
Janko Lorenci
-
Začelo se je otipavanje v zvezi z reformo trga dela. Delodajalci so z vladnim predlogom zadovoljni, sindikati so sumničavi. Prvi trdijo, da je delovna zakonodaja toga in tako rekoč onemogoča odpuščanje. Dajte nam proste roke, pa nam bo vsem boljše, pravijo z nepričakovanim smislom za humor. Toda trg dela je že zdaj prožen; o tem pričajo visoka brezposelnost, razširjena prekarnost, najrazličnejša izigravanja zaposlenih. In že zdaj je mogoče odpuščati tudi trajno zaposlene, le da se mora delodajalec za to malo potruditi.
-
Policijske preiskave se vrstijo, pred sodišči je nekaj velikih tajkunov in celo premier, tožilci so se lotili tudi Jankovića. Se pravosodje vendarle prebuja in tako postaja nevarno velikim ribam iz politike in gospodarstva?
-
Majhna vojska koalicijskih poslancev je prejšnji teden vložila zakonsko dopolnilo, s katerim bi odpravili odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč. Zaradi pritiska javnosti se je nato koalicija popolni odpravi odškodnin odrekla, vendar bodo verjetno ostale simbolične. Če bo predlog sprejet, bomo zidali še več, obdelovalne zemlje bo še manj, domača hrana bo še dražja.
-
Evropska politika ima naglavni greh; spečala se je s (finančnim) kapitalom, tako pomagala tudi na evrotleh ustvariti kazino kapitalizem in zakuhati krizo, ki je kot virus mutirala v različne oblike (finančno, ekonomsko, dolžniško …). Ta kriza se je neločljivo prepletla s težavami, zdaj že krizo EU. Obe se medsebojno oplajata.
-
Dogovor strankarskih voditeljev o spremembi ustave in referendumske zakonodaje naj bi bil zgodovinski. Če oznaka drži, je treba pripomniti, da se zgodovina rada prelamlja na slabše. Janša, Pahor, Janković … bi radi z ustavno spremembo referendum bolj ali manj ukinili, z njim pa po malem tudi ljudstvo.
-
Vse kaže, da vlada tokrat zares prodaja največjo slovensko banko. S tem bo storila smrtni greh, in to nepopravljiv. Banke, na čelu z NLB, so ta čas največji ekonomski problem Slovenije. Njihova pot navzdol je bila kratka, a strma. Povzročila jo je serija napak vseh nastopajočih v tej žaloigri. NLB sama je podlegla splošni evforiji preobilice denarja in iluziji rasti brez konca, na slepo delila obilna (tudi tajkunska) posojila, zašla v težave, potem pa se reševala tako, da je zapirala kreditno pipico. Sicer pa se še naprej vede neodpustljivo ležerno. Guverner Banke Slovenije Kranjec je zahteval visoko dokapitalizacijo, bankam drobnjkarsko dihal za ovratnik in tako odločilno pripomogel h kreditnemu krču. Pahorjeva vlada je banki nastavila slabi vodstvi in še slabši nadzorni svet ter odlašala z dokapitalizacijo. Janševa prva vlada je sprožila evforijo rasti in bank kot dedkov mrazov, sedanja pa hoče banko, plod tudi svojih napak, prodati. Vse to je od zunaj spremljal pritisk iz Bruslja in Frankfurta.
-
Včasih navda človeka mučen občutek, da živi v državi, ki se krči in manjša. Krči zato, ker izgublja. Nekatere stvari izgublja dobesedno, druge zato, ker ne počne niti tistega, kar sicer zna in kar ji je na voljo. Poglejmo.
-
Naša politična scena je še naprej v spreminjanju. Vladajoča koalicija bo najbrž končala kariero pred iztekom mandata, desnica bo potem razpadla tudi znotraj posamičnih strank in se začela sestavljati na novo. Če ne bo kakih res izrednih dogodkov, bo vladanje znova prevzela levica. Toda če bo to zgolj ponovitev Pahorjeve vladavine, se nam ne piše dobro. Če hoče Slovenija okrevati, potrebuje temeljito prenovo celotne strankarske scene.
-
V Nemčiji je pet vodilnih ekonomskih inštitutov, dva od njihovih petih šefov pa sta se javno pokesala svojih neoliberalnih prepričanj. Financial Times Deutschland je zapisal, da stara pravila o vitki državi, o tem, da imajo trgi vedno prav, da je treba davke v recesiji znižati, danes delujejo groteskno. Na Harvardu so študenti družno odkorakali s predavanja vplivnega ekonomista Gregoryja Mankiwa, nekoč Bushevega svetovalca. Konservativni Frankfurter Allgemeine v seriji prispevkov piše o odvisnosti politike od financ, ki ogroža demokracijo. Velika večina ekonomistov na Zahodu nasprotuje radikalnemu enostranskemu varčevanju, ki ga, sledeč logiki neoliberalnih gesel, vodijo vlade.
-
Slovenija je v kar hudi godlji. Mučijo nas stvari od zunaj in lastni problemi. Kriza globoko spreminja EU. Članice so manj enakopravne, nacionalni egoizmi se krepijo, kapitalizem postaja surovejši, razlike v razvitosti naraščajo. Igro vodi Nemčija, ki skupnost na silo glajhšalta po svojem kopitu in pri tem nevarno prenapenja lok. Njena terapija zategovanja pasu za vsako ceno škodi vsem, šibkejše države pa peha v propad, pomaga domačim neotom pod krinko krize razstavljati socialno državo in posredno marsikje duši demokracijo.
-
Janko Lorenci | foto: Miro Majcen
13. 4. 2012 | Mladina 15 | Družba
Vlado Miheljak: Dnevi dolgih nožev
Dr. Vlado Miheljak je izdal novo knjigo svojih kolumn, tokrat tistih, ki so bile objavljene v Dnevniku od aprila 1999 do decembra 2000. Knjiga ima naslov Kulturni boj v barvah, v svojem mozaičnem jeziku pa seveda govori tudi o drugih rečeh takratnega političnega in družbenega dogajanja. Kolumne ostajajo v marsičem aktualne in poučne še zdaj, dobro desetletje pozneje.
-
Zdi se, da je v godlji najrazličnejših čustev v zraku tudi vedno več nostalgije. Se pravi zastrtega hrepenenja po nečem, kar je bilo, česar ni več in kar je bilo v glavnem prijetno. Tistemu, po čemer čutimo nostalgijo, bi lahko rekli tudi dobri stari časi.
-
Janša je svoj drugi mandat začel burno, nevarno in neumno. Še pred iztekom pregovornih sto dni je v hudih težavah in zapleten v vrsto konfliktov. Težave so deloma predvidljive in objektivne (zaradi krize), še bolj pa posledica lastnih napak. Vlada dela narobe skoraj vse, kar je mogoče.
-
Kultura je le eden izmed poligonov oblastne polaščevalnosti. Začelo se je z ukinitvijo samostojnega ministrstva, nadaljuje se z grožnjami o ukinjanju teh in onih institucij, s krčenjem denarja za javne zavode, s prepovedjo sklepanja avtorskih pogodb, z novimi imeni na visokih položajih (Dežman, Petek, Zorn …), ki mnoga zbujajo krče v želodcu.
-
Za Mitjo Meršola in vse bi bilo bolje, da bi odstopil, tudi če ima kake olajševalne okoliščine in čeprav je, kolikor vem iz osebne izkušnje, v redu človek in urednik, ki je dajal novinarjem proste roke. A njegovo nekdanje početje preprosto ne gre skupaj s spodobno javno osebnostjo.
-
Če bo francoski socialist François Hollande zmagal na volitvah, bo sprožil nova pogajanja o fiskalnem paktu, dohodke, višje od milijon evrov na leto, pa obdavčil s 75 odstotki. S to napovedjo je med evropskimi konservativci sprožil pravi preplah.
-
Unija tone v preteklost, nazaj v surovejše faze kapitalizma. Mnenja o tem so lahko različno ostra, toda EU se pospešeno spreminja, in to na slabše. Prvič, skupnost postaja izrazito neenakopravna in se sprevrača v vladavino velikih držav. Drugič, demokracija na ravni Unije in članic nazaduje, zaupanje v skupnost upada. Tretjič, v dogovorni tvorbi, ki se ima za civilizirano in humano, se na plečih pol milijarde ljudi uresničuje doktrina šoka Naomi Klein – kriza je izrabljena za pospešeno uvajanje neoliberalizma. Neoliberalne ukrepe pogosto sprejemajo tehnokrati, formalno nasprotniki neoliberalizma. Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke (ECB), je že rekel, da je evropskega socialnega modela konec.
-
Kdo je (bo) predsednik države Slovenije, ni najpomembnejša stvar na svetu, vseeno pa tudi ni. Od predsednika se pričakuje mirna avtoriteta, občasno nastavljanje zrcala družbi in politiki, izrekanje o posamičnih velikih vprašanjih. Pričakuje se tudi distanca do strank, vendar ne politična brezbarvnost in pasivnost. Tak predsednik je odveč. Potrebna je živa politična osebnost, po možnosti nekakšna korekcija, kar negacija siceršnje politike, tega ceha klavrnega slovesa.
-
Janša se rad hvali, da je njegova prva vlada, drugače od Pahorjeve, preživela ves mandat. Toda za njegovo drugo koalicijo in vlado ni to niti najmanj gotovo.
-
Protest kulturnikov je (bil) nepričakovano oster, neprimerno močnejši kot protest zaradi ministrstva za okolje. To sta pomembni področji – duh ne more brez kulture, telo ne brez okolja. Nova oblast oboje potiska na obrobje.
-
Ni dobro takoj na začetku novo vlado povsem odpisati. Vsaka je sprva do neke mere neznanka. In množično odpisana vlada bo javnost odpisala tudi sama in vladala slabše, kot bi lahko, saj pred njo nima česa izgubiti.
-
Janševa koalicija je v precepu: naj tožilce preseli pod notranjega ministra ali ne. Za opustitev načrta govori dejstvo, da bo premestitev najbrž preprečilo ustavno sodišče. Poleg tega bi nova oblast tako pokazala občutljivost za mnenje javnosti in stroke. Ali pa, tako se morda boji Janša, demonstrirala šibkost – popustila še pred začetkom vladanja.
-
To soboto bomo najverjetneje znova dobili Janševo vlado. Večina volivcev je ni hotela. Na vrh so jo pripeljali tesen volilni izid, Pahorjev ego, Jankovićeve nerodnosti, Virantovo blefiranje in še kaj.
-
France Bučar je nedavno pred tv-kamero rekel, da Janša ne more postati premier, ker je v kazenskem postopku. Po kratkem razmisleku je izjavo omilil. Z razlogom; nikjer ni prepovedi, da se za premierstvo ne bi smel potegovati tisti, ki je v sodnem postopku. Velja tudi domneva nedolžnosti. Drugačno ureditev bi bilo mogoče politično zlorabljati. Skratka, za Janševo mandatarsko kandidaturo ni pravnih ovir.
-
Drugi del Pahorjevega mandata je potekal v čedalje izrazitejši želji ljudstva po novih političnih obrazih. Nezaupanje do celotne politične kaste se je stopnjevalo. To se je izrazilo tudi na minulih volitvah. Razglašena levica se je razkrojila, zasilno jo je zamenjal Janković, na desnici se je od Janše ločil politični mešetar Virant. Nastali sta dve novi stranki, ena je na volitvah celo zmagala, druga odloča, kdo bo sestavil koalicijo. V parlamentu, vladi, državni upravi, javnih ustanovah, nekaterih pomembnih podjetjih bo vzniknilo mnogo novih imen.
-
Gregor Virant je os koalicijskega dogajanja. Vse okoli njega se dogaja v znamenju mrzlične dejavnosti, visokih besed in dobrih namenov. Toda za tem je slutiti drugačnega, nekoliko manj krepostnega Viranta.
-
Maribor se spet enkrat zdi mesto velikih ambicij in velikih polomij. Letos se mu je npr. zgodil finančni zlom mariborske škofije, deloma izraz lokalnega diletantizma in stremuštva, še bolj pa klavrnega stanja celotne slovenske KC, sestavnega dela zanikrnega slovenskega kapitalizma. Podobno je projekt EPK sprva zbudil prevelike apetite in pričakovanja, potem pa obvisel na nitki.
-
Koalicijska pogajanja potekajo burno in težavno. To je deloma v naravi stvari. Gre za visoke zastavke; kdo bo na oblasti in koliko besede bo imel. Srečujejo se ideološko, interesno, politično zelo različne skupine. Pogajajo se zelo različni ljudje – novinci, izkušeni politiki, avtokrati, diplomati, petelini itd. Vse skupaj poteka pred očmi javnosti in v časovni stiski.
-
Volitve so potrdile, da ravnotežje med levim in desnim volilnim telesom ostaja izenačeno. Na levici so se nezadovoljni volivci pretočili v novo stranko. Na desnici SDS ostaja vodilna stranka, vendar se zdi, da je že dosegla zenit. Janšev poraz prinaša olajšanje, da se ne more ponoviti vladavina, za katero se vlečejo dolgi repi strahu in nezaupanja.
-
Slovenija je po mnogih opisih sredi splošnega nazadovanja. V tem je nekaj resnice in nekaj pretirane črnogledosti. Zanesljivo pa smo v skrajno občutljivi, skrajno ranljivi fazi. Toliko bolj, ker je v krizi tudi zunanje okolje. Volitve v takem času so še pomembnejše kot sicer. Državo je mogoče ohraniti v znosnem stanju ali pa jo še bolj zavoziti, in to dolgoročno.