Grega Repovž
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Uvodnik
Tik pred volitvami je v Slovenijo prišlo več tujih novinarjev. Nekatera vprašanja so se ponavljala. Se lahko zgodi, da bo Janša naredil kaj takega kot Trump, da bo insceniral napad na slovenski parlament? Bo sploh priznal izide volitev, na katerih bo verjetno poražen? Se lahko zgodi, da ne bo pripravljen zapustiti oblasti? Bo oviral oblikovanje nove vlade? Kljub dobremu poznavanju Janše smo novinarji tujim kolegom ponavljali, da je Janša sicer avtokrat, da je nevaren človek, a da si te rdeče črte vseeno ne bo drznil prestopiti. In na dan volitev, če odmislimo gnev in žolč, ki ga je v nekem trenutku izlil na medije in zmagovalce volitev, se je zdelo, da smo imeli prav: da bo res priznal poraz na volitvah in da bo njegova vlada tudi razmeroma spodobno zapustila oblast – bo sicer imenovala kopico članov stranke za veleposlanike, pohitela z deljenjem denarja, uresničila se je tudi napoved, da bo zagotovo na eni zadnjih sej poplačala RKC za vdanost in podložnost Janševi avtokraciji, pohitela je z zaposlovanjem strankarskih vojščakov po državnih službah, do prejšnjega tedna opravila več kot sto imenovanj na visoke položaje v uradništvu in javnih institucijah. A vse te nespodobnosti smo pričakovali – so del klasičnega arzenala nespodobnosti Janeza Janše.
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Uvodnik
Bodoči premier Robert Golob je imel po zmagi na volitvah priložnost, da sestavi res dobro ekipo. Kombinacijo starih mačkov s spominom, ki bi vlado varovali z izkušnjami preteklih napak in dogodkov, strokovnjakov na najpomembnejših področjih sedanjega časa, ki bi zagotavljali, da bi Slovenija naredila zeleni preboj. Ekipa, ki jo je predstavil v sredo, ni taka. Golob je pri sestavi ekipe tvegal z nenavadnim izborom. Ki pa ni brez logike.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Uvodnik
Dober teden po volitvah je dogajanje na RTV Slovenija pokazalo tisto, kar smo kljub navdušenju, da smo se avtokratskega režima v Sloveniji vsaj za nekaj časa znebili, ves čas vedeli: da je v dveh letih janšizem prodrl in se zasidral v številne družbene sisteme in podsisteme in da bo odpravljanje neprimerno težje, bolj dolgotrajno in tudi mučno, kot so predvidevali tudi največji pesimisti. Janševiki ne bodo zapustili položajev, na katere so bili postavljeni, nasprotno – vedo, da se zdaj njihova naloga šele začenja. Branili bodo vsak zasedeni položaj, vsako zasedeno institucijo, uporabili vsa politična in pravna sredstva, ne glede na posledice. Za to so bili tudi postavljeni na ta mesta – in ne gre pozabiti, da je pri marsikateri zasedbi trajalo tudi mnogo več kot eno leto, preden je uspela. RTV Slovenija je že tak primer. Postopki zamenjav teh ljudi bodo dolgotrajni in nekaterih sploh ne bo mogoče izpeljati pred iztekom mandatov.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Uvodnik
Čas po volitvah je za zmagovalce najnevarnejši čas. Zanos zmage in občutek, da je zdaj vse v njihovih rokah in da vse vedo, je zaznamoval veliko zmagovalcev. V slabem smislu.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Uvodnik
Liberalni in levi volivci so se tik pred volitvami nenadoma znašli v spremenjenih razmerah. Pred desetimi dnevi je še kazalo, da se bodo v državni zbor uvrstile vse stranke KUL, Gibanje Svoboda pa bo doseglo položaj relativnega zmagovalca in tudi mandatarja, a razmerja so se zadnji teden temeljito spremenila. Podpora koaliciji, ki jo sestavljajo SDS, NSi, SNS, Konkretno oziroma Povežimo Slovenijo in Naša dežela, raste, pola sta blizu izenačitve. Podpora Janševi SDS narašča, zato narašča tudi podpora Gibanju Svoboda, saj se volivci, ki si ne želijo več Janše na oblasti, odzivajo taktično in še bolj množično podpirajo najmočnejšo stranko levoliberalnega pola. Zaradi tega se zmanjšuje podpora LMŠ in SAB, pa tudi Levici in SD. A če bo podpora LMŠ in SAB ostala tako nizka, kot je bila sredi tedna, bo vsaj ena izmed teh strank izpadla iz prihodnjega parlamenta, to pa bo oslabilo celoten levoliberalni pol in okrepilo Janšo.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Uvodnik
Politiko bosta v naslednjem mandatu določali dve področji: energetika in zdravstvo. Pri obeh gre za milijardne proračune. Pri obeh so lobiji izredno močni, različni, imajo veliko moč in denar, velik vpliv, tudi v medijih.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Uvodnik
Prav neverjetno je: pred 30 leti so se vzhodnoevropske države iztrgale iz objema Sovjetske zveze in komunizma. Velika večina njihovih prebivalcev je želela živeti v demokraciji zahodnega tipa. Z delitvijo oblasti, zasebno lastnino, kapitalizmom, večstrankarskim sistemom, demokracijo, uveljavljenimi človekovimi pravicami, pravico do anticipacije, delujočo in svobodno civilno družbo, svobodnimi mediji, svobodo izbire in mišljenja. Tudi Rusija je po razpadu Sovjetske zveze poskusila oditi v to smer, a se je ustavila že na prvi tretjini poti. Pot v demokracijo je dokončno ustavil Vladimir Putin, ki je prejšnji komunistični sistem nadomestil s kapitalistično avtokracijo. In na vzhodu smo se nad tem zgražali. In kje smo danes? Vse več držav po vzhodni Evropi postaja po ustroju kopija Putinovega režima: navidezna demokracija, kjer se opozicija ovira in preganja, medije, tako zasebne kot javne, oblast napada in lomi, civilna družba doživlja prepovedi in finančne kazni, človekove pravice se kršijo na vsakem koraku, z zakonodajo ter tudi z nasiljem represivnih organov in državnega aparata. O katerih državah govorimo? Seveda o Madžarski. Pa o Poljski, o Romuniji in Bolgariji, tudi o Hrvaški, seveda o Srbiji. In Slovenija? Dolga leta smo se zgražali nad temi poldemokracijami skupaj z Zahodom in mahali s svojega evropskega vlaka. A leta 2022 smo pred odločitvijo: ali sledimo vzhodnim avtokracijam in se tudi sami začnemo spreminjati v avtokracijo po vzoru Putina ali pa se poskušamo vrniti med normalne demokracije. Seveda tudi zahodna demokracija ni izjemna. Ima veliko šibkih točk. A je demokracija.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Uvodnik
Borut Mekina v tokratni Mladini razkriva nenavadne razpise po vsej državni upravi: ta mesec je objavila rekordnih 160 javnih razpisov za prosta delovna mesta za nedoločen čas. Ministrstva, vladne službe, agencije, vojska, policija mrzlično objavljajo razpise z izredno kratkimi roki za prijavo – tri dni! –, brez posebnih zahtev, za nedoločen čas in pogosto celo brez preizkusne dobe. Poglejmo primer, ki ga navaja Mekina: »Generalni sekretariat vlade je 7. marca objavil prosto delovno mesto koordinatorja v sektorju za prevajanje z rokom za prijavo tri dni, mesec prej so z rokom za prijavo tri dni objavili delovno mesto koordinatorja v oddelku za tehnične zadeve.« Da, govorim o ravnanju strank SDS, NSi in SMC – Konkretno, strank, ki ves čas napadajo državno upravo, češ da bi morala biti vitkejša, da je v njej zaposlenih preveč ljudi, da to obremenjuje gospodarstvo in proračun – a prav ti sprenevedavi ljudje danes spet na veliko zaposlujejo svoje ljudi v javnem sektorju. Nespodobno je sicer že to, da to počnejo na koncu mandata, vsem na očeh, brez sramu.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Politika
Kaj dela SDS na področju medijev? Ustvarja množico portalov, televizijskih kanalov, tiskanih medijev, ki so videti kot mediji, zvenijo kot mediji in se predstavljajo kot mediji. Pa so mediji? Niso. So del propagandnega aparata, v njih ne delajo novinarji, ampak propagandni vojščaki stranke. Enako zadnja leta počne Nova Slovenija, tak primer je njen časopis Domovina. Pač, želijo si imeti medije, čeprav je to skregano z vlogo in poslanstvom medijev in politike. S to mimikrijo poskušajo predvsem zmanjšati moč pravih medijev, hkrati pa mislijo, da bodo s tem usmerjali javno mnenje. A enako že leta počnejo na področju javnomnenjskih raziskav. Na eni strani napadajo javnomnenjske agencije, jih poskušajo diskreditirati – Ninamedio na primer že vsaj 20 let –, na drugi strani pa poskušajo vnašati zmedo na to področje tako, da ustanavljajo »svoje« agencije. Takšna je na primer agencija Parsifal, ki jo vodi dolgoletni podpornik stranke SDS Borut Rončević – človek, ki mu je ta vlada pravkar »v zahvalo« ustanovila raziskovalni inštitut ter mu namenila več kot pet milijonov evrov, čeprav za ustanovitvijo ni nobenih resnih vsebinskih razmislekov.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Politika
Agencija Ninamedia je po ponedeljkovem prvem soočenju predsednikov osmih najmočnejših političnih strank na POP TV naredila raziskavo o tem, kdo izmed predsednikov strank (Janeza Janšo je nadomeščal podpredsednik Aleš Hojs) je bil najbolj prepričljiv. Kar 38,3 odstotka vprašanih je kot najbolj prepričljivega ocenilo Roberta Goloba iz Gibanja Svoboda, sledil mu je Aleš Hojs z 10,2 odstotka. Na tretjem mestu se je z 9,6 odstotka znašel Luka Mesec iz Levice, ki mu sledita predsednica SD Tanja Fajon z 8,7 odstotka in Alenka Bratušek iz istoimenske stranke s 6,1 odstotka volivcev.
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Uvodnik
Ta petek je poleg redne Mladine izšla tudi posebna izdaja Alternative – Misliti volitve. Gre za zelo drugačna besedila, kot bi jih morda pričakovali: za akcijske načrte po posameznih področjih, od energetike, prometa, zdravstva, policije, pravne države ... V njej je na primer prispevek konec prejšnjega tedna preminulega dr. Petra Novaka, strokovnjaka za energetiko, ki je za to priložnost razčlenil zeleni energetski prehod Slovenije. Ali pa na primer prispevek dr. Mateja Ogrina, geografa, strokovnjaka za promet, ki natančno razloži, kaj moramo storiti po 30 letih napačnega prometnega razvoja, zaradi katerega strošek za mobilnost slovenske družine znaša pošastnih 17 odstotkov njenega prihodka, vse skupaj pa obteži spoznanje, da se je po avtocestnem križu Slovenija začela tudi razvijati – in to narobe.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Uvodnik
Med obleganjem Sarajeva so se njegovi prebivalci pogosto »igrali« normalnost. Pač s tistim malo, kar so imeli, so si pričarali zgolj privid, kakšen je bil svet prej in kakšen bi svet v tistem trenutku moral biti. Prirejali so svečane večerje, na primer. Se lepo oblekli, si uredili frizuro, uporabili še zadnje sapice laka in dišav, iz omar, na katere so bila sicer naslonjena drva, potegnili najboljše obleke, zbrali skromno hrano, kupili morda celo kakšen kos mesa. Nekaj več, čisto malo več. In potem so povabili sosede ali pa prijatelje, ki so se lahko prebili do njih, izvlekli prt, vse, kar je le malo dišalo po slovesnem in boljšem, še novoletne okraske, pa čeprav je bil september. Saj ni trajalo dolgo, uro dve, malo pozabe, malo smeha, prej ali slej je nanje legla realnost. Ampak bilo je vredno.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Uvodnik
Bi bilo presenetljivo, da se je na učitelje zaradi stavke to sredo usul tak plaz jeze, besa – da bo tako, je bilo jasno že dan pred stavko, ko so se v neoliberalnih dnevnikih pojavile objave raznih mam, ki seveda najbolje vedo, kaj je šola in kaj si učiteljice in učitelji zaslužijo in česa ne, svoje je prispevala tudi objava lažnih plač učiteljev na enem od SDS-portalov v lasti Orbánovih oligarhov. Na tej točki je nujno ponoviti, zakaj je do stavke sploh prišlo, ker to razblini vse te debate: v Sloveniji imamo enotni plačni sistem za celoten javni sektor, ki z zakonom določa razmerja med različnimi poklici v celotnem sektorju. Ker se je vlada odločila, da se ne bo držala tega zakona in je najprej povišala plače medicinskim sestram, nato pa mimo vseh pravil socialnega dogovarjanja še zdravnikom, so se sindikati morali odzvati in zahtevati, da se zakon o plačah v javnem sektorju izvaja, kot je napisan. Sindikati javnega sektorja so v skladu z zakonsko proceduro torej zahtevali pogajanja, ker tako predvideva socialno sporazumevanje. A vlada, ki bi se morala odzvati po standardnem postopku pogajanj, je sindikatom odgovorila z žaljivim pamfletom, ministrica za šolstvo Simona Kustec pa sploh ni hotela začeti pogajanj – čeprav jo zakon obvezuje. Zato je bila objava stavke naslednja poteza – po zakonu.
-
Začnimo pri dejstvih. Do srede smo imeli v Sloveniji že šest shodov za Ukrajino, ne dva, kot razlaga nevedni Zorčič. Prva dva sta bila v petek, v Ljubljani ga je pripravila ukrajinska diaspora, drugega pa v Mariboru Emilija Stojmenova Duh. Tretji je bil v soboto, pripravila ga je beloruska diaspora. Četrti je bil v ponedeljek, organizirala ga je iniciativa Slovenska pomoč Rusiji. Nato je bil v torek veliki shod na Trgu republike, ki ga je pripravila protestna skupščina. Na teh petih (5) shodih so bili pretežno isti ljudje, enkrat v širši zasedbi, drugič v ožji. Poleg prizadetih Ukrajincev, živečih v Sloveniji, posameznih Belorusov in Rusov, ki s tem kažejo nasprotovanje Putinu in vojni, so bili tam ljudje, ki po navadi dvignejo glas za druge. Ki protestirajo tudi za »napačne« begunce. Ki ne protestirajo preračunljivo, ampak za druge.
-
Borut Mekina, novinar Mladine, sicer tudi magister mednarodnih odnosov, je aprila 2019 – v Sloveniji smo imeli šele slabo leto na oblasti vlado Marjana Šarca, Ameriki pa je še predsedoval Donald Trump – napisal članek, ki se danes bere kot napoved prihodnosti. V njem je citiral domače in tudi tuje strokovnjake, opozorilo pa je bilo zelo jasno: države postajajo egoistične, sebične, tudi države okoli nas se vedejo agresivno, dejansko napadalno, morda tega še ne vidimo, a prekleto nevarno bo, če se bomo tega zavedeli prepozno. Ali kot je že takrat v njegovem članku dejal Denko Maleski, prvi makedonski zunanji minister v vladi Kira Gligorova: »Po svetu je zavladala logika hladne vojne, države so začele igrati igro ničelne vsote, mislijo, da lahko zmage dosežejo le na račun porazov drugih držav. To pomeni, da če delaš kakršnokoli zlo svojemu domnevnemu nasprotniku, je to v tvojem interesu. Logika hladne vojne je bila zelo preprosta. Češ, vi želite rušiti nas, zato bomo mi rušili vas. In v zgodovini odnosov med državami zatonu diplomacije in vere v mednarodno dobro vedno sledi obdobje sebičnosti in vojn.«
-
Vlada in njen predsednik Janez Janša sta v ponedeljek sporočila, da bo država izkoristila predkupno pravico in kupila 43-odstotni delež v družbi Sava, ki bi sicer iz rok naložbenega sklada York ob koncu meseca prešel v last madžarskega naložbenega sklada Diófa, katerega lastnik je eden od Orbánu bližnjih tajkunov Daniel Jellinek, pomembno vlogo v družbi pa igra tudi Orbánov zet István Tiborcz. Tako se je vlada odločila pod pritiskom javnosti: v zadnjih mesecih je namreč pripravila že vse korake, da bi celotna družba Sava prešla v roke Madžarov, spremenila je državni načrt upravljanja premoženja in Savo izločila iz njega. Brez dvoma je pričakovala negodovanje javnosti, a ne tako intenzivnega. Posel je ustavila šele, ko je uvidela, kako besna je javnost zaradi te namere.
-
Velja se spomniti, kako smo leta 2008, tik pred volitvami, prišli do enotnega sistema plač v javnem sektorju. Tako kot danes je tudi takrat vlado vodil Janez Janša, Gregor Virant pa je bil minister za javno upravo. Enotni plačni sistem je bil sicer Virantova dolgoletna želja in zamisel, a Janši mu jo je uspelo prodati kot predvolilni met: pač celotnemu javnemu sektorju se zvišajo plače, nekaterim še malce odstopajoče, preračunljivo – na primer RTV Slovenija –, vlada bo požela val navdušenja zaradi svoje dobrote in Janša bo na volitvah gladko zmagal.
-
Ta teden je na police slovenskih knjigarn prišla knjiga Sramota, ki opisuje slabi dve leti delovanja anonimne skupine Non grupa, ki je s svojimi plakati, grafiti in različnimi akcijami s preprostimi potezami (velikokrat kar čopiča) razkrivala naravo oblasti v tej državi. Zagotovo si bomo najbolj zapomnili prav talni grafit Sramota, ki se je vsakič pojavil tam, kjer je lomastila Janševa oblast. A noben pločnik v Sloveniji si v vsem tem času ni bolj zaslužil napisa Sramota kot pločnik na Erjavčevi ulici v Ljubljani, kjer je vhod v prostore predsednika republike Boruta Pahorja. Morda bi ta napis lahko vgraviral v tla kot trajen opomin kar njegov naslednik oziroma naslednica – kot opomin, da je to pomembna funkcija, ki sicer nima veliko pooblastil, kljub temu pa se da zlorabiti, predvsem pa potacati.
-
Vlado Miheljak ima v tokratni kolumni zelo prav: četudi gre za banalni znesek in nikakršne resne posledice za oglobljenega, je oglobljenje Pavla Gantarja, ker je na twitterju napisal kritiko ravnanja policistov na protestu, na katerem so porabili 400 nabojev solzivca, hujši eksces od vseh Janševih izpadov, žalitev in tožb doslej – pri čemer to ne pomeni, da doslej marsikdo ni že zelo nasrkal, zlasti protestniki. A obstaja pomembna razlika: zoper Gantarja se je »odzval« režim.
-
Vsi delodajalci in delojemalci vedo, da so pogajanja o plačah tudi pogajanja o dolžnostih in obveznostih. Pogovor o spremembi zneska na plačilni listi je hkrati vedno pogovor o tem, kaj bo na primer zaposleni dodatno delal ali kako se bo izboljšalo njegovo delo, kakšne so v tem primeru njegove obveznosti, bo še lahko delal popoldan za koga drugega. In če je že nekako sprejeto, da naj bi zdravnikom pripadale višje plače, smo pričakovali, da bo obvezni del teh pogajanj celoten paket, da bo del dogovora tudi mala reforma zdravstva. Da se na primer sorazmerno uredi vprašanje dvoživk, da se uvedejo nagrajevanje kakovostnega dela in sankcije za nedelo (da, tudi taki zdravniki obstajajo), da se hkrati določijo novi količniki za pripad pacientov, da se na novo določi cena nadure, ki je zdaj izjemno visoka, ker so tako zdravnikom doslej višali osnovno plačo, možnost popoldanskega dela – da se torej uredijo anomalije, o katerih se je mogoče dogovoriti le na takšnih pogajanjih.
-
Začelo se je s križi. Drugega aprila 2020 so se na Trgu republike na kamnitih kockah na razdalji dveh metrov pojavili črni križi, narejeni s črnim lepilnim trakom. Nakazovali so množico, ki bi lahko protestirala tako, da bi spoštovala vladni odlok o upoštevanju nujne razdalje med ljudmi. Bil je 20. dan razglašene epidemije, slovenska vlada pa je ukrepe za varovanje zdravja nadomestila z represijo. Prepovedala je proteste. Zakaj ravno proteste? Ne brez razloga – nastanek vladne koalicije med SDS, NSi, SMC in DeSUS je zaznamovalo močno protestno gibanje. In Janševa vlada je epidemijo zlorabila, da je te proteste prepovedala.
-
Odločitve različnih evropskih vlad, da sproščajo ukrepe, od danske do ne nazadnje slovenske, mirnost evropske komisije, blaga in pomirjujoča sporočila Svetovne zdravstvene organizacije, mirni odzivi epidemiologov na rastoče številke po vsej Evropi – vse to nakazuje, da je vsaj v Evropi prišlo do temeljnega obrata v boju zoper koronavirus. Faza, v katero prehajamo, je množično prekuževanje. Ne gre za dogovor med vladami, ne gre za dogovor med strokovnjaki, sploh ne gre za neko sprejeto odločitev. Zadeva poteka nekako organsko, politiki jo uvajajo postopoma, vsi se tega vsaj tiho zavedamo, nihče od odgovornih pa tega ne izreče.
-
Zakaj se je plin v Sloveniji izjemno podražil, in to nad raven, ki jo dosega cena plina v sosednjih državah, ki tako kot Slovenija nimajo lastnih virov? Žal je zadeva v svojem bistvu banalna in kruta. Ali kot v intervjuju Monike Weiss pove dr. Peter Novak: te države so si cenejši plin zagotovile z dogovorom z Rusijo. Srbija je dobila plin za dve leti po stari ceni, torej za okoli 26 evrov za megavatno uro, Bolgarija je za dve leti dobila plin po 46 do 49 evrov za megavatno uro, enako Madžarska. Slovenija pa je ostala praznih rok in plin plačuje po tržni ceni. Zakaj? Ker je vlada premiera Janše vodila sovražno politiko do Rusije.
-
Biti sindikalni zaupnik, predsednik sindikata ali pa aktivistični voditelj je izredno težko in tudi neprijetno delo. Na nasprotni strani namreč vedno stojijo močni ljudje, ljudje z močjo funkcij, ljudje s svetovalci, pravniki, analitiki, ljudje z dejansko močjo, ljudje z vplivom, ki so tudi ves čas korak pred sindikalnim zaupnikom. A to ni najbolj neugodno pri tem: dejansko je voditelj sindikata ali aktivist praktično vedno poraženec; tudi ko kaj doseže, je to po navadi daleč od želja članstva, pa čeprav je bilo že to težko doseči. Zmage so vedno delne, majhne. Seveda mora biti zaradi avtomatično podrejene vloge ves čas agresiven, trd, neizprosen, siten, ker pogosto le tako sploh pride do besede oziroma v soj žarometov. A kaj je najhuje pri tem? Da ga tudi takrat, ko bitko izbojuje, ko torej dejansko zmaga, ne črtijo le na nasprotni strani, ampak ga imajo po navadi dovolj tudi lastni ljudje, za katere se je izpostavljal, saj niso nikoli zadovoljni z doseženim. In prav zaradi tega je težko biti sindikalni zaupnik ali aktivist: velikokrat zgolj poskuša ohraniti pridobljeno. Nikoli torej ni prave zmage, gre pogosto zgolj za odbijanje napadov, za skakanje iz ene bitke v drugo, pričakovanje sindikalne baze je veliko, zmage pa redke in pogosto tudi pirove.
-
Tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2018 – te so bile 3. junija – je bilo v slovenski civilni družbi čutiti trpen nemir: zagotovila strank, da ne nameravajo sodelovati s skrajno SDS, niso delovala res prepričljivo. Le nekaj dni pred volitvami se je na primer razkrilo, da se je predsednik LMŠ Marjan Šarec skrivaj sestal z Janezom Janšo (Šarčevo nenavadno ravnanje je razkril Zmago Jelinčič, očitno v dogovoru z Janšo). Drugi človek SMC Zdravko Počivalšek prav tako v predvolilnem času ni skrival, da je odprt tudi za koalicijsko sodelovanje z Janšo, v SMC so glede tega potekali ostri notranji spori. Tudi nekateri socialdemokrati, takrat pod vodstvom Dejana Židana, so si privoščili kar nekaj nenavadnih izjav.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Uvodnik
Filozof Mladen Dolar je v intervjuju, ki je bil pred nekaj meseci objavljen na portalu N1, izrekel zanimivo in točno opazko o družbenih omrežjih, torej Facebooku, Twitterju itd.: »Podatki kažejo, da je mlajša generacija, ravno tista generacija, ki najbolj uporablja družbena omrežja, tudi tista, ki je na primer najbolj množično podprla Bernieja Sandersa v Ameriki. Torej je to platforma, ki ni samo sredstvo širjenja fake news in teorij zarot, ampak je odprta za dosego zelo drugačnih ciljev.« Danes opazujemo, kako propagandni stroj SDS zlorablja medije, troši neizmerne količine denarja (nobena stranka v skladu z našo zakonodajo o političnih strankah brez izigravanja zakonov ne more razpolagati s toliko denarja), izvaja fake news, širi teorije zarot in diskvalifikacije o svojih političnih konkurentih in o praktično vsakem, ki si drzne izreči drugačno mnenje, hkrati pa troši tudi proračunski denar, da bi tako skozi lokalne ravni kot tudi javne blagajne »kupila« volivce, da bi jo podprli na prihajajočih volitvah. In na prvi pogled se zdi, da nihče nima več moči, da bi se temu postavil po robu. Medijski prostor je pretežno zlomljen (STA, RTV Slovenija, številni manjši mediji), javne institucije, ki so pomembne pri ustvarjanju javnega mnenja, tudi, veliko ljudi je obmolknilo.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Politika
Anketa Ninamedie: Golobova stranka pred KUL, Golob pred Janšo
Agencija Ninamedia je pretekli teden izvedla javnomnenjsko raziskavo o moči novonastajajočih političnih skupin oziroma strank ter o odnosu volivcev do novih obrazov, ki so se v zadnjem času pojavili v strankarski politiki. To je bila že druga zaporedna meritev »novih obrazov« v dveh tednih, prvo je Ninamedia izvedla za časopisa Dnevnik in Večer, tokrat rezultate objavljamo v Mladini. Že ob prvi meritvi se je pokazalo, da anketiranci v Robertu Golobu, ki ga je vladna koalicija odstranila s položaja predsednika uprave družbe Gen-i, prepoznavajo močne mandatarske kompetence, saj se je nemudoma zavihtel na prvo mesto med izpostavljenimi imeni: kot najprimernejšega za premiera ga je navedlo 20,6 odstotka anketiranih, sledil mu je Janez Janša z 19,5 odstotka, nato pa Tanja Fajon z 11 odstotki, Marjan Šarec s 6,7 odstotka in Alenka Bratušek s 5,3 odstotka. Štirinajst dni kasneje se je položaj Goloba še okrepil. Ponovljeno vprašanje se je glasilo: Če bi lahko neposredno volili predsednika vlade, komu bi dali svoj glas? Golob je v tokratni meritvi dobil že 29,5 odstotka, sledi mu Janša z 19,1 odstotka, nato pa Tanja Fajon z 8,5 odstotka, Šarec s 6,3 odstotka in Matej Tonin s 4,4 odstotka.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Uvodnik
Čeprav se ves čas vrstijo kritike in obsojanje slovenske družbe v zvezi z njeno kooperativnostjo v boju zoper epidemijo, je treba kljub temu splošnemu negativizmu, delno upravičenemu, poudariti: glede na to, kako slabo je šlo Sloveniji, kako nam je tudi v četrtem valu epidemije uspelo gladko podreti vse rekorde in ostati na evropskem vrhu po okužbah v tem valu, se je prebivalstvo po eskalaciji razmer odzvalo odgovorno in dejansko samo, v odsotnosti ukrepov oblasti – Janša na epidemijo gleda zgolj še skozi volilna očala –, vsaj delno prelomilo ta val. To mislimo z vso resnostjo: javnost se je odzvala, ko je postalo kritično. Delež necepljenih sicer ostaja velik, slabo nam gre pri razdeljevanju tretjega odmerka cepiva – a razmeroma hiter prelom četrtega vala je pokazal višjo stopnjo solidarnosti in odgovornosti ljudi v Sloveniji, kot smo jo videli doslej.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Uvodnik
Letošnjih volitev ne bo zaznamoval le trd boj med tem, na kakšno pot bo šla Slovenija: naprej v smeri vzhodnoevropskih poldiktatur, ki si jo je zamislil Janez Janša s svojimi sateliti, ali na pot okrevanja demokracije in družbe ter njenih institucij. Slednje je tisto, kar nas čaka v najboljšem primeru. Dan po volitvah namreč ne bo bolje, četudi SDS in sateliti izgubijo; takrat se bo morda začela počasna obnova družbe, tudi odnosov, načina komunikacije, medsebojnega elementarnega spoštovanja. Brez tega, da bi ta družba spet postala družba elementarnega bontona, sploh ne bo šlo. A še pred tem družbo čakajo težki meseci do volitev.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Politika
Merjenje javnega mnenja je znanost. Ne gre za preproste klicne centre, ki nabirajo naše odgovore, jih seštevajo, prevedejo v odstotke in nato pokažejo. Zadeva je neprimerno bolj zapletena. Treba je znati narediti pravilen nabor anketirancev, imeti dobro statistično analizo celotnega območja, na katerem se raziskave izvajajo, imeti dobre anketarje, občutljive in empatične, socialno, regijsko, po starosti in spolu pa mora biti vzorec čim boljši približek zajetega področja – upoštevati je treba na primer tudi dejstvo, da so se navade ljudi zaradi razvoja telekomunikacij spremenile. In tudi to ni dovolj. Vse te podatke je treba znati obtežiti, jih obremeniti z napakami in značilnostmi, ki so se pokazale v preteklosti, z natančnostjo urarja opazovati morebitna nenavadna odstopanja.
