Goran Kompoš
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Dogodki
Dogodki, kot je festival Tresk, so v našem prostoru nujno potrebni. To se je letos potrdilo že na njegovem preddogodku, okrogli mizi z naslovom Vizija 2018–21: Pregled stanja nepopularne glasbene kulture. Sodelujoči govorci, vidni akterji domače glasbene scene, tam niso (samo)opravičevali konkretnega festivala, ki ga je letos osmo leto zapored organiziral Radio Študent, pač pa so v kritičen razmislek vzeli samo sceno in predvsem odnos ministrstva za kulturo do »robnih« glasbenih panog. Te naj bi bile denimo prisotne v Nacionalnem programu za kulturo 2018–21, toda hkrati se vsako leto zvišujejo kriteriji in nižajo subvencije, kar povzroča životarjenje in zamiranje tovrstne ustvarjalnosti. Verjetno bi se resnično morali »nehati ukvarjati s servisiranjem starega avtomobila in začeti razmišljati o tem, kako sestaviti novega«, je stanje slikovito opisal glasbenik Dre Hočevar, ki deluje predvsem v New Yorku.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Člana hrupnega elektronskega dvojca Fuck Buttons si pri solističnih projektih privoščita precej več drznosti kot v matični zasedbi. Lani je z ekscentričnim soundtrackom za film The Greasy Strangler prijetno presenetil Andrew Hung, zdaj je pod imenom Blanck Mass tretji album izdal še Benjamin Power. Album je nekakšna logična evolucija izraza s prvih dveh plošč in se še vedno opira na (fuckbuttonovske) energične, nabrite, apokaliptične, dromljajoče teksture. Je pa po novem večji poudarek na (strukturirani) skoraj rejverski ritmiki, s kakršno sta v devetdesetih letih denimo razgrajala Underworld in Aphex Twin. Power se tu izvrstno znajde. Čeprav je jasno, da tudi tokrat ni delal kompromisov, je World Eater plošča, s katero se bo bržkone najbolj prikupil oboževalcem matične zasedbe.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Dogodki
Koncert Avstrijca Kœniga z domačim predvozačem N’tokom v klubu Menza pri koritu na ljubljanski Metelkovi je bil napovedan kot »elektro hiphop«. A že zelo razredčena udeležba je dajala vedeti, da gre za ustvarjalca, ki očitno ne nagovarjata ljubiteljev klasičnega hiphopa. Ali so slednji preveč konservativni ali tokratna nastopajoča zanje preveč »čudaška«, je stvar interpretacije, razlog za skromen obisk pa se verjetno skriva nekje vmes.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Portret
Pred mesecem dni je za skladateljsko delo v zadnjih dveh letih prejela nagrado Prešernovega sklada. Ta je bila najprej priznanje njej sami, a gotovo tudi znak, da sodobna klasična glasba pri nas morda naposled dobiva zasluženo pozornost.
-
Londonski MC Stormzy je v duetu z Edom Sheeranom nastopil na letošnji podelitvi nagrad brit, pred tem je razprodal večino britanskih prizorišč za prihajajočo turnejo, minuli petek pa objavil albumski prvenec, ki naj bi po pričakovanjih ta teden končal na prvem mestu britanske lestvice. Zaradi priljubljenosti grima njegov hitri vzpon ni presenetljiv, vendar niti s ploščo ni ničesar prepustil naključju. Angažiral je zvezdniškega producenta Fraserja T Smitha (med drugim je sodeloval z Adele in raperjem Kanom) in hitovskim grimerskim koračnicam, ki se močno naslanjajo na zapuščino Skepte in Wileyja, dodal kopico melanholičnih (introspektivnih) R ‘n’ B-jevskih popevk. Tudi v teh se znajde izvrstno. V besedilih se izogne običajnim klišejem, z izrazom pa razširi grimersko uniformiranost. Impresiven prvenec.
-
Kot namiguje že ime, koncertni cikel Sozvočja sveta v organizaciji Kulturno umetniškega društva Sestava, primarno gosti ustvarjalce, ki se (avtorsko) lotevajo domačih in tujih ljudskih glasbenih izročil oziroma glasb v raznoterih etno pojavah. Se pa priložnostno tam znajdejo tudi glasbeniki s polj uglasbene poezije, klasične glasbe, pa tudi improvizirane in jazz glasbe. Slednjim so oder v hostlu Celica na ljubljanski Metelkovi odstopili minuli ponedeljek, ko je tam nastopila zasedba Kaja Draksler/Jošt Drašler/Vitja Balžalorsky. In tako smo dobili še en dokaz, kako zelo živa je domača impro glasbena scena.
-
Glasbenik sudanskih korenin tudi na šesti plošči ostaja zvest svojim prepoznavnim eklektičnim smernicam. Devet skladb tokrat temelji na subtilnem spoju afrobeat, reggae, soul in diskoidnih prvin, neobremenjeno postavljenih v premišljeno in dodelano popovsko podobo. Na prvi pogled se sam glasbeni izraz zdi precej nenavadna izbira za družbeno angažirana besedila, toda Sinkanu se ta spoj presenetljivo dobro izide. Se pa hkrati pojavi vtis, da glasbi predvsem po zvočni plati zmanjka nekaj soli ali pa sladkorja. Zato učinkuje preveč lahkotno, skoraj mimobežno, večinoma tudi zaradi iztrošenosti očitnih navdihov. Naj ne bo pomote – gre za dober album. Bi bil pa z nekaj več drznosti in (zvočne radovednosti) lahko še precej boljši.
-
Zasedba Die Antwoord je že kar nekaj časa sopomenka za sodobno, urbano južnoafriško glasbo. Težko je verjeti, da bi v kratkem še kdo sledil njenemu globalnemu preboju, a tistim, ki se jim ljubi pobrskati pod površjem, je že vsaj od konca apartheida znano, da je Južnoafriška republika eno najplodnejših in najbolj pisanih glasbenih okolij. Pred kontroverznimi zefovci so bili na Zahodu precej pozornosti deležni ustvarjalci tamkajšnjega hip hop hibrida kwaita, zadnje desetletje pa mineva predvsem v znamenju raznoterih izpeljank južnoafriškega housa. Producenti, kot so Spoek Mathambo, Felix Laband, Culoe de Song in še nekateri, plošče izdajajo pri znanih evropskih založbah. Vsako večje južnoafriško mesto pa se lahko pohvali s specifično klubsko sceno in svojevrstnimi glasbenimi izrazi.
-
SNG Drama Ljubljana že četrto leto pripravlja koncertni cikel Drama akustika, v okviru katerega svoj veliki oder enkrat na mesec prepusti glasbenikom. Ti svoje nastope vzamejo zelo resno, kar je razumljivo. Priložnost za koncert v osrednjem slovenskem gledališču je pač eminentna že sama po sebi, hkrati pa ponudi tudi drugačno izkušnjo tako samim glasbenikom kot tudi občinstvu, ki na istem odru praviloma spremlja gledališke predstave. Nič drugače ni bilo minulo nedeljo, ko je tam nastopil Klemen Klemen in spet dokazal, zakaj je že kakšni dve desetletji eden najbolj priljubljenih domačih raperjev.
-
Če bi vam kdo v istem stavku omenil Metko Krašovec, letošnjo Prešernovo nagrajenko, ki jo marsikdo vidi kot najpomembnejšo slovensko slikarko po Ivani Kobilci, in losangeleškega producenta Skrillexa, osemkratnega grammyjevca in enega najpopularnejših elektronskih glasbenikov, bi mu verjetno še nedavno prisodili precej bujno domišljijo. Zdaj pa nič več. Od 2. decembra umetniško delo Semiramidini vrtovi Metke Krašovec krasi naslovnico ene zadnjih plošč v katalogu Skrillexove založbe OWSLA. Zasluge za to ima Darren Williams alias Star Slinger, britanski beatmaker in producent, ki je drugi dom našel v Ljubljani.
-
Thievery Corporation: The Temple of I & I
Dvojec oziroma kolektiv iz ameriške prestolnice je ploščo tokrat snemal na Jamajki in rezultat je pravzaprav pričakovan. Ja, Thievery Corporation se že vso kariero ne oddaljuje od klasičnega downtempaškega obrazca, ki ga je na noge pomagal postaviti v drugi polovici devetdesetih let. Razlika med albumi je le v brskanju po različnih svetovnih tradicijah, ki so nazadnje pristale v dodelani chilloutovski podobi. Tak je tudi okoli reggaeja osredinjeni novi album, je pa hkrati res, da preveč zveni kot klasični reggae album. Ker so pri snemanju sodelovali jamajški glasbeniki, je to sicer logično, bi si pa vendarle želeli več Thievery Corporation. Bolj »opravičilo« za prihajajočo turnejo kot pa plošča, ki bi oplemenitila zasedbino diskografijo.
-
Potem ko so organizatorji dan prej sporočili, da je vstopnic za ponedeljkov težko pričakovani nastop danskega sint mojstra in elektronskega producenta Trentemøllerja v redni prodaji zmanjkalo, se je med zamudniki razplamtel pravi lov za morebitnimi preostalimi vstopnicami. To je bila le še dodatna potrditev, da se obeta eden letošnjih bolj pričakovanih koncertov na naših tleh.
-
Očarljivi spoj elektronike in rocka
Trentemøller je že kakšno desetletje največji danski glasbeni zvezdnik. Čeprav je v tem času večkrat zamenjal slog in preklapljal med solistično in bendovsko estetiko, se je poslušalcem prikupil s specifično, minimalistično darkersko senzibilnostjo. Ta resda ni bila vedno v sozvočju z aktualnimi trendi, ampak kot je te dni povedal v telefonskem pogovoru, je zmeraj trdno verjel v svojo vizijo. Doma na Danskem so ga opazili šele, ko mu je uspelo v tujini, s svojim izrazom je prepričal številne bende, da so ga prosili za remikse skladb. Med njimi je bila tudi britanska sintpop zvezdniška zasedba Depeche Mode, katere »predskupina« je bil pred štirimi leti na veliki evropski turneji. Kmalu je sam prav tako začel polniti največje dvorane. V Evropi, ZDA in drugod po svetu. Te dni je začel turnejo, na kateri bo s koncertno zasedbo predstavljal novo ploščo Fixion in do konca marca obredel dobršen del Evrope in ZDA. V ponedeljek, 13. februarja, se bo v ljubljanskem Kinu Šiška premierno predstavil slovenskim fenom.
-
Kultni avstralski trio je letos vstopil v trideseto leto delovanja, in to kako. Januarja je ogreval občinstvo na avstralski turneji Nicka Cava & The Bad Seeds, te dni pa izdal še ploščo s štirimi v povprečju osemnajstminutnimi skladbami. Ker te niso oštevilčene, si jih poslušalec lahko predvaja v poljubnem zaporedju, pred njim pa se razgrne pestrost trojčevega improviziranega postopka. Obrazec je resda vsakič podoben, toda ponuja široko razpoloženjsko paleto, ki jo krojijo dramatično dronanje, perkusivna kakofonija, kontemplativni minimalizem in freejazzovska sinergija. Ja, še vedno je to prepoznavna zasedba The Necks, taka, ki se enako dobro znajde pred večtisočglavo množico (Cavovih) fenov ali pa v intimnem okolju za glasbene sladokusce. Še vedno v izvrstni kondiciji.
-
Ment je vrhunsko organiziran domač festival, to se je v Ljubljani potrdilo prejšnji teden, ko se je od srede do petka odvil že tretjič doslej. Festival je minil brez spodrsljajev, izjema je bilo le to, da si zaradi gneče v klubih na Metelkovi tretji dan festivala ni bilo mogoče ogledati vseh koncertov.
-
Francoski producent plesne elektronske glasbe je že od začetkov bolj kot doma, kjer je klubske vajeti v rokah trdno držal (pariški) electrohouse, priljubljen pri rejverjih v tujini. Ko je leta 2001 objavil malo ploščo Poney EP, je bilo celo videti, da bo postal eden od zastavonoš francoske plesne klubske kulture. Skladbe s te plošče so v setih prevrteli tako rekoč vsi didžeji, zaradi tega pa se je pojavil vtis, da Vitalic z vsako novo ploščo poskuša ponoviti uspešno formulo. To počne tudi na novem, petem albumu. Produkcijo je izpilil do najmanjših podrobnosti, za skladbe se zdi, da vsaka v sebi skriva klubski hitovski potencial, jim pa kljub temu (še vedno) manjkata tisti očitno neulovljivi očarljivost in magičnost z Vitalicovega prvenca.
-
Različni avtorji: T2 Trainspotting
Film Trainspotting iz leta 1996 je bil gromozanski hit. Pri kritikih in filmarjih, ki so ga – in ga še – redno umeščali na različne sezname najboljših britanskih filmov, pa tudi pri gledalcih. Postal je popkulturni kult devetdesetih let in ena ključnih filmskih upodobitev mladinske subkulture oziroma generacije X v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
-
Pravzaprav je bilo že vnaprej jasno, da bo nastop slovitega chicaškega pihalca, skladatelja, improvizatorja in pedagoga v ljubljanskem Cankarjevem domu eden letošnjih domačih jazzovskih vrhuncev. Roscoe Mitchell že kakšnega pol stoletja velja za enega ključnih ustvarjalcev v polju avantgardnega jazza. Kot član legendarnega chicaškega kolektiva AACM je v šestdesetih letih minulega stoletja jazzovsko glasbo odprl številnim vplivom. Te je kot vodja benda, iz katerega je pozneje nastala zasedba Art Ensemble of Chicago, leta 1966 izpostavil na plošči Sound, ki je obveljala za eno od freejazzovskih prelomnic. In ta radovednost 76-letnika spremlja skozi vso kariero.
-
Kid Koala in Emiliana Torrini: Music to Draw To: Satellite
Radovedni kanadski didžej/gramofonar (in ilustrator) Kid Koala je za novi album gramofon pustil na polici in moči združil z islandsko glasbenico Emiliano Torrini, ki zapoje v sedmih od osemnajstih skladb. Plošča, za katero je navdih našel v glasbi, ki jo po navadi v ozadju posluša med risanjem, je že na prvi posluh bolj podobna značilnemu atmosferičnemu, skandinavskemu downtempu Torrinijeve. A Koala je skladbam vtisnil tudi prepoznavni pečat, predvsem z editiranjem instrumentalnih linij, ki jih je v celoti odigral sam. Rezultat je glasba, ki spomni na tipično islandsko križanje ambientalne glasbe ter folkovske in pop senzibilnosti, toda dvojec prepriča z zrelostjo in dodelanostjo. In ja, ni naključje, da je plošča izšla v zimskem obdobju.
-
Po decembrskem premoru se je prejšnji teden zgodil nov koncert cikla Koordinate zvoka, ki ga v ljubljanskem Pritličju vsak mesec pripravlja Žiga Murko. Elektronski producent, beatmaker in pozavnist, ki ga v zadnjih letih spremljamo predvsem na hiphoperskem terenu, na teh dogodkih prednost daje bolj nepredvidljivi, hipni, improvizirani glasbi. V ta namen pa vsakič sestavi novo zasedbo sodelujočih glasbenikov iz različnih žanrskih ozadij. Gostil je denimo N’toka, elektronskega producenta Luko Prinčiča, beatmakerja .čunfo, pa tudi jazzovske mojstre Sama Šalamona, Dreja Hočevarja, Ceneta Resnika in mnoge druge.
-
Če spremljate domačo alternativno sceno, ljubljanski rockovski kvartet nedvomno že poznate. Če ga še niste slišali v živo ali pa ste marca lani spregledali izid njegovega albumskega prvenca Things People Don’t Like, ste njegovo ime lahko zasledili v nedavnih pregledih najboljših lanskih plošč. Radio Študent jo je (upravičeno) izbral celo za najboljšo domačo ploščo leta 2016. Ja, v resnično presežnem letu za albume domačih zasedb so Persons from Porlock posneli eno najbolj opaženih plošč, ki je skupaj s ploščami zasedb Matter in Haiku Garden ter producentov Blaža in .čunfe močno prevetrila domače glasbeno dogajanje.
-
Kmalu bo v Ljubljani že tretjič potekal Ment, festival, s katerim se je Slovenija predlani vpela v mrežo sorodnih evropskih »showcase« festivalov. Njihova glavna ideja je povezovanje medijsko za zdaj še manj izpostavljenih glasbenikov, pa tudi glasbenih menedžerjev, koncertnih promotorjev, novinarjev in drugih udeležencev glasbenega trga. In sodeč po prvih dveh izvedbah si je Ment postavil dobre temelje. V Ljubljano so prišli akterji iz dobršnega dela Evrope, nekateri bendi so si z dobrimi nastopi pridelali kakšen koncert (v tujini), na svoj račun pa so z zanimivo in žanrsko raznovrstno ponudbo prišli tudi koncertni obiskovalci.
-
The Koreatown Oddity: Finna Be Past Tense
Losangeleški MC se je po seriji lo-fi kaset, s katerimi je utrdil svoj surovi slog, z novim albumom zdaj znašel v varstvu legendarnega Stones Throwa, ta pa se prav z novačenjem takih posebnežev, kot je Koreatown Oddity, spet utrjuje na položaju ene ključnih podtalnih raperskih založb. Sadovi tega sodelovanja se v izjemni podobi pokažejo že na tej plošči, za katero je vse beate izklesal hišni producent Vex Ruffin. Ti ohranjajo surovost, hkrati pa ponudijo zvočno raziskujočo nadgradnjo, ki se čudaku iz korejske četrti in njegovim uličnofilozofskim, skoraj apokaliptičnim rimam o življenju in smrti prilegajo bolj kot njegova zaščitna volčja maska. Tako dobro zna na nenavadne beate rapati le še Sensational, a je v rimah po navadi bolj skop.
-
Ob pomanjkanju koncertov, ki letošnji januar pesti naše kraje, se tisti, ki nas zanimajo dobri koncerti v živo, znajdemo po svoje – udobno se namestimo, prižgemo računalnik ali tablico in na spletu pobrskamo med ponudniki, ki v realnem času prenašajo festivalske, posamične ali pa posebej za splet prikrojene nastope številnih glasbenikov. Tudi najbolj prepoznavnih in cenjenih. In potem jim, skupaj z milijoni drugih poslušalcev z vsega sveta, prisluhnemo kar doma.
-
Londonski producent z drugim albumom sledi tirnicam, ki jih je položil s prvencem pred tremi leti. Melanholičen, s soulovsko toplino ovit sofisticiran elektronski pop, na eni strani zazrt v zapuščino bristolskega downtempa in na drugi v sodobnejše postbasovstvo po zgledu Jamesa Blaka, na novem album nadgradi predvsem z besedili. Ta zaznamuje aktualna politična (okoljska) klima v Evropi in ZDA, pa tudi bolj osebne teme, povezane z njegovo nedavno selitvijo z Dunaja v Kalifornijo in z očetovstvom. SOHN z novim albumom potrdi, da se zelo dobro znajde v vlogah tekstopisca in vokalista, je pa hkrati res, da je glasba, za še boljši vtis, narejena preveč po že znanih obrazcih.
-
Lansko leto so močno zaznamovali albumi veteranov, letos bo vajeti nemara spet prevzel glasbeni podmladek. Tako bi lahko sodili po novem, tretjem albumu londonske indie pop zasedbe The xx. Njen prvenec iz leta 2009 je ledino najprej oral v polju sredinskih muzik, toda leto pozneje je pokasiral Mercuryjevo nagrado za najboljši album in postalo je jasno, da se je Britancem zgodil nov veliki bend. To so začutili tudi šefi založbe XL in z intenzivno promocijo zasedbi utrli pot na svetovno glasbeno prizorišče. Vložek se jim je povrnil dve leti pozneje ob izidu drugega albuma, ki je že v prvem tednu pristal na prvem mestu britanskega charta, dobrega odziva pa je bil deležen tudi v ZDA. Skupina The xx je tako postala ena vidnejših glasnic svoje generacije, uspeh pa njenim članom, čeprav so šele vstopili v dvajseta leta, ni spodnesel tal pod nogami.
-
Ponovoletno koncertno zatišje tokrat izkoriščamo za pregled najzanimivejših koncertnih dogodkov, ki se obetajo v naslednjih mesecih. O mnogih se organizatorji še dogovarjajo, trije koncerti, ki bodo gotovo najbolj odmevali, pa so vendarle znani, in to že kakšno leto. 14. maja bodo v ljubljanskih Stožicah nastopili sintpop zvezdniki Depeche Mode, ki znajo še vedno presenetiti tudi z novim, za pomlad napovedanim albumom. Dan prej bo Cankarjev dom gostil mojstrico indijskega sitarja Anoushko Shankar, hči legendarnega Ravija Shankarja, najeminentnejšega glasnika indijske (klasične) glasbe. Že čez slab mesec pa v Kino Šiška prihaja izjemni danski (elektronski) producent Trentemøller s svojo koncertno zasedbo.
-
Prvak ambientalne glasbe z novo ploščo prevprašuje žanr, ki mu je pot utrl pred dobrimi 40 leti, skozi prizmo zvoka ali estetike, pa tudi njegove družbene funkcije ali zvočne spremljave za razmislek. Ja, Reflection je prefinjena, mojstrska glasbena kontemplacija, enourna repeticija zvočne zanke, ki z minimalistično odmerjenimi posegi v harmoničnost razgali bistvo ambientalne glasbe. Na prvi pogled popoln kontrast Enovi novoletni poslanici, v kateri je leto 2016 označil za leto, v katerem smo na novo premislili pomen demokracije in družbe, ter za leto 2017 napovedal čas skoraj revolucionarnih sprememb. Toda po drugi strani njegov tihi, umirjeni zvočni minimalizem zlahka razumemo tudi kot preglasitev vsega hrupa, ki nam nenehno preusmerja tok misli.
-
Plesno elektronsko veseljačenje
Da ima Kurzschluss kot prvi domači pop-up klub lepo prihodnost, je bilo jasno že ob njegovi prvi izvedbi konec leta 2013. Z učinkovitim oglaševanjem in konceptom kluba, ki se pojavi le občasno in je bil v našem prostoru takrat novost, je organizatorjem uspelo nagovoriti široko občinstvo, z vrhunsko organizacijo pa so v naslednjih letih pritegnili le še več zanimanja. Ja, če prisegate na koncertne in plesno-elektronske masovke, potem vam teh ni treba več iskati v tujini. Vsaj ne v decembru, v katerem je skoncentriranih največ Kurzschlussovih dogodkov. Če vam seveda izbor nastopajočih glasbenikov in didžejev nista ravno prioriteta.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Pri domači založbi rx:tx so ob izidu nove male plošče zagrebškega producenta Josipa Klobucarja zapisali, da gre za radikalen ovinek v bolj čudaške izpeljanke beat glasbe. Z vidika njegove starejše glasbe to verjetno drži, toda dodati je treba, da Klobucarjev glavni motiv tokrat najbrž ni bilo zganjanje ekscentričnosti.
