Katja Perat
-
Ko so Avtomobili, eden najbolj dolgoživih rezultatov jugoslovanskega novega vala, 24. januarja nastopili na odru ljubljanske Drame, sva s prijateljem ugotavljala, da je to bend, ki bi moral polniti stadione. Danes Novogoričani z več kot tridesetletno glasbeno kariero blago brlijo v kolektivnem spominu slovenstva, skoraj vsak bi si znal zagodrnjati kakšen njihov komad o minevanju in žalosti, malokdo pa zares ve, komu ga pripisati. Njihov pevec in tekstopisec Marko Vuksanović ali najlepši glas slovenskega rokenrola danes hodi spat ob devetih zvečer, veliko bere in v spomin na nedokončani študij sociologije tu in tam navrže kakšno marksistično referenco.
-
V zadnjih izdihljajih 7. februarja, tik pred začetkom osrednjega slovenskega kulturnega praznika in tik po zaključku državne proslave, s katero smo ga vajeni obeleževati, je po spletu zaokrožila izjava režiserja te iste proslave, Mareta Bulca, ki je v naslednjih dneh dosegla visoko stopnjo viralnosti. V svoji poslanici je režiser gledalcem prešernega programa RTV SLO namreč sporočil, da so od njegove zamisli za proslavo ostale le kosti, meso pa je z njih izbrisala cenzura Upravnega odbora Prešernovega sklada, s prof. dr. Janezom Bogatajem na čelu. In kaj se je pravzaprav dogajalo?
-
Javier Cercas ni Katalonec, a že vse življenje živi v Kataloniji. Ni angažiran pisatelj, a je svojo pisateljsko kariero zgradil na romanih, ki se ukvarjajo z družbenopolitičnimi vprašanji. Ko je bil majhen, je bil postmodernist, a je to otroško bolezen pustil za sabo. Vojaki Salamine, njegov roman o vojaku, ki med špansko državljansko vojno reši življenje španskemu fašističnemu pesniku Sanchezu Mazasu in blago depresivnemu novinarju, ki desetletja kasneje poskuša ugotoviti, zakaj, imamo tudi v slovenščini. Tako bomo morda izvedeli, kako je ta knjiga, za katero je založnik napovedal, da jo bo morda prelistal ducat nostalgičnih upokojencev, postala knjižna uspešnica. Za vas sva z njenim avtorjem, ki je Ljubljano obiskal v času Slovenskega knjižnega sejma, spregovorila nekaj besed o meji med resničnostjo in fikcijo, demokracijo in fašizmom in o nenavadni podobnosti med tenisom in junaštvom.
-
Imela sem posebno srečo: Ano Karenino, drugi poskus Dušana Jovanovića v desetih letih, da bi na oder ljubljanske Drame spravil Tolstojevo klasiko, sem si ogledala v polni dvorani dolenjskih gimnazijcev. Vestne profesorice so jih kot drobnico privedle gledat predstavo, posvečeno enemu izmed romanov, ki sta letošnje maturitetno čtivo. Ker ni nobene grožnje na svetu, ki bi večjo skupino dijakov na kupu pripravila do tega, da bi bili tiho, sem bila sprva nekoliko živčna. Kmalu pa se je izkazalo, da je bil vsak strah odveč: njihovo navijanje, cmokajoče oponašanje zvoka poljubov med ljubezenskimi prizori in občasni komentarji so bili daleč najboljša stvar, ki sem ji bila priča v naslednjih treh urah.
-
Miljenko Jergović je eden najproduktivnejših hrvaških piscev in najprepoznavnejših hrvaških družbenokritičnih kolumnistov, čeprav vztraja pri tem, da ni Hrvat. Rojeni Sarajevčan si je prepoznavnost pridobil s kratkoproznim prvencem vojnih zgodb, ki sliši na ime Sarajevski Marlboro, od nedavnega pa nam je v slovenščini na voljo tudi zbirka njegovih zapiskov s poti, Levijeva tkalnica svile. Je prevelik cinik, da bi bil jugonostalgik, vsemu navkljub pa odkrito priznava, da je šlo od padca Berlinskega zidu do danes z vsemi nami samo strmo navzdol. Pred vami je družbeni pomenek, časi so preveč kritični, da bi kaj dosti razpravljala o literaturi.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Družba
Stari nergač je izdal novo knjigo! Menda je prav taka kot prejšnje! A na drugačen način! Kaj ti bo diverziteta, če razpolagaš z golobkim razumevanjem človeške narave!
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Kultura
Mladinin arhiv hrani dragocen dokument: poročilo o tem, da je Blaž Ogorevc na večerjo peljal Jana Plestenjaka, in kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, je na ekskluzivno druženje povabil še Erika Valenčiča. In če zgodovina pogoltne vse, kar je bilo tistega večera izrečeno, naj se ohrani vsaj trenutek, v katerem je Valenčič Ogorevcu glede Plestenjaka dahnil usodni: »Saj sploh ni tako neumen.« In res ni. Jan Plestenjak, eden prepoznavnejših slovenskih estradnikov in najbližje, kar Slovenci pridemo konceptu latino loverja, je o samem sebi in svetu, v katerega je bil vržen, do svojih štirideset in nekaj let že marsikaj razmislil. Nekaj tega sva za vas predebatirala v pomenku, ki je zdaj pred vami.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Kultura
Tisto, o čemer ne moremo govoriti
Pred kratkim je Cankarjeva založba na slovenski literarni trg končno spravila drobec tistega, kar smo že nekaj časa nestrpno pričakovali: Dneve zavrženosti Elene Ferrante. Prvič slišite? Hja, Elena Ferrante je tista razvpita italijanska avtorica, katere pravega imena še vedno ne poznamo, a se po literarnih kuloarjih zadnja leta vali kot nujnost, kot tisto, kar je treba brati, če se hočemo imeti za izobraženega človeka, še raje pa, če se hočemo imeti za zgledno feministko. Kot nekakšen intelektualni Seks v mestu. Po stopnji priljubljenosti, ne po dometu, se razume. Ob njenih prvih romanih – oba sta že doživela filmsko upodobitev – prvencu iz leta 1992 Nadležna ljubezen (Amore molesto) in Dnevih zavrženosti (I giorni dell’abbandono), ki so sledili po deset-
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Kultura
Pascal Bruckner, francoski pisatelj in filozof, ki smo ga pred nedavnim poslušali na Slovenskem knjižnem sejmu, veliko vlaga v svojo kontroverznost. Rad postreže z zaključki, ki v bes spravljajo levico in desnico, je neoliberalec, ki prisega na socialno državo, in svetovljan, ki prezira multikulturalizem. Piše o prisilni sreči poznega kapitalizma in občutkih krivde, ki tarejo zahodnjake, o blišču in bedi svobodne ljubezni, v avtobiografskem romanu Pridni sinko (ki je v prevodu Jaroslava Skrušnega letos izšel pri založbi Modrijan) pa tudi o obračunu s pokojnim očetom, nasilnikom in antisemitom, človekom, ki mu nikdar ni hotel postati podoben. Za vas sva se pomenila o tem, kako mu uspeva.
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Kultura
Eric Jarosinski - @NeinQuarterly
Morda ne veste, kdo je Eric Jarosinski, če zahajate na Twitter, pa ste bržkone že slišali za @NeinQuarterly. Profil, ki ga krasi karikatura nekoliko nataknjenega nemškega filozofa in teoretika kritične misli Theodora W. Adorna z monoklom, svojo vsebino pa trži pod geslom kompendij utopične negacije.
-
30. 10. 2015 | Mladina 44 | Kultura | Portret
Polona Juh je ženska, za katero se zdi, da ima vse pod nadzorom. Govori v neoporečni slovenščini, njena telesna govorica jasno priča o tem, da je, preden je postala igralka, resno razmišljala o karieri balerine, način, na katerega danes pripoveduje o svojem delu, pa izraža tudi to, da kljub talentu za svoje uspehe dela in da, ko dela, dela predano.
-
16. 10. 2015 | Mladina 42 | Kultura
Te dni se je kot gostja Stripolisa pri nas mudila Nina Bunjevac, avtorica grafičnega romana Očetnjava, o katerem pohvalno govorijo mediji velikega formata. Je hči terorista in četniške ikone Petra Bunjevca, ki je – dokler ni nekega dne leta 1977 v neki kanadski garaži, menda po nesreči, eksplodirala bomba – pomagal kovati nacionalistične velikosrbske načrte. Ti so vključevali zrušitev komunistične oblasti in ponovni vzpon Kraljevine Jugoslavije, s svojo odsotnostjo pa je dal podlago delu svoje hčerke. Nina Bunjevac poskuša razumeti, kako intimno vpliva na politično in obratno. Je Kanadčanka, Srbkinja ali – še najraje – Jugoslovanka.
-
2. 10. 2015 | Mladina 40 | Kultura
Zadnji dnevi Festivala Ljubljana so potekli v duhu nove inkarnacije Fausta Tomaža Pandurja. Faust je domnevno Pandurjev večni motiv in slišati je, da se ga bo, če bo še kdaj priložnost, z veseljem spet lotil. Prvič ga je razstavil leta 1990 na odru SNG Maribor, nato lani v Madridu, letos pa je sklenil špansko različico, prirejeno za ljubljansko Dramo, ponuditi še ljubljanskemu občinstvu.
-
25. 9. 2015 | Mladina 39 | Kultura
Ta zgodba se lahko začne, razvije in konča na tri različne načine.
-
18. 9. 2015 | Mladina 38 | Kultura
Prejšnji četrtek smo si na odru ljubljanske Stare elektrarne ogledali »prvo ’postdramsko’ premiero« Mini teatra v novi sezoni, delo neumljivega formata s pompoznim naslovom Kapital, ki je bilo spočeto v okviru mednarodne delavnice za povezovanje mladih evropskih igralcev L’École des maîtres, na svet pa so ga spravili režiser Ivica Buljan in igralska zasedba dvajsetih mladičev, ki so jih uvozili iz šestih evropskih držav: Hrvaške, Italije, Portugalske, Belgije, Francije in mile naše domovine, ki je darovala Benjamina Krnetića.
-
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Kultura
O nikomer ne vemo manj kot o svojih starših
Nina Bunjevac je srbska Kanadčanka ali kanadska Srbkinja, kakor se vzame. Rodila se je leta 1973 v Kanadi, se dve leti kasneje preselila v Jugoslavijo in se v njenih zadnjih izdihljajih leta 1990 preselila nazaj v Toronto. Po dveh letih šolanja na Šoli za uporabne umetnosti v Nišu je študij končala na Ontarijski univerzi za umetnost in oblikovanje. Je stiparka velikega formata, ki je bila za svoje delo nagrajena v obeh domovinah. Tako ni čudno, da je Očetnjavo natisnila založba Random House, Guardian in New York Times pa sta jo uvrstila med deset najboljših stripov lanskega leta. In o čem pripoveduje zgodba, ki sta jo strokovna in laična javnost s takim veseljem pohrustali? O razlogu za Ninino razseljenost, za nestabilnost njenega doma, za njeno osamljeno iskanje srbskih bifejev na kanadskih tleh, za leta njenega nacionalizma, na katera danes gleda s pridržkom. O njenem očetu, srbskem teroristu.
-
4. 9. 2015 | Mladina 36 | Kultura
Vsi vemo, Morrissey je včasih pel pri skupini The Smiths. Tisti kultni manchestrski skupini, ki ji je v pičlih petih letih obstoja na sila netipični podlagi miline, bistrosti in žalosti uspelo zgraditi imperij, zaradi katerega se danes uvršča med najpomembnejše alternativne skupine vseh časov. Tisti skupini, ki je v thatcherjanski Angliji najbolje razumela, da se je proti hladu in krutosti z nečim treba boriti, in s čim bolje kot s šopkom rož, ki ti bingljajo iz riti, in z nežno besedo, ki se vsiplje z ustnic. Tisti skupini, ki nas je naučila, da so tudi revščina, družinsko nasilje, boj za pravice živali, predvsem pa nežna otožnost teme, ki jih je vredno povzdigniti v rock’n’roll. Prosil je, naj ga peljemo ven, se spraševal, kdaj pride ljubezen, bil nesrečen, na glas, predano, prepričano, iskal službo, jo našel in bil še bolj nesrečen, iskal slavo in zahteval pozornost, jo dobil, pa tudi ni pomagalo, leta so minevala, The Smiths so razpadli, žalost pa se je okrepila v zagrenjenost. A prizadevnost je ostala in obstala. Od takrat do danes mu je uspelo pridelati deset studijskih albumov, napisati Avtobiografijo, menda se zdaj loteva romana.
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Kultura | Portret
Malo omahuje, ko predlagam, da bi se dobila v Aniki, enem od konstitutivnih bifejev njegovega domačega Trnovega. Kmalu izvem, zakaj: pred leti so s fanti v procesu obrambe lokalne točajke pred zagrebškimi skini razdejali ves lokal in leta niso imeli vstopa. A zdaj, se zdi, je vse drugače. Piše se leto 2015 in Klemen Klemen, človek, ki je nekoč prepeval »živela svoboda, bolje šnopec kot voda«, je že enajst mesecev trezen človek.
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Kultura | Portret
Jela Krečič, novinarka, pisateljica, filmska teoretičarka
Takoj me popravi. Ni intelektualka. Ali se s tem označevalcem vsaj nikdar ni identificirala. Tako zlahka ga je zlorabiti, tako prepogosto se uporablja. Je pa vsemu navkljub doktorica, ki je svoje temeljno mišljenjsko orodje odkrila v teoretski psihoanalizi ljubljanske lacanovske šole. Velika ljubezen je vzniknila, ko je med študijem na Fakulteti za družbene vede odkrila Freuda, za njim še Lacana, potem pa spoznala, da se skozi vse to ne bo mogla prebiti sama in pristala je na Dolarjevih predavanjih na Filozofski fakulteti. Dobra šala, ki ji pravimo življenje, je hotela, da se je na koncu poročila z Žižkom.
-
7. 8. 2015 | Mladina 32 | Kultura
Pozabite na Stiega Larssona, skandinavska kriminalka ima novega kralja, ki sliši na ime Jo Nesbø. Nogometaš, ki mu je strgana kolenska vez preprečila cvetočo kariero, diplomirani ekonomist in frontman benda Di Derre, sicer pa eden izmed najbolj opevanih in najbolje prodajanih piscev kriminalnih romanov današnjega dne. Wikipedia, učiteljica nevednih, uči, da so do marca 2014 na Norveškem prodali tri milijone izvodov njegovih romanov, po svetu pa v prevodih v več kot 40 jezikov kar 23 milijonov. Reč gre skratka za med.
-
17. 7. 2015 | Mladina 29 | Kultura
Plonklistek za poletno branje 2015
Ve se: poleti se bere. Poleti svet miruje, samo kisle kumarice poganjajo iz kozarcev za vlaganje in s strani dnevnega časopisja, poleti si tudi tisti, ki dihajo na škrge, privoščijo dihati globlje in počasneje in si tveganju bankrota navkljub izborijo kakšen vikend na morju. Zato se poleti splača boriti za duhovno rast, kajti če nam je ne bo prinesla vročina, ki onemogoča fizično delo, bomo prisiljeni živeti z mislijo, da je za nas pod tem neusmiljenim nebom morda sploh ne bo.
-
17. 7. 2015 | Mladina 29 | Kultura | Portret
Barbara Pešut, pesnica, pisateljica, tekstopiska
Barbara Pešut piše. Piše besedila najodmevnejših slovenskih popevk, kot je evrovizijski hit Sester Samo ljubezen, piše poezijo, piše erotično prozo.
-
1. 7. 2015 | Družba
Štefka Drolc ima dvaindevetdeset let in več elana kot večina tridesetletnikov, ki jih poznam. Bere brez očal, vešče uporablja mobilni telefon, če bi ji kdo ponudil vlogo, ki bi jo očarala, je skoraj zagotovo ne bi zavrnila. Govori se, da je ena največjih slovenskih igralk. Upodabljala je ključne figure slovenskega nacionalnega nezavednega s Cankarjevo materjo na čelu, igrala v prvem slovenskem igranem celovečercu Na svoji zemlji, svoj pečat je pustila na treh velikih odrih – mariborskem, tržaškem in ljubljanskem. Njen glas je močan, četudi nežen; ko se razgovori, tu in tam zanosno udari po mizi. Ko pripoveduje, se zdi, kot da obnavlja spomine, ki jih je vredno obdržati, in tiste, ki jih je nujno, čeprav bi jih bilo verjetno lažje pozabiti. A dober igralec, verjame Štefka Drolc, z bolečino krepi svoj talent. Ko jo vprašam, ali v življenju nastopi trenutek, ko se človeku zazdi, da je doživel dovolj, reče, da se temu trenutku počasi bliža. In čeprav o sebi brez prevelikih zadržkov pove marsikaj, da jasno vedeti, da svojega življenja ne bi rada mitologizirala. Rada bi ohranila takšnega, kakršno je. Lepo, okrutno in bežno.
-
1. 7. 2015 | Družba
Na vrtu družinske hiše, ki jima je s partnerjem Boštjanom Gombačem še vedno ni uspelo prodati, da bi se odrešila prisile posojil, sedi v modni obleki. Ker bi rada nekoliko rehabilitirala svojo lepoto po tem, ko je javno spregovorila o debelosti. Ivano Djilas že leta poznamo kot gledališko režiserko, ki je v devetdesetih letih emigrirala iz srbskega političnega kaosa in si v Sloveniji ustvarila kariero, družino, življenje in dobršen del identitete. Zadnje leto pa jo spoznavamo tudi kot avtorico zapisov Skriti strahovi na javnih krajih, pronicljivih kolumn, ki skušajo loviti krhko ravnovesje med intimno in družbeno relevantno perspektivo vseh mogočih kriz.
-
26. 6. 2015 | Mladina 26 | Kultura
Še preden smo si dobro opomogli od Ni je več Gillian Flinn, je pred nami že nov kriminalni bestseler velikega formata, Dekle na vlaku. Začenja se šušljati o novem žanru, etiketiranem z oznako domačijski noir. Družinsko nasilje se zadnja leta očitno dobro prodaja.
-
12. 6. 2015 | Mladina 24 | Kultura | Portret
Simona Semenič, dramatičarka, dramaturginja, režiserka, performerka
Po Ljubljani kroži anekdota o tem, kako je Simona Semenič, takrat nadobudna študentka dramaturgije na AGRFT, profesorju Dušanu Jovanoviću na poizvedovanje, kdo je njen vzornik, navrgla nepričakovan odgovor – Monica Lewinsky. Bila je predvsem provokacija, pove danes. Akademija je bila seksistično okolje, ki je kar klicalo po tovrstnih intervencijah. Ob tem se ji je zdelo sijajno, da se tajnica ni zbala veličine nedotakljivega človeka in si je drznila izpostaviti se. A Simonina subverzivna feministična gesta ni naletela odprta ušesa. Dušan Jovanović je ponorel.
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Kultura
Predzadnji dan gledališkega festivala Prelet pridemo v Gledališče Glej. Urška Brodar prijazno pove, da bomo začeli s petnajstminutno zamudo. Ura mine, prerinemo se v dvorano, Jure Novak nas prijazno pozdravlja, deli šampanjec, blazinice, vabi, da se posedemo okrog orjaške postelje, ki prostoru kraljuje, kot bi bil garsonjera kakšnega kulturnega delavca, ne pa gledališče. Navsezadnje, nas opozori Novak, nismo prišli na predstavo. Prišli smo na rojstni dan Katarine Stegnar. In pride Katarina, nas prijateljsko objema in poljublja, vesela je ali pa veselje vsaj dobro imitira. Zabava presenečenja res ni ena tistih stvari, ki puščajo obilico svobode slabi volji. Potem pa rez. Zabave je konec, šli smo domov, čeprav še vedno sedimo na blazinicah ob vznožju postelje, Katarina in Jure sta kot da ostala sama. Vadila bosta. Čez dva dni imata premiero, uprizarjala bosta Dürrenmattovo Naročilo. Delati je treba trdo, premakniti je treba nekaj meja, tako v sebi kot za druge, treba se je naprezati, zgolj sodelovati ni še nikogar rešilo gotovega propada. Prijateljski ton se je skupaj z našo vključenostjo ugreznil v tla, nadomestila ga je nekakšna obupana različica zagrizene tekmovalnosti, lastna ljudem, ki vedo, da je to njihova zadnja priložnost. Lahko bi si mislili. Toliko prijaznosti na kupu še nikoli ni napotovalo na nič dobrega.
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Kultura
Dobiva se v Bifeju pri Alzheimerju, kot ljubkovalno pravi kavarni doma starejših občanov, v katerem ima varovano stanovanje. Ob pol treh, da lahko v miru pogleda Sulejmana veličastnega, si obriše solze in popravi ličilo. Čeprav je dobro razpoložena, je nervozna. »Muce mi bodo pomrle od žalosti, kar naprej imam neke opravke,« reče in se zakolne, da jim bo na poti v Žabjo vas, kjer še vedno stoji njena rezidenca, kupila pol kile faširanega mesa, da se jim malo oddolži. Svetlana Makarovič, temna diva slovenske poezije, je pri svojih šestinsedemdesetih v polnem pogonu. Pred njo so trije projekti: nova knjiga, nova opera, koncert njenih šansonov. Premiere, tiskovne konference, recitali. Delo, ki ga ni nikdar dovolj, umetnost, ki hoče biti narejena, občinstvo, ki jo terja zase. Dokler še lahko daje, bo dajala. Mir in počitek, se zdi, bosta zagotovljena posthumno.
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Kultura | Portret
Nina Ivanišin je izpričana zapečkarica. Iti neobremenjeno na kavo, preživljati čas z bližnjiki, ostati doma kljub mikom tujine so stvari, s katerimi ne le shaja, marveč se zdi, kot bi si zanje prizadevala. Do intervjujev je zelo zadržana, saj verjame, da za njeno delo niso bistveni. Nobene potrebe ni, da bi imelo občinstvo vpogled vanjo kot zasebnico, da bi zmoglo razumeti ali ceniti njeno delo. Zelo ji ustreza, da fenomen rumenega tiska v slovenskem prostoru še ni doživel polnega razcveta in da ima igralka, razen če ji to ni v posebnem interesu, pred preveliko medijsko pozornostjo lahko popoln mir.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Kultura
Če sta Republika Slovenija in njena nacionalna televizija kdaj premogli kakšno zvezdo, ta gotovo nosi ime in obličje Miše Molk. Počela je že praktično vse: vodila, urednikovala, varovala gledalčeve pravice, čakamo le še, da se preizkusi kot direktorica. Na terasi nekdanjega hotela Turist, s pročeljem nacionalke za kuliso, sva se malo pomenili o kakovosti razvedrilnega programa, konservativnosti in dolgčasu, teku za vozom, osamljenosti in sublimaciji spolne energije.
