
Janko Lorenci
-
Na to sredo pred dvema letoma je bankrotirala ameriška banka Lehman Brothers in razkrila vso globino krize, ki se je pred tem tiho plazila po svetu že kako leto. Stečaj te banke je po svoje pomembnejši kot teroristični napad 11. 9. Z njim sta se končali predkrizna opitost in iluzija o neskončnem gospodarskem napredovanju. Medtem je kriza postala vsakdanjost in samoumevnost.
-
Zažigalna vrvica za dolgo napovedovano vročo jesen že gori. Pogajanja med različnimi sindikati in vlado še tečejo, toda spopad kot da se nezadržno bliža. Če bo počilo, bo to poraz kolektivne razumnosti v tej državi. Pogled od zgoraj pokaže Slovenijo kot nemirno, razdrobljeno in konfliktno družbo. Mnoge elite so si zapravile ugled in se ostro spopadajo za isti kos vpliva in kruha.
-
Če bo Janša zaradi vpletenosti v Patrio obsojen, bo kljub svoji izpričani trdoživosti politično težko preživel. Njegov odhod s političnega prizorišča ali vsaj z vrha SDS pa bi do temeljev pretresel vso slovensko politiko. Janša desnici skoraj kraljuje. Z njegovim slovesom bi se desni pol najverjetneje preuredil vsaj toliko, kot se je levica po Drnovškovem premierskem odhodu.
-
Uganka, ali lahko Janković postane premier ali šef kake (nove ali stare) stranke in kaj bi to prineslo, bo verjetno segala globoko v predvolilni čas. Ob tem si je dobro postaviti nekaj vprašanj. Prvo: kakšen župan je bil Janković? Mož ima več obrazov. Takoj na začetku je tvegano in pošteno predložil natančen seznam načrtovanih projektov in jih večinoma tudi uresničil. Toda v bistvu si je izbral lažjo pot.
-
Vojne vplivajo na usodo narodov in puščajo sledove tudi v presledkih med vojskovanjem, v miru. Slovenci smo bili v preteklosti podložniki in topovska hrana različnih tujih veličanstev. Nekako v zadnjih 70 letih - času kar spodobno dolgega človeškega življenja - smo se zapletli v tri vojne, ki so nam še živo v zavesti in tako ali drugače učinkujejo na naše življenje še zdaj.
-
Bill Gates in Warren Buffet sta prejšnji teden sprožila dobrodelno akcijo ameriških velebogatašev. Ta dva in še 40 drugih ameriških milijarderjev se je moralno zavezalo, da bodo pred smrtjo ali po njej dali v dobrodelne namene vsaj polovico svojega premoženja. Padale so velike besede in sčasoma se bo nabrala velika količina denarja, predvidoma večja od dveh slovenskih BDP.
-
Zakon o medijih gre v javno razpravo, resnim medijem, zlasti tisku, pa se godi tradicionalno slabo. Med novinarji prvič nekoliko resneje vre. O tem govori tudi akcija mladih novinarjev. Prejšnja generacija je očitno preveč utrujena, preplašena in oportunistična, da bi jo zmogla. Njena malodušnost je deloma razumljiva, hkrati pa kratkovidna in pogubna. Akcija mladih je koristna v več pogledih.
-
Igor Bavčar je impozantna figura, ki se je v zadnjih dvajsetih letih redno dvigala na površje javne pozornosti. Dolgo praviloma pozitivno, zadnjih nekaj let pa klavrno, morda celo kriminalno. Povezan je z različnimi obdobji in fenomeni. Najprej je bil marksist, čeprav manj doktrinaren kot skupina, v kateri je nastopal. V času demokratičnega vrenja pred osamosvojitvijo je postal oboževan ljudski tribun; vodil je...
-
Socializem je znova na številnih ustih. Najbolj v vsakdanjem življenju, nekaj malega tudi v medijih in akademskem diskurzu. Niti sledu nostalgije po njem pa ni v politiki. Nostalgija ni pravi izraz: gre bolj za mnenje, da čas socializma ni bil tako slab in da se temu delu naše preteklosti dela krivica. Manjši del tega občutja sicer res izvira iz običajnega mehanizma nostalgije: z minevanjem časa dobre stvari...
-
Kljub pretresu zaradi odhoda ministra z angelskim obrazom se zdita koalicija in vlada razmeroma trdni. Lahovnikov spodleteli naskok na Golobiča potrjuje, da sta grožnji, ki sta dolgo viseli nad oblastjo, le še hipotetični. Predčasnih volitev skoraj zanesljivo ne bo, nevarnost velike koalicije, ki bi hudo ogrozila slovensko socialno državo in demokracijo, se je dokončno razblinila.
-
Ni naključje, da smo se spet znašli sredi enega izmed utrudljivih in nevarnih spopadov zaradi nacionalnega interesa, pojmovanega kot vprašanje, ali naj vitalni deli slovenskega gospodarstva ostanejo v domačih rokah ali ne. Tokrat je znova na nitki usoda naše daleč največje banke, NLB. Nasproti si stojita dva jasno razmejena tabora - javnost in politika.
-
Odpornost, trdoživost ljudi, ki nastopajo v javnem življenju, je nenavadno različna. Enih se ne prime nič, druge upogne vsaka sapica. Ali drugače: javnost meri in vrednoti zasluge in grehe ljudi na javni sceni z zelo različnimi vatli. Enim odpusti vse, druge bi pri priči sežgala na grmadi. Shematično imamo pred sabo tri tipe javnih ljudi: robustnega, občutljivega in vmesnega.
-
Slovenija je dežela, kjer gospoduje negativna selekcija. To je prevladujoče prepričanje v višavah, še bolj pa nižavah prebivalstva. Ko rečemo selekcija, po navadi mislimo na kadrovsko selekcijo. Ta je lahko pozitivna ali negativna. Pri pozitivni mislimo na to, da na tem in onem področju prevladujejo mehanizmi, ki spravljajo na vrh najsposobnejše pravnike, zdravnike, urarje, direktorje, politike itd.
-
Izbruh pred parlamentom prejšnji teden je povzročil šok. Deloma zato, ker je protestirala mladina, naša prihodnost, deloma zaradi nevarnih granitnih kock in naskakovanja policistov, malo tudi zato, ker se je vse dogajalo pred domnevnim hramom demokracije. Izbruh, spektakularen, grd v živo in hvaležen za tv kamere, je bil mešanica različnih sestavin.
-
Med javnimi uslužbenci in vlado je napeto. Javni sektor se čuti opeharjenega za obljubljene plače, državne finance so na robu izčrpanosti. Nesrečno sta trčili kriza in Virantova reforma, ki bi javnemu sektorju do prihodnjega leta brez novih rezov povečala plače za vsote, kakršnih državna blagajna ne zmore. Virant, ponosni ata plačne reforme, je nasploh eden večjih škodljivcev v državi.
-
Izid referenduma je dobrodejen. Mejni spor s Hrvaško bo dokončno rešen s posredovanjem tretjih. Še ga bo mogoče zavlačevati, a v nedogled ne. Tudi na jugu bomo naposled dobili mednarodno priznano mejo. V negotovih časih, ki se nakazujejo, je to pomembno. Dobro je tudi, da uredimo odnose z državo, s katero imamo med vsemi svojimi sosedi najbolj čustveno razmerje.
-
Predsednik Türk je nedavno rekel, da je ljudstvo modrejše od politike. Besede so po svoje kočljive, saj je navsezadnje politik tudi sam. Toda izjava je bila dana v kontekstu referendumskega viharja. Predsednik je najverjetneje mislil na janševsko politiko, a tega ni hotel izrecno povedati. Novinarji takih omejitev nimamo: da, ljudstvo je modrejše od janševske politike.
-
Premier Pahor se zagrizeno trudi, da bi rešil sporazum o arbitraži. Ne bo lahko. Vprašanje meje s Hrvaško je zapletena in vsestransko občutljiva mešanica. Po svoje ji že dolgo posvečamo preveč pozornosti. Tudi zaradi svojih čustvenih sestavin se je polagoma osamosvojila, postala os naše zunanje politike in hkrati predmet tekmovanja med levico in desnico. S tem je samodejno še teže rešljiva.
-
EU Slovence v glavnem dolgočasi. Sedanje dogajanje je izjema - ena država že gori, hkrati grozi več državnih bankrotov, varni nismo niti sami. Unija je v zadnjem hipu iz obupa našla pogum in zamotala velik reševalni paket. Kljub temu se lahko zgodi vse, celo razpad Unije, naših nekdanjih nebes. Iz slovenskega zornega kota je nenadoma zelo očitno dvoje. Prvič, da je vprašanje EU tudi zelo slovensko vprašanje.
-
Večina Evropejcev s Slovenci vred je slabe volje, ker bo morala s svojim denarjem preprečevati bankrot zapravljivih Grkov. Pri tem ni niti najmanj jasno, ali bo dogovorjena pomoč pomagala. Če ne bo, se lahko zgodi marsikaj, od revolucije v Grčiji do splošne destabilizacije EU. V globalni krizi, ki je pomagala zanetiti tudi grško, ta pa zdaj spravlja v težave Unijo, so se dokončno razblinile nekatere iluzije o...
-
Poglejmo si tri primere. Prvi; v dnevih islandske zamegljenosti je premier Pahor odprl tradicionalne Pučnikove dneve. Prireja in udeležuje se jih izključno desnica in si skuša z njimi utrditi svoje domnevno ekskluzivne osamosvojiteljske zasluge. Pahorjevo udeležbo na shodu bi lahko razumeli kot poklon Pučniku in premagovanje razkola med levico in desnico.
-
Z islandskim oblakom je v okolici mnogih evropskih letališč zavladal nenavaden mir. Dokaj nepomemben vulkan je velik del evropske zračne flote prikoval na tla. V civilizaciji, ki pričakuje, da narava in tehnika služita človeku, je narava odpovedala pokorščino. Nihče ni umrl, tudi vojna ni izbruhnila, toda prizori z letališč, natrpanih s čakajočimi, so zbudili okus po katastrofi in človeški nemoči.
-
Globalna kriza ima ta čas dva obraza: eden je živčen in negotov, ker ne ve, kaj bo, drugi kaže samozavest, ker se marsikje začenja gospodarsko okrevanje. Obraza se prelivata drug v drugega, a ton dogajanju daje samozavestni obraz: politika obravnava krizo kot problem, ki sicer povzroča ekonomske in socialne težave, a ga je s primerno tehniko mogoče obvladati, ne da bi spremenili celoto.
-
Ekonomski in socialni krizi se je morda pridružila še politična. Pahor si je skuhal juho, ki jo bo težko prebavil. Težave si je naprtil sam, deloma z ravnanjem v sporu Zalar-Brezigarjeva, še bolj s svojim celotnim vodenjem koalicije in vlade. Zdaj je postavljen pred izbiro: ali se ukloni ultimativnim zahtevam LDS in požre debel cmok ali pa se sprijazni z odhodom Kresalove in njenih.
-
Besede imajo veliko moč. Pomenijo to in ono in zbujajo različne občutke. Beseda rojstvo je po navadi povezana s prijetnimi, beseda smrt z neprijetnimi čustvi. Če kako besedo rahlo spremeniš, lahko včasih prav dramatično izgubi ustaljen pomen in prevladujoče občutje, ki jo spremlja. Ena takih besed je slovencelj. Slovenec zveni običajno čustveno nevtralno, če je že povezan z emocijami, je prej z lepimi kot s...
-
Prejšnji teden sta se posredno soočili strategija in vizija. Strategijo je izdelala skupina ekonomistov, vizijo pisana druščina avtorjev. Obe naj bi bili priprava na novo slovensko razvojno strategijo. Gre za diametralno nasprotna, konkurenčna papirja o tem, kakšna naj bi bila Slovenija. Poimenujmo vizijo zelen, strategijo pa črn papir. Zeleni pravi, da kriza ni le ekonomska, ampak še bolj socialna, vrednotna in...
-
Vesna Godina je v zadnji Delovi SP rekla, da Slovenija apriori ni sposobna za demokracijo, ker šteje premalo duš. To je svojevrsten vrhunec kolektivne črnogledosti v časih krize. Maloštevilnost je do neke mere res nadležna, tako usodna, kot misli spoštovana antropologinja, pa upajmo, da le ni. Če bi trditev držala, nam ne bi preostalo drugega, kot da se hitro namnožimo kakor kobilice (kar spet ni preprosto) ali pa...
-
Zadeva Baričevič je sprožila eksplozijo strasti in medijsko-političnega viharja. Za izbruh so se zbrale vse potrebne sestavine - ubijalski psi, zdravnikov tako rekoč samomor, sodomija, domnevno vzporedna oblast, neenakopravni državljani, vse to v času krize. Taka situacija je težko ponovljiva. Vendar se raven javne besede tudi sicer strmo znižuje. Pri tem ne gre samo za sovražni govor.
-
Za oblast bi bilo dobro, če bi si privoščila pošteno rekonstrukcijo vlade. Za to govori več stvari. Eno je kakovost ministrske ekipe. V njej je nekaj posameznikov, ki bi jih bilo iz različnih vzrokov dobro zamenjati. Drugo je vladna podoba, ki zbuja vedno manjše zaupanje. Brez zaupanja ni avtoritete, brez enega in drugega pa je tako rekoč nemogoče splezati iz krize.
-
Znova smo sredi enega od spopadov o nacionalnem interesu. Pojem se je v prevladujoči javni rabi skrčil na vprašanje, ali je velika in bolj ali manj uspešna slovenska podjetja (popularno blue chipi, družinska srebrnina itd.) treba obdržati v slovenski lasti ali ne. Nekatera od njih so v celoti ali delno v državni lasti. Če bi jih na hitro privatizirali, bi skoraj nujno pristala v tuji lasti, saj je domačega...