Goran Kompoš
-
23. 9. 2016 | Mladina 38 | Kultura
Giro je termin, ki se na Obali ponavadi uporablja ob dveh priložnostih. Lahko gre za krajši potep, džir po bližnji okolici. Med mladino pa lahko pomeni tudi kroženje kane, špinta v kakšni prijetni družbi. O tem, na kaj je z naslovom nove kompilacije Giro ciljala deseterica beatmakerjev in producentov, ki je zanjo prispevala skladbe, naj presodi vsak sam. (Pol)uradni podnaslov je Kompilacija obalnih beatmakerjev.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Eden najvidnejših domačih didžejev in producentov je ob izidu prvenca pred štirimi leti napovedal, da bo naslednjo ploščo verjetno izdal šele čez deset let. Kar pa ne pomeni, da je to zdaj posnel po skrajšanem postopku. Že tako izmojstrena, na vzorčenju temelječa logika ustvarjanja glasbe na presečišču hiphoperskih beatov in melodične elektronike, je v približno polovici novih skladb aranžmajsko in idejno postala še bolj dodelana. Resda po novem ni več jugonostalgičnih vzorcev, po katerih se je Borka že med površnim poslušanjem ločilo od sorodnih producentov. Toda v (starošolskem) rezanju in lepljenju mu je tudi tokrat uspelo najti nekaj svojega, avtorskega. Za iskalce česa bolj otipljivo domačega je na plošči tudi »nagrada« z N’tokom v glavni vlogi.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Kultura | Dogodki
Vsi odtenki klasičnega minimalizma
Da obisk koncerta pogosto ni v skladu z ugledom nastopajočih, smo se že navadili. To zagotovo velja tudi za torkovo gostovanje legendarnega ameriškega skladatelja, multiinštrumentalista Terryja Rileyja, in njegovega sina, kitarista Gyana Rileyja. Če bi se koncerta udeležil le po en fen vsakega glasbenika, na katerega je vplivala glasba starejšega Rileyja, bi Kino Šiška pokal po šivih. A razmeroma skromen obisk je imel tudi prednost – družinsko razpoloženje na odru je ob približno dvestoglavem občinstvu, ki je dobro vedelo, zakaj je tam, dobilo še intimnejši predznak.
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Kultura | Dogodki
Ameriške pevke, pisateljice pesmi in multiinštrumentalistke Chan Marshall, bolj znane kot Cat Power, ni enostavno popredalčkati. Ker stvari rada počne po svoje, je bila vedno avtsajderka. Zdi se, kot da se je njen nomadski življenjski slog vtihotapil tudi v njeno glasbeno ustvarjanje. V prvi polovici devetdesetih let je bila ena od najvidnejših mladih glasnic indie roka – postala je ikona (ameriške) singer/songwriterske scene, v začetku devetdesetih se je z eno nogo znašla celo v mainstreamu, zaradi (zvezdniških) romantičnih razmerij in težav v zasebnem življenju pa je pri miru niso pustili niti rumeni mediji. Toda večina privržencev jo pozna predvsem kot pevko s toplim, emotivnim glasom s soulovsko globino, zaradi katerega so jo mnogi imenovali za eno od naslednic Nine Simone in Edith Piaf.
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Po zgrešenem albumu Britney Jean (2013) je bila kariera ene najvidnejših pop ikon devetdesetih let še enkrat na preizkušnji. Postal je njena najslabše prodajana plošča in hkrati naletel še na slab odziv kritikov. Britney se je s svojim šovom umaknila v Las Vegas, se znašla v žiriji X-factorja, zdaj pa izdala nov, spet spodoben album. Pri prejšnjem se je zdelo, da s sodobno produkcijo želi tekmovati z mlajšimi posnemovalkami, po novem se vrača k plesnemu popu, ki v marsikateri skladbi spomni na njene vrhunce. Še vedno se rada po otroško pači, v besedilih namiguje na marsikaj, toda album kljub temu deluje bolj zrelo. Ne zaradi življenjskih naukov, pač pa predvsem zaradi vtisa, da ima do življenja in glasbene kariere več zdrave distance.
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
V devetdesetih letih je krona najbolj razvpitega britanskega producenta padla na glavo Aphex Twinu, prejšnje desetletje pa ta krona ni padla daleč stran od Zombyja. Oba imata prirojeno genialno glasbeno žilico, prav tako oba rada dvigujeta prah s svojimi muhami. Zaradi ostrega jezika so oba »vrgli« z internetnih forumov. Na intervjuje pogosto prideta samo, kadar se jima zljubi. PR se iskreno zdi njuna zadnja skrb. In oba se v javnosti rada skrivata; Aphex Twin pod DJ-pultom, Zomby za masko. Nekaterim to dviguje tlak, drugi se muzajo, bolj ali manj vsi pa jima priznavajo nesporno glasbeno mojstrstvo. Oba sta zaljubljena v prvo polovico devetdesetih let, ko sta se na Otoku srečala techno in jungle ter botrovala pojavu UK hardcora, takrat sopomenke za rave. Čeprav bi šlo lahko za kakšen poklon zasedbi Depeche Mode, se Zomby tudi s četrtim albumom spoprime s svojimi rejverskimi koreninami.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Kultura | Dogodki
»Laibach in simfoniki, nič novega,« si je ob napovedi koncerta na letošnjem festivalu Ljubljana verjetno mislil marsikdo. Res, kolektiv se je v zadnjih letih, vsaj z eno nogo, večkrat znašel v kontekstih klasične glasbe. Naj si bosta to interpretaciji Wagnerja in Bacha ali pa soundtrack za film Jekleno nebo. S simfoniki je nastopil tudi letos februarja v Bruslju, del tega programa pa je prejšnji petek predstavil v povsem napolnjenih ljubljanskih Križankah. Previdnost pred prevelikimi pričakovanji kljub temu ni bila odveč. Vse prepogosto se namreč zgodi, da druženjem pop glasbenikov s simfoniki botrujejo predvsem marketinški razlogi, glasba pa največkrat ostane ujeta v izpete klišeje. No, Laibach je spet dokazal, da se stvari rad loteva drugače.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Kultura
Napoved, da v Ljubljano prvič po ustanovitvi leta 1998 prihajajo kultni kalifornijski dronerji, je bržkone najbolj razveselila tiste, ki so zasedbo že imeli priložnost doživeti v živo. Ne slišati, doživeti! Nastop skupine Sunn 0))) je namreč bolj performans kot koncert. Ne zaradi odrske teatraličnosti, obveznih meniških kut in drugih rekvizitov, pač pa zaradi masivnega zvoka, ki koncert spremeni v telesno izkušnjo. Že albume po glasnosti umeščajo nekam tja med tiste zasedbe AC/DC in one Jimija Hendrixa, v živo pa volumen postane še bolj orjaški. Tudi takrat, ko strune kitar zatreseta le osrednja člana zasedbe Stephen O’Malley in Greg Anderson.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
V desetletju po izidu zadnjega albuma dvojca Cassius so se v plesni glasbi zgodili tektonski premiki. Eden teh je bil album Random Access Memories, ki je dvojec Daft Punk, s katerim je Cassius konec devetdesetih let populariziral francoski house, izstrelil med najbolj priljubljene zasedbe. Na prvi posluh se zdi, da Cassius z retro pritiklinami disca in funka zdaj poskuša slediti korakom slavnejših sopotnikov. Toda ob pogledu nazaj bi to hibridno, hitič formulo pravzaprav laže pripisali Cassiusu. Zakaj dvojec potem pozna le majhen odstotek Daft Punkovih fenov? Predvsem zato, ker se raje kot na očeh javnosti zadržuje v studiu in še raje producira za zvezdnike (OneRepublic, Drake ...). Ironija pri tem je, da je Ibifornia najbrž boljši album kot RAM.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Kultura
Prizorišče, kjer smo se avgusta najpogosteje zadrževali tisti, ki ne zdržimo dolgo brez žive glasbe, je bilo – vsaj v Ljubljani – stopnišče ljubljanske mestne hiše. Sosednji klub Pritličje je tja namreč postavil svojo serijo koncertov Selekcija, ki sledijo raznoterim strujam (ob)elektronske glasbe, kakršne sicer poslušamo na njegovih rednih klubskih DJ-večerih. Na drugi strani pa so s pop senzibilnostjo med večernim sprehodom na Mestnem trgu ustavili tudi marsikaterega naključnega sprehajalca. Ohlapna rdeča nit letošnjega izbora sta bila torej sodobna elektronika in pop, ki pa so ju nastopajoči interpretirali vsak po svoje. In kar pet od sedmih nastopov so pripravili domači ustvarjalci, zadnjega od njih minulo sredo kvartet Your Gay Thoughts.
-
Goran Kompoš | foto: Uroš Abram
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Kultura | Portret
Za jesen napovedana akustična plošča Transnatura začetnikov domače metal subkulture in sploh enega izmed najbolj prepoznavnih domačih bendov na prvi pogled ni videti kot najbolj racionalna poteza. Že res, da smo se njihovih stilskih zasukov doslej že navadili. Se pa obenem zdi, da so z estetiko sodobnega industrial metala, s katero so se začeli spogledovati na plošči Slovenska morbida (2006) in jo potem nadgradili na obeh naslednjih albumih, vendarle našli konsistentnejšo podobo. Morda pa je prav to razlog, da akustični projekt, ki je nastal na povabilo za gostovanje v Izštekanih, nadgradijo še z albumom. Noctiferia že od začetkov rada preizkuša tako sebe kot tudi svoje privržence. »Verjetno je prav to glasbeno raziskovanje naša rdeča nit,« preobrazbe zasedbe komentirata ustanovna člana, kitarist Igor Nardin in basist Uroš Lipovec. »Pri metalski publiki to ni vedno najbolj hvaležno, zato z vsakim albumom kakšnega poslušalca izgubimo, toda vedno se pojavijo novi. Je pa ta selekcija izoblikovala našo fenovsko bazo, ki razume bistvo Noctiferie.« Privrženci metalskih muzik so posebej občutljivi za (pod)žanrska pravila. Neposvečenemu poslušalcu razlike med black, death in industrial metalom, ki so v tem vrstnem redu zaznamovali pet studijskih albumov Noctiferie, verjetno ne povedo veliko. Drugače pa je v metalski skupnosti, kjer so te posebnosti izoblikovale (skoraj) povsem svoje scene. V tem pogledu si je Noctiferia z izmikanjem pravilom nedvomno izbrala težjo pot.
-
26. 8. 2016 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Scott Walker: The Childhood of a Leader (OST)
Brady Corbet, ki se je kot igralec med drugim uveljavil v Hanekejevem filmu Funny Games in Trierjevi Melanholiji, je scenarij za svoj režijski prvenec začel pisati pred desetimi leti. Verjetno ni naključje, da je film, navdihnjen z istoimenskim delom Jean-Paula Sartra, za katerega je na Beneškem filmskem festivalu prejel nagradi za najboljšega režiserja in debi, v kinematografe poslal med Trumpovo predvolilno kampanjo. Zagotovo pa ni naključje, da je soundtrack zaupal levičarju Scottu Walkerju, ki je motive za glasbo že v preteklosti iskal pri Stalinu, Mussoliniju in Ceausescuju. No, še bolj ključna kot fascinacija z diktatorji je bila Walkerjeva moteča, dramatična godalna senzibilnost, ki v filmu zdaj postane tako rekoč svoj lik. Balzam za utrjena ušesa.
-
Goran Kompoš | foto: Uroš Abram
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Kultura
Zadnje čase glasbeniki poleg klasičnih albumov vse pogosteje izdajajo tudi mikstejp plošče ali mikstejpe. Kje je meja med enimi in drugimi, ni vedno povsem jasno. Že tako zelo izmuzljivo ločnico med obema formatoma pa je z lansko ploščo If You’re Reading This It’s Too Late še bolj zameglil v zadnjih letih eden (komercialno) najuspešnejših glasbenikov, kanadski raper Drake.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Prvi hit francoskega producenta DJ Snaka se je pred dobrim letom in pol znašel med tremi videospoti, ki so popularizirali termin »viralen«. Skladbo so pograbili hollywoodski filmarji in oglaševalci, ob njej pa je v video selfiju zaplesala celo Michelle Obama. Že naslednji singel je objavil pri založbi mogotca Dipla, zdaj pa je nabrane izkušnje in poznanstva zapakiral še v obliko albumskega prvenca. Med drugim je k sodelovanju povabil Diplova redna sodelavca Skrillexa in Justina Bieberja, skladbe pa (spet) vpel v aktualne, partijaške EDM-ovske in trapovske smernice. Dvomov, da se med novimi skladbami ne bi našlo nekaj (viralnih) hitov, ni. Prav tako so odveč skrbi, da bi se skladbe znašle v predvajalnikih (pre) resnih poznavalcev plesne elektronike.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Tretji album kanadskega glasbenika, skladatelja in (operno izobraženega) pevca Iana Williama Craiga mediji skoraj soglasno razglašajo za eno od plošč, ki bodo najbolj zaznamovale letošnje avantgardne muzike. Pa to res drži? Ja, če avantgardo razumemo tako pavšalno in konservativno kot mediji, ki postavljajo takšne trditve. In ne, če avantgardnost razumemo v njeni najosnovnejši definiciji. V tem primeru bi več glasbene radovednosti in avanturizma lahko našli na marsikaterem albumu z mainstreamovskih lestvic.
-
Goran Kompoš | foto: Matej Pušnik
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Kultura | Dogodki
Primerljiv s svetovnimi velikani
Čeprav je še pred kakšnim mesecem kazalo, da tradicionalnega poletnega festivala Trnfest letos ne bo, je njegovemu organizatorju, KUD France Prešeren, tik pred zdajci vendarle uspelo sestaviti program, ki bo za obisk najbolj znanega vrta v ljubljanski soseski Trnovo verjetno marsikoga zmotiviral tudi v letošnjem avgustu. Tega, da se organizatorji ukvarjajo z vrsto težav, ki so se jim nabrale v preteklih letih, vsekakor ni bilo opaziti prejšnji petek, ko je tam nastopila domača zasedba Haiku Garden. Kvartet si je v letu in pol obstoja namreč nabral že lepo število privržencev, ti pa so skupaj s kakšnim naključnim obiskovalcem skoraj povsem napolnili prizorišče in skupaj z bendom ustvarili zelo lep koncertni večer.
-
12. 8. 2016 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Potem ko se je losangeleški producent s komadom Faded pred dvema letoma zavihtel na plesne lestvice, se je zdelo, da bo to nova EDM-ovska zgodba o uspehu. Toda (Steven) Zhu se je odločil ostati anonimen in se raje kot s samim sabo ukvarjati s svojo različico (poletne) house glasbe. Sledili so kritiško zelo dobro sprejeti mali plošči, sodelovanje s Skrillexom, podpis pogodbe s Columbio in lani še selitev s klubskih odrov na velike festivalske odre. Prav to je zdaj močno zaznamovalo glasbo z albumskega prvenca. Osnova sicer ostaja eleganten house, toda po novem sta več prostora dobili živa instrumentacija in bolj pop podoba skladb. Čeprav se tudi te loti zelo spodobno, vrhunce vendarle še vedno prinašajo prav komadi, narejeni po kopitu hita Faded.
-
Goran Kompoš | foto: Aleš Rosa
12. 8. 2016 | Mladina 32 | Kultura | Dogodki
Punkovski duh Seattla še živi!
Pripadnikom generacije, ki je koncerte, vsaj tistih večjih bendov, začela obiskovati v novem tisočletju, se ob gledanju spletnih arhivskih posnetkov rockovskih razvratov rado začne kolcati po osemdesetih in začetku devetdesetih. Po času, ko so bendi politično korektnost gazili s cinizmom in sarkazmom. Ko sta več kot ugajanje na prvo žogo in polikanost štela brezkompromisno odrsko razgrajanje in destruktivnost. Žal so se novim, uglajenim koncertnim navadam zdaj prilagodili tudi številni nekoč uporniški bendi. Je pa med njimi k sreči ostalo nekaj takih, ki svojega punkovskega duha vendarle niso pometli pod preprogo. Mednje nedvomno sodi veteranska seattelska zasedba Mudhoney. In ta se je prejšnji teden po slabih sedmih letih vrnila v ljubljanski Center urbane kulture Kino Šiška.
-
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Christian Fennesz & Jim O’Rourke: It’s Hard For Me To Say I’m Sorry
Prvi skupni album ikon zvedave glasbe, sicer starih sodelavcev in prijateljev, ne preseneča. Ponudi prav to, kar bi od njunega druženja pričakovali. Kitarsko brnenje, digitalno plastenje, raziskovanje raznoterih zvočil in ambientalna melanholija so prvine, ki jih dobro poznamo že s prejšnjih plošč obeh glasbenikov. Novost se tokrat skriva predvsem v iskanju skupnega jezika skozi kompozicijo in improvizacijo. V tem se odlikujeta, je pa res, da sta novi, 20-minutni, simfonično zveneči elektroakustični kompoziciji pisani predvsem na posluh njunih dozdajšnjih privržencev. Pri tistih, ki to niso, bosta najbrž postali glasba za ozadje ali pa preprosto demonstracija nekakšne skupne glasbene terapije obeh avtorjev.
-
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Čas, ko priljubljenost grima na Otoku naglo narašča in Wiley, Dizzee Rascal, Stormzy in Skepta s svojimi hiti mešajo štrene tudi na mainstreamovskih lestvicah, se zdi kot nalašč za izid drugega albuma londonskega emsija Flowdana. Po svoje zato, ker bi bilo prav, da enega najprepoznavnejših glasov britanskega urbanega podtalja naposled spozna širše občinstvo. Še bolj pa zato, ker se Flowdan vsaj v delu skladb nasloni prav na vzpon grima v mainstream. Po njegovem mnenju ni dileme – grime sodi v klubsko podtalje, na ulico, k pravim fenom, ne pa k trendovskim glasbenim rekreativnežem.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Kultura | Dogodki
Eno od osrednjih zbirališč ljubiteljev sodobne (trendovske) glasbe bo v avgustovski Ljubljani nedvomno klub Pritličje. Oziroma, bolj točno, stopnišče Mestne hiše, kamor se je ekipa Pritličja namenila postaviti serijo četrtkovih živih nastopov Selekcija, v sklopu katerih smo in še bomo lahko slišali tudi štiri zanimive domače ustvarjalce. Pritličje se svojega poslanstva predstavljanja sodobne slovenske glasbe drži zelo zares, zato tam pogosto lahko zasledimo tudi ustvarjalce, ki se šele uveljavljajo, ali pa drugod vsaj za zdaj dobivajo manj priložnosti.
-
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Glasbene navade današnjih dvajsetletnikov so iz naftalina potegnile kopico muzik, ki so se jim poznavalci do zdaj posmehovali ali pa so jih preprosto ignorirali. Mednje nedvomno sodi sladki pop, kakršnega sta v osemdesetih letih ustvarjali Kylie Minogue in Madonna, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo pojavila mlada ustvarjalka, ki bo sledila njunim naukom. Britanska ustvarjalka pesmi in pevka z ruskimi koreninami je za pomoč angažirala celo Madonninega nekdanjega producenta, v »naredi-sam« maniri posnela spot, ki je doslej imel že 25 milijonov ogledov, in čez noč postala zvezdnica indie-popa. No, ker se album sliši kot »best of«, ne bi bilo presenetljivo, če bi se kakšna skladba znašla tudi visoko na mainstreamovskih lestvicah.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Kultura | Dogodki
Zdi se, da je Gramatik s tokratnim nastopom v ljubljanskih Križankah hotel predvsem zapreti usta tistim, ki so ga pred dvema letoma, ob njegovem prejšnjem koncertu na isti lokaciji, glasno kritizirali. Takrat so mu očitali, da je nastop že dva tedna prej razprodal zaradi izjemnega medijskega zanimanja in (prenapihnjene) zgodbe o svoji veliki vrnitvi na domače odre. Zdaj se je izkazalo, da mediji verjetno bolj potrebujejo njega kot obratno.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Eden najprodornejših elektronskih producentov je že februarja napovedal izid tretjega albuma, ker pa se je ta očitno zavlekel, je namesto albuma zdaj objavil nov mikstejp. Ta sledi logiki prejšnjih mikstejpov, na katerih je nekaj njegove najdrznejše glasbe, ki mu je med drugim odprla vrata do sodelovanja s Kanyejem Westom, FKA Twigs in Björk. Ker ostaja zvest prepoznavnemu izrazu, bodo na svoj račun spet prišli njegovi dozdajšnji feni, prikrajšani pa bodo tisti, ki si želijo slišati kakšen Arcov nov trik. Ja, temačnost, bolečina, mazohizem in ekscentričnost, ki močno zaznamujejo njegovo glasbo, nagovarjajo zelo specifičnega poslušalca, to pomeni, da si vsaj za zdaj najbrž še ne bo razširil občinstva. Bo obrat prinesel album?
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Kultura | Dogodki
Za »headbangerje« in atmosferike
Čeprav je čas festivalov na prostem in s tem čas, ko koncertni organizatorji v strahu, da bendi zaradi počitnic ne bi igrali sami sebi, raje ne prirejajo dvoranskih koncertov, je irski postrockovski kvartet God is an Astronaut prejšnji četrtek (spet) solidno napolnil veliko dvorano ljubljanskega Centra urbane kulture Kino Šiška. In to kljub temu, da se je že pred petnajstimi leti – ko se je zasedba šele oblikovala – zdelo, da so postrocku, kot smo ga poznali v devetdesetih, štete zadnje ure. Enega od razlogov za spodoben obisk koncerta lahko gotovo pripišemo temu, da se je melanholičnim kitarskim muzikam na domačih odrih vedno dobro pisalo. Še pomembnejši pa je ta, da Irci svoje priljubljenosti niso dosegli s prodanostjo, pač pa s predanostjo. Ja, raje kot s tržnimi triki se ukvarjajo z glasbo. Da ta formula očitno deluje, je jasno že iz njihove zahvale, v kateri so poudarili, da ob vsakem koncertu v Šiški (bilo jih je že kar nekaj) naletijo na boljši odziv.
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Kultura
Rejvanje pod kitajskim Eifflom
O tem, da je šlo za zahteven, velikopotezen podvig, ni nobenega dvoma. Zato da bi posnel petminutni videospot za skladbo Gosh Jamieja xx, je Romain Gavras odpotoval na skrajni vzhod Kitajske in tam angažiral štiristo igralcev (in upravljalca brezpilotnega letala). Za prizorišče si je izbral mesto Tianducheng, na novo zgrajeno, pomanjšano različico Pariza, v katerem naj bi zaživelo deset tisoč ljudi. Ker pa so bili načrti kitajskih oblastnikov očitno diametralno nasprotni z ekonomskim statusom prebivalcev, je Tianducheng postal še eno mesto duhov. Velike stanovanjske stavbe, avenije in rjasta kopija Eifflovega stolpa zdaj samevajo, prerašča jih rastlinje, vse to pa je bila tako rekoč idealna kulisa za Gavrasovo upodobitev distopične prihodnosti. Brez posebnih efektov in računalniške grafike, le z dobrim koreografom.
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Pred petnajstimi leti se je zdelo, da bi sanfranciška zasedba utegnila pristati med nosilci sodobnega indie rocka. No, kot ničkolikokrat prej se je potem izkazalo, da je s svojim radovednim, pogosto hrupnim rockom za kaj takega preprosto preveč neprilagodljiva. In očitno ji to zelo ustreza, saj že dve desetletji vztraja med najbolj avanturističnimi kitarskimi bendi. Tega ne bo spremenil niti novi album, pa čeprav so člani zasedbe navdih zanj našli v glasbi, s katero so odraščali. Ker so očitno poslušali veliko garažnega in punk rocka, je The Magic morda celo njihov najbolj retro album. Paradoksalno pa je skupina Deerhoof pri brskanju po svoji glasbeni preteklosti še vedno slišati sodobneje, živahneje in prepričljiveje od marsikaterih indie rock veljakov.
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Róisín Murphy: Take Her Up To Monto
Pred dobrim letom, ob izidu albuma Hairless Toys, s katerim se je Róisín Murphy po sedmih letih albumskega premora vrnila na glasbeno prizorišče, je bilo bolj ali manj jasno, da stvari rada počne po svoje. Z (glasbenim) kapitalom iz zgodnejših let bi vrnitev zagotovo lahko unovčila bolje, zaradi popularizacije elektronskega popa bi si verjetno lahko odprla tudi vrata na ameriški trg. Toda za to bi morala narediti kakšen kompromis, verjetno najeti kakšnega zvezdniškega producenta in predvsem posneti kakšen lahkotnejši, hitro všečen komad. No, ker je ostala zvesta sebi in svoji glasbeni viziji, skladbe na lestvice niso priplezale, so se pa zelo dobro odrezale pri poznavalcih in to ji je prineslo nominacijo za Mercuryjevo nagrado za najboljši album.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Kultura | Dogodki
Ta hip že pogled na zelo podhranjeno aktualno koncertno dogajanje v Ljubljani kaže, da smo vstopili v najbolj poletno, počitniško obdobje. Res je sicer, da se glasbeniki v teh mesecih potepajo po okoliških festivalih, a kakšnega, namenjenega mlajšemu občinstvu, bi si gotovo zaslužila tudi prestolnica. Lepa priložnost za spodoben poletni mestni festival se nam je žal izmuznila ob lanski ljubljanski izvedbi festivala Flow, ki se ga finski organizatorji zaradi slabe obiskanosti in negativnih odzivov s tukajšnje glasbene scene letos niso odločili ponoviti. Da pa ljubljanski urbani glasbeni utrip v teh dneh vendarle ne bi povsem zamrl, z rednimi dogodki k sreči skrbita predvsem kluba Pritličje in Gala hala.
-
Goran Kompoš | foto: Domen Pal
8. 7. 2016 | Mladina 27 | Kultura | Dogodki
Pred začetkom letošnjega 57. jazz festivala v Ljubljani je bilo slišati precej opazk, da na programu ni nobenega od »velikih« jazzistov oziroma zvezdnika bolj popularne jazzovske struje. Če imamo pri tem v mislih glasbenike, ki so magnet za širše občinstvo sami po sebi, potem se z opazkami ni težko strinjati. Po drugi strani pa je seveda res tudi, da zveneča imena niso nujno jamstvo za presežne koncerte, kar smo ne nazadnje lahko ugotovili že ob preteklih izvedbah festivala. Oder Križank si je delilo veliko zvezdnikov, toda radovednejšim obiskovalcem so v spominih ostajali nastopi glasbenikov z jazzovskega roba, ali pa tistih, ki jim je šele dobro uspelo pokukati na jazzovsko površje. Križank letos resda ni bilo, bilo pa je spet veliko zanimive glasbe.