
Janko Lorenci
-
Desusov beg iz koalicije potrjuje, da Slovenija čedalje bolj tenko piska. To ne pomeni, da bo država, in mi z njo vred, kar propadla. Vendar se je zrinila v slepo ulico, iz katere ni videti naglega izhoda. Ekonomsko okrevanje je počasno in negotovo. Oblast je nenehno na robu političnega zloma. Reforme so onemogočene z referendumsko blokado. Opozicija je rušilna, javnost pa zlovoljna in negativistična.
-
Po navedbah zadnjega Politbarometra namerava voliti samo še dobra polovica upravičencev. Podpora vladi še nikoli ni bila tako nizka. Zakon o malem delu je padel kot spodsekan. Z demokracijo je nezadovoljnih dobrih 80 odstotkov anketiranih, zaupanje v ustanove je depresivno nizko. To so strašljivi podatki in velikanska nezaupnica institucijam, oblasti in politiki v celoti.
-
Skrbi so eden najzvestejših spremljevalcev ubogih človeških bitij. Človeka brez skrbi ni. Človek brez skrbi je še nerojen ali mrtev človek. Skrbeti je človeško. A vendar narava tudi pri skrbi ne pozna uravnilovke, pravice, če hočete. Ene skrbi vse, drugi frfotajo skozi življenje kot spomladanski ptički. Tiste s skrbmi ti drugi pogosto spravljajo v slabo voljo in očitajo jim neodgovornost, slepoto, brezbrižnost in...
-
Že dalj časa je jasno: globalna kriza je reševana zgrešeno oziroma sploh ni reševana. Popravki sistema so neznatni, težave se blažijo s krčenjem, z reformami, zategovanjem pasu. Množice imajo manj, bogati enako ali več, moč osamosvojenih financ in velikega kapitala ostaja nedotaknjena. V tej nespremenljivosti, inerciji sistema se skrivajo zasevki nove krize, čeprav se še sedanja ni prav končala.
-
Slovenija je v resni družbeni, ne samo ekonomski krizi. Eden izmed pogojev, da se izvije iz nje, je boljše delovanje pravosodja (sodišča, tožilci, odvetništvo) in policije. Toda Pravica si pogosto ali celo v glavnem ne zasluži velike začetnice. Njeni ostrejši kritiki mislijo, da živi pravosodje pod steklenim zvonom, brez prepiha, premalo v stiku z zunanjim svetom.
-
Najprej potres, potem cunami, nato jedrska grožnja zaradi poškodovanih nukleark. Svet je fascinirano strmel v prizore kot iz filmov Rolanda Emmericha. Fascinacijo zbujajo posnetki groze, zamolkli strah pred negotovo prihodnostjo in občutki lastne ogroženosti. Jedrski oblaki iz japonskega Černobila, če bi se zgodil, lahko dosežejo katerikoli del sveta.
-
Mladina je v prejšnji številki v satiričnem kotičku Mladinamit drugo ob drugi objavila fotografiji Goebbelsa in Grimsa z družinama. Primerjava je drastična, na sliki so tudi otroci. Zaradi objave je nastal hrup. Reakcije SDS so pričakovano ostre, nepričakovano pa se jim je pridružilo tudi ogorčeno pismo Gregorja Golobiča in bistveno povečalo zanimanje za dogodek.
-
Fascinantno je, kako naglo in vztrajno se ljudske vstaje širijo po vsem arabskem svetu. To ne bi bilo mogoče, če tega prostora ne bi obvladovali enaki problemi, enaka kultura, enaka čutenja. Skupne značilnosti tega razpadajočega sveta mladih ljudstev in starih samodržcev so zatiranje, nesvoboda, revščina, korupcija, osovražene elite. Do začetka vstaj je povsod vladal občutek stagnacije in brezizhodnosti.
-
Ali je levica potonila že pregloboko, da bi si še lahko opomogla in zmagala na volitvah 2012? Za zdaj ji kaže slabo. Kriza še ni končana, njene socialne posledice se še zaostrujejo (brezposelnost). Vlada je brez avtoritete in v dušečem objemu sindikalno-opozicijske referendumske blokade. Ozračje je zastrupljeno. Javnomnenjske ankete so za vladne stranke skrajno neugodne, izjema je Desus, poleg SD je hudo...
-
Janez Janša spet vodi eno svojih bolestnih političnih akcij, usmerjenih v to, da potepta, uniči, vzame dobro ime enemu svojih političnih nasprotnikov. Tokrat je tarča predsednik Türk, sovražnik zato, ker po osnovni drži spada k levici. Türk kot predsednik države je tudi institucija, institucije pa je treba sesuti, saj je od njih odvisno zdravje države. Če je država zdrava, se Janša kot šef opozicije počuti slabo.
-
Polom mariborske nadškofije je zamajal slovensko katoliško cerkev. Na škodi so ali bodo cerkveni varčevalci, banke, gospodarstvo nasploh, precej premoženja bo odromalo v tuje roke. Naša cerkev utegne postati revna kot cerkvena miš. Najhuje pa bo prizadeta njena avtoriteta, njena moralna moč, že tako bolj piškava. Trpela bo tudi vernost. Na splošno hodi slovenska cerkev po poteh evropske katoliške cerkve, ki jo...
-
Večina težav Evropske unije se zdaj vrti okoli evra. Zamišljen je bil kot lepilo, ki bo vodilo v nadaljnje povezovanje skupnosti. Toda skupna valuta ni bila podprta z usklajenimi gospodarskimi in drugimi politikami. Zelo različne so tudi razvitost, politična kultura, finančna disciplina... posamičnih evročlanic. Tako se je Unija strumno širila, ne pa se tudi, kot se reče v njenem žargonu, poglabljala, se pravi...
-
Posameznik lahko hitro zapravi svoje dobro ime. Če je javna oseba, v širokem krogu ljudi, če ni, v svojem, ožjem. Boli eno in drugo. Nekateri si od tega nikoli ne opomorejo, drugi se podajo na pot mučne rehabilitacije, a ostanejo za vedno ranljivi zaradi morda ene same usodne napake. Nekateri se z madežem sprijaznijo in izgubijo vse skrupule - ali pa jih niso imeli že prej.
-
Nenehne težave so vladajoči koaliciji deloma usojene. Tu so kriza, mrtvi tek opešane ekonomije in vedno bolj pomoči potrebne sociale, krizna atmosfera itd. V to se mešajo pisani profili štirih vladajočih strank in šibko, za nekatere obupno premiersko vodenje. Tri leve stranke se gredo boj za ugled, zraven pa bolehajo za značilnimi težavami evrolevice, brezupno izgubljene v prostoru med klasično socialdemokracijo...
-
»Zaradi odziva Zahoda mi ne bodo zadrhtela kolena,« je odgovoril Viktor Orban na doslej bolj ali manj blage opomine iz nekaterih članic EU zaradi nove madžarske medijske ureditve. Orban vodi vlado in desno, nacionalistično stranko Fidesz, ki je lani po kaotični vladavini socialistov dobila dvotretjinsko večino in lahko zdaj poljubno spreminja ustavo in zakonodajo.
-
22. 12. 2010 | Mladina 51
Mož s sijočimi modrimi očmi pomembno vpliva na življenje prestolnice in nekaj sto tisoč ljudi. Po seriji bledih županov je štrleča osebnost. Enoznačne sodbe o njem ni mogoče dati. Je premožen, če ne bogat človek, ki ima na skrbi blaginjo množice nepremožnih ljudi. To je kočljivo opravilo. Neuničljiv optimizem je morda njegova najznačilnejša poteza - yes, we can.
-
V iztekajočem se letu se je zgodilo ali nadaljevalo nekaj stvari, ki v glavnem ne zbujajo optimizma. Najprej WikiLeaks. Michael Seemann, pametna glava, je o njem zapisal: »Radikalna, anarhistična transparentnost je tista prava obljuba in prava grožnja, ki se skriva za WikiLeaksom. Ta platforma izziva nič manj kot celoten sistem. V bistvu preostane vladam le dvoje: cenzura vse do totalitarnega informacijskega...
-
V državi je nastala široka fronta nezadovoljstva z razmerami v domovini. Sestavljena je pestro. Najprej so tu vidni posamezniki (Mencinger, S. Hribar, Bučar, Cerar, Kovač...), ki so kritični, dobronamerni in tudi kaj predlagajo, a so redki in utonejo v množici drugih glasov. Potem so tu nekatere znane skupine, ki Slovenijo praviloma slikajo črno in brez odtenkov, npr.
-
Naš premier bi se rad vsaj na kratko poklonil Obami, čeprav ta za njim vohuni. To je res brezmejna, skoraj ruplovska ljubezen. A vendar Slovenija v odnosu do Amerike ni bistveno drugačna od Evrope. Ta odnos najbolje označuje beseda fascinacija. Sestavlja jo cela paleta čustev in drž: občudovanje, nelagodje, poslušnost, drobno kljubovanje, zavist... Kdo v čezatlantskem paru ima glavno besedo, je jasno.
-
Evropska unija je doživela že mnogo zastojev in kriz, tako resne, kot je sedanja, pa še ne. Trenutno ji najbolj grozijo bankroti posamičnih članic zlasti na jugu celine. Na preizkušnji so predvsem države s skupno valuto - evrom. Selitve in špekulacije finančnega kapitala sekljajo evroskupino kot salamo - državo za državo. Unija se brani, ima pri tem nekaj uspehov, še več pa težav.
-
Preberimo dve zgodbi. Obe imata istega junaka - Boruta Pahorja. Prva zgodba: premiera bi bilo dobro zamenjati ali pregovoriti, da odstopi. To je verjetno edini način, da se vladanje izboljša, da začne oblast delati boljši vtis na ljudstvo in da se prepreči poraz levice ter Janševa zmaga na volitvah čez dve leti. Druga zgodba: kdo bo Pahorja odslovil? In kdo ga bo nasledil? Začnimo s prvo pripovedjo.
-
Borut Pahor, ki se iz Bruslja menda vedno vrne ves evforičen, je konec prejšnjega tedna sklical nacionalni politični vrh z močnim evropskim pridihom. Namen: dati reformam nov zagon, jih prikazati kot evropsko nujo, nastopiti kot krizni voditelj, pridobiti podporo vsaj dela opozicije. Vsi načrti so spodleteli. Vrh je bil še ena od mnogih Pahorjevih rokohitrskih improvizacij.
-
Sodnik Zobec je obtožil sodnika Maslešo protiosamosvojitvenih nagnjenj in nehumanosti. Tako si lajša dušo - in obtožuje tudi sebe. Osamosvajanje je potekalo pred 20 leti, nasprotovanje ni bilo nikoli kaznivo dejanje, izviralo pa je lahko iz zelo različnih nagibov. A pomembnejše je nekaj drugega. Če bi se Zobec za ugled sodniškega stanu brigal vsaj približno toliko kot za blagor svoje duše, bi molčal, tudi če bi...
-
Premier Borut Pahor je na tiskovni konferenci prejšnji petek rekel: V krizi si ali popularen ali uspešen. Oboje ne moreš biti. Jaz sem se odločil, da bom uspešen. To bomo jasneje videli ob koncu mandata. Že zdaj pa ga je zanimivo primerjati z drugimi dosedanjimi premieri. Doslej smo jih imeli šest: Peterleta, Drnovška, Ropa, Bajuka, Janšo in Pahorja. Bili so zelo različni, delovali so v zelo različnih razmerah.
-
Pošten je človek, ki te ne ogoljufa, okrade, zavede, se ti nevarno zlaže, tudi če bi mu to koristilo. Poštenjak spoštuje zakone in večino božjih zapovedi. Pošten človek je bolj ali manj pošten tudi do samega sebe, kar včasih ni lahko. Poštenost je nenehno na preizkušnji. Na osebni ravni zlasti, če ti grozi kaj hudega ali se ti ponuja velika korist. Poštenost se najbolj kaže v takih izrednih okoliščinah.
-
Slakovi Pogledi so včasih aktualni, najdejo dobre sogovornike in kaj razjasnijo. Vendar so predvsem stroj za prepiranje in proizvajanje histeričnosti. Včasih tudi manipulirajo. To je zasluga koncepta Pogledov in živčnega voditelja. Žalostno in zgovorno je, da je bila oddaja uvožena na nacionalko s komercialke, ne da bi se spremenila za mišjo kocino. To je še en dokaz identitetne krize nacionalne tv.
-
Kdaj se bo kriza končala, kako se bo, ali se sploh bo? Je naš gospodarski model izčrpan? Bo socialna država preživela? Bo šlo ljudstvo na barikade ali pa se zaprlo vase, postalo še bolj pasivno in posnemalo slabe vedenjske vzorce iz zgornjih plasti družbe? Bo vse pomembnejše gospodarstvo res pristalo v rokah tujcev, kot je pred dvema desetletjema prerokoval profesor Bajt? Sedanji čas je čas negotovosti.
-
Stavka je za nekaj časa povsem posrkala Slovenijo. Zdaj vlada zatišje, v kaj se bo razvila trenutna zamrznitev, ni jasno. Srk sedanjega konflikta je nevaren. Lahko je uvod v trajno socialno in drugo bojevanje, nenehen nemir, v krizi še posebej škodljiv. Izid spopadanja bi bil negotov. Če bi zmagala vlada, bi bila to varianta preobrazbe Anglije pod M. Thatcher: konec sindikalne moči, še trši kapitalizem.
-
Vrag je vzel šalo, zdaj gre zares. Gospodarstvo je v slabem stanju, javne finance do skrajnosti napete, veliki socialni sistemi ogroženi. Gospodarsko okrevanje ostaja negotovo. V tem napol kritičnem stanju se naglo zaostrujejo še družbeni konflikti. Začetek stavke je bil razmeroma blag; sindikati so razdeljeni, mnoge panožne skupine so zraven s pol srca, prebivalstvo stavke v glavnem ne podpira.
-
V ponedeljek je bilo ustanovljeno novo (tretje) združenje veteranov osamosvojitve. Vanj se lahko včlanijo vsi, ne samo policisti in vojaki. To je v redu. Toda kulturnikom, pisateljem, pravnikom... se navadno ne reče veterani. Zgovorna je tudi napoved ustanoviteljev, da bo združenje posebno pozornost posvetilo predstavljanju resnice o osamosvojitvi in ohranjanju njenih vrednot na podlagi pristnega zgodovinskega...