Max Modic

  • Max Modic

    13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Big Foot Mama: Izhod

    Slab spomin? Niti najmanj, ko gre za skupino BFM, ki je resnično naredila vse, da v njeni pojavi in glasbenem izrazu ne bi več prepoznali tistega, s čimer se je spogledovala na prvih treh albumih: vikendaške kitarske tezge za negoden češpljev gaj, ki vlažno vrešči po ljubljanskih predmestnih šupah. Po blagodejni petletni studijski pavzi, ki nas je z živimi nastopi, team-upi in bestofi na DVD-jih utrdila v veri, da so pozitivni premiki na osrednji domači poprock sceni še mogoči, je tu Izhod; kot izhod iz podpovprečja. BFM so željo po višji stopnji glasbotvornega žitja sicer nakazali že na albumu Doba norih (2001), jo vmes vztrajno negovali in zdaj na Izhodu naposled donegovali. Zrelo, obetavno in nič več tako prekleto enostavno.

  • Max Modic

    6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Kultura

    Hardfaker

    Bije ga glas, da ni več hardfaker. Za ta vzdevek se lahko zahvali svojemu prvemu odmevnemu serialu Hardfuckers, prvemu resnemu popkulturnemu in brutalno realističnemu obračunu z avtoritetami starega režima. Pred četrt stoletja je pod budnim očesom Iva Štandekerja doživel premiero v Mladini in šinil naravnost v legendo. Iz nje ga je lani pocukal Sandi Buch, šef Strip-Art-Nice Buch, z integralnim ponatisom Hardfuckersov v trdi vezavi.

  • Max Modic

    6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Steve Klink: The Ocean

    Steve Klink, izjemen pianist, skladatelj in improvizator, ki ga slovensko okolje pozna kot soproga in glasbenega spremljevalca pevke Mie Žnidarič, navkljub poznavalskemu naboru imenitnih jazzovskih pokrajin, ozaljšanih s fragmenti folka, funka in gospela, pa tudi bluesa, countryja in bluegrassa, ostaja daleč od hermetične ekskluzive za posvečena ušesa. The Ocean, zapakiran v mičen ekoovitek Jane Pečečnik, je nova Klinkova vaja iz aranžerske dovršenosti, skladateljske virtuoznosti in glasbene komunikativnosti, ki se na svoj način pokloni skupini Led Zeppelin, Jimiju Hendrixu in Johnu Cageu, ki ga lahko v 61 glasbenih odsekih, kolikor jih sestavlja skladbo Kind of Waves, poslušate povsem naključno, v neštetih različicah, ali v zapovedanem vrstnem redu. Mojstrsko.

  • Max Modic

    29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Kultura

    Najlepša leta našega življenja

    »Vsa vidnejša prizadevanja za vključitev stripa ob rob slovenske kulture so v zadnjih petnajstih letih seveda izhajala iz vrst mladinske kulture in njej zavezanih glasil in publikacij. Uspeh pa je moral izostati že zavoljo legendarne ’enkratnosti’ takih podvigov, saj je po naše glavna značilnost in drugačnost stripa prav v kontinuiteti niza sličic in niza epizod. Preostane pač brezskrbna odvisnost od srbohrvaške ponudbe, ki se navkljub zavidanja vredni tradiciji sama otepa utečenih težav,« je leta 1987 zapisal Ivo Štandeker v Prolegomeni za strip, uvodu v serijo aktualnih, prelomno pronicljivih refleksij o pomenu in vplivu stripovskega medija. Pod skupnim naslovom XX. stoletje so do februarja 1990 redno izhajale na straneh Mladine.

  • Max Modic

    26. 6. 2012  |  Kultura

    Strip ob bok knjižnim klasikom

    Danes ob 19. uri se bo v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani odprla razstava z naslovom Strip ob bok knjižnim klasikom, sledil pa bo pogovorni večer z avtorjem Zoranom Smiljanićem. Na razstavi bodo poleg Zoranovih stripovskih originalov na ogled tudi njegovi plakati, naslovnice Mladin, novoletne čestitke, ilustracije knjig in učbenikov.

  • Max Modic

    11. 6. 2012  |  Kultura

    Nova Slovenija s predsodki nad umetnost

    Članice Ženske zveze Nove Slovenije vznemirja fotografija z umetniške razstava Tanje Ostojić ‘Telo, politika, agens...’ , ki v Galeriji Škuc poteka od 4. junija do 15. julija in v okviru razstavnega programa predstavlja umetnice in umetnike, ki so imeli vpliv na razvoj določenih umetniških praks v regiji in širše.

  • Max Modic

    16. 4. 2012  |  Družba

    Čudežno spreobrnjeni gej in zdravljenje homoseksualnosti

    Časnik Dnevnik je v nedeljo 15. aprila na svoji spleni strani objavil prispevek z naslovom 'Spreobrnjeni gej Luca di Tolve bo predaval slovenskim otrokom', ki prinaša informacije o predavanju, napovedanem v Šolskem centru Postojna 28. aprila 2012. Predavanje organizira založba Emanuel, katere ustanoviteljica je katoliška Skupnost Emanuel v Sloveniji. Na omenjeni prispevek se je danes odzvala dr. Tatjana Greif, vodja programa za človekove pravice pri lezbični sekciji Škuc-LL, ki v svojem pismu, naslovljenem na varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik, zagovornika načela enakega obravnavanja pri Uradu za enake možnosti Boštjana Vernika Šetinca ter ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žigo Turka poudarja, da je napovedano predavanje skrajno sporno.

  • Max Modic

    13. 4. 2012  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Van Halen: A Different Kind of Truth

    Obrat za proizvodnjo klasičnih kitarskih rifov bratov Van Halen je z razkoračenim platinastim blondincem v tesno oprijetih pajkicah Davom Leejem Rothom oziroma njegovim vokalom pisal sveto pismo ’cock rocka’ ter leta 1984 z istoimenim (da, večnim, mitskim) albumom skočil do zenita popmetalskega neba. Tam so se Dave in ekipa zaradi preobilice dobrega sprli, kdo je glavni car v bendu, in se za zmeraj razšli, nato pa so si 28 (!) let kasneje segli v roke, češ, vrnimo imenu Van Halen tisti jebački sijaj, ki ga publika – s podpisanim vred – čaka že točno 28 let. In hej – hvala bogu za te male čudeže! – tule je zdaj 1984 na viagri, poln sebe, z žlahtno patino kesanja. Brez zamer in razočaranj. Le bundesliga frizure so umanjkale.

  • Max Modic

    8. 4. 2012  |  Družba

    Zgodovina velikonočnih pojedin v vatikanskih barvah

    Miza je vsled prazničnih dni bogato obložena s sezonskimi specialitetami, kot so kuhana jajca, prekajena vratovina, pečena šunka, sveže nariban hren, kolači in potice najrazličnejših nadevov, ki naj bi nas utrdile v veri, da v vstalem Kristusu prepoznamo začetek našega vstajenja in sprejmemo velikonočni dar luči, ki preganja temine strahu ter trga verige nasilja in sovraštva.

  • Max Modic

    9. 3. 2012  |  Mladina 10  |  Družba

    Čakajoč na revolucijo

    Ko je Alfred Charles Kinsey izsledke svojih raziskav na področju seksologije strnil v delih Spolno vedenje moškega (Sexual Behavior in the Human Male, 1948) in Spolno vedenje ženske (Sexual Behavior in the Human Female, 1953), se je končala doba dojemanja seksa kot aktivnosti, ki se s ciljem ohranjanja vrste vrši v temi, v misijonarskem položaju in z osebo nasprotnega spola. Skrhala se je patriarhalno privzgojena podoba moškega kot močnejšega spola, saj se je na seksualnem polju izkazal za dokaj nezapletenega, ženska pa kot bitje z izredno kompleksno seksualnostjo, ki ne seksa zgolj zaradi prokreativnih nagonov v službi moškega užitka, marveč zaradi lastnega zadovoljstva v spolnosti.

  • Max Modic

    8. 3. 2012  |  Družba

    Pozdrav Slovenkam v dobi moderne pred Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani

    Neznani aktivisti so ponoči z rožnato barvo popestrili duhamorno železje pred Muzejem novejše zgodovine. Njihovi motivi za to živopisno dejanje zaenkrat ostajajo nepojasnjeni, verjetno pa je šlo za svojevrsten mavrični pozdrav dnevu žena, ki ga danes obhajamo. Sicer pa je pestrost je mati užitka...

  • Max Modic

    24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Kultura

    Zombiji, dinozavri in pošasti pod posteljo

    Calvin je šestletni fantič, Hobbes njegov plišasti tiger, skupaj pa sta komičen par, ki je ameriškemu časopisnemu stripu vrnil svežino. Watterson malega navihanca ni ustvaril po sinovem modelu, še manj z njim obuja svoje lastno otroštvo. Calvin prej odraža avtorjevo odraslost, sooča se z dilemami in vprašanji, ki si jih zastavljamo tisti, ki smo se postarali, ne da bi pri tem odrasli, in zato niti ne tako globoko v sebi skrivamo pobalina, ki hoče, da za vsako ceno obvelja njegova.

  • Max Modic

    23. 2. 2012  |  Družba

    Slovenska nestrpnost mednarodno priznana

    Spletna stran Atlantic Wire je objavila prispevek o sprejetju zakona v senatu ameriške zvezne države Virginije, ki bi agencijam za posvojitve omogočal, da na lahko osnovi moralnih prepričanj (beri: istospolne umerjenosti) zavrnejo določene starše, ki bi radi posvojili otroka. Zakon naj bi guverner podpisal v kratkem.

  • Max Modic

    3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Kultura

    Velika zgodba v malih sličicah

    Minilo je četrt stoletja, odkar se je na ameriških knjižnih policah v obliki grafičnega oziroma risanega romana pojavil Maus, strip Arta Spiegelmana, ki je radikalno premaknil meje dojemanja stripovskega medija. Maus pripoveduje resnično zgodbo Vladeka S., Artovega očeta, ki je preživel holokavst. Liki v Mausu so antropomorfni in metaforični: Židje so prikazani kot miši, Nemci kot mačke, Poljaki kot prašiči, Američani pa kot psi. Trda, občutena pripoved je tvegala, da jo obsodijo trivializiranja holokavsta, a zgodilo se je ravno nasprotno: ko je Spiegelman Žide prikazal kot miši, je poudaril zgodovinsko pogojeno izolacijo ter trpinčenje tega naroda in njegove vere. Spiegelman je nato komentiral: »V uvodu citiram Hitlerjevo izjavo, da Židje vsekakor so rasa, toda ne človeška, izjavo, ki je nisem mogel pregnati iz misli.«

  • Max Modic

    3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Muškat Hamburg: Zbogom Madamfucker

    Muškat Hamburg, štajerska samorodna glasbena sorta, ki bi lahko na prvi posluh nastala s križanjem hrvaške skupine KUD Idijoti in britanske Anti-Nowhere League, ob redni obdelavi s postpunkovskim crossover škropivom proti peronospori komercializacije na hrastovih odrih zori že krepkih 15 let. Glasbeni izraz letošnje polnitve kljub temu ni pretirano barikiran, marveč je svež, tekoč, melodično trd in pretežno duhovito piten, z občasnimi trpkimi odtenki, ki pač odražajo okus časa, v katerem živimo. Stvar definitivno gre v glavo, še bolj v ušesa, v odhodu pa prijetno potegne na leta študentskih klubov in dnevov mladosti – ali drugače: »It’s only jacuzzi but I like it.« Na zdravje in kolikor rifov, toliko let!

  • Max Modic

    2. 2. 2012  |  Družba

    Kaj je pravzaprav spolno nadlegovanje?

    Spolno nadlegovanje pomeni nezaželeno ravnanje spolne narave ali drugo ravnanje, temelječe na spolu, ki ogroža dostojanstvo žensk in moških na delovnem mestu, zajema pa nezaželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje. Ob tem se seveda samo od sebe zastavlja relevantno vprašanje, kako razlikovati med želenim in neželenim spolnim obnašanjem. Pri definiranju te razlike se ne da opreti na neka objektivna, splošna merila, saj je razlikovanje vselej odvisno od subjektivnega mnenja vpletenih.

  • Max Modic

    29. 1. 2012  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Rokerji pojejo pesnike 7

    Inovativni projekt rokersko naglašenega ’uglasbovanja’ poezije in proze mlajše literarne generacije s pričujočim 7. obrokom polni deset let izhajanja ploščkov, ki s polnimi pljuči dihajo izključno po zaslugi impresarija Dušana Hedla, organizatorja in gonilne sile tega podjetja, v katerem produkcija prekaša potrošnjo, vztrajnost pa izganja konfekcijo. Sedmi plošček med drugim prinaša žive posnetke iz leta 2010 v Mariboru, ko so glasbenike povabili, naj zaigrajo akustično, slišati pa je mogoče tudi nadstandardno skupino Kvinton, ki je lani izdala samostojni album obdelav pesmi Boruta Gombača. Načrt torej ostaja enak, in kot pravi Hedl, vsi ne morejo biti zmagovalci. Vsi ploščki pa ne briljantni ...

  • Max Modic

    26. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    The Little Willies: For The Good Times

    The Little Willies so Norah Jones in četverica newyorških glasbenikov, ki jim ni nerodno, da so tradicionalno country godbo konzumirali že z materinim mlekom. Člani zasedbe z dvoumnim imenom na prvo žogo izrekajo poklon Willieju Nelsonu, na drugo pa skromno priznavajo, da so na kantrijaški sceni še čisto majhni lulčki. Prvič so nastopili leta 2003 v newyorškem klubu The Living Room ter predstavili kantrijaško plat svojega ustvarjanja, ki je nato leta 2006 zaživela na odličnem istoimenskem prvencu. Priredbe country standardov so tudi v drugo aranžmajsko in vokalno izvrstne, malce se zalomi le, ko je treba ‘preglasiti’ Johnnyja Casha ali Krisa Kristoffersona. Cukrček za prežvekovalce ameriške govedine.

  • Max Modic

    13. 1. 2012  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Ry Cooder: Pull Up Some Dust And Sit Down

    Kitarist, pevec, pesnik, producent in glasbeni encikloped Ry Cooder se je pred skoraj petimi leti na izvrstnem albumu My Name Is Buddy podal v obdobje prebujajočega se delavskega razreda, ko je Amerika še imela prihodnost. Zdaj, ko Amerika nima več niti preteklosti, saj so med zasedbo Wall Streeta oveneli še zadnji poganjki ameriškega sna, Cooder postreže z briljantnim nadaljevanjem tistega, kar so v kriznih časih s stisnjeno pestjo v strune ujeli Woody Guthrie, Pete Seeger, Bob Dylan in tudi Bruce Springsteen. Ni več upanja, ni strahu, toda tistih 99 odstotkov prebujenih želja je vendarle pesem, ki potrebuje neki glas. In dokler je to Cooderjev glas, stvari vsaj ne bodo šle v pozabo. John Lee Hooker for President!

  • Max Modic

    18. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča

    Etno: Glasbene poti – podolgem in počez

    Slovenski glasbenoinformacijski center, osrednja informacijska točka za dostop do informacij o slovenski glasbi, je pred kratkim izdal reprezentativno kompilacijo Jazz Slovenia 2011, pri drugem založniškem podvigu pa na bogato opremljenem dvojnem ploščku zbral večino tistega, kar leze in gre po domači etnosceni in je vredno trajnejšega prisluha. Kompilacija, ki po besedah dr. Rajka Muršiča prinaša »prerez najzanimivejšega glasbenega snovanja pri nas, ki se spogleduje z glasbami Afrike, Azije, Evrope in Amerike«, vključuje posnetke, ki so izšli na nosilcih zvoka ali pa nastali v živo ob posebnih priložnostih v zadnjih treh letih. Tudi v drugo zgledno in nepogrešljivo.

  • Max Modic

    18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Družba

    Zoran Benčič: "Divji v glavi"

    Zoran Benčič je tekstopisec, pevec in pisatelj (avtor noir kriminalke Psi brezčasja), ki tehnično gledano predstavlja 25 odstotkov skupine Res Nullius, medtem ko skupina Res Nullius realno gledano predstavlja 99 odstotkov Zorana Benčiča. Sinergija in vztrajnost, ki jima v domačih logih težko najdemo par. Ne preseneča torej, da glas o velenjski zasedbi, ki bi, če bi bila tržni artikel, nosila nalepko 'trusted brand', sega daleč onkraj meja domovine. In nič čudnega, da jim ni bilo treba razpasti, da bi se lahko zmagovito vrnili z novim albumom Prekletih bazar.

  • Max Modic

    18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

    Lou Reed & Metallica: Lulu

    Preseravanje petih dobro situiranih mož v srednjih letih, ki bodo ne glede na vse prodali milijon cedejev, so zapisali v Metal Hammerju. No, tako grozno ni. V bistvu gre za daleč najboljši izdelek, na katerega se je po Črnem albumu podpisala Metallica, simbol izrazitega 'preseravanja' v heavy metalu, Lou Reed, ki mu kontroverznost nikoli ni bila tuja, pa je za hipnotične recitale presunljivih zgodb naposled našel dovolj trdo podloženo glasbeno spremljavo, o kakršni je bržčas sanjal že v časih albuma Songs for Drella. Dvojni plošček z desetimi komadi, ki v povprečju trajajo več kot devet minut, ni ravno lahek zalogaj za mainstreamovska ušesa, saj bolj kot na klasičen konceptualni album spominja na soundtrack gledališkega performansa, ki ga je nujno konzumirati v živo. Bizarno.

  • Max Modic

    4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Tom Waits: Bad As Me

    Kathleen Brennan, Tomova dolgoletna spremljevalka, producentka in soavtorica, je potrebovala celih sedem let, da je raskavega poeta zakajenih pubov nagnala nazaj v studio, kjer mu je v družbi gostujočih prvoligaških muzikantov, od Marca Ribota in Keitha Richardsa do Charlieja Musselwhita, naposled uspelo ustvariti album, ki iz pozabe izbrska tistega dobrega starega Toma Waitsa iz obdobja avtorskih presežkov, zbranih na izjemni trilogiji Swordfishtrombones, Rain Dogs in Frank's Wild Years. Bad As Me je gladko tekoča, plemenito hreščeča in žanrsko odrezava kolekcija trinajstih jedrnatih ameriških utrinkov (najdaljša pesem traja le nekaj več kot štiri minute) iz časov, ko je bil ameriški sen še konvertibilna valuta. Spodbudno in nostalgično hkrati.

  • Max Modic

    4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Knjiga

    Zoran Smiljanić, Marijan Pušavec: Meksikajnarji, tretji del: Meksiko!

    »Takojci, ko je naša noga stopila na trdna tla v Verakruci, pričakala nas je strašna bolezen rumena mrzlica in jate mrharjev, ki umrlim trgajo meso s kosti. Na pohodih po neskončni pušči pestijo nas škorpijoni, strupenjače, trnje, bolezni, dnevna sopara in nočni mraz. Pomanjkanje je postalo naš vsakdanji kruh. Za denar, ki ga dobivamo za plačo, si moremo kupiti le sadja ali žganja, vse drugo je predrago.

  • Max Modic

    28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Kultura

    Smrt partijskega funkcionarja

    Mladinini stripovski avtorji očitno premorejo neko strašljivo sposobnost videnja v prihodnost in napovedovanja dogodkov, ki malo Slovenijo zanesljivo ruknejo iz utečene orbite. Ni še dolgo tega, ko je Lovro Matič v stripovski romanci Sokol in Golobica takorekoč v nulo napovedal ritolizniške aktivnosti večnega zunanjega ministra ob menjavi vladne garniture, cvetje v jeseni prvega osvoboditelja in prvaka opozicije, propad egocentričnega narcisa na mestu predsednika vlade in krst pod Triglavom prvega novorojenca slovenske pomladi. Vendar pa to ni prvi primer paranormalne aktivnosti naših stripovskih ustvarjalcev. Prvi zabeležen primer se je zgodil pred skoraj četrt stoletja, točneje 11. septembra (!) leta 1987, se pravi v svinčenih časih enoumja, kot bi rekel komunistični mladinec Janez Janša, ki je bil takrat še član Mladinine redakcije, sedanji najglasnejši pomladniški glasnogovorci pa so za dobro in redno plačo čvrsto zasedali odgovorne položaje družbenopolitičnih delavcev. Takrat je nekdo začel na Mladininih stripovskih straneh pobijati partijske funkcionarje. Mlad aktivist na partijskem plenumu mlati prazno slamo o svetli prihodnosti socialistične samoupravne družbe in delovnih zmagah, ki si jih moramo izvojevati vsak dan sproti. Nato odjekne strel. Prva krogla navrta mladega aktivista, druga pa vstopi skozi njegovo levo oko in v curku raztrganega tkiva izstopi na tilniku. Partijski aktivist omahne, kri zalije pločnik, oblastne strukture privzdignejo obrvi (a ker je to medij, ki ga ne obvladajo, ostanejo tiho) in stripoljubci planemo po serialu z naslovom Hardfuckers, ki ga je bilo potrebno na začetku še dešifrirati iz cirilice. Hej, slovenski strip je začel kovati zaroto, ponudil svežo kri in prvi resni popkulturni obračun z avtoritetami starega režima. Avtor: Vittorio de la Croce. Kdo? Ja, kdo le. Kdo pa še zna toliko surovega seksa, nazornega nasilja in čvrste substance zapakirati v subverzivni stripovski serial, ki ga preprosto ne moreš odložiti, ko enkrat zagrizeš vanj? Zoran Smiljanić vendar! »Po objavi stripa 1945 v Katedri me je leta 1987 poklical Ivo Štandeker in me vprašal, če bi risal strip za Mladino. Seveda bi,« se spominja Zoran. »Dogovorila sva se, da mora biti strip nekaj povsem drugačnega od tega, kar je do tedaj izhajalo v Sloveniji in Jugoslaviji. Namesto otročjih zgodovinskih, klišejskih NOB ali naivnih pustolovskih stripov se moramo lotiti sedanjosti, tukaj in zdaj. Namesto popeglane akcije je treba uvesti trdo nasilje. Namesto platonske ljubezni nebrzdano seksualnost. Namesto ideološke korektnosti divji anarhizem. Skratka, politika, seks, nasilje in provokacija.« Ampak to je bil šele začetek. Hardfuckers, ki so prinesli prvega slovenskega političnega terorista, so dobili še drugi in tretji del z naslovoma Zokiju v spomin in Še pomnite, tovariši. Prvi del je z državnim udarom na 25. maj, Titov rojstni dan, razdevičil dan mladosti. V drugem delu slavo 29. novembra, dneva republike, odplakne smrad okuženega mesa in pohlep vojnih dobičkarjev, ki z njim trgujejo. V tretjem delu, v lovu za starodavnim slovenskim zakladom (samostojnostjo?), pa se leta 1991 brutalno zaključi definitivno najizvirnejši domači stripovski serial vseh časov. »Časovni koncept seriala sem zastavil takole: posamezna zgodba se vedno dogaja eno leto v prihodnosti,« razlaga Smiljanić. »Če je prvi del v Mladini začel izhajati leta 1987, se zgodba v stripu dogaja leta 1988. Ko se je posamezna epizoda končala, sta se realni in stripovski čas zlila v eno. Vzorec je bil isti za vse tri epizode. Ker pa so se dogodki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let vrstili z neverjetno naglico, je realnost nemalokrat gladko povozila fikcijo.«

  • Max Modic

    28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Jeff Bridges: What a Little Bit of Love Can Do

    Filmov s substanco se velika platna male Slovenije bojijo kot hudič križa in tako nas je zaobšla tudi izvrstna drama Crazy Heart, v kateri z oskarjem ozaljšani Jeff Bridges maestralno upodobi zapitega, zavoženega country pevca, resda fiktivnega Bada Blaka, ki pa tako ali tako predstavlja matrico bitja in žitja sleherne odslužene ali zavržene pop zvezde v ZDA, pa i šire. Še boljši od filma je soundtrack, na katerem Bridges briljira tudi v glasbenem smislu, zato smo tale solo plošček (Jeffov drugi po spregledanem Be Here Soon), ki mu visoki producentski lesk udari zanesljivi T-Bone Burnett, nekako potihoma slutili. Country? Če poznim delom Johnnyja Casha, Merla Haggarda ali Neila Diamonda rečete country, potem da. Eno večjih presenečenj leta.

  • Max Modic

    23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    Kvinton & Borut Gombač: Balade na bledečih tleh

    Skupina Kvinton je z umetelno rabo kontrabasa in harmonike štajersko altersceno dvignila na višjo raven, v spominu zahtevnejših glasbenih konzumentov pa se je zasidrala z izvrstnim prvencem Lovci sreče in ekspresivno harmonikarsko priredbo temnega alterhita Love Will Tear Us Apart, ki nas je utrdil v prepričanju, da se za kvintonovsko kombinacijo vplivov in zgledov skriva obilica glasbenega znanja, mere in čuta za avtorsko poetiko. Enajst let kasneje Kvinton z izpostavljenim Borutom Gombačem ostaja zvest okolju, ki ga obdaja, in navdihu, ki iz njega pronica. Balade na bledečih tleh prinašajo devet glasbenih portretov nevidnih ljudi z margine, ki so jih neprilagodljivost, neprilagojenost ter seveda neuslišane ljubezni oropale tako upanja kot strahu. Grobo in nadrealno občuteno.

  • Max Modic

    28. 8. 2011  |  Mladina 34  |  Družba

    E(ste)tika nadaljevanja vrste

    Ena od knjižnih uspešnic, po kakršnih običajno segamo takrat, ko v drugi roki držimo kremo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem, si je za izhodišče ne prav pretirano napete zgodbe izbrala zanimivo dejstvo, ki ga nihče posebej ne izpostavlja, čeprav so njegovi stranski učinki prisotni takorekoč na vsakem koraku. Dejstvo namreč, da se je v zadnjih desetletjih ideja o tem, da bi ljudje lahko ostali za vedno mladi, s strani znanstveno fantastične fikcije preselila v načrte in raziskave nekaterih najuspešnejših znanstvenikov širom po svetu. Tudi oznake, ki to idejo spremljajo, so se korenito spremenile. Ne govori se več o eliksirju mladosti, marveč o regenerativni medicini. Sanjarije in romantične pripovedke o magičnih deviških vrelcih večne lepote so zamenjale strokovne debate o presajanju tkiv in restavriranju organov. Čarovnijo je nadomestila biogerontologija, ki pa po mnenju Raymonda Khouryja, avtorja psevdozgodovinskega trilerja Svetišče, govori isti jezik kot leposlovje. Jezik, ki gre tako rad v uho in pravi, da staranje ni neizbežno. Ali bolje, da znanost lahko staranje zaustavi.

    Modic" data-c-date="28. 8. 2011" data-m-url="/arhiv/201134/" data-m-number="34">
  • Max Modic

    28. 8. 2011  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Rukola: Kiss in olje

    Sedemčlanska ekipa s tremi puncami (heh, štiri od teh najdete na ovitku) se po moško razglaša za ženski bend. Kar je lepo, žal pa njihov pridelek, na glasbeni tržnici zaveden pod šifro 'zeleni pank z angažirano držo', premore kaj malo žlahtne pikantnosti, po kateri slovi samonikla sredozemska rastlina iz imena benda. Negodni plašni vokali se zlepa ne primejo na čvrsto, grobo in ritmično podlago iz šole Centra za dehumanizacijo, besedila so pionirsko naivna, pank in angažiranost pa lezeta pod mejkap izpostavljenih predstavnic lepšega spola. Kar se začne kot Slovenija ima pank talent, se konča kot Foxy Teens na 78 obratih, še najbolj v sicer srčni priredbi slovenske narodne Zabučale gore. Več sreče (in manj plevela) prihodnjič.

  • Max Modic

    29. 7. 2011  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Res Nullius: Prekletih bazar

    Sedem let po albumu Revolver ljubezni se z novim izdelkom vrača najbrž najbolj trdoživo ime domače rockovske scene, ki ga v 20 letih niso spridili ne trendi, ne sponzorji, ne recesija. Vračajo morda ni ustrezen izraz, saj Res Nullius niso nikamor odšli. Ves ta čas ostajajo tam, kjer smo jih slišali zadnjič, in sicer na svoji strani trdega osebnoizpovednega rockerskega izraza ostrih robov, kakršnega v slovenskem jeziku praktično ne delajo več. Ne obremenjujejo se z všečnostjo, kontinuiteto in novostmi za potešitev želja publike. Res Nullius se spreminjajo samo zato, da bi ostali isti: zvesti samosvoji kitarski poetiki, ki jo na petem albumu Prekletih bazar v desetih skladbah žlahtno nadgradijo z zvrhano mero pristnega bluesovskega izročila. Avtentično.