Grega Repovž
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Uvodnik
Kako si v slovenskem prostoru ljudje ustvarjajo domnevno strokovnost? Na prvem mestu je zagotovo izrekanje o nestrankarstvu. Koliko truda in let, generacij je šlo, da smo dobili nazaj večstrankarstvo kot osnovni sistem demokratičnega izbiranja in udejstvovanja, pa so že konec devetdesetih začeli vsi strankarsko pripadnost kazati kot nekakšno kužno bolezen. Seveda so poklici, kjer je v imenu nepristranskosti bolje ne kazati strankarske pripadnosti, a žal nam je na ravni te države uspelo stvar zapeljati v drugo skrajnost. Danes še zdravniki, ki pridejo na televizijo komentirat kakšen kirurški zaplet, najprej povejo, da niso v nobeni stranki. Če ni v stranki, je pa zagotovo strokoven. No, ne eno ne drugo ne bo držalo, s katerekoli smeri vzamemo ta stavek. A v normalnih časih bi človeka, ki med analizo razlogov pankreatitisa hiti zagotavljati, da ni v nobeni stranki, postrani gledali. Mar bi bilo kaj drugače, če bi rekel: sem pa oče treh otrok in vozim mazdo, je pa tole vnetje res v zelo akutni fazi. Tako daleč smo stvari pripeljali. In res je, če ostanemo pri tem primeru: zaupanje v zdravnika pri delu populacije takoj upade, če je na primer član stranke.
-
V sredo je pred poslanci državnega zbora nastopil višji državni tožilec Jože Kozina – seje odborov državnega zbora se je udeležil kot eden od predstavnikov državnega tožilstva, ki se ukvarja s pregonom bančne kriminalitete. Kozina je bil doslej že večkrat zelo jasen in brez dlake na jeziku. Kot tožilec je na primer že pred meseci zelo jasno povedal, da bo to, kar se dogaja pri privatizaciji državnega premoženja, kmalu področje dela tožilcev. A tokrat je šel še dlje – in poslance postavil pred trdo dejstvo. Toda kaj je pri tem najzanimivejše? Da se poslanci niso odzvali na njegovo neizprosnost. Ker jim je povedal resnico.
-
Kaj se je zgodilo z državniki? Kam so izginili ti, ki so zmogli državo in svet razumeti zunaj štiriletnih proračunskih planov? In ki so bili zmožni videti tudi zgodovino in njene nauke? Ki so videli svet in njegove premike, ki so razumeli, kaj sledi današnjim dejanjem čez deset let?
-
Se spomnite zaslišanja takrat še kandidata za infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča? Na zaslišanju je izrekel nedovoljeno. Rekel je, da si drugega tira med Koprom in Divačo ne moremo privoščiti. Seveda so že isti dan vsi ponoreli. Najprej seveda v Luki Koper. Ni drugega tira – konec razvoja Luke Koper. Nato tudi Primorci, ker neizgradnjo čutijo kot mačehovski odnos države. Poslanci iz Primorske stojijo kot eden za tem projektom. Tudi zato, ker bodo vse občine »morale« prodajati svoja zemljišča. No, pa tudi zasebniki jih bodo »morali« prodajati. Nato so se oglasili še vsi tisti, ki bodo pri projektu sodelovali. A naj vas ne zavede: to niso delavci, pa gradbeniki itd. Ne, tisti, ki se teh projektov najbolj razveselijo in jih tudi branijo, so seveda izvajalci projektov, inženirji, pa posredniki naročil, torej dobaviteljev. To so tisti, ki si dejansko pri projektu odrežejo provizijo, tisti, ki zaslužijo največ. Med njimi je tudi »vseh šest« strokovnjakov za to področje. Vsi so za. Kar ni tako nelogično – v Sloveniji je samo en resen železniški projekt: drugi tir. V njihovem celotnem življenjskem obdobju ne bo nobenega drugega. Kako naj bodo proti?
-
Ko je vodja Sirize in predsednik nove grške vlade Aleksis Cipras takoj po volitvah položil šopek vrtnic k spomeniku padlim v boju zoper naciste, so vsi po vrsti to razumeli kot provociranje Nemčije. A ni šlo za to – in tako smo videli to dejanje malodane vsi, ker premalo vemo, da bi razumeli gesto. Če se Grčija ne bi znašla v središču zaradi krize, bi o njej pač vedeli le turistične in zgodovinske »resnice«. Polaganje vrtnic k spomeniku je bilo namreč sporočilo nacistom v Grčiji. In morda imajo člani Sirize tudi v tem prav: da nekatere stvari poimenujejo z jasnim imenom. Zlata zarja, to niso neonacisti, to so nacisti, pravi finančni minister Janis Varufakis.
-
Ste se tudi vi zgrozili ob tvitu korupcije obsojenega poslanca državnega zbora in predsednika SDS Janeza Janše, v katerem je novinarja Erika Valenčiča obtožil, da je potencialni terorist? Naj vas ta tvit ne zavede. Janša namreč ni tako poseben, kot se zdi: raven in način njegovega diskurza sta v resnici zelo blizu širši ravni diskurza evropske politične in ekonomske elite. Ali drugače rečeno: zelo verjetno bi kot potencialnega terorista Erika Valenčiča ocenili tudi drugi evropski politiki in bogataši. In Janša je Angeli Merkel vseeno veliko bolj podoben, kot bi si morda želeli. Zelo podobno razmišljata o svetu. Tako danes Evropo vidi elita. Celo več: podobno o svetu razmišlja tudi večina stare levičarske evropske elite, od francoskega predsednika Hollanda do slovenskega socialdemokrata Boruta Pahorja. Niti razlike med pogledi Mira Cerarja in Janeza Janše niso tako velike, kot bi lahko upali. V resnici se na svetovne in evropske dogodke ti ljudje odzivajo zelo podobno. To je ista elita. Zgražajo se nad istimi stvarmi, skrbijo jih iste stvari, odzivajo se enako.
-
Kdor se z mano strinja, je dober človek, kdor je proti meni, pa ima zle namene. To pravi slovenski predsednik vlade Miro Cerar. Za »zaskrbljene« državljane mirno razglaša tiste, ki so res pogosto sedeli v nadzornih svetih, ki so res nemalokrat molzli državo in izmed katerih prenekateri danes delujejo kot svetovalci kupcev slovenskih podjetij. Danes mu prav pride zavezništvo s prav tisto Janševo in finančno falango, ki se je nemarno razširila po vseh državnih podjetjih čisto vsakič, ko je dobila priložnost. Ne da drugi niso tega počeli, a SDS je bila temeljita.
-
Niti teden dni ni minilo od napada na Charlie Hebdo, pa sta tako predsednik evropskega sveta Donald Tusk kot tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker že imela pripravljene osnovne obrise evropskega protiterorističnega programa. In bere se strašljivo: Tusk je, v imenu drugih premierov seveda, izkoriščajoč strah in solidarnost Evropejcev, zlorabljajoč torej žrtve, napovedal protiteroristično zbiranje podatkov o vseh letalskih potnikih. Ne gre za prvi poskus evropskih vlad, da bi uvedle ta nadzor nad evropskimi državljani, a pravica do zasebnosti je vedno prevladala nad temi poskusi, tako v evropskem parlamentu kot ne nazadnje tudi na evropskem sodišču za človekove pravice. Zdaj poskušajo znova – v imenu Charlieja Hebdoja. Mar se sploh lahko zgodi večja zloraba tega medija? Mar res ne razumejo, kaj Charlie Hebdo je?
-
Počasi se Evropa kot žaba vkuhava v sovraštvo, besnilo, jezo. In če bo šlo tako naprej, bo slabo. Danes velja na plan, grobo in obtožujoče, izvleči izjavo Angele Merkel iz leta 2010. Nemška kanclerka je oktobra 2010 v nagovoru svojemu strankarskemu podmladku pozvala priseljence v Nemčiji, predvsem štiri milijone Turkov in Arabcev, k vključitvi v nemško družbo. Najprej k učenju nemškega jezika. »Smo država, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja dejansko sprejela tuje delavce. Zdaj živijo z nami in slepili smo se, da ne bodo ostali in bodo nekega dne odšli. To se ni zgodilo. Ta multikulturni poskus – da bi živeli drug ob drugem v zadovoljstvu – je spodletel, popolnoma spodletel.« Izjavo so takrat vsesplošno obsojali – ker je na meji odkrite ksenofobije, pa še neresnična je. Nemčija je namreč s Turčijo podpisovala meddržavne dogovore, na podlagi katerih je Turčija v razvijajočo se povojno Nemčijo dovažala svoje cenene delavce. A pustimo to: kaj je bilo že temeljno opozorilo, zakaj da je izjava nevarna? Ker na eni strani povzroča strah med priseljenimi, na drugi strani pa opogumlja ksenofobe in nacionaliste. In seveda se je Nemčiji zgodilo, kar je Merklova skuhala – po Nemčiji danes desetine tisočev maršira pod imenom Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes. Čemu že nasprotujejo? Islamizaciji zahodnega sveta in protestirajo proti ekonomskim beguncem in domnevnemu potujčevanju domače kulture – karkoli že razumejo pod tem.
-
Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite. A ne zamenjava v tem preprostem smislu, da so prejšnje elite komunizma zamenjale nove elite kapitalizma. Ne, zamenjali sta se tudi narava in značilnost elite. V komunistični ureditvi je elito sestavljala predvsem politična vrhuška, zvezna, republiška do lokalne, danes je elita ekonomska in finančna.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Politika
Dr. Miro Cerar je predsednik vlade, ki je funkcijo prevzel z eno najvišjih javnomnenjskih podpor. V normalnih časih bi bilo to zagotovilo mirnega delovanja na mestu predsednika vlade. A danes ni več tako, slabe tri mesece kasneje je že vse drugače: priljubljenost mu strmo pada, vlado napadajo z vseh strani. A zdi se, da mu je bilo to jasno vnaprej: spreminjajoče se mnenje in razpoloženje javnosti sta del tega časa, zadnja kazalca stanja v tej državi.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Uvodnik
Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufar, v javnosti začela razpadati. Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij. Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo. Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij. Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Uvodnik
Biti poslanec ni ne krivda ne kakršnakoli moralna ali drugačna sumljivost. Te besede je zapisal v začetku devetdesetih eden najboljših piscev slovenskega novinarstva Janez Stanič. Navajamo jih zato, ker se v sodobni slovenski zgodovini že ves čas srečujemo s to nenavadno obravnavo politikov: dokler to niso, so dobri, a že ko nekdo postane zgolj poslanec, je pol dobrega ali modrega v očeh javnosti avtomatično kar padlo z njega. Danes se namreč rado zapiše, da so v zadnjem času poslali Slovenci zelo kritični do politike. Pa ne bo držalo: ta kavelj 22 že dolgo drži slovensko politiko v šahu. Že leta 1994 je na primer starosta slovenske politike France Bučar za Sobotno prilogo Dela potožil, da so »Slovenci v svojem ravnanju oziroma stališčih do javnih zadev pogosto zelo iracionalni«. In to je res. Velik del odgovornosti za to nosijo mediji.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Uvodnik
Še dobro, da obstajajo notorične resnice.
Tako je sicer korekten novinar TV Slovenija v ponedeljek dokazoval, kako zavožene so slovenske avtoceste. Končal je s podatkom, kako bo cena vinjete za uporabo avtocest tudi leta 2015 110 evrov, a poglejte, državljani, v Nemčiji prav zdaj uvajajo vinjete in ta bo stala Nemce enako kot Slovence, pri čemer imajo Nemci kar 13.000 kilometrov avtocest, Slovenci pa le 533 kilometrov. Na dlani je bil sklep, da so slovenske avtoceste pregrešno drage, Dars slab upravljavec, in seveda, čas je za prodajo. -
28. 11. 2014 | Mladina 48 | Uvodnik
Javni prostor še vedno močno zaznamujejo glasovi, ki kritizirajo marksistični prispevek h kritiki politične ekonomije z izgovorom, da so se konflikti pač preobrazili, piše dr. Samo Tomšič v posebni izdaji Mladine Alternative, ki je izšla ta teden. Marx naj bi bil zunaj današnjega časa, ker je analiziral razredni boj zlasti skozi boj delavskega razreda za dolžino delovnika.
-
21. 11. 2014 | Mladina 47 | Uvodnik
Čeprav bo trajalo še nekaj časa, je vprašanje, kdo v resnici vodi milijarde evrov, ki jih formalno upravlja država, začelo prodirati tudi v širšo javnost. Danes se rado ponavlja, kako se nam polletno brezvladje nikjer ne pozna. In dejansko se nam na prvi pogled ne: za to obdobje prihajajo na dan najobetavnejši rezultati v zadnjih šestih letih, Slovenija posluje dobro in uspešno. A hkrati ni nihče res upravljal države in moč neformalnih skupin se je izredno povečala. Mar ni neverjetno, s kakšno aroganco še naprej potekajo vsi postopki privatizacije in poplačevanja slabih posojil, vlada pa le prikimava? Ko vlada na prejšnji seji ni sprejela poročila družbe za upravljanje terjatev bank, je ta agresivno javno protestirala proti njenemu ravnanju. Javno proti ustanovitelju. V nobeni resni državi tega ne bi dopuščali.
-
14. 11. 2014 | Mladina 46 | Politika
Vlada je na predlog premiera Mira Cerarja 22. oktobra zamenjala direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) Staneta Štembergerja. Na predlog predsednika vlade je za novega direktorja Sove imenovala Andreja Očka. Danes ni več nobenega dvoma, da Očko ne izpolnjuje pogojev za imenovanje.
-
14. 11. 2014 | Mladina 46 | Uvodnik
Novinar Dnevnika Primož Cirman je ta torek objavil intervju s Christianom Böhlerjem, nekdanjim kriminalistom in vodjo forenzikov v Hypo Alpe Adria Bank. Gre za eno najhujših korupcijskih afer v sodobni evropski zgodovini. Za kakšne razsežnosti gre, nam pove podatek, da je zaradi pokrivanja dolgov te banke avstrijski javni dolg v tem letu narasel s predvidenih 79,2 odstotka na 86,5 odstotka BDP-ja in bo tako celo višji od slovenskega. Zgodba je sicer v poduk tistim, ki širijo mite o moralnih pomanjkljivostih Slovencev: ne, nič bolj ne krademo, ne, nič bolj pokvarjeni nismo, vse je znotraj evropske povprečnosti.
-
7. 11. 2014 | Mladina 45 | Uvodnik
Mladinina poslovna skrivnost je, da so se številke revije, na katerih naslovnice smo dali afero Teš6, slabo prodajale. Zelo verjetno se je drugim medijem dogajalo podobno. Če bi torej upoštevali le poslovno logiko, te teme ne bi dajali na naslovnico. Ker gre ta tema vsem na živce. Danes policija razkriva in preseneča s podatki, ki so bili v Mladini in drugih medijih že malodane vsi popisani. Pa ne letos, lani, ampak že v času vlade Boruta Pahorja, pa nato tudi v času vlad Janeza Janše in Alenke Bratušek. Javnost se je te teme ves čas zavedala, a jo je tudi odrivala.
-
30. 10. 2014 | Mladina 44 | Uvodnik
Evropski pravni red je z evropskimi uredbami narejen sistem maksimumov in minimumov. Določa prostor, znotraj katerega morajo biti urejena posamezna področja. Kaj to pomeni? Da ima vsaka država možnost, da izbere strožja določila ali pa bolj mila, vendar znotraj razpona, določenega v uredbah, pri čemer pač sledi nacionalnim značilnostim. A na koncu to pomeni, da imajo lahko na primer francoski gostinci na podlagi iste uredbe hrano zloženo na prodajnih pultih, v dosegu otipavanja in ovohavanja gostov, v Sloveniji pa mora biti po standardih HACCP vse za steklom, pod steklenimi pokrovi in zapakirano. Na podlagi istih standardov imajo lahko gostinci v Franciji skupno stranišče za oba spola, v Sloveniji pa so standardi neprimerno strožji, saj ta francoska sproščenost in lahkotnost ne prideta v poštev – ker nista v skladu z evropskimi standardi. Seveda sta.
-
24. 10. 2014 | Mladina 43 | Uvodnik
Novice iz Bruslja, Berlina in Pariza so jasne: med temi tremi mesti poteka usklajevanje o tem, koliko in kako bodo evropski birokrati pogledali skozi prste Franciji in njenemu proračunu. Tako kot nam tudi Francozom ne uspeva izpolniti zahtev, ne glede primanjkljaja, ne glede višine dolga. Seveda uradno vsi zatrjujejo: za vse države veljajo enaka pravila. Ali kot je dejala nemška kanclerka Angela Merkel: »Vse države članice morajo spoštovati strožja določila pakta o stabilnosti in rasti.« Ni pa dodala, kar že ve: da ga morajo nekatere bolj, druge pa manj. Tako ima na primer Francija že danes zagotovilo Berlina, da četudi bo sprožen postopek zoper Pariz, bo Nemčija preprečila odreditev denarne kazni. A to ni vse: jasno že govorijo o tem, da bo med komisijo in Francijo sklenjen poseben sporazum. V Berlinu so veseli, ker je ta ideja Angele Merkel končno dobila svoje mesto.
-
17. 10. 2014 | Mladina 42 | Uvodnik
Kot lahko razumemo namige iz Bruslja, bo prihodnji teden ne glede na zaslišanje – razen če bi bilo to res res polomija – parlamentarna večina potrdila novo slovensko kandidatko Violeto Bulc. To je dobro, v tem trenutku je za Slovenijo kot državo pomembno, da izgine iz novic. In iz satiričnih rubrik.
-
10. 10. 2014 | Mladina 41 | Politika
Pretekli teden je v uredništvo Mladine poklical bruseljski dopisnik srednje velikega nemškega časopisa in spraševal o Alenki Bratušek. Dve vprašanji sta ga zanimali. Kakšna je ta prireditev, ki jo organizira komunistična stranka in na kateri prepevajo komunistične pesmi? V katero korupcijsko afero je bila vpletena Alenka Bratušek in koliko podkupnine je prejela?
-
10. 10. 2014 | Mladina 41 | Uvodnik
Države se odločajo za različne legalizacije.
-
3. 10. 2014 | Mladina 40 | Uvodnik
Kako nesmiselna je postala protikomunistična gonja, ki jo še danes po Sloveniji izvaja SDS, pove tale podatek: v državnem zboru je samo še ena stranka, katere predsednik je bil član Komunistične partije Slovenije. In to je prav SDS – Janez Janša je poslednji komunist med predsedniki parlamentarnih strank. Pa vendar si prav ta Janša in njegova stranka drzneta vse druge zmerjati s komunisti. Absurdno?
-
27. 9. 2014 | Mladina 39 | Uvodnik
Na Hrvaško smo še pred desetimi leti gledali kot na območje, kamor se bo Slovenija gospodarsko širila. Mercator je na primer vlagal in poskušal zasesti čim večji del trga, tam so delovali slovenski investitorji. Slovenske družbe so se vse širile podobno: najprej Hrvaška, potem Bosna in Hercegovina in potem naprej po državah bivše Jugoslavije. V načrtih večine podjetij je bila predvidena širitev naprej na Hrvaško in potem naprej.
-
19. 9. 2014 | Mladina 38 | Uvodnik
Dr. Mladen Dolar ima v knjigi Strel sredi koncerta zabavno, a izjemno besedilo Umetnost neizrečenega. Seveda je že naslov tega besedila tako močan in poveden, da bi si ga lahko vsaka javna oseba ali kdo drug, ki želi nastopati v javnem prostoru, z velikimi črkami napisal na bel kartonček, tega prepognil in ga imel ves čas na delovni mizi: Ne pozabi na umetnost neizrečenega! Koliko priložnosti biti tiho bi ostalo nezamujenih.
-
12. 9. 2014 | Mladina 37 | Uvodnik
Pogajanja za sestavo vlade so brez dvoma naporna za vsakega mandatarja. Usklajevanja, pogajanja, kandidati, ki se zdijo dobri, pa se izkaže, da imajo kakšen madež, ki bi jih odnesel s funkcije še pred imenovanjem, pa koalicijski partner Karl Erjavec, ta stalnica vsake vlade po letu 2000 … A vseeno je to čas pričakovanja – češ, samo pogajanja zvozimo, potem pa bomo lahko začeli delati.
-
5. 9. 2014 | Mladina 36 | Politika
Da namerava Alenka Bratušek kandidirati na komisarsko mesto, ki pripada Sloveniji v kolegiju predsednika evropske komisije, je prišlo v javnost še pred parlamentarnimi volitvami 13. julija letos. To namero naj bi razkril njen bližnji svetovalec Jernej Pavlič, tisti fant, ki običajno nosi njeno aktovko in hodi meter za njo. O možnosti, da bo odšel z njo v Bruselj, če jim na volitvah ne uspe – in takrat je bilo že jasno, da je njena stranka na parlamentarnem robu –, se je začel hvaliti po političnih hodnikih. Da je razprava o tem, kdo bo slovenski komisar, izpadla neumno in banalno, Slovenija pa nezrela, lahko danes torej Bratuškova pripiše kar sebi in svojemu »dvoru«. Lahko bi bila komisarka s podporo politike in javnosti, tako pa bo v Bruselj odšla z grdim madežem, slovenska politika pa bo spet padla v očeh lastne javnosti.
