Grega Repovž
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Uvodnik
Po zmagi na volitvah se je zdelo, da predstavniki nove zmagovite oblasti dejansko verjamejo v tisto, kar je izjavil drugi človek SMC Milan Brglez: da bodo vladali najmanj tri mandate. Da so prišli na oblast in da so že naslednja štiri leta neverjetno dolga doba. Kot vsaki novi vladi dotlej se je tudi tej zdelo, da so naslednje volitve res še zelo daleč. Pa niso – tudi redne ne. Za njimi je že prva osmina mandata. Niso več na začetku. A to ni edino spoznanje, ki je doletelo tudi to vladajočo stranko, tako kot že vse pred njo: nenadoma so ugotovili, da tudi če so čisto pri miru in če ne delajo velikih korakov in ne sprejemajo radikalnih odločitev, vseeno ustvarjajo zgodovino.
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Uvodnik
Namenoma navajamo del govora predsednika vlade, ki so ga 2. maja že objavili vsi vodilni elektronski mediji – pa ne zato, ker bi menili, da gre za ključni del govora. Gre zgolj za še en uspeh dolgoletnega reduciranja druge svetovne vojne, ki je danes že tako močno vgrajeno v nacionalno zavest, da se ne zdi niti več čudno, če od premierovega govora ostane le ta del.
-
24. 4. 2015 | Družba
Ne gre za iskanje krivcev, ne gre za iskanje odgovornih: glede druge svetovne vojne je vse jasno. In za to pri tej posebni izdaji gre: namenoma smo se omejili na tuje pisce, pri čemer smo bili še natančnejši – vsi avtorji, katerih besedila o drugi svetovni vojni objavljamo v tej posebni izdaji, prihajajo iz Nemčije. Zakaj? Ker s tem nastavljamo ogledalo slovenski razpravi o drugi svetovni vojni in poskusom spreminjanja zgodovinskih dejstev. Ker s tem vnaprej preprečujemo razpravo, da je resnic več. Druga svetovna vojna se ni začela ne leta 1941 ne leta 1945, začela se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja z vzponom nacizma, z vzponom populistične govorice in iskanja priročnih krivcev. Da bo vojna, je bilo jasno po razkosanju in nato dokončnem zavzetju Poljske. In pred prvim strelom so v vseh državah po Evropi obstajali ljudje, ki jih je očaral in prepričal model, ki ga je ponujal Adolf Hitler.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Uvodnik
Ko je raziskava, ki jo je omenil Milan Brglez, nastala, je bila usmeritev Slovenije širitev slovenske industrije in trgov po Balkanu navzdol: trgi, ki naj bi pomenili slovensko priložnost, so ležali za slovensko južno mejo. Mercator je na primer poskušal kupiti Agrokor in se širil v Srbijo, na Hrvaško. Podobno so ravnala druga podjetja. In seveda je res, znanje hrvaškega in srbskega jezika je bilo nekaj, česar smo se v nekdanji skupni državi naučili sproti, tako rekoč nevede (pa tudi ne preveč dobro, a dovolj za učinkovito sporazumevanje), mlajši pa so ostali brez stika z jeziki nekdanjih jugoslovanskih republik – to pomeni, da so izgubili tudi primerjalno prednost.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Uvodnik
Kako so bili vsi zadovoljni, ko je državni družbi za upravljanje terjatev uspelo prodati terjatve do skupine ACH, Elana, Polzele in Adrie Airways. Češ, začenja se urejanje Slovenije, s tem bomo postali normalna družba itd. No, kupec je zasebna ameriška banka Bank of America Merrill Lynch in seveda je te terjatve kupila, ker računa, da bo z njimi zaslužila, po oceni poznavalcev od 30 do 35 odstotkov, ko bo prišlo do poplačila terjatev. In do njih bo brez dvoma prišlo, ker tako Adria kot ACH svoje dolgove že zdaj brez težav odplačujeta, Elan in Polzela pa sta pač del paketa, ki pa tudi nepoplačana bistveno ne kvarita naložbe. Pri čemer ju – oh, ti uspehi družbe za upravljanje – vedno lahko z malo spretnosti vrneta prodajalcu. Dejansko sta zraven zato, ker je poplačilo glavne terjatve do ACH tako gotovo. A politika, družba za upravljanje in seveda celotna finančna industrija so se hvalile, kakšen odličen posel so vsi skupaj izpeljali. Novinarka Radia Slovenije je bila čisto vzhičena od navdušenja. No, niso ga. Toliko, kot bo zaslužila Bank of America Merrill Lynch, bi zaslužili tudi sami, če bi te dolgove upravljali. Kar ni nobena znanost, sploh glede na to, da so po dokapitalizacijah slovenske banke polne denarja, zaradi česar se jim ne mudi s poravnavo teh terjatev oziroma se jim mudi toliko kot Bank of America Merrill Lynch.
-
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Politika
»Predsednik vlade ocenjuje, da je kandidatka za novo ministrico pri svojem dosedanjem delu pridobila bogate izkušnje tako na področju izobraževanja kot na področju povezovanja izobraževalnega procesa s potrebami v gospodarstvu.« To je bilo uradno sporočilo kabineta predsednika vlade Mira Cerarja, ko je za ministrico predlagal Klavdijo Markež, do izvolitve za poslanko direktorico Ljudske univerze Ptuj. Njena edina referenca je bil magistrski študij na plačljivi fakulteti za državne in evropske študije, katere kakovost seveda Miro Cerar pozna.
-
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Uvodnik
Tretji mesec po imenovanju je grški premier Aleksis Cipras pripravil evropske politike, da so postali previdni v izjavah – a le to. Seveda je Angela Merkel, ko ga je pred štirinajstimi dnevi sprejela, že vedela, da 8. aprila odhaja v Moskvo. Kot ve, da ruski predsednik Vladimir Putin potrebuje Grčijo, da izpelje projekt plinovoda prek Turčije. Grčija je začela pritiskati. Dva dni pred Ciprasovim odhodom v Moskvo je njegova vlada sporočila izračun o neporavnani vojni škodi, ki jo je v drugi svetovni vojni Grčiji povzročila Nemčija. In ob prihodu v Moskvo je Cipras najprej položil venec na grob neznanega junaka iz druge svetovne vojne. Njegova naslednja velika diplomatska postaja bo Peking. A Kitajski je že dal vedeti, da ne misli blokirati vseh njenih investicijskih načrtov. Hkrati je grška vlada pet dni pred tem sporočila, da bo pripravila tudi načrt za morebiten izstop iz evra in ponovno uvedbo drahme. Grki so pobudo prevzeli v svoje roke.
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Uvodnik
Predsednik vlade Miro Cerar je v odgovoru na poslansko vprašanje Violete Tomič iz Združene levice glede nemškega poplačila vojne škode dejal, da se ponujajo poenostavljeni recepti kot neke instantne rešitve za neke druge probleme. Oziroma prevedeno iz političnega jezika: Združeni levici je sporočil, da odpiranje vprašanja poplačila škode iz druge svetovne vojne ne more biti način, kako bomo rešili problem nakopičenega javnega dolga in razrušene ekonomije. In seveda ima Cerar prav in z njim se bo strinjal vsak razumen človek. Problem je, da teze, ki jo je s temi besedami zavrnil, nihče na drugi strani ni postavil.
-
27. 3. 2015 | Mladina 13 | Uvodnik
Jeseni leta 2004 so me iz evropske zveze novinarjev povabili, naj sodelujem pri poskusu vzpostavitve profesionalnega novinarskega sindikata v Romuniji. Poskus se je klavrno končal – romunskim novinarjem se je zdelo to, da bi bili člani sindikata, nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako zahojenega, nekaj tako iz preteklih časov, da smo se po treh dneh razšli, vsak na svojem bregu. Slovenija in Slovenci smo bili v tistem času še nekje vmes, med Vzhodom in Zahodom, poznali in razumeli smo psihološke ovire, ki so mučile vzhodnjake, hkrati pa imeli sindikalno mrežo kot na Zahodu. Tudi sindikati so bili še zelo močni, čeprav jih je naveza Janša, časnik Finance in mladoekonomisti že kmalu grdo zamajala. Bitko so sindikati sicer dobili, a so bili zdelani, še danes se jim pozna. Enako velja za novinarstvo: javna televizija se po pohodu Janševih politkomisarjev (pod taktirko Jožeta Možine) ni nikoli več res pobrala, Delo in Večer sta od takrat – zaradi Janševih kupčij – le senci časopisov iz prejšnjih časov itd. Janševa propagandna mašinerija je naredila veliko škode. In jo dela še danes.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Uvodnik
Na tem mestu bi bilo najbolj logično napisati, kako neumna, poceni in populistična je postala razprava o prejetih avtorskih honorarjih predsednika vlade. Mediji zdaj preštevajo evre, ki jih je prejel kot svetovalec, pa kot zunanji pravnik državnega zbora.
-
13. 3. 2015 | Mladina 11 | Uvodnik
Ni bilo absurdno zgolj to, kar je govorila, ampak celotna podoba: ko je ministrica (danes že v odstopu) za šolstvo Stanka Setnikar Cankar januarja na tiskovni konferenci razlagala, da si želi, da bi z učitelji, ki izvajajo učno pomoč, vlada dosegla dogovor, da bi to delo opravljali zastonj, je v oči bodla njena oprava. Oblečena je bila v kar ekstravagantno belo čipkasto kratko jakno z usnjeno obrobo. Pa ne pravimo, da je kaj narobe s tem kosom oblačila, o okusih ne gre razpravljati – a tako zelo neskladen je bil s tem, kar je govorila. Bodite skromni, je govorila v bleščavi opravi. Verjetno bi se danes Stanka Setnikar Cankar, ki si je očitno kot honorar zaračunala vsak vdih, ki ga je naredila zunaj delovnega časa v prostorih upravne fakultete, najraje vdrla v zemljo. Pa ne zato, ker bi jo bilo sram takšnega načina razmišljanja, ampak ker jo zdaj pač ljudje grdo gledajo. Razume še vedno ne, kaj je naredila narobe.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Politika
Slavoj Žižek je leta 2008 napisal izjemno besedilo z naslovom Moja mala Avstrija, bilo je le teden, dva po razkritju kleti Josefa Fritzla. Temeljno sporočilo, povzeto seveda, je bilo: seveda imamo po tej zgodbi možnost misliti, da se prave obscenosti skrivajo po kleteh, za idiličnimi fasadami, za kičastimi podobami idiličnih družin in hišic – a kaj, ko največje obscenosti pač niso skrite, ampak jih imamo vedno znova neposredno pred očmi. In na tem mestu se zato spomnimo neke druge zgodbe o Avstriji: namreč zgodbe o Jörgu Haiderju. Ja, to je tisti politik, lep, popolnega nasmeha, moralen, ne, on je bil morala, rdeči nagelj, pastelne barve, z urejeno in prelepo družino, idealen oče, z idilično hišo in ženo, ki ga je vedno občudujoče gledala, in seveda neverjetnim številom volivcev po vsej Avstriji (zlasti pa na Koroškem).
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Uvodnik
Kako si v slovenskem prostoru ljudje ustvarjajo domnevno strokovnost? Na prvem mestu je zagotovo izrekanje o nestrankarstvu. Koliko truda in let, generacij je šlo, da smo dobili nazaj večstrankarstvo kot osnovni sistem demokratičnega izbiranja in udejstvovanja, pa so že konec devetdesetih začeli vsi strankarsko pripadnost kazati kot nekakšno kužno bolezen. Seveda so poklici, kjer je v imenu nepristranskosti bolje ne kazati strankarske pripadnosti, a žal nam je na ravni te države uspelo stvar zapeljati v drugo skrajnost. Danes še zdravniki, ki pridejo na televizijo komentirat kakšen kirurški zaplet, najprej povejo, da niso v nobeni stranki. Če ni v stranki, je pa zagotovo strokoven. No, ne eno ne drugo ne bo držalo, s katerekoli smeri vzamemo ta stavek. A v normalnih časih bi človeka, ki med analizo razlogov pankreatitisa hiti zagotavljati, da ni v nobeni stranki, postrani gledali. Mar bi bilo kaj drugače, če bi rekel: sem pa oče treh otrok in vozim mazdo, je pa tole vnetje res v zelo akutni fazi. Tako daleč smo stvari pripeljali. In res je, če ostanemo pri tem primeru: zaupanje v zdravnika pri delu populacije takoj upade, če je na primer član stranke.
-
V sredo je pred poslanci državnega zbora nastopil višji državni tožilec Jože Kozina – seje odborov državnega zbora se je udeležil kot eden od predstavnikov državnega tožilstva, ki se ukvarja s pregonom bančne kriminalitete. Kozina je bil doslej že večkrat zelo jasen in brez dlake na jeziku. Kot tožilec je na primer že pred meseci zelo jasno povedal, da bo to, kar se dogaja pri privatizaciji državnega premoženja, kmalu področje dela tožilcev. A tokrat je šel še dlje – in poslance postavil pred trdo dejstvo. Toda kaj je pri tem najzanimivejše? Da se poslanci niso odzvali na njegovo neizprosnost. Ker jim je povedal resnico.
-
Kaj se je zgodilo z državniki? Kam so izginili ti, ki so zmogli državo in svet razumeti zunaj štiriletnih proračunskih planov? In ki so bili zmožni videti tudi zgodovino in njene nauke? Ki so videli svet in njegove premike, ki so razumeli, kaj sledi današnjim dejanjem čez deset let?
-
Se spomnite zaslišanja takrat še kandidata za infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča? Na zaslišanju je izrekel nedovoljeno. Rekel je, da si drugega tira med Koprom in Divačo ne moremo privoščiti. Seveda so že isti dan vsi ponoreli. Najprej seveda v Luki Koper. Ni drugega tira – konec razvoja Luke Koper. Nato tudi Primorci, ker neizgradnjo čutijo kot mačehovski odnos države. Poslanci iz Primorske stojijo kot eden za tem projektom. Tudi zato, ker bodo vse občine »morale« prodajati svoja zemljišča. No, pa tudi zasebniki jih bodo »morali« prodajati. Nato so se oglasili še vsi tisti, ki bodo pri projektu sodelovali. A naj vas ne zavede: to niso delavci, pa gradbeniki itd. Ne, tisti, ki se teh projektov najbolj razveselijo in jih tudi branijo, so seveda izvajalci projektov, inženirji, pa posredniki naročil, torej dobaviteljev. To so tisti, ki si dejansko pri projektu odrežejo provizijo, tisti, ki zaslužijo največ. Med njimi je tudi »vseh šest« strokovnjakov za to področje. Vsi so za. Kar ni tako nelogično – v Sloveniji je samo en resen železniški projekt: drugi tir. V njihovem celotnem življenjskem obdobju ne bo nobenega drugega. Kako naj bodo proti?
-
Ko je vodja Sirize in predsednik nove grške vlade Aleksis Cipras takoj po volitvah položil šopek vrtnic k spomeniku padlim v boju zoper naciste, so vsi po vrsti to razumeli kot provociranje Nemčije. A ni šlo za to – in tako smo videli to dejanje malodane vsi, ker premalo vemo, da bi razumeli gesto. Če se Grčija ne bi znašla v središču zaradi krize, bi o njej pač vedeli le turistične in zgodovinske »resnice«. Polaganje vrtnic k spomeniku je bilo namreč sporočilo nacistom v Grčiji. In morda imajo člani Sirize tudi v tem prav: da nekatere stvari poimenujejo z jasnim imenom. Zlata zarja, to niso neonacisti, to so nacisti, pravi finančni minister Janis Varufakis.
-
Ste se tudi vi zgrozili ob tvitu korupcije obsojenega poslanca državnega zbora in predsednika SDS Janeza Janše, v katerem je novinarja Erika Valenčiča obtožil, da je potencialni terorist? Naj vas ta tvit ne zavede. Janša namreč ni tako poseben, kot se zdi: raven in način njegovega diskurza sta v resnici zelo blizu širši ravni diskurza evropske politične in ekonomske elite. Ali drugače rečeno: zelo verjetno bi kot potencialnega terorista Erika Valenčiča ocenili tudi drugi evropski politiki in bogataši. In Janša je Angeli Merkel vseeno veliko bolj podoben, kot bi si morda želeli. Zelo podobno razmišljata o svetu. Tako danes Evropo vidi elita. Celo več: podobno o svetu razmišlja tudi večina stare levičarske evropske elite, od francoskega predsednika Hollanda do slovenskega socialdemokrata Boruta Pahorja. Niti razlike med pogledi Mira Cerarja in Janeza Janše niso tako velike, kot bi lahko upali. V resnici se na svetovne in evropske dogodke ti ljudje odzivajo zelo podobno. To je ista elita. Zgražajo se nad istimi stvarmi, skrbijo jih iste stvari, odzivajo se enako.
-
Kdor se z mano strinja, je dober človek, kdor je proti meni, pa ima zle namene. To pravi slovenski predsednik vlade Miro Cerar. Za »zaskrbljene« državljane mirno razglaša tiste, ki so res pogosto sedeli v nadzornih svetih, ki so res nemalokrat molzli državo in izmed katerih prenekateri danes delujejo kot svetovalci kupcev slovenskih podjetij. Danes mu prav pride zavezništvo s prav tisto Janševo in finančno falango, ki se je nemarno razširila po vseh državnih podjetjih čisto vsakič, ko je dobila priložnost. Ne da drugi niso tega počeli, a SDS je bila temeljita.
-
Niti teden dni ni minilo od napada na Charlie Hebdo, pa sta tako predsednik evropskega sveta Donald Tusk kot tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker že imela pripravljene osnovne obrise evropskega protiterorističnega programa. In bere se strašljivo: Tusk je, v imenu drugih premierov seveda, izkoriščajoč strah in solidarnost Evropejcev, zlorabljajoč torej žrtve, napovedal protiteroristično zbiranje podatkov o vseh letalskih potnikih. Ne gre za prvi poskus evropskih vlad, da bi uvedle ta nadzor nad evropskimi državljani, a pravica do zasebnosti je vedno prevladala nad temi poskusi, tako v evropskem parlamentu kot ne nazadnje tudi na evropskem sodišču za človekove pravice. Zdaj poskušajo znova – v imenu Charlieja Hebdoja. Mar se sploh lahko zgodi večja zloraba tega medija? Mar res ne razumejo, kaj Charlie Hebdo je?
-
Počasi se Evropa kot žaba vkuhava v sovraštvo, besnilo, jezo. In če bo šlo tako naprej, bo slabo. Danes velja na plan, grobo in obtožujoče, izvleči izjavo Angele Merkel iz leta 2010. Nemška kanclerka je oktobra 2010 v nagovoru svojemu strankarskemu podmladku pozvala priseljence v Nemčiji, predvsem štiri milijone Turkov in Arabcev, k vključitvi v nemško družbo. Najprej k učenju nemškega jezika. »Smo država, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja dejansko sprejela tuje delavce. Zdaj živijo z nami in slepili smo se, da ne bodo ostali in bodo nekega dne odšli. To se ni zgodilo. Ta multikulturni poskus – da bi živeli drug ob drugem v zadovoljstvu – je spodletel, popolnoma spodletel.« Izjavo so takrat vsesplošno obsojali – ker je na meji odkrite ksenofobije, pa še neresnična je. Nemčija je namreč s Turčijo podpisovala meddržavne dogovore, na podlagi katerih je Turčija v razvijajočo se povojno Nemčijo dovažala svoje cenene delavce. A pustimo to: kaj je bilo že temeljno opozorilo, zakaj da je izjava nevarna? Ker na eni strani povzroča strah med priseljenimi, na drugi strani pa opogumlja ksenofobe in nacionaliste. In seveda se je Nemčiji zgodilo, kar je Merklova skuhala – po Nemčiji danes desetine tisočev maršira pod imenom Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes. Čemu že nasprotujejo? Islamizaciji zahodnega sveta in protestirajo proti ekonomskim beguncem in domnevnemu potujčevanju domače kulture – karkoli že razumejo pod tem.
-
Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite. A ne zamenjava v tem preprostem smislu, da so prejšnje elite komunizma zamenjale nove elite kapitalizma. Ne, zamenjali sta se tudi narava in značilnost elite. V komunistični ureditvi je elito sestavljala predvsem politična vrhuška, zvezna, republiška do lokalne, danes je elita ekonomska in finančna.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Politika
Dr. Miro Cerar je predsednik vlade, ki je funkcijo prevzel z eno najvišjih javnomnenjskih podpor. V normalnih časih bi bilo to zagotovilo mirnega delovanja na mestu predsednika vlade. A danes ni več tako, slabe tri mesece kasneje je že vse drugače: priljubljenost mu strmo pada, vlado napadajo z vseh strani. A zdi se, da mu je bilo to jasno vnaprej: spreminjajoče se mnenje in razpoloženje javnosti sta del tega časa, zadnja kazalca stanja v tej državi.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Uvodnik
Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufar, v javnosti začela razpadati. Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij. Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo. Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij. Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Uvodnik
Biti poslanec ni ne krivda ne kakršnakoli moralna ali drugačna sumljivost. Te besede je zapisal v začetku devetdesetih eden najboljših piscev slovenskega novinarstva Janez Stanič. Navajamo jih zato, ker se v sodobni slovenski zgodovini že ves čas srečujemo s to nenavadno obravnavo politikov: dokler to niso, so dobri, a že ko nekdo postane zgolj poslanec, je pol dobrega ali modrega v očeh javnosti avtomatično kar padlo z njega. Danes se namreč rado zapiše, da so v zadnjem času poslali Slovenci zelo kritični do politike. Pa ne bo držalo: ta kavelj 22 že dolgo drži slovensko politiko v šahu. Že leta 1994 je na primer starosta slovenske politike France Bučar za Sobotno prilogo Dela potožil, da so »Slovenci v svojem ravnanju oziroma stališčih do javnih zadev pogosto zelo iracionalni«. In to je res. Velik del odgovornosti za to nosijo mediji.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Uvodnik
Še dobro, da obstajajo notorične resnice.
Tako je sicer korekten novinar TV Slovenija v ponedeljek dokazoval, kako zavožene so slovenske avtoceste. Končal je s podatkom, kako bo cena vinjete za uporabo avtocest tudi leta 2015 110 evrov, a poglejte, državljani, v Nemčiji prav zdaj uvajajo vinjete in ta bo stala Nemce enako kot Slovence, pri čemer imajo Nemci kar 13.000 kilometrov avtocest, Slovenci pa le 533 kilometrov. Na dlani je bil sklep, da so slovenske avtoceste pregrešno drage, Dars slab upravljavec, in seveda, čas je za prodajo. -
28. 11. 2014 | Mladina 48 | Uvodnik
Javni prostor še vedno močno zaznamujejo glasovi, ki kritizirajo marksistični prispevek h kritiki politične ekonomije z izgovorom, da so se konflikti pač preobrazili, piše dr. Samo Tomšič v posebni izdaji Mladine Alternative, ki je izšla ta teden. Marx naj bi bil zunaj današnjega časa, ker je analiziral razredni boj zlasti skozi boj delavskega razreda za dolžino delovnika.
-
21. 11. 2014 | Mladina 47 | Uvodnik
Čeprav bo trajalo še nekaj časa, je vprašanje, kdo v resnici vodi milijarde evrov, ki jih formalno upravlja država, začelo prodirati tudi v širšo javnost. Danes se rado ponavlja, kako se nam polletno brezvladje nikjer ne pozna. In dejansko se nam na prvi pogled ne: za to obdobje prihajajo na dan najobetavnejši rezultati v zadnjih šestih letih, Slovenija posluje dobro in uspešno. A hkrati ni nihče res upravljal države in moč neformalnih skupin se je izredno povečala. Mar ni neverjetno, s kakšno aroganco še naprej potekajo vsi postopki privatizacije in poplačevanja slabih posojil, vlada pa le prikimava? Ko vlada na prejšnji seji ni sprejela poročila družbe za upravljanje terjatev bank, je ta agresivno javno protestirala proti njenemu ravnanju. Javno proti ustanovitelju. V nobeni resni državi tega ne bi dopuščali.
-
14. 11. 2014 | Mladina 46 | Politika
Vlada je na predlog premiera Mira Cerarja 22. oktobra zamenjala direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) Staneta Štembergerja. Na predlog predsednika vlade je za novega direktorja Sove imenovala Andreja Očka. Danes ni več nobenega dvoma, da Očko ne izpolnjuje pogojev za imenovanje.
