
Janko Lorenci
-
Naši košarkarji so bili kak teden junaki, zdaj so nekakšni poljunaki z možnostjo rehabilitacije na svetovnem prvenstvu. Biti junak je sladko, a tudi naporno in negotovo.
-
Ni vseeno, kako se v državi čustvuje na množični ravni. Tega emocionalnega valovanja seveda ni mogoče znanstveno zmeriti, ankete, knjige in prebivanje v skupnosti pa nam o tem nekaj le povedo. Na splošno se zdi, da v deželi ta čas prevladujejo veliko nezadovoljstvo s sedanjostjo, negotovost in strah pred prihodnostjo ter zmeda glede vseh treh časov, tudi glede preteklosti.
-
Tistih nekaj mesecev pred slabim letom dni je bilo izjemnih; množičen odhod na ulice zaradi splošnega nezadovoljstva s politiko in občutek, da imajo množice, če jih nekaj druži in nosi, še vedno moč. Tak osvobajajoči izbruh se ta hip žal ne more ponoviti.
-
Alenka Bratušek zaseda najvplivnejši položaj v državi. Vendar se o njej kot premierki in političarki v bistvu ve malo, pač tudi zato, ker je na oblasti in v politiki razmeroma kratek čas. V osnovi je bolj kot posameznica ocenjevana kot sestavni del vlade in stranke. To seveda pomeni, da je šibka premierka z malo individualnosti (če odštejemo njeno fizično podobo). In ker je vlada na slabem glasu, tudi sama ni na dosti boljšem.
-
Podpirati sedanjo vlado ali ne, je vprašanje, povezano s hudimi dilemami. V bistvu pa gre za to: avtokratska, nesposobna, nepoštena oblast lahko državi naredi velikansko škodo, večjo kot neavtokratska, malo manj nesposobna in nepoštena oblast. A tudi ta je še vedno škodljiva.
-
Človek je knjigovodja – nenehno računa, preračunava, dela bilance. Če jih ne izdeluje sam, pa ga doletavajo tiste, ki jih o njem delajo drugi. Ni nujno, da so zanj prijetne in marsikatere niti ne bi hotel, če bi bilo po njegovi volji (seznam davčnih zavezancev itd.). Zlasti pa so bilance drugih zanj slabše, kot če bi jih izdelal sam. Primer: spričevala (bilance znanja) so zmeraj slabša, kot se zdi pravično ocenjevanemu, plača (bilanca dela) je praviloma premajhna, nekrolog (bilanca življenja) slabši, kot bi si ga napisal sam. Temu neskladju med nenapisano lastno in tujo izdelano bilanco se včasih reče razlika med subjektivnostjo in objektivnostjo.
-
Kriza nam vsiljuje vprašanje, ali smo Slovenci neumen narod, skupnost, država. Marsikaj govori za to. Dva preprosta primera: z razvejenim sistemom kolesarskih stez bi brez hudega finančnega, organizacijskega in miselnega naprezanja pospešili razvoj turizma, nekaj naredili za zdravje, ublažili prometne težave. Drugi primer: namakanje. Tepejo nas suše, vode za namakanje je dovolj, zgodi pa se nič, še naprej sadimo koruzo na pesku, se gremo kmečke upore, smo prehransko vedno bolj nesamozadostni itd.
-
Ob vatikanskem obglavljenju vrha naše katoliške cerkve se zastavlja zanimivo vprašanje o čiščenju vrst v posamičnih cehih, stanovih, organizacijah.
-
Doletele so nas že štiri leve in desne vlade zapored – v krizi pa smo čedalje globlje. To potrjuje, da je etablirana politika kot celota iztrošena, statusquojevska in nedorasla krizi. Upanje, da se bo sama od sebe temeljiteje prenovila ali da bodo za zaželene spremembe poskrbele neke anonimne sile v družbi, je prazno. Tudi mandat Bratuškove se bo morda končal tako klavrno, da bo znova dober vsakdo, ki ni član aktualne koalicije. Torej spet Janša.
-
Ena izmed mnogih faset slovenske krize so tudi težave resnih medijev, zlasti tiskanih. Delu, nekoč instituciji med njimi, celo grozi počasna smrt ali pa preživetje zgolj v tabloidni izvedbi, Slovenskih novicah.
-
Unija je na slabi poti. Politika prehitrega zategovanja pasu (austerity) se vrača kot bumerang in se obrača tudi proti severu EU, ki skupaj z Barrosovo komisijo forsira tako politiko, a vztraja pri njej kot slepec brez bele palice. Pri tem zloglasne trojke morda kmalu ne bo več – IMF bo, kot mislijo nekateri, iz nje izstopil, ker vidi, da dosedanja politika vodi v katastrofo. Če bo Kitajska resneje opešala, se bo evrokriza dramatično poglobila in takrat bo hudič.
-
Rast je kratka, udarna beseda, ki običajno pomeni, da se nekaj veča, narašča, množi, tudi napreduje. Poznamo neskončno oblik rasti: rastejo vrtnica, BDP, brezposelnost, nostalgija, brada, obresti.
-
Pred kratkim je izšla knjiga mojih kolumn, objavljenih v Mladini (Trije krogi jeze). Pisane so bile za posamične dogodke, situacije, delčke dogajanja. Ko jih vidiš zbrane na kupu, pa postanejo nekakšna celota in potem se nekatere stvari za nazaj pokažejo jasneje.
-
Sodstvo in politika sta se zapletla v resen konflikt. Oblast v lepem sozvočju z opozicijo pritiska na tretjo vejo oblasti, jo mehča in straši. Pritisk je močan. Izvršna oblast skuša z novelama dveh zakonov dobiti neposreden nadzor nad administrativnim delom sodišč in posredno tudi možnost za poseganje v konkretne zadeve. Število sodnikov se bo zmanjšalo, denarja za sodstvo bo manj. Predsednika vrhovnega sodišča Maslešo so nekako pripravili do tega, da je svojemu stanu v škodo podpisal zavezo državljanom, ki nalaga sodiščem visoke, verjetno nedosegljive obveznosti. Na tej podlagi bo mogoče visoke sodne predstavnike odstavljati ali jih držati na kratko. Nadaljuje se tudi psihološki pritisk: grožnje z odpravo trajnega mandata, trditve, da so sodišča zaradi sodnih zaostankov kriva za slabo pravnost in gospodarsko škodo, in pa rokovnjaščine ministra Pličaniča, ki je komaj kaj manj populističen, razbijaški in sovražen do sodstva kot njegov občudovani Janša.
-
Slavoj Žižek je nedavno rekel, da levica potrebuje Gospodarja in levo Margaret Thatcher, ki bi pritegnila tudi del desnih volivcev. Dopolnil ali korigiral ga je Jože Vogrinc, češ: Žižek bi moral vedeti, da je Gospodar najprej rezultat gibanja, šele potem in za nazaj je lahko njegova zbiralna leča.
-
Slovenijo obvladuje velika negotovost. Ni jasno, kaj bo z etablirano politiko, kaj z alternativo, gospodarstvom, javnimi službami. Jasno je le, da se bo ekonomska kriza nadaljevala, to pa samo povečuje splošno negotovost. Ker je zelo nepredvidljivo tudi zunanje okolje, se lahko iz sedanje nepregledne godlje izcimi skoraj vse.
-
Razklanost slovenske politike je že kliše. Je otrok tradicionalne razklanosti na dva politična pola, deloma pa tudi slepilo, manever za poudarjanje razlik, ki jih ni, in za prikrivanje slabih lastnosti, značilnih za levico in desnico.
-
Tudi razvpiti primer Tovšakove priča, da so se naši menedžerji iz nekoč opevane menedžerske elite spridili v brezdušne kramarje. Celo po lastnih priznanjih (anketa Ernst & Young) je korupcija med njimi del normalnega poslovanja.
-
Na zloglasno poročilo Ernst & Young se je že napol pozabilo, korupcija pa živi z nami naprej. Morda lahko dvomimo, da je pri nas na splošno tako visoka, kot zase govorijo menedžerji. Toda izražanje takega dvoma je kočljivo, saj gre v prid korupciji. Po drugi strani samoobtoževanje, katastrofizem, pomanjkanje elementarnega zaupanja v vse in vsakogar zatiranju korupcije prej škodijo kot koristijo.
-
Do vlade Bratuškove ni treba gojiti simpatij. Vendar si zasluži nekaj razumevanja in potrpljenja. Tu so že štiri leta krize, luknje, ki jih je za sabo pustila Janševa vlada, pomanjkanje časa, hudi zunanji pritiski iz »nemške« EU, nasprotja v koaliciji. Ključnima članoma vlade manjka tudi izkušenj, iz česar med drugim izvirajo komunikacijske težave nove oblasti.
-
Janša je ob prodajanju naših obveznic tvitnil, da si denar vedno sposojajo levičarske vlade. Vendar ni niti čivknil, da običajno prav neumnost in nesposobnost desnih vlad, Janševe zagotovo, ustvarita razmere, zaradi katerih si je treba denar sploh sposoditi. Nič ni rekel niti o tem, da je k nam naravnost vabil zloglasno trojko, pač tudi zato, da bi si pod njenim patronatom podaljšal vladanje. Zdaj, znova v opoziciji, bo v svoji stari izsiljevalski maniri očitno spet zganjal politiko čim slabše, tem boljše. To iz koristoljubja, nevednosti ali golega užitka počne tudi pleme katastrofikov, raznih grahkov, mastenov, vehovarjev itd. Zanje in tudi za profesionalne tuje krokarje bi bilo dobro vedeti, kdo so in kdo jih financira. Ampak mnogi mediji jih zgolj vabijo k besedi, potem pa pobožno poslušajo.
-
To so leta našega nezadovoljstva. Če si prikličemo v spomin javno razpoloženje – odnos do politike, države, demokracije itd. – na začetku osamosvojene Slovenije, a tudi še deset, petnajst let kasneje, se zavemo, kako korenito se je spremenilo do danes. Na slabše, seveda in žal.
-
Leta 2004 je bila Slovenija še odličnega zdravja. Potem so prišle tri slabe, kar katastrofalne vlade. Janša je pregrel gospodarstvo, povečal zadolženost Slovenije do tujine z nič na 10 milijard in sprožil tajkunstvo. Za njim sta skoraj hkrati prijezdila kriza in Pahor. Vlada je mečkala in zamujala, nazadnje pa zlasti po krivdi SDS in sindikatov padla skupaj s pokojninsko reformo. Nato nova nesreča – Janša drugič. Grožnje z zategovanjem pasu so nas pognale v recesijo, oblast je družbo sistematično strašila, del te nore strategije so bile tudi komaj verjetne izjave JJ in Šušteršiča o naši grški poti, zanič bankah, skorajšnjem bankrotu. Oba sta – brez resnih kritik – prav kriminalno strašila domače varčevalce in naravnost vabila mednarodne špekulante.
-
Pen je nedavno povsem upravičeno izključil Janšo. Res pa so bili pisatelji pri tem malo nerodni. Še pomembneje je, da bi morali Janšo kot prototip nedemokrata izključiti že prej. Kakor so ga nekoč sprejeli v Pen in s tem protestirali proti takratnim jugogrožnjam, tako bi ga morali kasneje – priložnosti za to je bilo dovolj – kot poosebljeno grožnjo demokraciji, politični higieni itd. izobčiti še v času njegove polne, nenačete moči. Gesta bi tako delovala drugače. Ampak v truplo Pen kljub vsemu ni brcnil, kot je zapisalo več komentatorjev; Janša ostaja zelo živ.
-
Zaradi pritiska od spodaj je odstopil Kangler, pred kratkim pa kratkoživi minister Maher; stranke so izključile nekaj sumljivih poslancev; vrstijo se razkritja črnih gradenj od lop do gradov; padla sta Janša in Janković, prvi ni več premier, drugi ne predsednik stranke. Pravosodje dobiva prve zobe in si skuša pridobiti novo avtoriteto.
-
Noge rade plešejo, hodijo, tečejo, skačejo, zlezejo v prekrižan položaj in z razposajenimi nameni tudi na druge noge. Vse mogoče počenjajo. A najraje od vsega si skrajšajo pot – uberejo bližnjico.
-
Vlada Bratuškove je, upajmo, dobesedno prehodna vlada, v smislu, da bo vladala do morda prelomnih volitev, s katerimi bo na politično sceno stopila nova alternativna stranka (zveza) in sprožila proces spreminjanja politike, elit, družbe. Videli bomo, ali bo sedanja vlada ta prehod otežila ali olajšala.
-
Protestništvo gre praviloma skozi več faz. Prva – spontanost in naraščanje množičnosti, druga – povezovanje in iskanje skupnega programa, tretja – pridobivanje realne moči. Slednje se lahko zgodi z nastankom močnega gibanja in njegovim vplivom na strankarsko sceno ali z ustanovitvijo nove stranke.
-
Stara in vedno aktualna dilema, ali je boljši sposoben ali pošten politik, se v krizah še zaostri. Ljudje in mediji pogledujejo v štrleče politike in jih ocenjujejo, počasi se izoblikuje mnenje, ta je pošten, ta sposoben, ta ne eno ne drugo, oni spet – oh, kakšno olajšanje – oboje. Na splošno vera v sposobnost in poštenost politike peša.
-
Nič ni bolj nestalnega in nepredvidljivega kot naše stranke. A recimo (ta kolumna je bila oddana pred glasovanjem v parlamentu), da je konstruktivna nezaupnica izglasovana in da bomo dobili tudi novo vlado.