Goran Kompoš
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Dogodki
Turneja, na kateri Nick Cave & the Bad Seeds po največjih britanskih in evropskih arenah predstavljajo lansko, šestnajsto ploščo Skeleton Tree, je popoln dokaz tega, da se brezkompromisno ustvarjanje in množična priljubljenost ne izključujeta. Ne le zato, ker si kultna zasedba s konsistentnimi ploščami in koncerti že dobra tri desetletja nabira privržence, ampak zato, ker se zdi, da z vsako novo ploščo in turnejo postaja le še boljša. Nič drugače ni bilo ob njenem tokratnem obisku Ljubljane, kjer je bil koncert zaradi velikega zanimanja iz prvotno načrtovane Hale Tivoli prestavljen v mnogo večjo areno v Stožicah in bil razprodan tudi tam. Pojavljalo se je le vprašanje, ali bo Cavu tudi z ogromnega odra uspelo vzpostaviti neposreden, intenziven stik z občinstvom. No, ko je že med četrtim komadom Higgs Boson Blues, naslonjen na fene v prvih treh vrstah, kričal »čutite utrip mojega srca«, so se vsi pomisleki razblinili.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kultura
»Ne zanima me tisto, kar lahko razumem v polnosti. Besede, ki sem jih napisal skozi leta, so le furnir. So resnice, ki ležijo pod površjem besed. Resnice, ki se kot grbe morske pošasti pojavijo brez opozorila in spet izginejo. Izvedba pesmi je zame iskanje poti za to, da pošast primamiš na površje. Da ustvariš prostor, v katerem stvor prodre skozi resnico in tisto, kar nam je znano. Svetleč prostor, kjer se križata domišljija in stvarnost. Prostor, kjer obstaja vsa ljubezen, solze in veselje. Prostor, v katerem živimo.« S temi besedami Nick Cave v zadnjem prizoru sklene film 20.000 dni na Zemlji, v katerem odigra »vlogo« starajočega se rockovskega zvezdnika, ki se spominja svoje kariere in življenja.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Kuvajtska glasbenica po ploščah, na katerih se je lotila (zahodnjaških) stereotipov o Aziji in avtoritarnih režimov, skupaj z (ameriškimi) protesti in vsem, kar sodi zraven, politični aktivizem nadaljuje tudi na novi plošči Shaneera. Gre za izraz, ki v arabskem jeziku pomeni nekaj nezaslišanega, odvratnega, z njim pa se med seboj (ljubkovalno) nagovarjajo pripadniki kuvajtske LGBT-skupnosti. Besedila, med drugim povzeta iz pogovorov na (gejevskem) družabnem omrežju Grindr, so tokrat sicer v arabskem jeziku, a namera Al Qadirijeve vseeno vsaj deloma postane razumljiva tudi zahodnjaškemu občinstvu. Če ne drugače, prek glasbe, s katero arabske motive tokrat spretno preplete z avanturistično, plesno klubsko glasbo.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Ameriška pevka in ustvarjalka pesmi Kelela ničesar ne prepušča naključju. To je bilo jasno že ob izidu mikstejpa Cut 4 Me, s katerim se je pred štirimi leti povzpela med najzanimivejše predstavnice sodobnega alternativnega R & B-ja. Tega se drži tudi z vrhunsko dodelanim albumskim prvencem, ki ga je ukrojila s pisano ekipo drznih elektronskih producentov (Arca, Jam City, Bok Bok, Kews itd.). Čeprav gre za izrazno zelo samosvoje producente, plošča Take Me Apart ponudi presenetljivo koherentno podobo, ki jo ves čas narekujejo Kelelina čustvena interpretacija in besedila o romantičnih razmerjih. Plošča za tiste, ki so naveličani uniformiranega R & B-ja z vrhov pop lestvic in za fene R & B-jevskih posebnic, kot so FKA Twigs, Solange in Jessy Lanza.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Hans Zimmer, Benjamin Wallfi sch: Blade Runner 2049
Denisu Villeneuvu je bilo, potem ko so mu zaupali režijo Iztrebljevalca 2049, menda jasno, da tekmovanje z izvirnim Iztrebljevalcem Ridleyja Scotta iz leta 1982, ki je postal kultna filmska klasika, ne bi imelo nobenega smisla. Verjetno je podobno razmišljal tudi islandski skladatelj Jóhann Jóhannsson, ko ga je Villeneuve angažiral, da za novi film posname glasbo. Soundtrack, ki ga je za prvi film posnel grški skladatelj Vangelis, je bil po mnenju marsikoga namreč vsaj tako pomemben kot film sam. V njem so navdih našli sintpop pionirji, detroitski techno producenti in skladatelji filmske glasbe, za nameček pa je postal še eden najpriljubljenejših soundtrackov fenov znanstvene fantastike.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Dogodki
Če vam je blizu izvirna, aktualna klubska glasba, potem obstaja velika verjetnost, da ste se že kdaj znašli na dogodkih domače ekipe Stiropor. Organizatorji klubskih noči in občasni založniki plošč nas namreč že nekaj let zalagajo z ustvarjalci, ki narekujejo sodobne trende v elektronski glasbi, njenih odvodih in obvodih. Tudi če to pomeni, da gre za trende, ki naših krajev morda še niti niso dosegli. Slaba plat tega je, da pogosto gostijo širšemu občinstvu manj znana imena, brez dvoma pa na svoj račun pridemo (ob)elektronski sladokusci. Nič drugače ni bilo prejšnji teden, ko smo v prostorih Cirkulacije 2, ki so v nekdanji ljubljanski tovarni Tobačna, v okviru festivala Stiropor, tri dni razvajali svoje glasbene apetite in si širili obzorja.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Portret
Ko člani zasavske rockovske zasedbe Koala Voice razlagajo, kaj vse se jim je zgodilo v času od zmage na prvi Špil ligi in turneje v okviru Klubskega maratona Radia Študent, je težko verjeti, da so od takrat minila le tri leta. Nič drugače ni, ko pomisliš, da sta pevka in ritem kitaristka Manca Trampuš ter baskitarist Tilen Prašnikar pred izidom druge plošče Wolkenfabrik, ki se obeta te dni, šele na pragu svojih dvajsetih. Le malce starejša sta kitarist Domen Don Holc in Tilnov brat, bobnar Miha Prašnikar. Pa vendar imajo za seboj nastope pred takimi glasbenimi ikonami, kot so Sting, Thurston Moore (Sonic Youth) in nazadnje letos poleti zasedba Pixies, pred katero so nastopili v polnih Križankah. Odziv občinstva ni pustil dvoma o tem, da je Koala Voice eden ta čas najpriljubljenejših domačih bendov. Upravičeno.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Godspeed You! Black Emperor: Luciferian Towers
Tudi šesta plošča kultnih montrealskih postrockerjev ponuja izrazito politično sporočilo. Naslovna skladba s kakofoničnim križanjem poudarjenih kitar, bobnov, pihal in brnečih godal je tako rekoč idealen soundtrack sanjarjenja o opustošenih slonokoščenih stolpih vladajočih elit. Še korak dlje gredo z drugo skladbo Bosses Hang in spremnim zapisom, v katerem pozivajo h koncu vojaških posredovanj, odpravi mej, demontaži zaporniškoindustrijskega sistema pa k temu, da »zajebani strokovnjaki, ki so pokvarili svet, za vedno utihnejo«, ter da se »zdravstvena oskrba, bivalni prostor, hrana in voda prepoznajo kot neodtujljive človekove pravice«. Ja, meja med anarhizmom in zdravim razumom postane ob nazorih in (tokrat presenetljivo optimistični) glasbi kolektiva tako rekoč nevidna.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura | Dogodki
Proti nacionalizmu in revščini
Ameriška pevka in ustvarjalka pesmi Erika M. Anderson, bolj znana preprosto kot EMA, bi se po prejšnji plošči The Future’s Void (2014), s katero si je pridelala celo nastop v šovu Davida Lettermana, lahko odločila za do širšega okusa prijaznejšo glasbo in si bržkone precej razširila občinstvo. Toda z novo, četrto samostojno ploščo Exile in the Outer Ring, na kateri spretno združi folkovsko in pop senzibilnost, alternativni rock ter estetiko (industrial) hrupa po vzoru svoje nekdanje zasedbe Gowns, se predstavi v še bolj brezkompromisni podobi. Gre za mešanico izrazov, skozi katere so svojo glasbo izoblikovali tudi (industrial) pop velikani Depeche Mode, zato ni presenetljivo, da se jim bo EMA v začetku naslednjega leta pridružila na njihovi aktualni turneji. Minuli torek pa smo jo po zaslugi ekipe Specialka, ki nas oskrbuje z zanimivimi glasbenimi posebneži, imeli priložnost videti tudi na mnogo manjšem odru ljubljanskega kluba Gala hala, kjer so njena intimna soočanja z okolico zaživela v vsem svojem potencialu.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura | Dogodki
Visoki jubilej slovenskega punka
Lansko praznovanje 40-letnice punka v Veliki Britaniji je spodbudilo številne polemike, med drugim tudi o tem, kdaj se je vse skupaj sploh začelo. Ker je šlo za pojav, ki ga glasbeni poznavalci, zgodovinarji pa tudi akterji iz tistega časa tolmačijo vsak po svoje, so na koncu sprejeli arbitrarno odločitev in se odločili za leto 1976, ko je punk prodrl v britanski mainstream. V Sloveniji te dileme ni. Poznamo celo točen datum in lokacijo, kjer je punk prvič zatresel naša tla. Gre seveda za zdaj že mitološki prvi koncert Pankrtov 18. oktobra 1977 na Gimnaziji Moste, s katerim so se za vedno zapisali v zgodovino slovenskega, jugoslovanskega in po mnenju mnogih tudi evropskega punka. Sami so se razglasili celo za »prvi punk bend za železno zaveso«. In če za referenco vzamemo Sex Pistols, najprepoznavnejši punk bend vseh časov, lahko Pankrtom mirno verjamemo.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
To, da (kratkometražni) prvenec domačega kvarteta Futurski zaznamujeta očarljiva pop senzibilnost in dodelan songwriting, ni presenečenje. Navsezadnje se je polovica zasedbe z obema dokazala že v indie/garažnorockovski zasedbi Barely Modern. Gre pa pri bendu Futurski za žanrsko drugačno glasbo, oprto na zasanjan, nostalgičen sintovski shoegaze, ki se spogleduje s smernicami chillwava. Saj veste, polemičnega žanra, od katerega so se distancirali celo tisti, ki so si ga izmislili. No, zasedbe Futurski to ne obremenjuje. Upravičeno. Ne le zato, ker gre za svež pojav na domači sceni, temveč predvsem zato, ker se zasedba izraza loti zrelo. Idealen soundtrack za leno poležavanje ali poznonočni sprehod od klubskega plesišča do doma.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Dogodki
MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti je letos že devetič pripravil festival Sonica, ki je bil tokrat zaznamovan s prakso, poznano že iz prejšnjih let. Prejšnji teden smo tako na različnih lokacijah po Ljubljani (Cankarjev dom, Kino Šiška, Pritličje, Rog, Švicarija in še kje) lahko prisluhnili vrsti glasbenih dogodkov s področja elektronske in elektroakustične glasbe, si na (avdio)vizualnih dogodkih ob ušesih razmigali še oči, udeležili smo se lahko delavnic, pa pogovorov z nastopajočimi umetniki, ki v nekaterih primerih svoje ustvarjanje križajo tudi z znanostjo. Po ugledu in kilometrini sta bili prvi imeni letošnje Sonice nedvomno nemška elektronska veterana Burnt Friedman in Atom TM, ki sta se v petek predstavila s kultnim projektom Flanger. Zato smo obiskali njun nastop, hkrati pa slišali še dodelan set domače dvojice Warrego Valles, ki ga krmarita uveljavljeni glasbeni kreativki NinaBelle in Nina Hudej.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
To, da so britanski indie rockerji The Horrors letos kot predskupina nastopili na delu turneje Depeche Mode, je ob izidu pete plošče V videti veliko bolj logično, kot če bi za referenco vzeli prejšnjo, bolj umirjeno ploščo Lumnious. Tokrat so v sodelovanju s priznanim producentom Paulom Epworthom (Adele, Rihanna, U2) posneli ploščo, s katero se močno naslonijo na zapuščino gotskega electro rocka po zgledu Garyja Numana, (plesnega) novovalovskega sintpopa po zgledu skupine New Order, shoegaza, industriala in proto raverskih izpeljank. Ja, s surovejšim zvokom se peterec deloma vrne k začetkom, a z izpiljeno produkcijo ne skriva apetitov po arenskem rocku, ki pa se ga na srečo loti brez nepotrebnih kompromisov.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Okoli domačega tria Matter se, odkar je pred dvema letoma in pol skoraj sramežljivo stopil na glasbeno prizorišče, dviguje veliko prahu. Prvo leto delovanja je še tipal teren in se koncertno mojstril v manjših klubih, lani pa je bilo že jasno, da gre za nov fenomen, ki si priljubljenosti za nameček ne nabira z običajnimi trženjskimi manevri, pač pa preprosto z glasbo, s katero nagovarja širok profil poslušalcev. Njegov prvenec Amphibios je lani pristal na drugem mestu med najboljšimi domačimi ploščami po izbiri Radia Študent in 24ur.com.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Dogodki
Hiphop (vključujoč R & B) je letos prvič v ameriški zgodovini uradno postal najpopularnejši glasbeni žanr. Širokemu občinstvu se je prikupil tudi pri nas, kar so v zadnjih treh tednih potrdili trije koncerti, s katerimi so newyorška raperska zvezdnica Nokia, domači (ob)raperski fenomen Matter in newyorški raperski veljak Ghostface Killah napolnili ljubljanski Kino Šiška. In to kljub temu, da vsi trije nagovarjajo zelo ali pa vsaj precej različno občinstvo. V primeru Ghostfacea so to predvsem privrženci starošolskega rapa, tistega iz zlatega obdobja devetdesetih, ki ga je med drugim močno zaznamoval legendarni in mega vplivni Ghostfaceov matični kolektiv Wu-Tang Clan. Ni presenetljivo, da je bil njegov ponedeljkov nastop zato precej nostalgične narave. A to še zdaleč ne pomeni, da smo na odru gledali odcvetelega raperskega velikana.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Ariel Pink: Dedicated to Bobby Jameson
Ob izidu njegove prejšnje plošče so kalifornijskega lo-fi pop posebneža založniki novačili za sodelovanje z Madonno, toda Ariel Pink je raje prebiral biografijo Bobbyja Jamesona, glasbenika, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja med drugim sodeloval z velikani kova Beach Boys, Frank Zappa in Rolling Stones. Jameson je kljub temu na koncu pristal na ulici, kjer si je nekajkrat poskusil vzeti življenje, Pink pa skozi njegovo tragično zgodbo, ki se je končala pred dvema letoma, zdaj reflektira odnos do lastnega uspeha. Izkupiček je temačna plošča, s katero se estetsko naveže na svoje glasbene začetke, kar pomeni, da ne prinaša nič bistveno novega, a je hkrati to pač tisti Pink, ki ga imajo njegovi feni najraje. Ja, po enajstih ploščah formula še vedno deluje.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura | Dogodki
Ko je frontman Chris Dodd skočil med obiskovalce in jim ob hrupni spremljavi sošpilavcev v obraz lajal svoja angažirana besedila, ni bilo težko razumeti, zakaj mediji Bad Breeding razglašajo za enega britanskih najvznemirljivejših koncertnih bendov. Bi bil pa vtis nedvomno še boljši, če bi se v majhni dvorani Kina Šiška zbralo več kot kakšnih trideset obiskovalcev in če bi bilo razpoloženje po intenzivnosti bliže punkovski razpaljotki na odru. Na prvi pogled bi slab obisk lahko pripisali dejstvu, da so Britanci godli na večer, ko so slovenski košarkarski izbranci v Istanbulu gazili Špance. Verjetno pa se je še tehtnejši vzrok preprosto skrival v tem, da se (ciljno) domače (anarho) punkovsko občinstvo (zaradi ideoloških zadržkov) pač že na daleč ogne Kinu Šiška.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Po dveh lanskih ploščah, ki sta ga izstrelili na domače (ob)klubsko prizorišče, se koprski beatmaker zdaj vrača z najbolj izrazno zaokroženim izdelkom, ki hkrati prinaša rahel odmik tako v razpoloženju kot estetiki. Osnovi novih štirih skladb sicer ostajata ritmično premetavanje in uživaški downtempo, precej večji poudarek pa je tokrat na melodiki zazankanih strunskih vzorcev, ki močno spominja na eksotične (latinsko ameriške) instrumentalne hiphoperske avanture varovancev kultne miamijske založbe Botanica Del Jibaro. Dobijo pa te na plošči Venture precej sodobnejšo, tudi z aktualnimi basovskimi muzikami zaznamovano podobo, s katero .čunfa utrjuje svoje mesto med najzanimivejšimi domačimi beatmakerji. Instrumentalni hip hop za sladokusce.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
LCD Soundsystem: American Dream
Newyorški plesni pankerji, s poveljujočim Jamesom Murphyjem za krmilom, so s tremi ploščami, objavljenimi med letoma 2005 in 2010, pustili neizbrisen pečat v glasbenem dogajanju novega tisočletja. S svojo glasbo so močno vplivali na podobo indie rocka, indie elektronike in vsega, kar se je znašlo vmes, ter mimogrede posneli nekaj hitov, ki so končali na mnogih lestvicah najboljših komadov. Murphy je, vsaj za generacijo X, postal sinonim za »kul«. Zaradi producentskih veščin so ga lovili številni glasbeni somišljeniki, za svoj zadnji album tudi David Bowie, sicer eden Murphyjevih največjih glasbenih vzorov. Ko so LCD Soundsystem leta 2010 najavili razhod in s poslovilnim koncertom razprodali Madison Square Garden, se je zdelo, da si boljšega konca ne bi mogli izmisliti. No, pet let pozneje, menda na Bowiejevo pobudo, je Murphy zasedbo reaktiviral in posnel nov album American Dream, s katerim so se LCD Soundsystem prvič znašli na vrhu Billboarda.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Dogodki
Lani so ob izidu njenega raperskega prvenca 1992 (letnica njenega rojstva) Destiny Frasqueri alias Princess Nokii mnogi napovedali vzpon med hiphop zvezdnice, toda najbrž si je le malokdo mislil, da se bo to zgodilo tako rekoč čez noč. In to kljub temu, da s svojimi (radikalnimi) feminističnimi stališči močno polarizira občinstvo. Moško dominantna hiphoperska skupnost je ne mara, bojda zaradi njene emsijevske tehnične nedovršenosti. Se pa zdi, da je to bolj kot ne krinka za njihovo nelagodnost ob poslušanju Nokijinih rim in spremljanju njenega aktivizma, s katerim podpira ženstvenost, queerovstvo in transspolnost. Resda se tega loteva precej klišejsko, pogosto tudi kontradiktorno, kar pa ne pomeni, da so vprašanja, ki jih odpira, zato kaj manj aktualna. To ne nazadnje potrjujejo tudi njeni koncerti, na katerih v ospredje pridejo ženske. Na odru in pod njim.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Britanski producent Gerry Read se je s prvimi ploščami znašel na valu postdubstepa, ki je na Otoku na začetku desetletja redefiniral klubsko plesno glasbo. Ne zato, ker bi upošteval estetske smernice novega žanra, pač pa zato, ker so bile njegove reinterpretacije klasičnega chicaškega housa tako radikalne, da je v njih ostalo bore malo starošolskega DNK-ja. S tretjo ploščo ostaja zvest logiki leftfield housa, ki dobi še bolj dodelano in izvirno podobo. Ta ne skriva plesnega izvora, se pa v izrazu, oprtem tudi na jazzovske vzorce, Read zdaj oddalji od getovskih plesnih muzik. Rezultat je izvrstna, raziskujoča plošča sodobne klubske glasbe, ki plesišča ne vidi le kot prostor za zabavo, ampak tudi kot prostor ustvarjalnega navdiha.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Dogodki
Ko poslušaš njegovo glasbo in vokalne sposobnosti, ni težko razumeti, zakaj Benjamina Clementina primerjajo z Nino Simone. Še mnogo bolj pa te primerjave oživijo, ko Clementina doživiš na koncertu. V svojih prikupno zmedenih, nelagodno iskrenih in vselej duhovitih pogovorih z občinstvom, je tako rekoč videti kot reinkarnacija »visoke duhovnice soula«. Kar pa ne pomeni, da jo imitira. Vse, kar Clementine na odru zapoje, zaigra ali pove, se zdi povsem avtentično, brez pretvarjanja, z razgaljeno dušo. Za nameček je njegovo sporočilo tehtno, v primeru skladb s prihajajoče druge plošče zaznamovano tudi z močno politično noto. Ni presenečenje, da je bil njegov premierni slovenski nastop v Kinu Šiška razprodan.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura
Pesnik, skladatelj in glasbenik Benjamin Clementine je v zadnjih štirih letih povsem očaral glasbene entuziaste. Pri New York Timesu so ga umestili med 28 kreativnih genijev, ki so zaznamovali kulturo v letu 2016. Damon Albarn je letos v navezi z njim napovedal povratniški album svoje zvezdniške zasedbe Gorillaz. Dela pop glasbo, ampak te ne boste našli na glasbenih lestvicah, vsaj ne visoko. Za svoj prihajajoči drugi album I Tell a Fly je celo napovedal, da ljudem ne bo tako všeč kot prvenec At Least for Now (2015), s katerim si je pridelal nagrado mercury, ki jo podeljujejo najboljšim britanskim ploščam. Razlog? Vedno je bil avtsajder, v življenju in glasbi. Privlačita ga nenavadnost in drugačnost. Poslanstva glasbenika pa nikoli ni reduciral le na zabavo.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Ustvarjalke so na elektronski sceni v manjšini, toda v ničemer ne zaostajajo za kolegi. Po izvrstni plošči ameriške producentke Jlin je zdaj eno boljših letošnjih elektronskih plošč posnela še britanska producentka Maya Jane Coles, ki je pravkar oddelala turnejo z Depeche Mode. Izraza ni bistveno spreminjala. Osnova vseh skladb z dvojnega albuma ostajata hipnotični house in poznonočno nadubirani downtempo, s katerima očarljivo navigira med klubskim plesiščem in foteljskim užitkarjenjem. Čeprav stavi na preverjen obrazec in plošča že zaradi dolžine ni tako osredotočena, kot bi lahko bila, je na njej kopica izpiljenih skladb, ki jih avtorica ohlapno poveže tudi s svojim glasom. Prepričljivejše od zadnje plošče Trentemøllerja.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura | Dogodki
Preden so septembra lani napolnili ljubljanske Križanke, so se mnogi spraševali, ali se Prismojeni profesorji bluesa avanture z enim naših največjih koncertnih prizorišč nemara niso lotili preambiciozno. Izkazalo se je, da so bili pomisleki odveč. Pred tem so teren navsezadnje preizkusili že s koncertom v napolnjenem Kinu Šiška. Polna večja koncertna dogajališča pa jim niso spodnesla tal pod nogami. Namesto da bi čakali na naslednje povabilo, čeprav bi to prej ali slej gotovo prišlo, so se raje odpravili v ZDA in tam – če je bilo treba – igrali tudi na ulici. Ja, četverec rad igra skupaj in to čim pogosteje, in ker imajo z nastopi že ogromno izkušenj, so na odru suvereni, njihovi koncerti pa dobro obiskani. Nič drugače ni bilo minulo soboto, ko so s svojim blues rockom na letnem vrtu ljubljanskega kluba Gala hala očarali kakšnih tristo privržencev in zaradi ugodnega vetra tudi bližnje blokovsko naselje.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Po prejšnji plošči Naomi Punk je bilo videti, da bi zasedba iz države Washington s punkrockovskimi skladbami, ki so se hitro zataknile v uho, lahko pokukala iz podtalja. Surov, umazan zvok in punkovska drža po zgledu Melvinsov ali Nirvane, ki ju je trojec spretno posodobil, sta se zdela izvrstna alternativa polikanemu rocku. No, z novo ploščo je zdaj jasno, da ga preračunljivost ne zanima. Resda na njej ohrani nekaj prepoznavnega pisanja skladb iz preteklosti, toda še več je abstraktnejših, konceptualno zasnovanih (ob)rockovskih zvočnih ekskurzij, sestavljenih tudi iz terenskih posnetkov, s katerimi trojec na preizkušnjo postavi celo okus najtrpežnejših poslušalcev. No, podobnim »eksperimentom« je bil svojčas naklonjen tudi Kurt Cobain.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Oneohtrix Point Never: Good Time OST
Brooklynski sobni sint mojster Daniel Lopatin, bolj znan kot Oneohtrix Point Never, je z zadnjimi tremi ploščami dosegel nekakšen hat-trick. Vsaj kar zadeva kritiški odziv. Po stadionski turneji z zasedbama Nine Inch Nails in Soundgarden, na kateri je podoživel z grunge glasbo zaznamovano mladost, je pred dvema letoma najprej posnel precej ekscentrično, a zelo hvaljeno sintrockovsko ploščo Garden of Delete. Lani je nato kot soproducent podpisal album Anohni, ki je ob koncu leta pristal na številnih lestvicah najboljših plošč. Letos pa je za svoj prvi soundtrack za film Good Time na filmskem festivalu v Cannesu prejel še nagrado za najboljšo izvirno filmsko glasbo.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Kultura | Dogodki
Prejšnji četrtek zvečer se je marsikateri naključni sprehajalec vsaj za kratek čas ustavil pred ljubljansko mestno hišo. Ne zato, da bi občudoval njeno baročno arhitekturo, pač pa zato, ker se ni dalo preslišati bojnih krikov londonskega dua Farai, ki je nastopil na njenem stopnišču. Politično angažiran glasbeni dogodek je pred njima s suverenim nastopom napovedal že iranski raper Naji, ki si je nov dom našel v Ljubljani, kjer vse pogosteje sodeluje z domačimi glasbeniki/aktivisti. Šlo pa je za dogodek iz koncertne serije Selekcija, s katero sosednji klub Pritličje skrbi za to, da alternativna kultura in glas družbenih manjšin v prestolnici nista odrinjena le na Metelkovo in v Rog, pač pa priložnost dobita tudi na enem najbolj obljudenih ljubljanskih trgov. In to v trenutku, ko je Ljubljana rekordno polna turistov.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Iggy Pop je s ploščo Lust for Life leta 1977 menda oznanjal, da ga odvisnost od drog ne bo premagala. Lana Del Ray s svojo peto ploščo ne oznanja nič velikega. Resda ošvrkne aktualno politiko, Trumpa in njegove podpornike, toda jedro novih skladb ostaja njeno prepoznavno soočanje z osamljenostjo, zapeljivostjo in romantko, tokrat za spremembo z bolj pozitivnim, celo optimističnim predznakom. Ja, zdi se, da nasmejana Lana Del Ray na naslovnici ni le imitacija Popa z njegove naslovnice, kar pa ne pomeni nujno, da ji je v življenje posvetilo sonce. Za sledilce mainstream popa bo plošča še vedno precej mračnjaška, morda na trenutke tudi preveč grandiozna. Toda za Lano Del Ray je to domač teren, na katerem se vselej znajde zelo prepričljivo. Tudi z novo ploščo.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Dogodki
Ko smo se v ponedeljek zbrali na koncertu benda Death Grips, se je zdelo, da vsaj polovica obiskovalcev dobro ve, kaj lahko pričakuje. Mnogi med njimi so že spomladi romali na koncerte te kalifornijske zasedbe po Evropi. Resda je bilo to, še preden je bil obelodanjen njen premierni slovenski nastop v Kinu Šiška, ampak koncertnih turistov verjetno ne bi bilo nič manj, če bi vedeli, da bodo svoj priljubljeni bend nekaj mesecev pozneje lahko videli tudi doma. Ja, kultni trojec si je zveste fene pridelal tudi pri nas. Njegova odmevnost, kontroverznost in kritiške pohvale na njegov račun pa so na koncert privabile tudi veliko radovednežev. Pogled na napolnjeno dvorano je bil temu primeren. V prvih vrstah norenje, mosh-piti in nenehno poskakovanje fenov. V zadnjih »akademsko« gladenje brad in čudenje nad (zvočnim) kaosom na odru.
