![Grega Repovž](/media/osebe/avtorji/__120/repovz_1.png)
Grega Repovž
-
Res, kdo je vir nestabilnosti?
Le hvaležni smo lahko Rosviti Pesek, prvi dami TV Slovenija, da zdaj končno vemo, kdo je vir nestabilnosti v tej državi. Namreč vsak, ki se slučajno ne strinja s predlogi vlade. Je kdo proti? Se kdo ne strinja? Je že kriv, in še bonitetna ocena države se bo znižala in že novembra, januarja, marca, mesec si izberemo lahko tudi sami, bo zmanjkalo denarja za plače v javnem sektorju in Slovenija bo morala zaprositi za pomoč in prišla bo trojka. Kriv je elektrosindikat. Krivi so kulturniki. Krivi so šolniki. Krivi so svetniki. Profesorji, ki delajo napačne zaključke.
-
30. 10. 2012 | Družba
Že četrtič zapored bo uredništvo Mladine izvajalo tako imenovano kontinuirano meritev javnega mnenja ali tracking poll. Mladinin tracking poll, ki ga za nas izvaja agencija Ninamedia, je najbolj natančna meritev javnega mnenja v Sloveniji, kar se je izkazalo že na treh volilnih dogodkih. Le Mladinin tracking poll je tako leta 2008 pokazal, da bo na volitvah zmagala SD Boruta Pahorja, le Mladinin tracking poll je pokazal pred dnevom volitev, da bo večina Slovencev podprla arbitražni sporazum in nenazadnje, le Mladinin tracking poll je pokazal, da bo na predčasnih volitvah leta 2011 največ glasov osvojila Jankovićeva Pozitivna Slovenija.
-
Predstojnik največjega oddelka za travmatologijo in največje sodišče v državi nista osamljena, še zdaleč ne, ko opozarjata na nemogoče posledice varčevalnih ukrepov. Danes se to dogaja po vsej državi, po šolah in fakultetah, po institucijah, po upravnih organizacijah, bolnišnicah ... Razlog je bil vnaprej znan: ukrepi so bili linearni, brez razmisleka in predvsem brez izračunov in komunikacije s predstavniki institucij. Vsak poskus, da bi vladi vsaj razložili posledice, je bil takoj zatrt.
-
Med reformama trga dela in pokojninskega sistema ter ustanovitvijo državnega holdinga za upravljanje državnega premoženja je velika razlika: slabo in nesocialno zakonodajo, ki razgrajuje temelje družbe blaginje in socialne države, je v prihodnosti mogoče spremeniti, jo zapeljati v drugo smer, prodaja državnega premoženja pa je nepovratna. Slovenci še danes lahko opazujemo, kako hrvaška tobačna industrija postaja velik in razvejen finančni holding, kupec slovenske tobačne industrije pa si je v nekaj letih popolnoma povrnil naložbo, opustil proizvodnjo v Sloveniji in si ustvaril še ekstra dobiček z odprodajo elitnih zemljišč v središču Ljubljane. Seveda je to stara zgodba – a velja se je spomniti danes, ko bodo naprodaj še tisti redki preostali gospodarski velikani v slovenski lasti, od Petrola in Telekoma naprej.
-
Saj v tem, da se ljudje iz Slovenije izseljujejo, ni nič nenavadnega. Prav tako ni nič nenavadnega, če odhajajo iz ekonomskih razlogov. Tudi Slovenija je že doživela več valov tovrstnega izseljevanja, po vojnah, med vojnami in krizami. Da se jih zdaj izseljuje več, kot se jih je kadarkoli prej, tudi ni tako presenetljivo, saj se lahko zaradi članstva v Evropski uniji zdaj znotraj skupnosti prvič v sodobni zgodovini tudi Slovenci selijo brez kakršnihkoli birokratskih ali pravnih ovir. Nikoli ni bilo tako lahko oditi.
-
5. 10. 2012 | Mladina 40 | Politika
Predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković ni najbolj kontroverzen politik v Sloveniji. To je Janez Janša, trenutni predsednik vlade. Zoran Jankovič manipulira, zlorablja javna pooblastila, njegova in z njim povezana podjetja se vedno znova znajdejo v tokovih javnega in mestnega denarja. Janez Janša laže, zlorablja oblast, država je zanj poligon zasebnih interesov, laže nam naravnost v obraz, njegova politična kariera je kariera obtožb o najbolj groznih krajah denarja, od preprodaje orožja za gotovino, ki je izginila, do afere Patria, medtem ko uvaja varčevalne ukrepe, Slovenijo spreminja v nepotistično deželo najbolj zavrženega tipa, vtika se v medije, v sodno oblast, ruši inštitucije in ljudi, ki so mu napoto. Ne priznava sodišč, ne priznava tožilstva, ne priznava pravne države. Ja, Janez Janša je bolj pokvarjen politik od Zorana Jankovića. Vendar pa to za Zorana Jankovića ni nikakršna olajševalna okoliščina.
-
Že pri pokojninah se je zdelo, da ministri te vlade, od prvega naprej, ne vedo, o čem govorijo. Pokojnina pač ni nobeno darilo države, ampak so to skozi dolgi rok privarčevana sredstva tistih, ki so upokojeni. Pri čemer družbena pogodba med bodočim upokojencem in državnim pokojninskim zavodom daje slednjemu pravico, da denar sproti porabi, ob zagotovilu, da se ta solidarna formula ohranja v nedogled.
-
Najlaže pa je gledati stran.
-
Naj se zdi gesta prijazna, človeška in v svojem bistvu najbolj naravna, ga je ljubljanski župan Zoran Janković seveda v svojem nezgrešljivem slogu spet polomil, ko je zapovedal sneti lisice s 43 avtomobilov pred ljubljanskimi Stožicami. Kakor je seveda res, da bi sicer mediji poročali o grozljivki v Stožicah, kjer so nič hudega slutečim obiskovalcem koncerta najprej prodali karte za koncert, za vogalom pa so jih čakali Jankovićevi mestni redarji in jih oglobili in jim na avtomobile nadeli lisice.
-
Spet se začenja politični medijski ples – in spet se tisti, ki bodo njegove glavne žrtve, torej novinarji, zaradi katerih se v imenu gledalcev, poslušalcev in bralcev vse dogaja, vedejo, kot da ne vedo, kdo jim trka na okno in da trka prav njim. Ker če bodo morda tiho, jih ne bo oplazilo? Pa jih bo. Tako kot je kulturnike, profesorje in druge, ki se jih je vlada lotila zaradi političnih in ideoloških namenov.
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Politika
Začelo se je junija. Janez Janša je bil 27. junija gost na Radiu Ognjišče. Izjava je bila tipična, izrekel pa jo je pred parlamentarnim glasovanjem o vpisu fiskalnega pravila v ustavo – do katerega potem ni prišlo: »Ko bo prišlo do glasovanj, bo to trenutek resnice. Od tega je odvisno, ali bomo Slovenci v prihodnje še lahko sami reševali Slovenijo iz gospodarske krize ali bomo morali upoštevati pogoje, ki jih bodo postavili drugi. Če ne bo pri teh vprašanjih minimalne odgovornosti na strani vsaj ene opozicijske stranke, potem se Sloveniji obeta tak scenarij reševanja, kot ga lahko spremljamo v zadnjem času v nekaterih drugih evropskih državah, Cipru ali Španiji. Če pa bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino še odlašali, nas čaka grški scenarij.«
-
Ena najlepših zgodb sodobne Slovenije je zgodba o Metelkovi. Seveda se je tudi ta zgodba začela s preklicano obljubo in lažmi. Vlada je pred točno dvajsetimi leti tretjino nekdanje vojašnice namenila Mreži za Metelkovo, pobudi 300 umetnikov in članov raznih subkulturnih društev. Bila je res odlična poteza, takrat smo v Sloveniji še razumeli, za kaj gre pri vsem skupaj in kaj tvori državo.
-
Janez Janša te svoje domislice seveda ni podpisal, ampak je, tako kot ponavadi, ko se spusti v pritlehnosti, avtorstvo prepustil svoji stranki. A ni ga junaka v SDS, ki bi si brez vodje dovolil napisati tako trdo sporočilo o predsedniku republike.
-
Finančne poti so za Slovenijo blokirane. Ne more si več sposojati denarja, ne more ji več uspeti s svojimi ponudbami obveznic. Na neki način je igra obstala. Smo izločeni igralec. Ne, niso nam šteti dnevi. Imamo še nekaj lastnih sredstev, ki lahko za nekaj mesecev, morda celo do enega leta prestavljajo dan, ko bo treba razglasiti, da ne zmoremo več. Tako kot podjetja tudi države ne morejo preživeti brez dostopa do denarja.
-
Kdaj je bila Slovenija dejansko v vzponu? Če odmislimo obdobje napihovanja balonov, zaradi katerih pokov se država še danes ne zmore pobrati, je bilo z vidika napredka in tudi družbenega optimizma najboljše obdobje sredi devetdesetih let. Podjetja so počasi napredovala, se postavljala na noge po izgubi okoli 70 odstotkov trga zaradi razpada prejšnje države, se širila, večino dobičkov pa zadrževala in vlagala v investicije. Šlo nam je tako dobro, da si je Drnovšek za ponoven naskok na oblast izbral slogan Slovenija – zgodba o uspehu. Pa to ne pomeni, da ni bilo tudi slabega. Podjetja so seveda tudi propadala, Maribor se ni mogel pobrati. A kazalci so bili pozitivni, podjetja so napredovala. Leta 1997 smo prišli prvi izmed vzhodnih držav do presežka dobička nad izgubami na nacionalni ravni. Vzhodna Evropa se je še lomila, Slovenija pa edina ne.
-
Ta teden so se pokazali vsa beda in resnični interesi sedanje koalicije. Ob objavi vseh padcev bonitetnih ocen? Ne, žal ne. Razen rohnenja, kako so krivi vsi drugi, ni bilo nobenega odziva. Nobene pomiritvene tiskovne konference, kakršno ob objavi takih podatkov takoj skličejo resni premieri. Ker v resnici Janši ni mar za dejanske posledice padajočih bonitet države, bank in podjetij. Ne gre pozabiti na stavek, ki ga je izrekel svojim koalicijskim partnerjem na zadnjem srečanju – da namreč on ne bo tisti, ki bo v imenu Slovenije prosil za pomoč. Ne gre za vsebino, ta človek pazi na svojo podobo. Na svoj ponos.
-
Ta teden je v Franciji začel veljati davek na finančne transakcije: odslej je treba plačati 0,1-odstotni davek na najpogostejše finančne transakcije in ob zamenjavi tveganja obveznih evropskih držav, 0,2-odstotni davek pa ob nakupu delnic stotnije najmočnejših podjetij. Evropa in še manj svet tega davka nista bila zmožna in pripravljena uvesti.
-
Nenadoma se je zazdelo, da je politični in ekonomski fiasko te vlade postal tako očiten, skoraj samoumeven, da je odhod druge vlade Janeza Janše nekaj, kar se lahko zgodi. Nekaj, kar je danes le prestavljeno na jesen, je pa lahko že čisto resna politična alternativa. In čeprav je pozitivnim obetom treba biti naklonjen – čeprav odhod ene vlade še nikakor ni jamstvo, da bo druga boljša, je sedanja vlada vidno slaba rešitev –, je treba situacijo osvetliti z realnim stanjem.
-
Predsednik vlade ima seveda prav. Navkljub vsemu veselju, ki ga kaže koalicija pri delitvi plena, le s temi besedami je namreč mogoče opisati njeno sladostrastje, ko si deli funkcije in vplivna področja, je vlada v resnih težavah. Zdaj ko je varčevalni sveženj ne samo sprejet in uveljavljen, se seveda zdaj kaže tudi tisto, kar so ekonomisti opozarjali v času sprejemanja: da bodo učinki negativni.
-
Janez Janša ni zmožen priznati nobene napake. V tednu dni mu je uspelo demonstrirati razsežnosti te kalimerovske dušice. Najprej se je odzval na odločitev evropskega sodišča za človekove pravice z izjavami, da nimamo denarja za odškodnine izbrisanim, in jih užaljeno nadgradil z napovedjo, da je zdaj Slovenija na poti do grškega scenarija, da se lahko zgodi, da bo morala zaprositi za pomoč. Seveda so mediji to izjavo zaznali. Preprosto zato, ker noben premier še ni dal take izjave.
-
Predsednik vlade Janez Janša je ta teden ureditev izplačila odškodnin izbrisanim zavrnil z besedami, da v proračunu ni denarja. Na brutalnost te izjave je bilo v zadnjih dneh že večkrat in argumentirano opozorjeno. Seveda, Janša s tem izraža tako odnos do države kot do obvez, ki jih ima v mednarodnem pravu Slovenija. Izraža tudi jasen in trd odpor do izbrisanih, ki so zanj neljudje, peta kolona, agresorji itd.
-
Zdaj ni več nobenega dvoma: Janez Janša se je odločil, da bo izvedel veliko čistko. Pa ne mislimo kadrovsko čistko (tudi to seveda), ampak čistko v glavah in spominu. Tega ne trdimo zaradi izganjanja praporov in obscene proslave. Tudi ne zaradi izgona narodnega heroja Franca Rozmana Staneta s pročelja vojašnice v ljubljanskih Mostah.
-
Primitivizem je, če se delaš norca iz borcev druge svetovne vojne in njihove prapore iz tistega časa označuješ kot zločinske in agresorske. Izživljati se nad temi starčki, ki so nedvomno opravili veliko delo v drugi svetovni vojni, je ravnanje strahopetca. To počnejo šleve. Ti borci niso nobeni komunisti. Janša, naš pohodnik v Jajce in po vseh močnih funkcijah v partijskih organizacijah, je v komunizem verjel, ko je imela velika večina naroda do njega mnogo, mnogo distance. Ta lov na zločinske komuniste je res že patetičen in ubog.
-
Državnemu sekretarju Zornu moramo biti globoko hvaležni. V današnjih, recimo pretežno demokratičnih časih je namreč težko mlajšim razlagati, kaj je bil problem nekdanjih partijskih aparatčikov in kakšni tipi so to bili – predvsem pa, kakšen je bil njihov način razmišljanja. A zdaj si ga lahko ogledajo v živo.
-
»Najprimernejša rešitev bi bila, če se terjatve banke konvertirajo v lastniške deleže in tako iztisnejo obstoječi lastniki. Zatajila je NLB.« — Predsednik Državljanske liste Gregor Virant, 6. 6. 2012, dan po vložitvi stečajnega predloga za družbo Primorje
Gregor Virant ima seveda prav. Govori pa tisto, kar Zoran Janković ponavlja že mesece. Ampak Zoran Janković je zagovornik nacionalnega interesa, že ne more imeti prav, kajne? -
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je pretekli teden v vse šole in druge izobraževalne ustanove poslalo okrožnico, v kateri je ravnatelje (prek njih pa učitelje) zelo trdo opozorilo, da naj razmislijo, preden se udeležijo letnega zbora članov Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ), ki bo potekalo v enem izmed krajev 25. maja s štafeto mladosti, spomini na Jugoslavijo ter spomini na »dobre stare čase« in Tita.
-
Konec preteklega tedna so v javnost spet prišli podatki o poslovanju družine Janković. Pretežno gre za znane podatke, nekoliko okrepljene z novimi, pa tudi z dejstvom, da vse več organov formalno preiskuje poslovanje Jankovićeve družine in da se njegov status človeka, ki ga preiskujejo zaradi prestopkov, tudi formalno utrjuje.
-
V svojem govoru ob predstavitvi zakona o uravnoteženju javnih financ je premier Janez Janša figurativno pokazal na vrste čakajočih na delovno dovoljenje pred nemškim konzulatom v Ljubljani. Veste, zakaj so tam vrste? Ker mi nismo naredili trga dela dovolj prožnega, nam je razkril kruto resnico.
-
Na prvi pogled se zdi, da je vlada briljantno izpeljala pogajanja o varčevalnih ukrepih: najprej je s svojimi predlogi pripeljala javni sektor, sindikate in tudi pretežni del državljanov na konec z živci, nato popustila in s tem naredila varčevalni paket sprejemljiv. Še več: zdi se, da ji je uspelo z enim paketnim zakonom urediti vse tisto, kar je prejšnja vlada poskušala narediti z eno za drugo padlo reformo.
-
Da je Janez Janša danes predsednik slovenske vlade, Slovenija pa sredi ostre družbene preobrazbe, oblečene v protikrizne ukrepe, je posledica odločitev in ravnanj treh ljudi in njihovih najbližjih sodelavcev. Gregorja Golobiča, Katarine Kresal in Boruta Pahorja.