Goran Kompoš
-
Goran Kompoš | foto: Petra Švajger
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Kultura | Dogodki
Razmere v »najbolj elektronski kleti v mestu«, kot smo nekdaj rekli ljubljanskemu klubu K4, zadnja leta niso bile rožnate. Potem ko se je klub znašel v finančnih težavah in je ljubljanska študentska organizacija pred štirimi leti imenovala novo vodstvo, je bilo celo videti, da bo K4 postal še eno prizorišče klasičnih študentskih veselic. Nekaj tisoč podpornikov kluba je s peticijo in javnimi protesti takrat doseglo, da se to ni zgodilo.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
At the Drive-In: In•ter a•li•a
Kultni teksaški rockerji iz skupine At the Drive-In so z zadnjo ploščo pred sedemnajstimi leti postavili enega od mejnikov posthardcora in se nato na vrhuncu priljubljenosti razšli. V naslednjih letih smo spremljali nove glasbene pustolovščine dvojca Bixler-Zavala in Rodríguez-López, ki si je s skupino The Mars Volta pridelal sloves ene najpomembnejših rockovskih zasedb novega tisočletja. Vse to pa je botrovalo velikim upom ob izidu plošče znova združene skupine At the Drive-In. Seveda bi bilo neprimerno pričakovati, da Inter alia lahko ponovi prelomnost predhodnika. Kljub temu gre za dovršen, drzen, s številnimi zasedbinimi atributi začinjen, nekoliko elegantnejši, a zato nič manj oster album, ki ne zganja nepotrebne nostalgije. Se boste pa ob poslušanju pomladili vsaj za desetletje.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura | Dogodki
Po prepovedi Thompsonovega koncerta za drugi letošnji najkontroverznejši glasbeni dogodek na domačih tleh presenetljivo ne moramo označiti kakšnega izbora za evrovizijsko popevko, pač pa mini festival Legit $hit, ki sta v ljubljanskem študentskem kampusu prejšnji petek soorganizirala ŠOU Ljubljana in Radio Študent. Čeprav gre za subjekta, ki sta bila v preteklosti vse prej kot zgled prijateljskega odnosa, večina kritik ni letela na njuno tokratno pajdašenje, temveč predvsem na izbor nastopajočih in domnevno vsebinsko spornost njihove glasbe, ki so jo organizatorji postavili na skupni imenovalec trapa, glasbenega pojava, ki izvira z juga ZDA, v zadnjih nekaj letih pa je močno zaznamoval mainstreamovsko glasbeno dogajanje po vsem svetu.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
J Hus, prvo ime trenutno najbolj vročega in razmeroma novega londonskega glasbenega pojava, ki je podobo začel dobivati, ko so tamkajšnji raperji afriških korenin uvozili afrobeats ter ga križali z elementi grima in R ‘n’ B-ja, je nase opozoril pred dvema letoma. Zdaj, pri nedopolnjenih 21 letih, ima prvi singel Did You See z njegovega albumskega prvenca po dveh mesecih na YouTubu že 15 milijonov ogledov, to številko pa bo najbrž hitro dosegla še kakšna skladba. Ja, J Hus je mladostniške rime o odraščanju na ulici in sveže glasbene skovanke zapakiral v hitro všečen izraz, s katerim se na krilih vse večje priljubljenosti grima spogleduje tudi z ameriškim trgom. Izvrsten prvenec, ki morda napoveduje prevetritev mainstreamovskega dogajanja.
-
Goran Kompoš | foto: Sebastijan Iskra
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura | Dogodki
Nekoliko nenavadno je uvod recenzije koncerta začeti na koncu, a kaj drugega mi niti ne preostane. Ko je Depeche Mode, eden največjih pop bendov v zgodovini, ki se je po enajstih letih spet oglasil v Ljubljani, v povsem napolnjeni stožiški dvorani po skoraj dveh urah zaigral priredbo skladbe Heroes, enega največjih hitov lani preminule glasbene legende Davida Bowieja, je občinstvo obnemelo. Ob preprostem elektronskem ritmu, zadržani kitarsko sintovski liniji in subtilni interpretaciji pevca Dava Gahana je skladba namreč zasvetila v vsej svoji čarobnosti.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Že ko je argentinska kantavtorica Juana Molina, nekoč priljubljena igralka, na začetku novega tisočletja padla v takrat zelo popularen žanr folktronice, je bilo jasno, da je ne zanimajo smernice, ki jih je gojil denimo severnoameriški folkovski podmladek. In s to drugačnostjo ji je uspelo relevantnost ohraniti do danes. Čeprav formule tudi z novo, osmo ploščo ni bistveno spreminjala, z njo spet naredi viden korak naprej. Osnova resda ostajajo zazankane kitarske linije in manipulirani glas, ki si teme tokrat izposodi tudi iz argentinskih ljudskih mitov, ter subtilna elektronika. Toda z natančnim plastenjem in radovednim zvočnim raziskovanjem ji iz prepoznavnega izraza spet uspe ukrojiti vrhunsko, sicer precej čudaško, a hkrati očarljivo glasbeno indie pop avanturo.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Po plošči The Fall iz leta 2010 je bilo videti, da je virtualna zasedba Gorillaz, ki sta jo konec devetdesetih let na noge postavila frontman britpop fenomena Blur Damon Albarn in stripar/animator Jamie Hewlett, dočakala konec. Hewlett ni bil zadovoljen z vse manjšo vlogo vizualnega dela projekta, Albarn pa je bil vse bolj vpet v druge glasbene pustolovščine. V naslednjih letih je napisal glasbo za muzikal in opero, posnel je solistični prvenec in povratniški album zasedbe Blur, vmes pa je na glasbene odprave v Mali in Kongo vozil še britanske producentske somišljenike. Kljub tem raznoterim izkušnjam je očitno začel pogrešati izrazno širok manevrski prostor, ki sta si ga odprla s Hewlettom, in konec aprila smo po sedmih letih dobili nov, peti album zasedbe Gorillaz.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura | Dogodki
Kaj imajo skupnega eden najpronicljivejših sodobnih hrvaških kantavtorjev Denis Katanec, indie rockerji The Luyas ter ekscentrični pop hrupnež Cindy Lee? Razen tega, da so minuli ponedeljek vsi nastopili na Specialkinem mini festivalu v klubu Gromka v ljubljanski Metelkovi, na prvi pogled ne veliko. A ko pobrskamo po njihovih biografijah, se izkaže, da so The Luyas in Cindy Lee Kanadčani in da je dobršen del svojih skladb tam napisal tudi Katanec. Na koncertu pa je najbolj zbodlo v ušesa (in oči) to, da so vsi trije glasbeni posebneži. Sploh Cindy Lee, ki s svojo bizarno dragqueenovsko pojavnostjo ter strašljivo in hkrati očarljivo glasbo verjetno ne bi izstopal le v kakšnem filmu kultnega režiserja Davida Lyncha. Za nameček je v koncertnem pristopu sam približno enak genialnež kot Lynch v svetu filma.
-
Goran Kompoš | foto: Uroš Abram
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura | Portret
Rok Zalokar, pianist in skladatelj
Za portret smo se dogovarjali že lani, ko je s svojim Rok Zalokar triom na slovenski turneji predstavljal izid njihove druge plošče Vol. 2. Zaradi natrpanega urnika in zato, ker se je takoj po turneji vrnil v Rotterdam, kjer zaključuje študij klavirja, se nam namera ni izšla. Nova priložnost pa se je ponudila te dni, ob izidu dolgometražnega prvenca Fruitile zasedbe Kukushai, v kateri ustvarja skupaj s pevko Evo Poženel in južnokorejsko bobnarko Sun Mi Hong.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Legendarni japonski glasbenik Ryuichi Sakamoto je pred osmimi leti z zadnjim solističnim albumom ovekovečil spoj klasične in elektronske glasbe, ki ga je pred tem nekaj let izpopolnjeval z Alvom Notom. S slednjim sta pred dvema letoma posnela še odmeven soundtrack za Inarritujev film Povratnik (The Revenant), na to izkušnjo pa se je Sakamoto zdaj oprl z novim albumom. Resda se oddalji od cinematične estetike, toda z manipulacijo terenskih in klavirskih zvokov postane ločnica med elektroniko in akustiko manj jasna kot v preteklosti. Življenjska spoznanja, ki mu jih pri 65 letih ne manjka, mojstrsko ujame v resonanco zvokov, ne da bi se pri tem zapletal v newageovsko ezoteriko. Rezultat je presunljiv ambientalen album, ki Sakamotojevo radovednost pokaže v najlepši podobi.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura | Dogodki
Ko doživiš dovolj takšnih in drugačnih glasbenih dogodkov, prej ali slej prideš do neizbežne ugotovitve: poslušalci (glasbeniki iz tega niso izvzeti) imamo radi preverjene vzorce. Pri tem niti ni pomembno, za kakšen žanr gre. Glasba ali pa sam način, na katerega jo performerji podajajo, ponavadi sledita neki familiarni logiki, kar na koncu pomeni predvidljivost. Obstajajo pa tudi izjeme. In nekaj teh smo v zadnjih dveh letih lahko doživeli v ljubljanskem Pritličju.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura
Temačni pop velikani: Depeche Mode
Prve menda ne pozabiš nikoli. Moja prva je bila plošča 101 zasedbe Depeche Mode, že takrat enega najbolj priljubljenih sintpop bendov, o katerem pa, z izjemo tega, da sem po Ljubljani videval grafite »DM«, nisem vedel skoraj nič. Kupil sem jo pravzaprav po pomoti, potem ko sem na televizijskem kanalu MTV videl spot za skladbo Personal Jesus. Ker je bil singel objavljen šele nekaj mesecev pozneje na plošči Violator (1990), sem v trgovini preprosto nabavil do tedaj zadnjo izdano ploščo Depeche Mode, prepričan, da bo glasba na njej pač podobna komadu, ki me je prevzel. Kako sem se motil. Plošča 101 je bila namreč koncertni posnetek, na katerem so bili zbrani praktično vsi največji zasedbini hiti med letoma 1981 in 1987. Razočaranje po prvem poslušanju je bilo veliko. Zdelo se mi je, da gre za tipičen bend, ki nagovarja nekoliko starejše ljubljanske darkerje, sam pa sem požiral sveže MTV-jevske trende. Ker pa je bila to takrat moja edina plošča, sem jo nekaj časa vseeno poslušal vsak dan, na poti v šolo, in počasi mi je zlezla pod kožo. Ne sicer za dolgo. Že približno leto pozneje so se v mainstreamu in mojem predvajalniku znašli Nirvana, Massive Attack in plesna elektronska glasba, toda k Depeche Mode se kljub vsemu vračam ob izidu čisto vsake njegove nove plošče. Ne zaradi nostalgije, pač pa zato, ker je to eden redkih velikih (pop) bendov, ki mu ves čas uspeva ohranjati svežino. Že 37 let.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Britanski producent, ki ga poznamo tudi z naših odrov, se po lanski avanturi s filmsko glasbo vrača z novo vrhunsko elektronsko ploščo. Ta ne skriva, da je njen avtor odraščal z glasbo Warpovih ekscentričnih veljakov iz devetdesetih let, toda hkrati z njo naredi še večji korak v smer povsem njemu lastnega, žanrsko neobremenjenega izraza. Gre za glasbo, polno nasprotij, prefinjenih, subtilnih zvočnih odtenkov in zvočne surovosti, ugajajočega, po novem tudi s (houserskim) vzorčenjem nadgrajenega zvočnega dizajna in preteče, apokaliptične temačnosti. Clark ponudi zahtevno, intenzivno in drzno vizijo sodobne (ob)plesne glasbe, s katero si utrjuje položaj med najpomembnejšimi elektronskimi kreativci.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Kultura | Dogodki
Premierni slovenski nastop nemškega klasično izobraženega pianista in skladatelja Volkerja Bertelmanna, bolj znanega pod imenom Hauschka, smo poslušali posedeni v veliki dvorani ljubljanskega Kina Šiška. A tudi na kakšnem klubskem plesišču se njegove klavirske permutacije, ki spomnijo na detroitske ali, še raje, berlinske techno klasike, bržkone ne bi počutile kot tujek. Ne le zavoljo njihove repetitivne forme, pač pa tudi zato, ker je Hauschka eden največjih sodobnih mojstrov postopka preparacije klavirja, s katerim med strune in pod kladivca svojega inštrumenta vstavlja najrazličnejše plastične, lesene in kovinske tujke, kot so žogice, kocke, verižice, listi in kovanci, s temi posegi pa iz drobovja klavirja izvabi široko paleto zvokov, ki so bližje elektronski kot klavirski glasbi.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Britanski producent plesne elektronske glasbe je z zadnjo ploščo pred tremi leti sprožil ugibanja, ali se je z izrazom, ki ga goji pod osrednjim psevdonimom Actress, nemara iztrošil. Novi album te dvome razblini. Navdih zanj je našel v delu odpadniškega umetnika Jamesa Hamptona, hiphop filozofa Rammellzeeja, v filmu Iztrebljevalec (Blade Runner) in teorijah Carla Junga, rezultat pa je glasba, ki zapuščino detroitskih techno pionirjev postavi v sodobni čas. V podobi, za katero je že po prvih sekundah jasno, da gre za novo (klubsko) pustolovščino za občinstvo, željno ekscentričnih domislic. Ja, AZD je najlepša potrditev tega, da techno, čeprav ukrojen po starošolskih zapovedih, lahko še vedno brez težav tekmuje z novimi sodobnimi plesnimi pojavi.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Šestindvajseteletni venezuelski producent Alejandro Ghersi, bolj znan pod psevdonimom Arca, si je kultni status pridelal že s prvima albumoma, a zdelo se je, da njegovi nenavadni glasbi nekaj manjka. Ne zato, ker mu z instrumentalnimi skladbami ne bi uspelo ukrojiti razpoloženja in čustev ali pa – sploh, če poznate njegovo življenjsko zgodbo – celo osebnoizpovedne narativnosti. Teh je bilo, kljub minimalistični podobi avanturističnih zvočnih ekskurzij, vselej dovolj, pogosto celo preveč. Toda ko smo slišali, kako samosvoj zvočni dizajn ovija okoli čutečega glasu FKA Twiggs ali Björk, je postalo očitno, da se šele takrat pokaže vsa njegova presežna vrednost. Ni presenetljivo, da se je na pobudo islandske zvezdnice na tretjem albumu v ospredje odločil postaviti svoj glas. Rezultat je osupljiv.
-
Goran Kompoš | foto: Urban Cerjak
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Kultura | Dogodki
Noč s prejšnjega petka na soboto, preživeta v ljubljanskem klubu K4, se bo nedvomno vpisala med letošnje odmevnejše klubske dogodke pri nas, čeprav med nastopajočimi ni bilo zvezdniških imen. Glavna atrakcija je bil tokrat namreč kar gostitelj, dobro znan vsem, ki se tako ali drugače srečujejo s sodobno klubsko kulturo. Ja, naposled smo dočakali, da je Boiler Room, ključna platforma za žive spletne prenose najrazličnejših klubskih, koncertnih in sorodnih dogodkov, prek katerih lahko spremljamo aktualne glasbene zapovedi z vseh koncev sveta, oddajal iz Slovenije. Pa smo pogrešali kakšnega zvezdniškega didžeja? Pravzaprav ne. Za to je poskrbela sedmerica oziroma kar deveterica vidnih domačih producentov elektronske glasbe in didžejev, katerih spretnosti in glasbene izbore je v neposrednem prenosu spremljalo tudi mednarodno občinstvo. No, pa tudi zamudniki, ki so ostali pred vrati povsem napolnjenega kluba.
-
Goran Kompoš | foto: Uroš Abram
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Kultura | Portret
.čunfa, elektronski producent in beatmaker
Svoj prvenec, malo ploščo Analog Mind, je objavil pred natanko dvema letoma. In po tistem, sploh pa po lanskem izidu albumskega prvenca Obsolete, se je Jan Bajc Funa, bolj znan kot .čunfa ( ja, s piko na začetku), dodobra uveljavil na domači alter glasbeni sceni. Je eden naših najvidnejših in najdejavnejših producentov oziroma beatmakerjev na presečišču elektronske glasbe in hiphopa, ki z vsako novo ploščo in nastopom potrdi, da budno spremlja aktualne svetovne smernice. Zato ni naključje, da je bil prejšnji petek med peščico izbrancev, ki so nastopili na prvem slovenskem Boiler Roomu in se v živo prek spletnega video prenosa predstavili svetovnemu občinstvu.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Potem ko je bil nemški mojster prepariranega klavirja pred nedavnim nominiran za oskarja in zlati globus za najboljšo izvirno glasbo za film Lion, je bilo tako rekoč logično, da bo takoj zatem izdal nov solistični album. Presenetljiveje je, da zanj ni posnel glasbe, s katero bi preprosto nagovoril poslušalce, ki sta mu jih prinesli nominaciji. Resda je na plošči tudi nekaj bolj liričnih (cinematičnih) trenutkov, toda v večini skladb stopi na razmeroma nov teren elektronske manipulacije zvokov klavirja in sintovske glasbe. Tema utopične prihodnosti, ki si jo tokrat postavi za izhodišče, se v resnici zdi precej izpeta, kljub temu pa se Hauschki, predvsem z igrivostjo in radovednostjo, uspe izogniti klišejem.
-
Goran Kompoš | foto: Sebastijan Iskra
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Kultura | Dogodki
Ker zvezdniški violončelski dvojec 2Cellos (še večje) dvorane polni tudi drugod po svetu, ne bi smelo biti presenečenje, da mu je dva dneva zapored uspelo razprodati dvorano v Stožicah. Sploh ne v državi, kjer si predsednik volivce nabira z naslanjanjem na ograje. Kjer šovi talentov podirajo rekorde gledanosti. In kjer lastniki najpriljubljenejših radijskih postaj z anketami ugotavljajo, da imajo njihovi poslušalci najraje uspešnice iz osemdesetih let. Luka Šulić in Stjepan Hauser kakovost teh treh pojavov celo presegata. Sta bolj razposajena od predsednika, bolj nadarjena od velike večine talentirancev, hiti iz osemdesetih let pa v njunih interpretacijah postanejo še pompoznejši. Pred koncertoma sta obljubila spektakel in obljubo izpolnila. Ekstatični odziv desettisočglave množice je dvorani večkrat skoraj odpihnil streho.
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Za cenjeno indie rockersko skupino The Shins je vedno veljalo, da se zna z duhovitostjo in pop senzibilnostjo prikupiti predvsem mlademu občinstvu. Potem ko je v zasedbi od ustanovnih članov ostal le še frontman James Mercer, zdaj družinski človek pri skoraj petdesetih, pa je bilo logično, da bo peti album zrelejši. Vendar to ne pomeni, da se The Shins izneveri ciljnemu občinstvu. Dobršen del skladb (še vedno) krojijo Mercerjevi nostalgični spomini na leta odraščanja, na drugi strani pa so zdaj tudi teme, s katerimi se bodo zlahka poistovetili njegovi vrstniki. Ja, Heartworms je tako rekoč popoln album za tiste, ki so odrasli s pisano razpoloženjsko in zvočno paleto zasedbe oziroma z Mercerjevim značilnim pisanjem pesmi. Brez očitnih hitov, toda izvrsten album.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Kultura | Dogodki
Prejšnji petek je ljubljanski Kino Šiška zavzela na prvi pogled nenavadna trojica – irska folkovska zvezdnica Lisa Hannigan, njeni rojakinji iz dvojca Saint Sister in brežiški kantavtor Daniel Vezoja. Nenavadna zato, ker si je marsikdo težko predstavljal, kako se bodo na velikem odru enega glavnih glasbenih dogajališč v državi znašli s svojimi intimnimi in, ja – tudi eteričnimi pesmimi. Na koncu smo se obiskovalci morali strinjati, da bi jih težko združili na bolj idealnem prizorišču. Občinstvo se je posedlo po tleh in v spoštljivi tišini, pospremljeni le z aplavzi in priložnostnimi vzkliki navdušenja, občudovalo njihovo glasbo. No, morda bi bilo razpoloženje lahko lepše le še ob kakšnem tabornem ognju v Julijcih. Ali pa nekje na irski obali Atlantika.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Pionirja domače elektronske plesne glasbe sta že z izvrstnim dolgometražnim prvencem Numrebs zavila stran od klubskih plesišč ter se uveljavila z glasbo za sodobni ples in gledališče. No, danes, 16 let pozneje, ko so takšne ločnice skoraj brez pomena, je dvojec Random Logic naposled objavil novo ploščo. ∏ ne skriva dvojčevega techno izvora, toda bolj kot plesišču je namenjen foteljskemu užitkarjenju, to razkrivajo že vizualije, s katerimi je na spletnem portalu Vimeo objavljeni album opremil Izland. Atmosferična, mojstrsko izklesana glasba, polna subtilnih detajlov in vrhunske zvočne manipulacije verjetno ne bo nagovorila sledilcev aktualnih trendov, zagotovo pa bodo na svoj račun prišli privrženci žlahtne elektronike z močnim avtorskim pečatom.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
The Jesus and Mary Chain: Damage and Joy
Ponovno združenim legendarnim bendom se rado očita, da so deležni prenapihnjene pozornosti, oprte na nič drugega kot na star sloves. Nič drugače ni s povratniškimi albumi, na te praviloma letijo očitki, da si, če bi jih posneli neznani bendi, najbrž ne bi pridelali toliko (neupravičenih) hvalospevov. Deloma to seveda drži, toda teh skupin se status kultnih ni oprijel brez razlogov. In – če smo malo cinični – če bi nas mlade, sodobne zasedbe zasipale samo z dobro glasbo, verjetno ne bi bilo toliko vrnitev, kot jih doživljamo zadnja leta. Glasbeni navdušenci očitno pogrešajo »stare, dobre čase«, tudi tisti, ki teh »dobrih starih časov« sploh niso doživeli.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Dogodki
Koncertni cikel Drama akustika gosti žanrsko precej raznolike glasbenike, a pri nobenem še nismo opazili, da bi se na velikem odru ljubljanske Drame počutil kot riba na suhem. Dobršen del jih je resda vajen nastopati v bolj klasičnih koncertnih kontekstih, so pa izjeme. Denimo raperska legenda Klemen Klemen, ki smo ga v okviru tega cikla poslušali pred mesecem dni. A pripravil je izjemen koncert. Pravzaprav pred vsakim nastopom v okviru tega cikla niti ne dvomimo, da se gostujoči glasbeniki v našem osrednjem gledališču ne bi znašli dobro, pa čeprav si koga izmed njih sprva morda težje predstavljamo v tem okolju. Še pred dobrim letom bi si tam težko predstavljali denimo koncert prvakov domačega metala, zasedbe Noctiferia. Ja, težki rifi, s katerimi šesterec praviloma trese dvorane doma in po Evropi, bi bili lahko prevelik zalogaj za intimno, elegantno prizorišče. No, potem pa so k sodelovanju povabili prav Noctiferio. In po koncertu, ki smo mu bili priča prejšnjo nedeljo, moramo priznati, da si zasedba za koncertno predstavitev svojega aktualnega projekta ne bi mogla izbrati idealnejšega prizorišča.
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Eden najvidnejših predstavnikov domačega alter rapa je vedno snemal dovršene albume, ki se niso (preveč) obremenjevali s trendi, a so bili kljub temu slišati zelo sodobno. Da je taka tudi podoba novega, šestega albuma, je poskrbel producent Blaž. Umazani, surovi, agresivni in natančno ukrojeni beati se izkažejo za idealno zvočno podlago N’tokovim politično angažiranim besedilom, v katerih skozi kritično in ironično soočenje lastne izkušnje socializma in (pavšalne) podobe tega v očeh Zahoda sestavi vizijo družbene utopije. O tem, da je mojster obračanja mnogoterih referenc, ni nobenega dvoma, bo pa zanimivo spremljati, kakšnega odziva bodo v angleščini odrapane rime deležne v tujini. Gresta tako neposredna političnost in glasba še skupaj?
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura
Veterana houstonske raperske scene, ki je prejšnji petek gostoval na serialki Rapetek v v klubu Gala hala na ljubljanski Metelkovi, (ameriški) mediji radi opišejo z »najljubši raper vašega najljubšega raperja«. Odgovor na vprašanje, s čim si je Devin the Dude prislužil ta opis, lahko najdemo že ob pregledu njegove diskografije. V skoraj četrtstoletni karieri je sodeloval z vrsto uglednih raperjev, med katerimi se najdejo taki težkokategorniki, kot so Snoop Dogg, Dr. Dre, Jay-Z in Lil Wayne, pa zasedbi The Roots in De La Soul ter še kopica eminentnežev, ki pišejo rapersko zgodovino. A ne le v ZDA, »d djud« si je kulten status pridelal tudi med neameriškimi raperji, kar se je pokazalo tudi v petek. Eden najbolj zadovoljnih udeležencev koncerta ni bil namreč nihče drug kot domača raperska legenda Klemen Klemen, ki je v b-boyevski maniri na robu odra poplesaval celoten the Dudov set.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura
Osmerica domačih didžejev in producentov že nekaj časa odšteva dneve do 14. aprila, ko se bo predstavila pred največjim, zagotovo pa najbolj mednarodnim občinstvom v svoji karieri. V sodelovanju z ekipo koncertnega promotorja in založbe Stiropor se bo v Sloveniji namreč premierno mudil Boiler Room, ki je spremljanje glasbenih dogodkov v živo prek spleta spremenil v globalno senzacijo. Ja, verjetno bi težko našli ljubitelja plesne elektronike, ki se še ni tako ali drugače spoznal s to priljubljeno platformo, novodobno televizijo. Brez nje bi bila klubska subkultura v zadnjih šestih letih precej bolj dolgočasna.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
O tem, da bo tretja plošča pop zvezdnika Eda Sheerana (z velikim naskokom) že prvi teden pristala na prvem mestu britanskega charta, ni bilo dvoma. Je pa najmanj neokusno, če že ne groteskno, da se je na lestvici singlov med prvimi 20 znašlo vseh 16 skladb z delux različice plošče. Več kot o Sheeranu in njegovi glasbi to seveda pove o (sodobnem) glasbenem ustroju in navadah konzumentov pop glasbe. Sheeran ne skriva, da je skladbe ustvarjal z veliko preračunljivosti, a to je v mainstreamu tako ali tako prej pravilo kot izjema. Zato so številne kritike, ki so album le zaradi tega povsem raztrgale, smešne. Lahkotne, do (radijskih) ušes prijazne pop skladbe so resda povprečne, toda še zdaleč niso tako zanič, kot namigujejo skromne ocene.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Zavlačevanje založbe Asylum z izidom tretjega albuma Charli XCX, ki ga je ta menda končala že pred dobrim letom, je imelo vsaj dva pozitivna učinka. Najprej februarja lani izdani EP Vroom Vroom in zdaj še mikstejp Number 1 Angel z desetimi novimi skladbami. Britanska pevka in ustvarjalka pesmi je z obema ploščama krenila v povsem novo, z drzno elektronsko pop podobo zaznamovano smer, ki ji marsikdo (upravičeno) napoveduje, da bo postala prihodnost mainstreamovskega popa.