-
Fennesz + Sakamoto: Flumina
Avstrijsko-japonska kreativna naveza, zavedajoč se svoje minljivosti in majhnosti, z vso skromnostjo, ki jo premore, postreže s še eno ambientalno uspavanko. Zvočna slika dvojnega albuma izrisuje ledene, ponekod kipeče pokrajine, ki se subtilno nastavljajo kot v jutranjem soncu prebujajoča se narava. Ponazarjajo jih Sakamotov redkobesedni klavir ter Fenneszeve minimalistične elektronske intervencije. Avtorja drobencljata na mestu, naslanjata se na preteklost in gledata v prihodnost. Album drobnih premikov nas zapelje s subtilnimi zvočnimi slikami, ki pa nikoli ne zaživijo v polnem zamahu. Saj veš, tiha voda bregove dere ...
-
Kulturno zategovanje pasu?
Lani je odločitev vlade, da pri krčenju proračuna bistveno bolj poseže v kulturni kolač kot v druge resorje, povzročila splošno nezadovoljstvo. Oglasili so se na kulturnem ministrstvu in tudi predstavniki „kulturnih manjšin“. V Sloveniji jih zastopa društvo Asociacija, ki združuje 80 nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture. Nezadovoljni s proračunskim rezom so se organizirali in v nekaj dneh s peticijo zbrali okoli 7000 podpisov. Rebalans proračuna naj bi kulturo najprej prikrajšal za 38 milijonov evrov, nato za 19, nazadnje jih je odškrnil „le“ 16.
-
Atlas Sound: Parallax
Nekaj zasanjanega in otožnega obdaja tokratni soloizdelek vsestranskega Bradforda Coxa. Frontman zasedbe Deerhunter nas zapeljuje z milozvočnimi rockovsko obarvanimi melodijami, ki se naslanjajo na glasbene vzorce sedemdesetih let. Akustični album, tretji po vrsti, prinaša ducat komadov, ki zapeljejo s preprostimi folk prvinami, delikatnim vokalom in subtilnimi elektronskimi zvoki. Mojster v enem se sprehaja po polju izpraznjenosti in osamljenosti. Poln nostalgije se poslavlja in ga poklanja pokojni prijateljici in pevki Trish Keenan, ki je navdih tega nezemskega ploščka, ob katerem si lahko ližemo rane in upamo na boljši jutri.
-
The Black Keys: El Camino
Ameriški duet The Black Keys je svoje začetke izrisal leta 2002. Izredno uspešna, v Ohiu odraščajoča kreativna naveza že od takrat odločno posega po elementarnih rockovskih obrazcih in fanta to dokazujeta tudi s tokratno ploščo. Potem ko sta bila od izida zadnjega albuma neprestano na poti, sta po turneji nadaljevala ustvarjalni trenutek in se zapodila v studio.
-
-
Kate Bush: 50 Words for Snow
Po šestih letih premora je angleška glasbenica letos postregla že z drugim ploščkom. Album, posvečen snegu, izriše simfonično, jazzovsko obarvano zimsko pokrajino, dolgi, grozeče zasanjani komadi pa se stekajo drug v drugega. Samoukinja izrazitih vokalnih sposobnosti lahkotno preskakuje z visokega glasu na nižjega, tega pa pospremi s subtilnimi klavirskimi vložki, oplemenitenimi z elektroniko in redkobesednimi tolkali ter gostujočimi vokali. Posodijo jih Andy Fairweather Low, Elton John in igralec Stephen Fry, ki se pojavi v naslovnem komadu. Album v izrazni maniri osemdesetih let popelje na senzualno zvočno popotovanje po pravljičnem svetu temačnih zimskih bajk.
-
Björk: Biophilia
Pri Björk so pričakovanja vedno velika. Tudi tokrat, ko je islandska glasbenica v pokušino ponudila nov glasbeni posladek, ni bilo nič drugače. V bogati 25-letni glasbeni karieri je že ničkolikokrat dokazala, da se ne boji novega in neznanega. Ob izdaji tokratnega eksperimentalnega izdelka, ki sledi njenemu zadnjemu, leta 2007 izdanemu ploščku Volta, smo si še prav posebej meli roke. Biophilia je njen osmi album po vrsti in prvi, ki je nastal v sodelovanju z Applom. Plošček, ki v svojem bistvu ne ponuja zgolj zvočnih užitkov, je pravzaprav multimedijski projekt. In ko izvemo, da je razlaga izraza Biophilia instinktivna povezanost vsega živega, ni njena odločitev, da zaplava v nove vode, nikakršno presenečenje. Še posebej, ker se tudi glasbena industrija v času digitalizacije pospešeno ukvarja z razmislekom o novih poteh.
-
Nov mestni minipleks
Pred desetimi leti, ko je nastal multipleks v nakupovalnem središču na obrobju Ljubljane, so se začele kinodvorane po mestu zapirati. Nedavno je umrl še zadnji komercialni kino zunaj BTC-ja, Kino Vič. Zdaj je tam klub Cirkus. V širšem središču Ljubljane sta tako ostala le še prenovljena Kino Dvor in Center urbane kulture Kino Šiška, ki vsak po svoje, prvi kot art, drugi kot občasni kino, nadaljujeta nekdanji kinozgodbi. Znova pa je zaživel pred tremi leti zaprti Kino Komuna. S filmi streže tudi Kinoteka.
-
David Lynch: Crazy Clown Time
Če smo pričakovali, da bo kultni režiser, ki se je že preizkusil tudi kot glasbenik, s prvencem pogrnil na vsej črti, smo se zmotili. Plošček, ki ga avtor označuje za moderni bluz in najbolje deluje kot celota, vpelje vokalistka skupine Yeah Yeah Yeahs Karen O, ki glas posodi komadu Pinky’s Dream. Vokalne akrobacije nato v celoti prevzame Lynch in s popačenim vokoderskim vokalom, zasanjanimi sintetizatorji ter uporabo električnih kitar popelje do konca trip-hopovsko, na trenutke elektronsko obarvane plošče. Lynch praviloma suvereno streže z ikonično filmsko glasbo, ki narekuje atmosfero vsakega njegovega filma, a tega, žal, ne moremo reči za tale nekoliko melanholičen plošček. Kljub temu bo gotovo zadovoljil njegove fene.
