2013 | Mladina 26 | Ihta
»Težko je biti Slovenec, ampak lahko te je sram,« je pred leti duhovito izjavil komik Pižama. Pa mu, ti šment, tokrat izjemoma ne morem dati prav. Zakaj bi se sramovala nečesa, česar si nisem prostovoljno izbrala – in vice versa, od kod mi pravica, da sem na to ponosna? Če bi bil lahko kdo ponosen na moje, tvoje, naše in vaše slovenstvo (ali se ga sramoval), bi bili to kvečjemu moji, tvoji, naši, vaši starši, ampak ... Si predstavljate mladca, ki izvoljenki reče: »Draga, narediva otroka, ker bo Slovenec!« Nasprotno, bojim se, da je še danes prvi stavek v življenjepisu prenekaterega državljana tisti znameniti: »Oh, daj no, ne bodi no taka, saj obljubim, da bom pazil!«
-
14. 6. 2013 | Mladina 24 | Ihta
Svet je nastal na neznan način, na neznanem kraju, ob neznanem času, ustvarilo pa ga je do tedaj še neznano božanstvo z obljubo podkupnine, ki se je glasila, da bo svetloba. To niso nikakršni dokazi, bi rekli Janševi apologeti. Ergo svet ne obstaja; Q.E.D.
-
31. 5. 2013 | Mladina 22 | Ihta
V minulih dneh je JAK slovenskim založnikom razdelila programska subvencijska sredstva, zato nestrpno čakam, da bom izvedela, ali se bo našel kak evro za tisti prevod Mačje kuge v nemščino, ki si ga jaz, avtorica, in moj prevajalec že tako dolgo želiva. Pa ne čutim posebnega upanja. Te knjige se že od izida drži sama smola.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Ihta
Če parafraziram uvodne takte izvrstne radijske kolumne Marka Radmiloviča: »Sedim v močvirju in prevajam.« Prevajam, prevajam, prevajam, prevajam v petek in svetek, prevajam (aprila) v snegu in dežju, prevajam med zimskimi šolskimi počitnicami v Ljubljani in takrat, ko so v Mariboru, in včasih prevajam celo ob četrtkih, saj me vedno le kake pol avtorske pole loči od smrti zaradi lakote. Družbo mi delajo zidarji, ki že drugo leto z daljšimi prekinitvami obnavljajo hišo tik poleg. Zase vem, da prevajam solidno, o njihovem delu pa si tudi lahko mislim svoje, saj sem žal podnajemnica v eni od takih po koščkih sezidanih hiš – kritizirati pa jih kljub temu nimam pravice, saj navsezadnje tudi jaz ne znam polagati ploščic ne pokriti strehe tako, da ne bi že čez nekaj mesecev zamakala.
-
26. 4. 2013 | Mladina 17 | Ihta
Premile madonne, dragi spletni kritiki, gospod urednik, tule bomo zaradi pomanjkanja surovin morali zdaj zdaj ustaviti proizvodnjo in iti na prisilni dopust; saj se nič ne dogaja. Povsod samo dobri stari kapitalizem in položaj delavskega razreda v Angliji. Delodajalci tarnajo, ker ne morejo najemati mezdne delovne sile po sistemu: »Hej, ti, zmeči mi ta premog v klet! Ko boš opravil, naj ti v kuhinji dajo kaj toplega za po zob, potlej pa pojdi svojo pot!« Medtem financminister hodi po svetu, od vrat do vrat, in brusi nože, popravlja dežnike ter prodaja zakladne menice, v Venezueli je desnica po zgledu naše spoznala, da demokratične volitve niso več demokratične, ko se ne zasukajo njej v prid, ker takrat postanejo zarota Kučanovega, hočem reči Chavezovega klana, in baronici Thatcherjevi se je posrečilo še po smrti iz angleških žepov posesati kak funt ali dva. Nič novega, saj pravim.
-
12. 4. 2013 | Mladina 15 | Ihta
Viharji v kozarcu kislega cvička
Ni kaj, moraš nas občudovati, Slovence: shizofrenija, tvoje ime je Slovenija. Glejte, prepričujejo me, da povprečen Slovenec prebere približno, kaj pa vem, 2,7 knjige na leto. (Morda manj; več zagotovo ne.) Pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je vsaka knjiga res knjiga. Ekonomisti me podučujejo, da je knjiga čevelj, in prav rada verjamem, da sta Petdeset odtenkov sive in Okopi res neokusen salonar in gojzar, da sta knjigi, pa dvomim. A pustimo zdaj to! Težava je v tem, da niti tisto o povprečnem Slovencu ni res. Povprečen Slovenec v celem letu ne prebere niti ene knjige. Kdor prebere vsaj eno, si namreč že zategadelj nima pravice laskati, da je povprečen.
-
29. 3. 2013 | Mladina 13 | Ihta
Slovenci smo od padca desne vlade bogatejši za novo frazo, s katero bomo v žlahtni tradiciji Janeza Janše lahko tudi v prihodnje zmerjali sodržavljane in ki se bo lepo podala v zakladnico ljudske modrosti ter globokoumnih ruralnih izrekov, kakršni so, na primer, vremenski pregovori v slogu: »Če na svet’ga Jernača se uščije nebo, boš rabil dežnik in bo v čevljih mokro.«
-
15. 3. 2013 | Mladina 11 | Ihta
Izpovedi permanentne revolucionarke
Nikoli nisem bila članica Zveze komunistov. Niti minuto. Zato – in ker nisem imela priimka, ki bi bil leta 1986 ekvivalent priimkov Janša, Tanko, Mazej Kukovič ... – nadpovprečne ocene na faksu niso zalegle: zaželene službe nisem dobila. (V mednarodnem pravu sem hotela delati, pomislite. Jaz, pa diplomat ... Smešno, kako slabo mladi poznajo sami sebe.) »Ja, saj vidim, da vam je dr. Türk napisal priporočilo,« tako nekako je rekla vodja kadrovske službe v skupščini SR Slovenije, »a če vas sprejmemo, se utegne pritožiti kak kandidat, ki je ... politično aktiven.« Jasno, sem pokimala. Torej so mi kot tolažilno nagrado podtaknili službo, za katero se najbrž živ bog ni potegoval, ker je bila ... hecna.
-
Že zamlada sem se spraševala, kaj se v taki klišejski banana republiki, kakršni tudi naša ni nepodobna, po državnih udarih zgodi s političnimi zaporniki prejšnjega režima. Ali jih že istega dne, ko se v predsedniško palačo vseli nov generalisim, v njihovih mračnih luknjah zbudita rožljanje ječarjevih ključev in oznanilo, da se smejo vrniti na svoje domove, k svojim ljubljenim poljem in konjem, k svoji ljubljeni Conchiti, ali pa revolucionarji kratko malo pozabijo nanje, da morajo odslužiti vso dosojeno kazen, čeprav se v teh dveh ali treh desetletjih zamenja vsaj pet diktatorjev? V tej dilemi me šala iz časov polpretekle madžarske zgodovine nikoli ni posebej potolažila. Trije možakarji se srečajo v zaporniški celici. »Bil sem za Horthyja,« pojasni svojo navzočnost prvi. »Jaz pa sem bil proti Horthyju,« se spove greha drugi. »In jaz sem Horthy,« de tretji.
-
Naš maček se preteguje na kavču in po brkih se mu vidi, da razmišlja. »Kako pametno sem ravnal, ko sem se odločil, da bom postal maček! Pa so mi odrasli govorili: bodi raje kravica ali pujsek, za take se delo vedno najde, mačkov pa nihče ne vzame v službo. Ampak jaz sem vztrajal: nak, maček bom, za mačka bom študiral. Joj, kako pametno sem ravnal!«
-
Štiriindvajsetega januarja so bila prva jutranja poročila na nacionalki videti takole.
-
Nekje daleč daleč, na severnih obronkih balkanskih gora sredi jezera goveje juhe leži samostojni, neodvisni, suvereni ameriško-evropski protektorat z avtohtonim, pristnim in zlasti domaaaaačim imenom Kneževina iLOVEbananas. V tej kneževini se je v torek, 8. januarja, začelo sojenje peščici posameznikov zaradi protipravnih odtujitev brona, bakra, valovite pločevine ter drugih zanimivih kovin; med drugim so zmikavti iz spominskega parka v neznano odnesli tudi doprsna kipa Janeza in Janše. (Janeza Jalna in Antona Janše seveda.) Ob tej novici je med knežjimi tlačani završalo.
-
O partizanih, čivkanju in damah
Prvi Silvestrski poljub je letos z radijskih valov zadonel sredi avgusta; približno takrat, ko je najbolj popularna med televizijskimi mrežami na program uvrstila prvi božični film. Tak, v katerem samska junakinja zgodnjih srednjih let spozna, da uspeh v velikem mestu vodi le v alkoholizem, zato se za praznike vrne v rodne rovte, se spravi s starši, začne z domačini loviti rakune in igrati na bendžo, pri tem pa doume, da je pravo srečo in resnico mogoče najti le za štedilnikom, v cerkvi in v kakih sto milj oddaljeni porodnišnici. Jasno, televizija mora nekako zapolniti luknje med, recimo, intervjuji, v katerih razne Petre, krčmarice, nenehno skačejo izpraševancu v besedo, da bi mu dokazale, koliko o temi pogovora vedo šele one.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Ihta
Samo procent nas je, samo procent ...
Gospod urednik, zamisel imam! Zadnja številka Mladine v letu 2011 je izšla z velikim zlatim napisom 1% na naslovnici; ali lahko to letos ponovimo? Le da tokrat morda ne na ozadju iz rožnatega marmorja, temveč na kakem zračnem posnetku množičnih demonstracij?
-
14. 12. 2012 | Mladina 50 | Ihta
Kdo bi si mislil, da bo šlo tako hitro ... Tako hitro kot osamosvojitev, o kateri bomo lepega dne sicer morda izvedeli, da je bila le stranski produkt teh ali onih osebnih stremljenj in tihotapskih projektov, vseeno pa je dejstvo, da smo zanjo potrebovali zgolj pičlih deset dni.
-
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Ihta
Njanjanjanjanja, šlikapac! Vi boste volili predsednika države, jaz pa ne! Jaz imam ALIBI! Tako kot tedaj, ko ste Slovenci referendumčili o odcepitvi, o kapitalizmu in o članstvu v veliki katoliško-potrošniški družini pod perutnico matere koklje Evrope (to pa ste si predstavljali kot neomejeno možnost polnjenja nakupovalnih vozičkov v praznično osvetljenem Sparu, ne da bi se vprašali, od kod boste vzeli denar), imam tudi tokrat alibi. Znamenitega decembra 1990 sem bila namreč tajnica in prevajalka na SCT-jevem gradbišču v jordanskem Mafraqu, moj šef je bil živčni bolnik, moj plačnik kraljeva jordanska armada, moj zakoniti diplomatski zastopnik pa jugoslovanski veleposlanik v Amanu. Ker je bil dokaj obilen, je včasih oblekel galabijo, tisto ohlapno vrečo s tremi gumbi pod vratom, ki je videti kot grda in precej zaprana spalna srajca (nikarte zamenjavati s prelepimi snežno belimi haljami, ki jih nosijo Savdijci!), muhe in vroče sapice pa si je izpred obraza odganjal s konjskim repom na umetelno izrezljanem držaju. Ali je treba posebej poudarjati, da več ducat Zidarjevim delavcem na obeh jordanskih deloviščih, v Mafraqu in v Azraqu, ni omogočil glasovanja na referendumu o samoodločbi Slovenije? Ergo, habemus alibi.
-
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Ihta
Pa jih gledaš pa gledaš pa gledaš, predsednike namreč, prvi veze otrobe, oni spretnejši jih celo kvačka, iz njih dela makrame in kleklja čipke, idrijske ter bruseljske, tretji je šele po petih letih politike končno doumel, da je pri nas včasih treba nasprotnika s kolenom v mednožje, sit si jih, predsednikov, zato začneš preklapljati kanale, a kaj, ko drugod samo kuhajo. Kuhajo, kuhajo, kuhajo, kuharske oddaje so nova svetovna religija. Edini televizijski kanal, kjer si varen pred kuhanjem, je postal Animal Planet. Tam kuhajo samo takrat, kadar nastopajo opice.
-
2. 11. 2012 | Mladina 44 | Ihta
In tako je naneslo, da je Pop TV organiziral predvolilno soočenje treh vélikih (hm …), obljubljajoč, da bomo prvič v življenju priložnost imeli, nad čarovnijami sodobne tehnike osupniti, od merjenja čustev gledalcev in sprotnega preverjanja resničnosti izjav treh … hm … do degustacije testosterona vseh nastopajočih, vključno z Barbarinim in Spomenkinim, ki ga je bilo po pravici povedano največ; a dobili smo nekaj, kar je žalobno spominjalo na »semafor« dosežkov Pahorjeve vlade (torej na šolsko tablo z magnetki), pa komentarji tviterašev so brzeli pod sliko. Moj muc je med oddajo zaspal; jaz malone tudi. Dobili smo Pahorja, ki je za hip vzrojil, da smo upati smeli, kako bo iz njega še dedec kdaj zrasel, a je upanje v kali zatrto bilo, dobili smo pojem »mlajšega spola« in razpravo, ki je Pucerju ušla iz rok, saj naj bi potekala na temo socialnih krivic in se je zategadelj z malicami, to slovensko svetinjo, začela, ali je pri priči k hudim časom v Hudi Jami skrenila, in dobili smo krasen pogled na tri visokorasle može, ki so se nehote ali nalašč s samimi petit postavami obdali, da je njihova klenost lepše izstopala: Zver je stal ob možiclju, ki je bil kakor Herr Flick, Türk med »teto iz ozadja« in drobcenim dr. Kendom, Pahor pa v znak svoje spravljivosti (celo znotraj stranke!) med Lukšičem ter kaj-ti-vem-kom v grozni beli opravi. To ni bilo soočenje. To ni bila razprava. To ni bil kabaret. To ni bilo novo. To ni bilo nič.
-
19. 10. 2012 | Mladina 42 | Ihta
Prvi vic. Ko je gospa Merkel pred slabima dvema tednoma obiskala Grčijo, jo je pred domačini, ki nikakor ne morejo doumeti, da jim dobrosrčna mamka hočejo le dobro, da ji bodo nekega dne še hvaležni za njeno strogo vzgojo in da njeni varčevalni ukrepi globoko v duši bolj bolijo njo kot nje, varovalo kar sedem tisoč policistov. Čeprav Angela rada kuha, si začuda ni utrgala časa za sprehod po tržnici, v Atenah je ostala le sedem ur, to pa pomeni, da je bilo zaradi njenega obiska treba plačati 49 tisoč ur policijskega dela. Koliko evrov je to? Zagotovo bi z njimi lahko občutno polepšali življenje več grškim upokojencem, da jim ne bi bilo treba delati samomorov.
-
5. 10. 2012 | Mladina 40 | Ihta
Mirovna pobuda Čehinje iz Hercegnovega
Vsem tistim, ki trdijo, da se nisem rodil v Sankt Peterburgu, naj povem, da je to moje življenje, zato se lahko rodim tam, kjer se hočem; in hočem se roditi v Sankt Peterburgu. (James Abbot McNeill Whistler, 1834–1903, ameriški slikar, roj. v Lowellu, Massachusetts)
-
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Ihta
Ena kartolina v živo szi osvobojene Primorske
Ben sn pr’šla tó samó čez vikend tó u Novo Harico jn, jn, vam ne morem povedat, kakú je tu dolgcajt! (Vsem tistim, ki menijo, da je ponavljanje veznika »jn« pleonazem, naj predstavim značilen pogovor med Primorkama. Druga sploh ne bo prišla do besede, prva pa pravi: Ma sn si ’čeri rekla, ben to ti pa moram povejdat, ma, ma, sn si rekla, ma, to sploh ne moreš verjet, ben ji moram povejdat, tako sn si rekla, ma prov rejs, ma, ben, sn si rekla, ma slišiš, ma to ti prov moram povejdat, posluš … Vam je zdaj jasno, od kod Borutu Pahorju, konjeniku, s katerim bi se lahko pomeril kvečjemu kak Slaven Letica, njegove retorične spretnosti?)
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Ihta
Spet je zazvonil šolski zvonec
Da ne bo nesporazuma: z besedo Slovenec ne mislim tebe, dragi tečni bralec, temveč časnik Slovenec. Ja, tistega, ki je drugače kot vsi drugi časopisi in ljudje umrl kar dvakrat, prvič pred koncem II. svetovne vojne in drugič leta 1996, ko so Peterletovi dognali, da jih »medijsko dovolj pokrivajo« tudi občila, podedovana iz »prejšnjega režima«, zato ne potrebujejo še svojega ... Pa tudi sicer so se bili spori med krščanskimi in socialističnimi demokrati na sedežu Slovenca že tako zaostrili, da je bilo treba vsaj dvema esdeesovskima urednikoma fizično (ter demokratično) preprečiti vstop na delovno mesto. Pri tem dnevniku sem se udinjala od njegovih bridkih začetkov leta 1991 do še bolj bridkega konca – pomote se pač dogajajo, sploh pa, ali ste mislili, da mi je bilo levičarstvo že v zibko položeno? Kje pa, resnični modreci se spametujemo šele po kupu prav neverjetno neumnih napak.
-
10. 8. 2012 | Mladina 32 | Ihta
Kako bo Borut Pahor hudiča na dvoje presekal
Novogoriški komunalci zjutraj kar dočakati ne morejo, da se bodo lotili dela. Travo poleti kosijo malone vsak teden in še pogosteje bi jo, ko bi jo lahko cukali iz zemlje, da bi hitreje rasla. Jezdec na kosilnici prigalopira že pred šesto, s čimer nedvomno razveseli tisto borno peščico še zaposlenih meščanov, ki bi sicer spali do sedmih, tako pa na lepem dobijo uro več za zdrav zajtrk in telovadbo. Težava je zgolj v tem, da je kosilnica večja od zaplate trate pred blokom naše mame. To pomeni veliko obračanja in vzvratne vožnje ter veliko hrupa. Travne bilke – niti ena ne uide moriji – frčijo po cestišču in parkiranih avtomobilih, zato mora priti mož številka dve, ki z nekakšnim (sila glasnim) puhalnikom vse skupaj spiha v redi, da jih komunalec številka tri na nekakšnem (še glasnejšem) vozilcu z vrtečimi se metlicami lahko končno spravi s sveta. Predstave je konec okoli poldneva. S koso bi šlo dosti hitreje in tišje, pa še en sam junak bi bil kos tej zahtevni nalogi.
