
Janko Lorenci
-
Okroglih sto dni je dovolj, da je vlada pokazala osnovno barvo. Pogled nanjo je depresiven. Cerar najbrž ne bo niti soliden voditelj. Vlada deluje razpuščeno, nič boljše ni s SMC in koalicijo. Kadrovska politika temelji – kako znano in staro – na kriteriju našosti.
-
Predstavo Igra o Antikristu (o vlogi cerkve v mariborskem finančnem polomu) je spremljalo veliko pričakovanje. Sledila sta še večje razočaranje in plaz uničujočih kritik. Disput se je prav razvnel šele potem, ko je Horvat, Antikristov režiser, kritičarki Zali Dobovšek, ki ga je zmlela v prah, pisno prepovedal, da bi še hodila na njegove predstave, in zagrozil, da jo bo oklofutal, kot je ona verbalno njega. Kritiki so se nato družno spravili nanj in zvečine pokazali več besa kot Horvat v svojem pismu, kar je, skupaj s previsokimi pričakovanji, nekoliko škodilo njihovi nepristranskosti in umetniški občutljivosti. Nekaterim kakor da so klofute prišle kot nalašč.
-
Na letošnji lestvici sto najbogatejših Slovencev najbolj tolče v oči, da je na vrhu dvanajsterica, ki ima premoženje v davčnih oazah. To je osupljiv in strašljiv podatek. Tudi niže na lestvici je gotovo še več takih skrivačev.
-
Mramorjev načrt se sesuva kot hišica iz kart. Minister pravi: izravnajmo finance, kot zahteva EU, potem nam ne bo mogla več ukazovati in ohranili bomo ekonomsko suverenost. A že novi stresni testi to popolnoma zanikajo. Naše banke so bile kapitalizirane preobilno, toda zdaj komu velikemu v EU ustrezajo drugačni kriteriji o zdravju bank in z našimi je znova vse narobe. Največji dve bo po novem komandirala ECB. Že to kaže, kako naivna je Mramorjeva filozofija o obrambi nacionalne suverenosti z vdanim kimanjem. Poleg tega Juncker napoveduje, da bo doslej neobvezna navodila komisije o ekonomski politiki posameznih članic skušal spremeniti v obvezna. Potem bo lahko iz Bruslja res prihajalo karkoli.
-
Janša je v vicah – čepi na Dobu in čaka, da ga spravi na zlato svobodo ustavno sodišče. V zaporu je politično patološka osebnost, ki dela bolne mnoge ljudi okoli sebe in celotno politično življenje. Ne sam, a najbolj. Zdaj je na prelomni točki in najbrž bo polagoma zginil s političnega prizorišča. Jamstva za to, žal, ni.
-
Nekaj ebole je z letali pripotovalo tudi v Evropo in Ameriko. Spremlja jo nekaj strahu. Morda bo pomagal, da se bo Zahod resneje lotil bolezni v nesrečni zahodni Afriki, kjer »je nekaj, kar je lahko nadzorovati, popolnoma ušlo iz rok«, kot pravi Peter Piot, znanstvenik, ki je pomagal zatreti prvi izbruh ebole pred 40 leti.
-
TTIP postaja prav zloglasna skupinica črk. Pomeni Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo in je del obsežnega kroga pogajanj zlasti med Ameriko in EU. Sporazumi, ki tako nastajajo, so v bistvu velikanski val dodatne liberalizacije in privatizacije, ki bosta, če bodo uveljavljeni, še poslabšali ureditev Zahoda in sveta.
-
Cerar urbi et orbi razglaša, da se bo privatizacija (razprodaja) državnega premoženja nadaljevala. Premier se nasploh naglo preoblači, bolje slači v zelo klasičnega politika. Čez noč je pozabil, da je imel pred volitvami do privatizacije resne zadržke. Se je pretvarjal, da bi bil všeč volivcem? Se res ne zaveda, da dela z razprodajo velikih in pomembnih podjetij nepopravljivo napako in da je v tem trenutku edini človek, ki bi lahko to prodajo ustavil (tudi s pritiskom na banke)? A jo pospešuje, celo straši s trojko in s tem posnema Janšo.
-
3. 10. 2014 | Mladina 40 | Politika
Ali ni čudno, da lahko lepa stvar zbudi gnus, zgražanje, jezo? Ta čustva so se zganila v mnogih Slovencih, ko je Dnevnik razkril pregrešno drago razkošje Rodetu namenjenega stanovanja v Goričanah – 400 kvadratov, preproga za 85.999 evrov, grb na kaminu, luči iz muranskega stekla.
-
Vedno pogosteje slišiš ali prebereš: vojna bo. Včasih se misli na svetovno vojno, včasih se to tudi izrecno zapiše. Smo res pred njo, nas lahko res doleti?
-
Pravosodje je pomembna stvar, v krizi in politični nestabilnosti še zlasti. Goran Klemenčič, sveži član sveže vlade, bo močan, aktiven, tudi hrupen in oster pravosodni minister. V parlamentu se je predstavil pričakovano: z množico predlogov, z močnimi besedami, z ostrimi ocenami razmer v pravosodju. In tega prej prestrašil kot razveselil.
-
Slovenija je na letošnji lestvici globalne konkurenčnosti po mnenju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) izgubila osem mest in med 144 državami padla na 70. mesto. V letu dni so jo prehitele Rusija, Madžarska, Jordanija, Kolumbija, Vietnam in Gruzija, pred nami pa sta tudi Črna gora in Makedonija.
-
Informativni program nacionalne TV je v običajnem, se pravi klavrnem stanju. Ko je prejšnji teden v večernih poročilih objavil izvrstno novico, da je Slovenija dosegla najvišjo gospodarsko rast v EU, je novinar takoj dodal znameniti ampak in potem sta ta ampak obdelovala povabljeni predstavnik Alte (našega sklada, ki pomaga prodajati državo premoženje in pri tem mastno služi) in ekonomist Masten. Oba sta trda neoliberalca, člana plemena, ki rado sproža histerijo in izredne razmere, da laže doseže svoje cilje.
-
Britanski politik Arthur Ponsonby je davnega leta 1928 izdal knjigo Laži v časih vojne in v njej analiziral laži in ponarejanja vojne propagande v prvi svetovni vojni. Njegovih deset »zapovedi« vojne propagande se glasi:
-
Prihod nove vlade je pri nas v zadnjem ducatu let praviloma pretres, spremljan bolj s strahom in z negotovostjo kot z upanjem ali ravnodušnostjo. Vzrok za to je seveda kriza, že pred tem pa ostrina političnega razkola med desnico in levico oziroma nevarnost Janševega vzpona na oblast.
-
Se vam je kdo sprva zdel visok dva metra, čez čas pa pol metra nižji? Ta pojav po navadi pomeni, da se je oseba delala večjo, nevarnejšo, boljšo. Šla se je mimikrijo.
-
Večina Slovencev se najbrž strinja, da je Slovenija dežela norosti, rahle blaznosti, bizarnosti. Primerov mrgoli.
-
Smrt Margaret Thatcher, angleške premierke in matere privatizacije, uničevanja javnega sektorja, sindikatov ... je pospremila peticija, naj bo pokojna pokopana na zasebne, ne javne stroške. To bi bilo v skladu z njeno ideološko dediščino. Baronesa bi se s tem strinjala, je zapisal nekoliko zajebantski avtor peticije.
-
Kdo verjame sodniku, ki govori o pravičnosti in ne sodi po zakonih? Kdo verjame politiku, ki govoriči o sočutju do revnih in pomaga bogateti tajkunom? Kdo verjame branjevcu, ki ponuja maline, zgoraj lepe, spodaj gnile? Kdo verjame cerkvi, ki žebra božje zapovedi, a je politično navijaška, podpira socialno najbolj neusmiljene stranke, skriva svoje pedofile in se gre zanikrnega kapitalista?
-
Vprašanje: Zakaj je Brazilija izgubila proti Nemčiji s 7 : 1? Odgovor: Ker je obrambo vodil Matoz.
-
To so bile volitve nekaj pomembnih prelomov.
-
Izid nedeljskih volitev ostaja negotov. A zdi se, da se najhujše ne more zgoditi; tudi če bi SDS zmagala, ne bi mogla sestaviti koalicije. Prav tako se zdi nepredstavljiv nastanek velike koalicije SMC-SDS. To bi bila (Cerarjeva) izdaja cele vojske volivcev, za državo skrajno škodljiva poteza in hkrati njegov politični samomor.
-
V dolgotrajni krizi bi bilo logično, da se od stare politike obrnemo k novi, od znanih vsebin k drugačnim. To volivci tudi počno, a samo deloma. Zaporedno vznikanje močnih novih strank, zraslih tako rekoč iz nič, potrjuje, da ljudje čutijo močno željo po novih političnih obrazih, da etablirani politiki ne zaupajo, da polagoma narašča tudi nezaupanje v sistem (kapitalizem in demokracijo po slovensko). Volilno telo torej ni ne ravnodušno ne negibno. Toda politika kot celota ostaja v glavnem nespremenjena. Zakaj?
-
Volitve so pomembne, nogomet tudi, a obstajajo še nekoliko večje reči. Na primer vesolje. Nekoč smo zrli v nočno nebo in zvezde gledali, samo pobožno gledali, zdaj po vesolju že letimo. Do zvezd sicer še ne; na voljo so nam le kratki skoki v črne višine in nagli padci nazaj na planet, a nekaj je. Tudi prvi morjeplovci so se kot klop držali obalnih voda, njihovi potomci pa so ladijske kljune usmerili proti neskončnosti oceanov, čeprav so mislili, da je Zemlja plošča in da lahko na koncu padejo z nje. Oceani so bili njihovo vesolje.
-
Življenje mrgoli od napovedi, prerokb, ugibanj, kaj bo v prihodnosti. Izrekajo jih posamezniki, institucije, strokovnjaki, laiki, slavna imena. Futurologi so nekakšni znanstveni preroki s poudarkom na drugi besedi. Poklicni preroki smo tudi novinarji. Na milijarde napovedi in prerokb izrečejo vsak dan ljudje, a ne pridejo v anale, tudi če so za njihova anonimna življenja usodne.
-
Vzpon Mira Cerarja lahko vtaknemo v poglavje o tem, kako Slovenci kar naprej poosebljamo politiko, iščemo nove, odrešiteljske figure, jih na hitro dvignemo, a navadno na hitro tudi pokopljemo. To nenehno iskanje seveda izvira iz globokega razočaranja nad sedanjo politiko.
-
Predpražnik, senca tvojega psa
Čeprav slika postaja nekoliko ugodnejša, ni dvoma, da je Slovenija še naprej v hudi krizi in bo brez temeljitih sprememb v njej tudi ostala. Zadnji ekonomski podatki so sicer kar ugodni. Gospodarska rast je šibka, a traja že okroglo leto in je bistveno boljša od črednih mednarodnih napovedi, seveda pa tudi od napovedi lokalnega vrača Umarja. Vendar je krhka in ogrožena, kajti kreditni krč se nadaljuje in obseg bančnih posojil je celo krepko manjši kot pred dokapitalizacijo.
-
Levica jo je na evrovolitvah krepko dobila po betici oziroma svojih številnih beticah. Hkrati se naglo bližajo predčasne državne volitve. Desnici ponovitev uspeha ni zagotovljena, a tudi nemogoča ni. To je najbolj odvisno od levice.
-
Zaradi korupcije je bil v deželi, ki besni nad korupcijo, obsojen vrhunski, tako rekoč večni politik. Toda glej čudo: obsojeni ima od obsodbe za zdaj več koristi kot škode. O sodbi se na veliko dvomi, hkrati večina pričakuje, da jo bo Janša na koncu odnesel brez kazni.
-
EU je v težavah. Kako bodo nanjo delovale bližnje parlamentarne volitve, ni jasno. Naraščajoči val evroskepticizma, populistov, skrajnežev itd. lahko vpliva dvorezno. Za slab razvoj Unije je kriv eujevski politični mainstream, ki je skupnost spremenil v neprijazno tvorbo in pospeševalko neoliberalizma. Ta je za EU dvakrat uničevalen. Prvič zato, ker je apriorni nasprotnik solidarnosti, Unija pa brez solidarnosti ne more uspevati. Drugič, s svojo logiko rasti za vsako ceno je povzročil krizo (in koti prihodnje krize), ta pa se je potem reševala zgrešeno in okrepila konstrukcijske napake skupnosti.