
Janko Lorenci
-
Pahorjev ultimat se bo iztekel 19. decembra - Hrvaška mora do takrat iz pristopnih papirjev za EU odstraniti vse, kar bi lahko prejudiciralo mejo med državama, je rekel naš premier. Sicer bomo hrvaška pristopna pogajanja zablokirali. Ultimat je v začetni mrzlici vladanja nove oblasti ena redkih jasnih in odločnih, a tudi dvoreznih potez. Težava bo, če Hrvati slovenski zahtevi ne bodo popustili, ker bodo Unijo...
-
Türk in Pahor sta do neke mere naravna tekmeca. Oba sta ambiciozna, oba se potegujeta za priljubljenost. Türku avtoriteto prinaša predvsem podpora javnosti - samo prek nje je lahko res vpliven. Pahorjev položaj pa se je s prevzemom premierstva dramatično spremenil - dobil je realno moč, s katero se Türkova ne more niti približno meriti. Zagrizeno prestižno tekmovanje med njima je torej odveč, zlasti s premierove...
-
Po svoje je naravno, da med krizo kapitalizma včasih od nekod prileze spomin na komunizem. Komunistične stranke nimamo, najbrž prav zato, ker smo v komunizmu živeli. Nostalgije po njem ni, a tudi sovraštva je razmeroma malo, čeprav oznaka komunist, izrečena v politični areni, še vedno velja za zmerljivko. Na splošno lahko rečemo, da komunizem dokaj mirno sprejemamo kot del svoje zgodovine, iz katerega smo...
-
Nova vlada začenja mandat v globalni krizi, za katero se ne ve, kako globoka in dolga bo. Kako se bomo znašli v njej ekonomsko, je kratkoročno odvisno predvsem od gospodarstva samega. Vlada mu lahko pomaga posredno (z dobro ekonomsko politiko, olajšavami, s selektivnimi spodbudami, splošnim varčevanjem itd.), najbolj pa tako, da bo socialno in politično življenje tudi v krizi ostalo čim bolj stabilno.
-
Zadeva Mercator je eden izmed okostnjakov iz Janševe omare. Ne bi ga bilo, če ne bi premier podjetja pod ceno prodal Šrotu in Bavčarju, da bi dobil vpliv na Delo. V bistvu je šlo za korupcijo velikanskih razsežnosti. Velik je tudi zdajšnji problem. Če bi Šrot Mercator prodal tujcem, bi bilo to skrajno slabo. Nova oblast bo v zagati. Dobre in neboleče rešitve ni, nekaj pa bo morala storiti.
-
Če bi v torek namesto Američanov glasovali Evropejci, bi Obama zmagal še bolj bleščeče. To kaže, da ima Evropa Ameriko v bistvu rada, se zaveda njenega pomena in si hkrati želi, da bi se spremenila. Pogojno se ji je želja zdaj izpolnila. McCain ni tipičen bushevski, ampak prej značilen predbushevski republikanec. Vendar je veljal za naravnega naslednika Busheve politike.
-
George Montbiot je v Guardianu nedavno predlagal, da bi pri parlamentu ustanovili »Stoletni odbor«. Delal bi kot drugi odbori, le da bi ga zanimali zgolj učinki sedanje politike v prihodnosti - v naslednjih 10, 20, 50 in 100 letih. Z istim namenom je podaljšanje političnih mandatov že pred časom predlagal znameniti Dennis Mea-dows, pisec uspešnice Meje rasti.
-
Za 11. september je bilo mnogokrat rečeno, da bo svet po njem drugačen. To neprimerno bolj drži za sedanjo krizo. Tokrat se svet res utegne spremeniti. Pred krizo je vladala evforija zaradi neustavljivega razvoja, zdaj prevladujejo apokaliptične napovedi. Sredi nje smo, a pojma nimamo, kakšni bodo njena globina, trajanje, razplet. Kljub konjskim injekcijam denarja v bančni sistem ni nobenega zagotovila, da bo...
-
Še pod Clintonom je bila Amerika vsaj fascinantna, če ne občudovana država. Tik pred neslavnim Bushevim odhodom zbuja predvsem sovražnost in škodoželjnost. To potiska v ozadje dejstvo, da ameriške težave prinašajo tegobe za ves svet. Kaj je narobe s to veliko državo? Sploh kaj? Vse? Po večini mnenj to stoletje ne bo ameriško, kot se je zdelo še pred desetletjem.
-
Slovenija bo po vseh napovedih skupaj s svetom zakorakala v težavno obdobje. Pogrezanje v grozečo krizo se ujema z nastopom nove, pogojno leve oblasti. Mednarodne zvezde ji niso naklonjene. Doma iz omare že padajo prvi okostnjaki Janševe vladavine. Kar zadeva gospodarstvo, je za sabo očitno pustila zelo ranljivo tvorbo - nekakšen sfriziran motor, ki naglo peša. Temačna je tudi socialna slika.
-
Krize, ki bo po mnenju optimistov morda pokončala anglosaški finančni kapitalizem, ni konec. Bush jo skuša rešiti z vrtoglavo injekcijo 700 milijard dolarjev. Za Naomi Klein je to stara finta, s katero si kapital prek kriz in šokov ob pomoči politike še krepi položaj. Za množice navadnih zadolženih ljudi v ZDA pa se ameriške sanje spreminjajo v moro.
-
Pritisk italijanskega scenarija
Zmaga socialnih demokratov je tesna in za zdaj še nekoliko negotova. Končni razplet volitev pa bo najverjetneje vendarle tak, da bo Pahor mandatar. Koalicijo bo najbrž sestavil brez večjih težav. Manjšinska vlada bi bila kratkega veka. Janša bo morda delal zgago, a bo ostal v opoziciji. Za Slovenijo je to dobro, lahko si oddahne. Zadnja štiri leta se je gibala v slabo smer, proti populističnemu kaosu vzhodne...
-
Praktična vrednost demokracije
Zastavki nedeljskih volitev so visoki. Od njihovega razpleta je v veliki meri odvisno, kako bomo materialno in duhovno živeli v prihodnje, kakšen tip družbe in kako uspešni bomo. Za nami je nemiren, histeričen mandat. Nič važnega v tej državi ni bilo povedano, predebatirano, odločeno na način, ki bi dal ljudstvu občutek, da ga vodi preudarna, mirna oblast. Ozračje se je nekoliko umirilo le sredi mandata.
-
Denimo, da SDS na volitvah zmaga, Janši pa se posreči sestaviti koalicijo. Kaj bi se dogajalo s Slovenijo v takem primeru? Po našem mnenju nič dobrega. Načelno je možnosti sicer več. Ena izmed njih je, da se oblast otrese dosedanje avtoritarnosti, se odpre družbenemu in notranjemu dialogu, nastavlja ljudi po sposobnostih itd.... se skratka normalizira. Žal se zdi ta možnost zanemarljiva.
-
Janša je poleg Kučana in Drnovška najbolj izrazit politik samostojne Slovenije. A tudi v tej izbrani trojici je edini, okoli katerega se je zaživa ustvaril nekakšen mit. Druga dva sta bila za to preveč civilna. Ta mit ni enoznačen. Izvira predvsem iz Janševe vloge pri osamosvajanju, ki je predpostavljala odločnost, pripravljenost tvegati, organizacijske sposobnosti. Ta vloga je še zdaj ocenjena kot pozitivna.
-
Premier Janša v zadnjem času govori, da je namen njegove politike povezovanje Slovenije. Enako mirne duše bi lahko rekel, da ima ljubko prifrknjen nos ali da mu ponoči zrasejo krila angela. Resnica je diametralno nasprotna: ta politika Slovenijo cepi in drobi. Za nobeno skupnost ni dobro, če je preveč poenotena in negibna. Toda vsaj enako slabo je, če gre drobljenje zaradi ideoloških nasprotij, razslojevanja,...
-
Začenjajo se tv-soočenja strankarskih voditeljev. Na volitve bodo do neke mere vplivala, kajti politika je tudi pri nas čedalje bolj personalizirana, stranke pa ocenjevane predvsem prek njihovih voditeljev. Kolikšen bo ta vpliv, ne bo nikoli jasno, saj to ni izmerljivo. Toda če se bo kdo po koncu soočenj bistveno dvignil ali pošteno zgrmel v globino, bomo lahko rekli, da je nastopal dobro ali slabo.
-
Volitve se bližajo z dramatično naglico, ankete se vrstijo in sodeč po njih je velika koalicija med Janševo SDS in Pahorjevo SD še zmeraj ena izmed realnih izbir - lahko se zgodi, da ne eden ne drugi ne bo mogel sestaviti koalicije z manjšimi strankami. Za zdaj se zdi verjetneje, da se bo to zgodilo Janši. Tako ni čudno, da je do velike koalicije bolj odprt kot njegov poglavitni tekmec.
-
Olimpijada vedno prinese tudi mogočno eksplozijo čustev. Zemlja rahlo znori, ta začasna blaznost pa velja za normalno. Več je čustev ugodja, a skoraj toliko je tudi strahu, obupa, negotovosti - kaj bo, kako je z »našimi«. Kajti čeprav so olimpijske igre mešanica športa, biznisa, zabave, politike, kolektivne psihologije, globalizacije - so vsaj za gledalce še vedno predvsem šport in tekmovanje.
-
Svet že nekaj časa niha sredi finančne in na robu splošne gospodarske krize - krize razbrzdanega neoliberalizma. V splošni zmedi in preplahu država spet dobiva višjo ceno, ne samo kot reševalec velikih zainvestiranih bank in finančnih skladov, ampak kot regulator trga nasploh. Neoliberalizem kot religija in praksa je očitno v resnih težavah. Žal ne tudi v Sloveniji.
-
Vladajoči desnici kažejo ankete slabo že leto in pol in grozi ji volilni poraz, čeprav je porabila že večino predvolilnega orožja. V zadnjem času preizkušenemu paketu socialnih daril in nenadne poštenosti (protitajkunska vojna in njene različice) poudarjeno dodaja značilnosti negativne kampanje. Hkrati z množico izjav, zlorabo pokorjenih institucij, laži in relativizacij v javnosti ustvarja zmedo.
-
V davnem tretjem stoletju pred našim štetjem je rimski senator Kato vsak svoj govor končal s stavkom: Sicer pa mislim, da je treba Kartagino uničiti. Ta dodatek je bil, ne glede na vsebino govora, tako neizbežen, kot je v življenju neizbežna samo še bridka smrt. Dobri dve tisočletji pozneje, takole pred tremi, štirimi tedni, me je starejši brat (starejši bratje so na svetu zato, da izrekajo kočljive pripombe, ki...
-
Slovenija je ponosno gostila tradicionalni ameriško-evropski vrh. Še najmanj rutinski je bil v tem, da je Ameriko zadnjič zastopal George Bush. Njegov odhod bo prinesel tako rekoč planetarno olajšanje, toda Amerika, z njo pa tudi ameriško-evropski odnosi se samo zato bistveno in na hitro ne bodo spremenili. Že danes pa je razmerje med Ameriko in EU zelo drugačno kot pred dvema desetletjema.
-
Če oblast pivovarni pod ceno proda veliko podjetje, pivovarna pa ji da zato v najem svoj časopis, da bi trobental vladne resnice, je to bolno. Je potemtakem bolno tudi razmerje med gospodarstvom in politiko nasploh? V slovenski novejši zgodovini to stanje nikoli ni bilo zdravo. V socializmu je bilo jasno, kdo je gospodar. Težnja politike po obvladovanju gospodarstva pa je ostala živa tudi po osamosvojitvi in...
-
Izid volitev ostaja negotov. SDS je skoraj dohitela SD, levici kot celoti kaže bolje, vendar se zdi manj dejavna kot nasprotniki. Janši v prid teče proces počasnega pozabljanja napak in anomalij iz prvih treh let mandata, poleg tega ima v rokah volilna darila in represivni aparat. Opoziciji v škodo se izgublja v pozabo njena svežina - to, da se je prenovila. Trojček SD, Zares, LDS je v defenzivi.
-
Ali lahko, če je tvoja notranja politika klavrna, dobro vodiš zunanjo politiko? Ali lahko ob nič kaj prida zunanji politiki dobro vodiš Evropsko unijo? Načelno se zdi odgovor jasen. In konkretno? Naše predsedovanje Uniji se bo vsak hip izteklo. Ocene ob koncu se zelo približujejo napovedim pred začetkom vodenja, ki so ga osebki z razvitim smislom za humor ali samopromocijo primerjali z vstopom v EU...
-
Med ljudstvom in krojači javnega mnenja se širi prepričanje, da sta sedanja in prejšnja oblast enaki, enako zanič, natančneje. To naj bi na volitvah koristilo predvsem desnici. Za tvorce javnega mnenja je prepričanje o enakosti najvarnejše, zbuja vtis nevtralnosti in objektivnosti, za mnoge je všečno. Vendar je tako počezno enačenje krivično: prejšnja in sedanja oblast nista enaki, sedanja je slabša.
-
Imperija Georgea Busha in Janeza Janše
Ta ponedeljek bo v Slovenijo na kratek obisk prišel George Bush, najmogočnejši človek na svetu. Skušajmo - kljub vsem razlikam med državama - potegniti nekaj vzporednic med njim in najmogočnejšo osebo v naših krajih. Prva vzporednica - vladanje v korist premožnih. Bush je odkrit neoliberalec, pod njim se je socialni darvinizem v ZDA še okrepil.
-
Velikansko mero predrznosti in cinizma potrebuješ, da več kot polovico kakovostnih medijev najprej na silo pokoriš, nato (to se bo zgodilo v začetku prihodnjega tedna) pa skličeš izredno sejo parlamenta, posvečeno tudi medijski problematiki. Janševa oblast še enkrat uporablja svojo priljubljeno taktiko primite tatu. Pri tem največjim slovenskim resnim medijem (Delo, Dnevnik, Večer, RTV) v resnici slabo kaže.
-
Razkritje Šrotove in Bavčarjeve privatizacije Laškega in Istrabenza je delovalo kot politična, ekonomska in čustvena bomba. Kako se bosta primera razpletla, ni jasno. Neodvisni poznavalci v glavnem mislijo, da je početje obeh skrivačev moralno zavrženo, zakonsko pa problematično, vendar v svoji spornosti težko dokazljivo. Ljudski glas je nedvoumen: Slovenija je dokončno dobila svoja tajkuna v najslabšem pomenu...