Grega Repovž
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Politika
In se je seveda zgodilo kot vedno. Drugi dan stavke učiteljev sta začeli z vseh strani sevati sovraštvo in zgražanje. Kot vedno so najprej začele televizije, nato se je usulo na družabnih omrežjih, sledila je politika. Zahtevati višje plače, če si učitelj, je nenadoma postalo nespodobno. Po vseh rezih, ki so jih doživeli.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Uvodnik
Stota obletnica oktobrske revolucije je dobra priložnost – za opomin. Da je spreminjanje družbe lahko le proces. Seveda si v državljanski jezi vsi kdaj zaželimo, da bi bilo mogoče izpeljati hitro menjavo sistemov, da bi z enim zamahom uredili vse, da bi bilo jutri že drugače.
-
Če pogledamo zadnje premike na evropskem političnem prizorišču, opazimo tudi dva pozitivna procesa, ne le vse večjo fašizacijo in razcvet populističnih strank. Na eni strani nekakšno treznjenje celotnega političnega prostora, potem ko je bil izvoljen človek, ki je že karikatura novega fašizma in populizma, torej ameriški predsednik Donald Trump. Kot da so se ljudje začeli spraševati: mar res, sem res tako jezen, da bom štiri leta gledal enega od njih? A drugi proces je pomembnejši, začel pa se je po lokalnih berlinskih volitvah, po katerih je na nemški lokalni ravni prišlo do prvega resnega povezovanja med SDP, nemškimi socialdemokrati, in Die Linke, novo levico. S tem je bil prebit zid med novo in staro levico v državi, ki ima tudi na strankarski ravni vpliv na celoten evropski prostor.
-
O treh podjetjih smo v Sloveniji poslušali ta teden. Prvo je Revoz, tovarna velike korporacije Renault-Nissan s proizvodnjo v Novem mestu. Država, vlada in zavod za zaposlovanje se odkrito in z vsem žarom te dni trudijo z iskanjem poceni delovne sile za zagotovitev nemotene proizvodnje v tem podjetju, pri čemer gre seveda za proizvodnjo, ki jo država že od devetdesetih let ves čas izdatno subvencionira, še več, subvencionira jo še od časov socializma. Revozu se pomaga pri oblikovanju prostorskih aktov, sofinancira se zaposlovanje, pomaga se mu pri »premagovanju« okoljskih standardov. Vse za Revoz, bi lahko rekli: Revoz je pač pomemben zaposlovalec, odpira delovna mesta in zagotavlja zaposlenost v širši regiji, Slovenijo že desetletja postavlja na zemljevid kot državo, primerno za avtomobilsko industrijo.
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 | Uvodnik
Danes je že malo pozabljeno, a ko je razpadala Jugoslavija, so bili najbolj neverjetni ljudje, ki so živeli v Beogradu in so od časa do časa obiskali domačo republiko. Daleč od Beograda je bilo vse jasno, procesi v jugoslovanski federaciji vidni, toda tisti v Beogradu, kot da jih niso videli. Zdelo se je, kakor da se delajo, kakor da nočejo videti, kaj se dogaja v državi – vendar se danes zdi, da res niso videli. Ko pa so v nekem trenutku dojeli, da je konec, je bil šok zanje res hud. Nenadoma so se zavedeli, da se jim je v temelju zamajalo življenje, da se morajo odseliti, da se je njihova prihodnost temeljito spremenila. Tako je v prejšnjih mesecih strlo tudi britanske uslužbence v Bruslju – nenadoma se je nekaj tisoč zaposlenih zavedelo, da se bo morda čez nekaj mesecev zanje začelo vse zapletati. Pač osebno so se zavedeli, o čem se sploh vsi pogovarjajo. Saj bo trajalo, a lahko, da je zanje nekega življenjskega obdobja konec. Nenadno spoznanje pač.
-
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Uvodnik
Predsednik državnega zbora Milan Brglez je z odločitvijo, da ne določi roka za zbiranje podpisov za razpis referendumov o treh zakonih, ki so jih vložili z davčno politiko nezadovoljni državljani, požel nemalo odobravanja. Še pravniki se niso mogli izogniti dikcijam, kot je: »gre za šolski primer zlorabe pravice do referenduma«. Brglez se je pri ravnanju skliceval na dejstvo, da so pobudniki referendumov pač zlorabili zakonodajo – in njegova dolžnost je, da to zlorabo prepreči. Pri čemer je to seveda res: pobudniki referendumov so namreč ves čas jasno sporočali, da načrtno zlorabljajo možnost, da začasno blokirajo zakone, da bi jih s tem oblast opazila – da bi se torej ta začela z njimi pogajati.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Uvodnik
Načelno se ne lotevam analiz narodnega značaja, sicer priljubljenega žurnalističnega in komentatorskega žanra. Ne zgolj zato, ker so te analize avtorasistične, ampak ker je to pač preveč preprosto, v resnici pa tudi poniglavo in malo zanikrno. Kar pa ne pomeni, da ljudje takšnih analiz ne berejo radi – že sam osnovni slog takšnega pripovedništva je prijeten in lepo vleče bralca. Podobno velja za radijske in televizijske voditelje, ki odnos s poslušalci in gledalci gradijo na cinizmu. Vsi se malo hahljamo lahnim praznim ciničnim pripombam, ki jih z nekaj spretnosti, a brez poznavanja katerekoli materije prenekateri voditelj strelja malo tja, malo sem – predvsem pa po vseh, kar tudi nekoliko manj preprostemu poslušalcu zlahka daje občutek, da ima opraviti s pogumnim osebkom, ki se drzne vtakniti v vsakega. Ne govorimo o kakem resnem, izdelanem, redkem in finem cinizmu, tej redki gorski roži, ki jo je tudi na straneh Mladine nekoč gojil Marko Zorko, temveč o kisli brozgi, ki se vse bolj razliva povsod, odkar je prvi izmed cenenih cinikov dobil to gomilo posnemovalcev. Podobno se je zgodilo z analizami narodnega značaja – zaradi enega ali dveh, ki sta bila v tem vsaj izvirna in pri tem tudi izrazito pismena, zdaj ta šund zavzema vse medije, še vremenarji bi to počeli, pa jih omejuje samo področje poročanja.
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Uvodnik
Ena zgodba je bolj iracionalna od druge.
Vlada je pretekli teden začela sproščati cene goriv. Po vseh liberalizacijah in privatizacijah, uvajanjih tržnih razmer ima morda slehernik razprav o teh temah res že dovolj, vse več ljudi o tem noče več niti poslušati. A gre za odločitev, ki brez dvoma pomeni samo eno: povišanje maloprodajnih cen vseh goriv. Vlada želi liberalizirati cene vseh goriv, sicer postopno, manj opazno. Najprej je liberalizirala cene 98-oktanskega bencina in kurilnega olja, naslednji korak naj bi bila liberalizacija cen vseh goriv na bencinskih servisih ob avtocestah in na obmejnih območjih, na koncu pa popolna liberalizacija. Za postopnost so se odločili, da bi ublažili morebitni negativni odziv javnosti. -
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Uvodnik
Sociolog in Dnevnikov kolumnist Tomaž Mastnak je eden najbolj neizprosnih kritikov Evropske unije v Sloveniji. Iz meseca v mesec kruto nastavlja ogledalo tako uniji in skupnosti kot njenim organom. Ponavlja, da je unija kot taka nedemokratična oblast in da ni mogoče biti kritik današnjega kapitalizma, ne da bi bil hkrati neizprosen nasprotnik unije.
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Uvodnik
Res je noro, kako danes iščemo in čakamo neke Ize Login in Dejane Zavce, da bi nanje kazali, češ, poglejte jih, davčne utajevalce. Davčne oaze so osnova delovanja današnjega kapitalizma. Na davčnih oazah vse skupaj temelji. Še več: država, torej republika Slovenija, danes vse velike posle, prodajo državnega premoženja, opravlja prek davčnih oaz – in z njimi soglaša, ker so pri nas pripravljena kupovati le podjetja, ki pri nas ne bodo plačala davkov. Resnica je torej bolj nora. Davčne oaze so današnji kapitalizem. Davčne oaze so v današnjem svetu bolj legitimne kot socialna država, bolj normalne kot brezplačni vrtci in javne šole. Predstavniki podjetij iz davčnih oaz lahko vedno pridejo do ministrov. So spoštovani. Pri njih najemajo države kredite. Najemajo jih za svetovalce. Od njihovih mnenj so odvisne ocene tako držav kot podjetij. Morda se je vseeno sicer lažje zgražati nad Zavcem – ker potem slika ni tako črna.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Uvodnik
Bilo je na enem od zadnjih velikih zborovanj, ki so nato 27. februarja 2013 botrovali padcu vlade Janeza Janše. Stali smo pred sodiščem in na enem od tovornjakov, za katerimi smo hodili, je govornik nenadoma začel tlačiti vse v isti koš. Golobič, ki je bil takrat že daleč v politični preteklosti, se je nenadoma znašel ob Janši. Kučan je bil nenadoma gotov, takoj za Kanglerjem. Direktorji so bili krivi že po funkciji. Enkrat politik, kriv. Kdor je dobil javni denar, kriv. Vsi so bili isti, na listo za odstrel se je lahko uvrstil kdorkoli …
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Politika
Vsi so se pognali v tek. Tek za življenje. Eni po cesti, ki povezuje letališče z avtocesto proti Bruslju. Drugi so se pognali kar po dovozu v najbližjo parkirno hišo. Samo hitro stran, kamorkoli. Za njimi smo lahko opazovali stavbo letališča Zaventem, iz katere je dim po dveh detonacijah bomb šele res začel prodirati. In nismo potrebovali neke izjemne sposobnosti vživljanja, da bi vedeli, kako zares gre vsakemu izmed njih. Da se vsak zaveda, kako prekleto blizu smrti je. Ta posnetek je v torek v večernih poročilih gledala vsa Evropa.
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Uvodnik
Tempirana bomba iz prihodnosti
Ko je Slovenija z letom 2000 uvedla nov pokojninski sistem, je bilo ravno obdobje največjega obilja, čas visoke gospodarske rasti in ekonomskega preroka Francisa Fukuyame, ki je napovedoval, da je rast večna, da se nikoli več ne bo ustavila. Bil je čas, ko so Slovenci kupovali stanovanja, brezposelnost se je zmanjševala, zaposlenost rasla, bili smo tik pred vključitvijo v Evropsko unijo in kazalo je, da bomo čez nekaj let prva vzhodnoevropska država, ki bo uvedla evro. Zato so bili rezi v pokojninski sistem ostri: prešlo se je na domnevno edino logičen tristebrni pokojninski sistem, ki je predvideval močno zmanjševanje deleža pokojnine posameznika iz solidarnostnega sistema in povečevanje deleža bodoče pokojnine iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. In dejansko so se prva leta tudi zaradi davčnih olajšav za posameznike in podjetja zaposleni množično vključevali v dodatno pokojninsko zavarovanje in zdelo se je, da bo prehod v novi pokojninski sistem, ki ga je zahtevala močno zmaličena demografska slika, uspešen.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Uvodnik
Združena levica, zveza treh strank s šestimi poslanci v državnem zboru in manjšim številom občinskih svetnikov, začenja svojo transformacijo v pravo politično stranko. Najmočnejša stranka koalicije, Iniciativa za demokratični socializem (IDS), bo kot zadnja izmed treh strank v začetku aprila odločala o tem, ali se naj začnejo pogajanja z drugima dvema strankama, TRS – Stranko za trajnostni razvoj Slovenije, in DSD – Demokratično stranka dela, o preoblikovanju v eno stranko. A četudi se IDS za to ne odloči in se morebiti celo razcepi ob tem vprašanju, je že zdaj jasno, da bo Združena levica v tem letu doživela zelo verjetno transformacijo v eno stranko. Morebiten razcep IDS bo proces nastanka stranke Združena levica dejansko le še pospešil, bo pa bolj turbulentno vse skupaj – a tudi to je nekaj običajnega. Spomniti se velja združitvenega kongresa LDS leta 1994, ko so nekateri odhajali in ustanavljali svoje stranke, a na dan združitvenega kongresa na Bledu je bila pač zanimiva le tista zgodba, za katero je stal Janez Drnovšek z novim vodstvom stranke. Ostali so kaj hitro končali na smetišču politične zgodovine.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Uvodnik
Predlog sprememb zakona o pooblastilih policije, ki ga je pripravilo ministrstvo za notranje zadeve, je pa v zadnji fazi usklajevanja, se bere kot slovenska patriotska zakonodaja: gre za predlog, ki je sprt z osnovami človekovih pravic, saj uvaja nesprejemljiv nadzor nad državljani. Pod krinko boja zoper domnevno naraščajočo nevarnost, ki v očeh te vlade oziroma notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar zelo očitno izhaja iz beguncev, se vsak državljan oziroma vsak, ki zgolj vozi avto po slovenskih avtocestah, spreminja v potencialnega kriminalca. Pri čemer se v Sloveniji na področju varnosti ni zgodilo čisto nič takega, kar bi dovoljevalo notranjemu ministrstvu zgolj pomisliti na dodatno represijo, ki jo predlaga. Nasprotno: Slovenija je še vedno iz leta v leto bolj varna država, ne glede na dogajanje okoli nas. A očitno je, da želi vlada begunsko krizo, domnevno latentni terorizem in na drugi strani povečano nestrpnost izkoristiti za zelo resno omejevanje demokracije, človekovih pravic in svoboščin. Če ne bi bilo na papirjih glave slovenskega ministrstva za notranje zadeve, bi si mislili, da gre za predlog iz kakšne z demokratičnimi standardi zelo skregane države.
-
Čeprav se zdi, da se dejansko ni nikomur nič zgodilo, je dogovarjanje med policisti, da bodo poskusili ujeti morebiti vinjenega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja za volanom in ga s tem diskreditirati, prekleto resna zadeva. Ne gre namreč za Koprivnikarja, ampak za slehernika, ki je lahko vedno izpostavljen tovrstnemu nadlegovanju. Če se policisti na Facebooku malodane javno dogovorijo, da se bodo s svojimi pooblastili izživljali nad ministrom, se toliko lažje in prej dogovorijo, da bodo to naredili nekomu, ki nima ne funkcije ne moči.
-
Leta 1994 je pokojni Janez Stanič, starosta slovenskega novinarstva, v Sobotni prilogi Dela objavil članek »Učiti se od nacistov«. A članek ni govoril o Janezu Janši, ampak o novinarjih, ki so izgubili kompas in so mislili, da je svet Janez Janša. Da, od takrat je minilo že 22 let, pa smo še vedno na istem. Slovenija s svojim avtoritarnim populistom, ki se danes ne sramuje uporabljati predelanih citatov Adolfa Hitlerja, bije dolgotrajnejši boj, kot ga ima katerakoli evropska država – in nobena država nima opravka s tako izkušenim populistom. Vsi so mladiči proti njemu, od Marine Le Pen do Viktorja Orbana. Janez Janša to državo na tem norem vrtiljaku vrti že od leta 1992, ko so se prvič začeli kazati znaki, da ni tako predan demokratičnim načelom. Izkoristi vse, izkoristil je izbrisane, izkoristil je Rome – vedno iz ljudi izvablja najnižja čustva.
-
Kritike (resne kritike) nastopa predsednika republike Boruta Pahorja v oddaji Na žaru povezuje skupna osrednja ugotovitev: nespodobno in nesprejemljivo je, da predsednik republike nastopa v takšni oddaji. A to ne drži. Seveda lahko tudi predsednik republike nastopa v oddajah, kot je ta. Težava ni v oddaji, ne v žanru, ne v formatu, ne v tem, da gre predsednik republike v takšno oddajo. Tisto, kar je pri vsem skupaj res narobe, je zgolj ta človek: Borut Pahor. In zdi se, da je Lado Bizovičar, ko je v uvodu motovilil o tem, da je vse normalno in v redu, vedel, v čem je težava. Če se danes primerjata nastop takrat še predsednika republike Milana Kučana v oddaji Res je in nastop Boruta Pahorja v oddaji Na žaru, je treba biti jasen: da, v bistvu gre za podobni oddaji, vsaka je iz svojega časa, Kučanov nastop je bil ok, Pahorjev pa ne. A ne zato, ker predsedniki ne bi smeli nastopati v takih oddajah, ampak ker je Pahor neprimeren za – predsednika republike. In s tem, ker je neprimeren predsednik republike, je tudi neprimeren gost oddaje Na žaru. Da gre Pahor kamorkoli, kjer bo kdo pokazal vsaj minimalno zanimanje za njegove vragolije (to je domet slovenskega predsednika, pač zganja vragolije), vemo: verjetno je bilo Pahorja za gosta oddaje Na žaru lažje dobiti kot pa samega Bizovičarja v uvodno oddajo.
-
Konec preteklega leta je evropska komisija (v njenem imenu podpredsednik Frans Timmermans) Poljski zagrozila zaradi vladnih posegov na področju javnih medijev – govorilo se je celo, da bi lahko EU zoper svojo članico prvič v zgodovini uporabila t. i. evropski mehanizem za varstvo pravne države – gre za odvzem glasovalnih pravic na ravni unije. Seveda se ni zgodilo nič od tega; ko je Poljska začela rožljati, je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker nemudoma izjavil, da problema medijev in pravkar politiki pokorjenega ustavnega sodišča ne gre dramatizirati, saj »si vendar želimo prijateljske in dobre odnose s Poljsko«.
-
Res, kje pa je OZN? Kaj so že modre čelade? Svet je danes v resnici že čisto drug, a spremembe so ravno dovolj počasne, da kot skuhane žabe spregledamo, kaj vse se je spremenilo. Toda še pred petnajstimi leti se nobeno mednarodno posredovanje ne bi zgodilo brez vsaj resnega preigravanja v varnostnem svetu. No, razlogov za izgubljeno vlogo OZN je več, med njimi zagotovo Jugoslavija in njen razpad. Takoj zatem pa že napad voljnih na Irak.
-
Velja opazovati, kaj se dogaja na Hrvaškem. In to z resno zaskrbljenostjo. Hrvaška je naslednja država, kjer je oblast prevzela drugorazredna klika političnih nevednežev, ki so politiko spremljali le na kavču, v kafani in ki o politiki, državi, kulturi, politiki kot znanosti in vednosti, monetarni ekonomiji in tako naprej ne vedo nič – znajo le instiktivno govoriti razne domoljubne floskule in vse, kar je še v naboru velikobesedja. Zakaj torej opazovati Hrvaško? Da ne bomo tudi pri nas najpozneje na rednih volitvah, morda pa že prej, z enakim začudenjem kot Hrvati danes vili rok in se čudili, kaj se nam je zgodilo – z zavedanjem, da se norost pri naših sosedih šele začenja. Seveda, Zoran Milanović je bil slab predsednik vlade. A zamenjava na Hrvaškem se ni zgodila s slabega na slabšega, ampak je oblast na Hrvaškem prevzel neki drug svet, neki drugi vzorci, neki način razmišljanja, ki vsakega omikanega in elementarno prosvetljenega človeka lahko spravi le v obup. In Evropa ne bo ukrepala: žal je ta vlak že zamudila z molkom glede Madžarske, Danske in ne nazadnje z mencanjem glede Poljske.
-
Kaj napelje človeka, ne kateregakoli, kaj napelje predsednika vlade, da natisne A4-list, nanj napiše »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« in ga nato ves dan nosi z enega srečanja na drugo in ga postavlja predse? Izognimo se zdaj obsojanju, zgražanju, tej preprosti reakciji na nenavadno dejanje, in se z vso resnostjo vprašajmo: Kaj je tega človeka napeljalo na to?
-
Ko je v ponedeljek iz monitorja pogledal naslov Samomorilski napad v Istanbulu, mi je šla skozi možgane ena sama misel: Samo naj med mrtvimi ne bodo Nemci, naj ne bodo Nemci.
Seveda so bili Nemci. Razen enega. -
Nekaj dni po referendumu o zakonski zvezi je poslanka SMC Jasna Murgel na enem od socialnih omrežij zapisala danes sicer že izbrisan stavek: »Naslednje leto menjamo ustavne sodnike.« Seveda se je nanjo usul plaz zmerljivk z desne, kako si vendar drzne izraziti kot političarka željo po drugačnem ustavnem sodišču, ker v podtonu je Murglova zapisala, da je ustavno sodišče tisto, ki je vprašanje, ki po naši ustavi evidentno nima kaj iskati na referendumu, dalo v ljudsko presojo – iz evidentno političnih, celo politikantskih razlogov. A kot je bilo razumeti v SMC, so bili nezadovoljni tudi njeni kolegi iz stranke in vrha vlade, češ, to ni primerna raven debate za poslanko. Lahko da si vsi podobno mislijo o ustavnem sodišču, ampak to mnenje izražati javno pa ruši avtoriteto ustavnega sodišča in politike, škoduje ugledu itd. In SMC.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Uvodnik
Ko je javnost izvedela, da so kriminalisti spet pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću in da imajo tokrat na podlagi preiskav dokaze o prejemanju podkupnin, je bil hipni odziv jasen: ne glede na to, da postopki še trajajo, mora ljubljanski župan odstopiti in s tem zavarovati neke elementarne standarde. Ker to je v resni državi politični standard pri tako hudih obtožbah, kakršne spet letijo nanj. Seveda je bila ob tem takoj tudi misel, da bi to moral storiti že pri prejšnjih začetih preiskavah, ugotovitvah protikorupcijske komisije itd. Ker če že na desnici (v tej poenostavljeni različici politične delitve) tega niso zmožni in jih nova preiskava v primeru slaba banka in Šircelj – ki kaže, da so potvorili ustanovitev državnega organa in neznano kam odpeljali državne milijone evrov – prav nič ne gane, se vsaj na t. i. levi strani s tem preprosto ne moremo sprijazniti. Ker če se tako dosledno ne odzovemo, potem ne ostane nič več – potem je kraja legitimna, nekaj normalnega za to državo, potem smo pač ena tistih »kavbojskih držav«, kjer politiki kradejo in se jim nič ne zgodi. Res želimo biti taka država?
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Uvodnik
Vam je ime Društvo za zdravje naroda poznano? Verjetno še ne. Gre za lobistično organizacijo na področju zdravstva, za katero stojijo tisti, ki poskušajo čim večji delež javnega denarja v zdravstvu preusmeriti v upravljanje zasebnikom. Gre za klasični neoliberalni lobistični pristop.
-
11. 12. 2015 | Mladina 50 | Uvodnik
Že drugič v zadnjih treh tednih se je ponovila zgodba o krivici, ki naj bi se dogajala Sloveniji: spet nismo dobili vabila na srečanje držav, ki jih je begunska kriza najbolj prizadela. Mar ni hecno? Po svoje naša država dela vse, da nas ne bi šteli mednje. A ko se sestanejo države, ki begunce dejansko sprejemajo, smo užaljeni in hočemo biti zraven. Kakšna nečimrnost, tako značilna za majhne.
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Uvodnik
V drugem letu gospodarske rasti so slovenska združenja delodajalcev spet tam kot pred krizo. Kot da se ni nič zgodilo, kot da ni država investirala naravnost enormnih sredstev v oživitev ekonomije – kaj pa je drugega sanacija bank –, kot da ni bilo vse ravnanje zadnjih vlad namenjeno le izboljševanju gospodarskega položaja. V zadnjem mesecu so se vrnili k svojim poenostavitvam, tudi lažem, zavajanju o grozljivi obdavčitvi dela v Sloveniji, pri čemer je ta država po obdavčitvi dela pod evropskih povprečjem, poleg tega pa je slovensko gospodarstvo znotraj EU tudi sicer konkurenčno, ker je cena dela primerjalno nizka. Zavajajo tudi o obdavčitvi dobička, ki je med najnižjimi v Evropi, če seveda izločimo davčne oaze. Z drugimi besedami: nobene refleksije, kot da je bilo dovolj, da so rekli, da tudi oni obsojajo tajkunizacijo, nič pa o tem, da je bil strm padec Slovenije v veliki meri posledica dejstva, da je bila pretežna pretekla razvojna pot zgrajena prav na zmanjševanju stroškov dela in povečevanju delovne obremenitve, ne pa na novih tehnologijah in naložbah. Seveda, kot slovenski delodajalci oziroma menedžerji s tem nimajo nič. Pri čemer so zaposleni na drugi strani krizo trdo plačali, več kot 60.000 z izgubo službe, velika večina pa z zmanjšanjem plač ali vsaj dolgoletno stagnacijo, ki še kar traja, poleg tega pa so se v kriznem in pokriznem obdobju malodane povsod delovne obveznosti bistveno povečale, ugodnosti države blaginje pa so bile prav tako okleščene.
-
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Uvodnik
Muslimanke nosijo več različic rute, ki je zunanji znak podreditve družinski in družbeni hierarhiji. To je glavni namen te opreme, s svojo opremo – namenoma uporabljamo ta izraz – sporočajo, da so se prostovoljno ali na podlagi tradicije sprijaznile z družbenimi vlogami, kot jim jih predpisuje vera ali pa zgolj položaj v družini. Še več: pogosto se tega celotne družine držijo le v javnosti, ker jim to pač zagotavlja neki družbeni položaj. Neredko torej sploh ne gre za vero, ampak za družbeno normo. Razpon nošenja rut je torej v muslimanskem svetu izredno širok, nov in čisto drug okvir pa dobi, ko se te družine ali ženske preselijo ali živijo v drugih državah: nekatere, v sodobnem času jih ni tako malo, nosijo rute tudi le kot znak upora zoper to družbo in zoper odpor te družbe do islama. Razlogov je res veliko, a kakorkoli obračamo: večina ruto mora nositi, ruta je znak, da ima moža in družino, znak, da je ta ženska v posesti moškega in družine. Na rute torej lahko gledamo zelo trdo, neizprosno – lahko celo rečemo, da so kot Davidova zvezda na plaščih Židov. Lahko pa tudi kot na poskus ubranitve lastne identitete. To se dogaja zlasti v državah, kjer muslimane tako ali drugače zatirajo.
