Grega Repovž
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Uvodnik
O nujnih ukrepih, ki bi ustavili podnebne spremembe, se je najbolje pogovarjati poleti. Vsi, razen resnično trdobučnih in grimsov, poleti razumemo, da se razmere spreminjajo. In vsi vemo, da to, kar se nakazuje v prihodnosti, res ni dobro. Vendar se skoraj vse razprave tudi v javnem prostoru hitro ustavijo pri vprašanju potrošnje in ekonomije. A že to je dobro. Zmanjšati porabo. Se odpovedati nekaterim danes samoumevnim, z vidika vplivov na okolje pa pregrešnim, norim navadam. Pogovor o zmanjšanju porabe plastike razumejo vsi, otroci v vrtcih se o tem posredno učijo že prvo leto v jaslih. Da je samoumevnost rabe avtomobilov in letal vprašljiva, tudi razumemo vsi, čeprav je le malokdo kaj v resnici spremenil.
-
12. 7. 2019 | Mladina 28 | Uvodnik
Visoki funkcionarji te države naj bi bili tudi razmišljevalci. Od predsednika računskega sodišča bi na primer pričakovali, da bo razmišljal o prihodnosti, da bodo torej poročila računskega sodišča na primer že merila ogljični odtis naložb države. Taki so namreč po Evropi predsedniki računskih sodišč. Ne vsi, veliko pa jih je takih. Najznamenitejši med njimi je sir John Bourn, dolgoletni predsednik britanskega računskega sodišča (do leta 2008), ki je uvedel nenavadne revizije vrtcev, vlakov, muzejev in podobnega in povzročil pravo revolucijo po vsem svetu. Britansko računsko sodišče se je takrat prenehalo ukvarjati zgolj z vprašanjem, ali je bil vsak funt pravilno porabljen, ampak se je spraševalo tudi o tem, kako zadovoljni so na primer otroci, ko obiščejo galerijo Tate. Se dobro počutijo? Ali razumejo napise, ki so pod eksponati? Kaj naredijo, če jim je dolgčas? Predvsem pa se je računsko sodišče z Bournom začelo ukvarjati z vprašanjem, zakaj sploh je država, kaj je njen namen.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Uvodnik
V dneh po izbiri vodilnih kadrov Evropske unije za prihodnjih pet let smo tudi v Sloveniji slišali, kako slabo je, da na pomembnem položaju ni nobenega kandidata iz Vzhodne Evrope. Da bi bilo simbolno to dobro, da se pokaže spoštovanje do novih članic.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Uvodnik
Leta 2017 je izšla knjiga staroste slovenske ekonomije Jožeta Mencingerja Udba in bela tehnika. Gre za izbor njegovih člankov in predavanj od leta 1988 do izida, vsebinsko pa za enega najboljših učbenikov slovenske sodobne zgodovine, pri čemer je Mencinger seveda izreden pisec in je branje človeku tudi v užitek. No, a čeprav je ta knjiga zgodovina te države, naj vas to ne zavede: ob branju se človek ne počuti prav nič zaneseno in ponosno, ampak mu je na trenutke malo nerodno, pretežno pa kar zelo. Morda bi prav zato morala biti knjiga Udba in bela tehnika obvezno branje za vsakogar, ki bi rad bil javni uslužbenec, poslanec, minister ali premier. Zlasti slednji bi knjigo morali jemati kot brevir, kot žugajoči zgodovinski spomin, ki jih opozarja, da niso prvi na tem položaju in da niso prvi, ki delajo neumnosti, ki jih sicer znajo zlahka in energično utemeljevati, le neuki (ali pa zavedeni) narod je vedno znova nerazumevajoč.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Uvodnik
»Glede na včeraj videno v oddaji o sanaciji bank bi moral SDH krepko razmisliti o nadaljevanju prodaje Abanke. Zlasti ne vprašljivim skladom. Prakse tedanje Evropske komisije so bile močno nenavadne.«
—Premier Marjan Šarec 7. junija še ne ve, da bo 19. junija prodal Abanko
-
14. 6. 2019 | Mladina 24 | Uvodnik
Evropska visoka politika je v teh dneh – že vsaj petič – dvignila roke in dokončno obupala nad Veliko Britanijo. Potrpežljivost, s katero so evropske države prenašale norost Velike Britanije in upale, da bo morda v zadnjem trenutku – in zadnjih trenutkov je bilo v tem letu veliko – prišlo do streznjenja na Otoku, je vredna Nobelove nagrade za potrpežljivost. Če bi seveda obstajala.
-
14. 6. 2019 | Mladina 24 | Politika
Ni ga župana, ki bi znal narediti skvot
Župan Zoran Janković ni in nikoli ne bo tisti turist, ki gre na dopust v prestolnice in mesta. V bistvu mu nič ni bolj tuje kot prav ti turisti, od katerih živi Ljubljana in zaradi katerih se je v prestolnici zgodil tak neverjeten razcvet. Zoran Janković zato ne razume, da nobenega mestnega turista v Lizboni ne motijo zlizane in neravne granitne in marmornate kocke. Seveda jih živcirajo, seveda marsikateri tudi pade in nekateri zaradi kock končajo na urgenci – tako kot marsikateri meščan Lizbone –, ampak če ne bi bilo teh kock in teh šlampasto pobarvanih fasad, vonja po mestu, pralnem prašku in avtomobilskih izpuhih ( ja, tudi tega), bi bila Lizbona neko drugo mesto. Ni bolj groznega za mestnega pohajalca, kot da mora sedeti med samimi turisti. Ni ga bolj groznega občutka za tega turista, kot da začuti, da je nekdo to mesto prilagodil njemu, turistu.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Uvodnik
Prav čudna razprava se je vnela v tej državi – kdo bo komisar v evropski komisiji. Ne, kako zastaviti, da bomo imeli večji vpliv v evropski komisiji. Nihče ne govori o tem, kako bi z izbiro morda vplivali na politično usmeritev komisije in unije. Nič od tega.
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Uvodnik
Pretenciozno bi bilo napisati, da je bil izid Levice na volitvah pričakovan, so ga pa nakazovale javnomnenjske raziskave. Razlogov za neuspeh je več.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Uvodnik
»Nikoli ne padeš v isto brezno. Zato pa vsakič padeš na enak način, napol smešen, napol zgrožen.« To so besede iz zaključnega odstavka izjemne in pretresljive knjige Dnevni red Érica Vuillarda (Beletrina, 2019), ki v počasni človečnosti, normalnosti, mirnem toku in zato neizmerni grozljivosti opisuje uvod v drugo svetovno vojno. A naj bo ta zaključni stavek le izhodišče.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Uvodnik
Še ograj, še vojakov, še policistov
V Mladini smo oktobra 2015, ko je Cerarjeva vlada začela v varovanje meje vključevati vojsko, ograje pa še ni bilo, zapisali: »Če bo tudi Slovenija postavila ograjo, bodo begunci iskali naslednji najboljši prehod. In kaj bomo potem, ko bodo vseeno prehajali mejo? Bomo nanje streljali?« Zdaj smo v tem položaju. Kljub veljavni zakonodaji in podpisanim mednarodnim konvencijam slovenska vlada ne izvaja azilne politike, temveč begunce zavrača, jim preprečuje, da bi zaprosili za azil, temelj njenega ravnanja pa je javnosti prikrito navodilo. Na meji imamo panelno ograjo in rezilno žico, tam patruljirajo policisti in vojaki. A begunci so vse bolj prisotni, lahko jih srečamo kjerkoli. Če smo prej vedeli, kje so, če so bili prej obravnavani v zakonitih postopkih, zdaj ni več tako. Večina v Slovenijo pride ilegalno, zgodilo se je točno to, na kar smo opozarjali in bili deležni očitkov, da ne razumemo razsežnosti dogajanja.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Uvodnik
V sredo so v državnem zboru na odboru za zdravje zavrnili predlog domnevno usklajenega amandmaja koalicije, s katerim bi zdravstvenim domovom in drugim zdravstvenim institucijam preprečili hitro privatizacijo zdravstvenega sistema. Kot je zdaj jasno (ne nazadnje so to zapisali v svoje pogajalske zahteve), zdravniške organizacije poskušajo prisiliti državo, vlado in ministrstvo za zdravje, da bi zdravnikom dopustili, da z zdravstvenimi zavodi sklepajo individualne poslovne pogodbe. Da postanejo zdravniki podjetniki. Da torej ne bi bili več zaposleni, ampak poslovni partnerji, ki se sami pogajajo za plačilo in seveda tudi za obseg dela. Pri tem namreč manipulirajo s svojimi kolegi, bolniki in javnostjo.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Uvodnik
Že dolgo nismo imeli pred sabo dokumenta, ki bi tako jasno razkrival dejanski način dela evropske komisije, kot je ovadba slovenskih kriminalistov zoper nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca (in soodgovorne). Slovenski kriminalisti so opravili izjemno delo, ovadbo bi bilo treba nemudoma prevesti in poslati vsem medijem in institucijam v Evropi, zlasti pa kriminalistom v Belgijo in Nemčijo. To ni slovenski škandal, zaradi dokumenta bi morale evropske države skupaj izvesti veliko preiskavo delovanja evropske komisije. Pri čemer je Jazbec, prvo ime na ovadbi, dejansko le nevestno opravljal svoje delo – oziroma izpeljal, kar so od njega zahtevali, čeprav je vedel, da za to ni temeljev. Verjetno za to ni dobil niti evra, ampak je tako ravnal, ker je pač prevzeten in častihlepen. Nobene strokovne, kaj šele avtonomne drže ni izkazal, vedel se je podrejeno.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Uvodnik
Ob razglasitvi sodbe v primeru Milko Novič (nedolžen) smo se mediji znašli v težavah. Pred sabo smo imeli primer obravnave umora direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika in nenavadno (ponovljeno) sojenje sodnika Zvjezdana Radonjiča, ki je primer zoper Noviča vodil čudno, predvsem pa ni naredil dovolj, da bi odstranil dvom o svoji pristranskosti. Na Mladini smo se na primer obregnili ob dejstvo, da je brez pomisleka za izvedenca angažiral človeka, ki je prek politične stranke neposredno povezan z Novičem, oba sta namreč jasno povezana s stranko SDS, ki se je tudi sama zelo angažirala pri branjenju svojega člana Noviča. In ko so stvari postajale vse bolj neobičajne, se je Radonjič odločil, da ta proces zaključi bliskovito, onemogoči večino zaslišanj. Kako, zakaj bi nekdo tako ravnal v enem najbolj zapletenih primerov v zadnjih letih?
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Uvodnik
Bolj nori ko so časi, modrejše voditelje potrebujejo države. Zlasti majhne.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Uvodnik
Kje so meje sindikalnega boja? Sindikati morajo pogosto hoditi po robu, da izsilijo spremembe položaja zaposlenih, ki jih zastopajo. Včasih so na primer stavke tudi nezakonite. A to je del sindikalnega boja. Na drugi strani so namreč močnejši nasprotniki, uprave družb ali vlade. Uprave in države imajo že v izhodišču večjo moč, dostop do boljših (in dražjih) svetovalcev in pravnikov, tudi zakonodaja je pogosto na strani delodajalcev. V dobi neoliberalizma se je položaj zaposlenih in sindikatov še poslabšal, zlasti v zasebnem sektorju. Sindikalni boj je dandanes otežen. Pri tem je vseeno pomembno, da se vsi sindikati držijo neke elementarne etike – vsakršno presežno izigravanje sindikalnih pravic namreč na koncu lahko škoduje vsem zaposlenim in sindikalnemu boju.
-
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Uvodnik
Ko je v ponedeljek, 25. marca, na uredništvo Mladine prispelo protestno pismo madžarske veleposlanice v Ljubljani Edit Szilágyiné Bátorfi, ki je Mladini očitala, da je naslovnica z upodobljenim madžarskim premierom »prestopila vse meje, je nezaslišana in obenem obžalovanja vredna«, smo bili na uredništvu malce presenečeni. »Protestiram proti načinu, na katerega ste upodobili predsednika Vlade Madžarske. Nezaslišano in nesprejemljivo je, da predsednika vlade države, ki je zaveznica Slovenije v EU in v Natu, enačite s pripadniki mračnih sil preteklosti!« Presenetil nas je namreč jezik, ki je spominjal na neki drug čas ter tako nazorno razkrival naravo madžarskih oblasti in tudi veleposlanice same. Pismo je bilo še en kamenček v mozaiku, ki tako jasno kaže, s kakšno politiko imamo opravka v sosednji državi in kaj se je zgodilo v državi Evropske unije, ki naj bi bila nekakšna zveza demokratičnosti. In pismo je bilo še en dokaz, kakšna sramota je, da Evropska ljudska stranka ni zbrala moči, da bi izključila Fidezs Victorja Orbána iz svojih vrst – o čemer je govorila naslovna tema, ki je razburila madžarsko politiko.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Uvodnik
Včasih se zdi, da je Slovenija od informacij odrezana država. Da nimamo internetnih povezav, da nimamo podatkov o tem, kaj se dogaja v drugih državah, da časopisi v to državo iz tujine ne prihajajo, da ne obstajajo nobeni primerljivi podatki, da z drugimi besedami živimo v kapsuli, v katero ne prodre nobena informacija. Zlasti ko gre za ekonomijo. In tako se nam je pretekli teden lahko zazdelo, da smo pred gospodarskim zastojem, kolapsom, da imamo noro visok primanjkljaj, zaradi katerega je državni proračun neustaven. A priča smo bili le še enemu katastrofičnemu laganju. In zakaj potem vsi ostali ponavljajo te popolne neumnosti in sodelujejo v tem neverjetnem katastrofizmu. Zakaj? Zakaj se raje ne ukvarjajo s športom? Zakaj Rosvita Pesek raje ne organizira koncertov – če se ji ne da prebrati niti enega resnega članka o stvareh, o katerih pripravlja prispevke? Saj je to tudi častno delo – in tudi obvlada ga.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Uvodnik
V sredo je bil končno podpisan sporazum med vladnimi strankami in opozicijsko Levico. Vodja poslanske skupine Socialdemokratov Matjaž Han, stranke, ki je zadnja negodovala zaradi sporazuma – vse ostale so tega jokerja izkoristile že prej, le Karl Erjavec se je vzdržal in svojim koalicijskim strankam jasno nakazal, da to preigravanje razume le kot merjenje dolžine kravat –, se seveda ni mogel vzdržati, da ne bi spet izrekel nekaj ponesrečenih pikrosti. Na primer, da ima Levica v koaliciji absolutno višji status kot SD. Da to govorijo v SDS in Gospodarski zbornici, razumemo – s tem namreč hočejo načenjati verodostojnost koalicije ter jeziti Hana in njemu podobne. Da se da Han, vodja poslanske skupine SD, tem izjavam sprovocirati, je seveda problem SD in njene izbire vodje poslanske skupine. Da vodja poslanske skupine SD v to dejanske verjame, pa je veliko hujši problem. To namreč očita stranki, ki nima niti enega ministra, ki nima niti enega vladnega vzvoda moči. Je to res višji status?
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Uvodnik
Šestega septembra 1930 so bili zjutraj ob 5. uri in 43 minut po končanem 1. tržaškem procesu na gmajni pri Bazovici ustreljeni Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, predstavniki slovenske zamejske antifašistične organizacije Borba. Rehabilitacija štirih antifašistov je že dolga leta želja slovenske zamejske skupnosti, saj so jih obsodili mimo (sicer vprašljive) takratne fašistične zakonodaje, ki je smrtno kazen predvidevala za tiste, ki bi ogrozili življenje kralja, kraljice, princa prestolonaslednika ali ministrskega predsednika. Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču ni bilo nikoli dokazano sodelovanje v teh dejanjih, ni pa dvoma, da so bili zelo aktivni, sicer ilegalni nasprotniki fašističnega režima, ki se je takrat že grobo znašal nad Slovenci na Tržaškem. Vsi dosedanji poskusi rehabilitacije štirih za slovensko skupnost nedvomnih junakov boja zoper fašizem so bili neuspešni.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Uvodnik
Staš Zgonik in Jure Trampuš v tokratni naslovni temi pišeta: »Za politike z omejenim mandatom je resno zmanjševanje izpustov prezahtevna naloga. Fosilna goriva še vedno preveč učinkovito poganjajo gospodarsko rast, da bi se jim bili pripravljeni odreči. Če bi želeli globalno segrevanje ozračja v primerjavi s predindustrijsko dobo zadržati pod dvema stopinjama Celzija, bi morale emisije toplogrednih plinov v prihodnjih desetih letih pasti za približno 25 odstotkov, do leta 2070 bi morale povsem izginiti.« A bistven je stavek: Fosilna goriva še vedno preveč učinkovito poganjajo gospodarsko rast, da bi se jim bili politiki pripravljeni odreči.
-
Leta 2006 je vlada Janeza Janše odpravila najvišjo, 50-odstotno dohodninsko stopnjo. Seveda, šlo je za spodbujanje najproduktivnejših, tehnične inteligence, ki bo sicer danes-jutri odšla iz države. A vlada je dejansko s to reformo razbremenila najbogatejše. Naslednjič smo to doživeli v času vlade Mira Cerarja, tudi slednji se je lotil razbremenjevanja »tistih, ki dosegajo višjo dodano vrednost«. In razbremenil predvsem najbogatejše. In enako bo storila vlada Marjana Šarca z napovedano davčno reformo. Argument, da to počnejo zaradi tehnične inteligence, inženirjev in tako dalje, je nesramen in ni vreden resne vlade. Ta vlada je v tem tednu naredila potezo, ki jo pomika na političnem parketu močno v desno, vprašljiva pa postaja koalicijska pogodba, ki smo jo doslej ocenjevali kot spodobno.
-
Velika priljubljenost predsednika vlade Marjana Šarca, njegove stranke in vlade si zasluži resnejšo obravnavo: to, kar vidimo, ni popularnost, ni všečnost, ampak je uspeh ideologije neke oblasti, ki se je zelo dobro ulegla na razmere v družbi. Da bomo razumeli, kaj se dogaja, bo treba uporabljati politična in ideološka očala, ne trženjskih ali kakšnih drugih, ki so jih ta teden na plano klicali mediji. Za politiko in ideologijo gre. Mimogrede: TV Slovenija postaja res bizaren medij. Naroči raziskavo pri Ninamedii, potem pa v Odmevih priredi trganje te raziskave na koščke. Pripravi izbor popevke za Evrovizijo, potem pa gostje v Odmevih razpravljajo, ali je bilo vse skupaj lažirano. Kdo na tem svetu to počne? Kdo sebe daje ves čas v nič in pri tem še misli, da je dober?
-
Antoniu Tajaniju smo lahko za njegov nastop v Bazovici hvaležni. Večina je namreč spregledala, da so v zadnjih štirih letih evropske stranke, razen redkih, skoraj vse po vrsti začele uporabljati nacionalistično retoriko. Seveda, začelo se je z begunsko krizo ter vse večjim uspehom populistov, ki so gradili na protibegunski retoriki. Sledila sta uspeh Donalda Trumpa z Najprej, Amerika in britanski brezglavi nacionalizem – v Britaniji je tako hudo, da si laburisti še danes, pa čeprav je že zadnjemu vodovodarju iz Glasgowa jasno, da prihaja velik račun za iracionalnost, ne drznejo biti proti brexitu ali vsaj za nov referendum; nikar ne pozabimo tega. Tako je to, ko prevlada nacionalizem.
-
Nemški gospodarski minister Peter Altmaier je ta teden predstavil na začetku mandata napovedano zakonodajo, s katero bo Nemčija začela varovati svoja podjetja pred tujimi prevzemi. Čeprav Altmaier poudarja, da gre predvsem za tehnološka podjetja, gre dejansko za načrt, kako obvarovati strateška podjetja, katerih poslovanje in ravnanje vpliva na nemško gospodarstvo kot celoto. Tveganja ne pomenijo le azijska podjetja, ki želijo pridobiti dostop do intelektualne lastnine nemških visokotehnoloških podjetij, ampak tudi druge močne korporacije in skladi, ki so danes tako veliki, da jim ni težko pridobiti pomembnih in celo obvladujočih položajev niti v največjih nemških gigantih.
-
Razpisi za protokolarna vozila za premiere, ministre, župane in različne direktorje javnih družb spadajo med zabavna čtiva. Vedno znova se pokaže, da so si najprej zamislili, kateri avto si želijo, nato pa napisali razpis tako, da so s karakteristikami omejili konkurenco, da je bil izbran prav tisti avto. Ko so na primer v kabinetu premiera Mira Cerarja leta 2016 kupovali limuzino, so v razpisu zahtevali praznotekalne pnevmatike, medosno razdaljo več kot 3000 milimetrov in »ekofunkcijo« motorja. Seveda sta prispeli le dve ponudbi in premierov kabinet je tako dobil želeni avto BMW 740 xDrive. Z razpisom z vidika zakonitosti ni bilo nič narobe, hkrati pa je bilo seveda vsem jasno, za kaj je pri vsem skupaj šlo. Temu bi lahko rekli razpisna kreativnost.
-
Po vsakih volitvah pride trenutek, ko začnejo politični komentatorji ugotavljati, da se je Janezu Janši politični koncept izpel. Pa da imajo volivci tega dovolj. Pa da se tudi v njegovi stranki sprašujejo, ali ni morda čas, da vodenje stranke prevzame kdo drug. Še njegovi dvomijo o njem, torej bo nekaj na tem. To traja kakšen mesec in vedno se tudi zgodi, da kakšen mlad poslanec SDS ali njihov lokalni veljak te besede vzame resno. Jih ponotranji in javno reče, da je čas, da kdo drug prevzame stranko. Medijem je to seveda še ena potrditev, da se je v SDS začelo nekaj dogajati.
-
Evropi grozi resna nevarnost, da bodo v prihodnji sestavi evropskega parlamenta populistične skrajno desne stranke tako močne, da bodo imele vpliv na sestavo evropske komisije, je stavek, ki se danes pogosto ponavlja v medijskih, političnih in geopolitičnih razpravah. No, seveda je ta stavek malce srhljiv in v njem se skriva jasen poziv razsvetljenim prebivalcem Evrope, da se na tokratnih volitvah pač tako ali drugače angažirajo, da bodo preprečili zmago aliansi sovraštva, ki se je odločila zasesti Evropo. Da, govorijo o rušenju Evrope, a naj vas to ne zavede: želijo jo zasesti, želijo jo upravljati, Evropa je zanje pomemben politični cilj. In ekonomski. Ker za to gre. Politika je za te ljudi najprej posel.
-
Pa smo priča novemu demagoškemu udaru. Poimenovali ga bomo kar inženirski udar. A ne gre za to, da bi inženirji v tej državi izvajali kakšen državni ali drugačen politični udar, temveč so inženirji tisti, ki bodo spet zlorabljeni oziroma so že. Kako zlorabiti poklicno ali družbeno skupino, smo v tej državi že velikokrat videli. Tako se lastniki velikih gospodarskih družb (na primer Akrapovič) na primer vedno znova razglašajo za podjetnike, malodane samostojne podjetnike, da s tem seveda pridobijo podporo dejanskih podjetnikov in njihovih družin ter vseh, ki vidijo, da je to podjetništvo pogosto eno samo garanje, ter si spet zlobirajo malo boljši fiskalni položaj ali kakšno drugo ugodnost, od katere pa seveda podjetniki nimajo nič, ker je namenjena – eliti, najbogatejšim.
-
Po zadnjih podatkih državnega statističnega urada živi v Sloveniji pod pragom tveganja revščine 13,3 odstotka ali 268 tisoč ljudi. Podatki so seveda za leto 2017. Pred gospodarsko krizo je bil v Sloveniji relativno reven skoraj vsak deveti, ob začetku krize vsak osmi, vmes vsak sedmi, v zadnjem letu pa ponovno vsak osmi prebivalec. Vendar je treba osebam pod pragom tveganja revščine prišteti še resno materialno prikrajšane in osebe, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Tako dobimo število vseh, ki so dejansko izpostavljeni tveganju socialne izključenosti: gre za 345 tisoč prebivalcev te države. Vsakega šestega.
