Goran Kompoš
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Kultura | Dogodki
Postpunkovska konfrontacija na kvadrat
Domači trojec Nina Bulatovix in detroitski kvartet Protomartyr, ki ju je ekipa Specialke minuli ponedeljek gostila v metelkovski Gali hali, veže kar nekaj podobnosti. Obe zasedbi sta silno cenjeni pri glasbenih poznavalcih. Obe imata frontmana/vokalista s tisto klasično pojavnostjo rockovskega intelektualca iz delavskega razreda. In obe, upravičeno, najpogosteje postavljajo v kontekst postpunka. Toda rekontekstualizacije tega se ne lotevata skozi danes – največkrat zgolj površno – trendovsko in nostalgično rivajvlanje. Pač pa iz elementov tega vplivnega žanra obe zasedbi oblikujeta povsem samosvoja izraza, z aktualnimi sporočili.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Osemdeseta leta so spet in. Zdaj verjetno porečete: »Pa saj so in že najmanj petnajst let.« Imate seveda prav, različnim obujanjem postpunka, novega vala in takratnih (plesnih) elektronskih muzik res ni videti konca. Toda zadnja leta smo priča zanimivemu obratu. Hipsterska mladež je iz naftalina začela vleči 80’s hitiče, tiste, ki so med privrženci prej omenjenih žanrov pogosto botrovali vihanju nosu in so vedno veljali za tarčo posmeha ter celo prezira. Saj veste, tiste skladbe s sluzasto-osladnimi terasa saksofoni, miamiviceovsko kičasto sintetiko in podobnim junkom, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal na smetišču zgodovine. Ja, francoski – sicer v L. A. preseljeni – synthpoper in motor zasedbe M83 Anthony Gonzalez z naslovom svojega sedmega albuma Junk ne pušča dvoma, od kod je črpal navdih zanj.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Kultura | Dogodki
8. april, mednarodni dan Romov, tudi pri nas že tradicionalno ponudi vrsto dogodkov, na katerih osrednjo vlogo dobi romska kultura v vseh pojavnih oblikah. Najprivlačnejša za širše občinstvo je gotovo romska glasba, kar je potrdil tudi pogled na približno tisočglavo množico, ki se je prejšnji petek zbrala pod šotorom ljubljanskega etno kluba Zlati zob. Pravzaprav pričakovano, saj je tam nastopila Esma Redžepova, ki so ji že pred štiridesetimi leti nadeli naslov kraljice romske glasbe. Za nameček pa je pred njo nastopil še Šukar, menda sploh prva domača zasedba, ki je začela preigravati romsko glasbo. Obetal se je torej izvrsten večer za privržence tovrstne glasbe. Vsaj v teoriji.
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Kultura | Dogodki
Glasbenici, ki vam vzameta sapo
Na to, da tudi v svetu jazza obstaja neenakost med spoloma, je namigovalo že ime dogodka Ženske iz New Yorka. Si predstavljate, da bi v primeru moških ustvarjalcev dogodek naslovili Moški iz tu ali tam? Ja, podnaslov tokratnega dvojnega koncerta na serialki Cankarjevi torki, ki jo že leta pripravlja Cankarjev dom, bi lahko problematizirali z več vidikov, toda bržkone je bil namen organizatorja opozoriti prav na to nesorazmerno zastopanost ženskih ustvarjalk. Izvrstnih jazzovskih glasbenic sicer ni malo. Se pa res največkrat pojavljajo v vlogi solistk ali pa članic zasedb, ki jih vodijo njihovi moški kolegi. No, minuli torek smo se lahko prepričali, da se odlično znajdejo tudi v vlogi šefic bendov.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Kultura | Portret
Dan D, eden najpopularnejših bendov
Novomeški zasedbi, ki je že dobro desetletje ena najpriljubljenejših pri nas, verjetno nihče ne bi očital, če bi letošnje leto, v katerem praznuje 20-letnico delovanja, v celoti posvetila pompoznim jubilejnim aktivnostim. Ker, saj veste, od velikih bendov se to na neki način celo pričakuje. Toda za peterec Dan D se zdi, da vedno stori nasprotno od pričakovanega oziroma da se stvari rad loteva drugače, kot veleva (mainstream) logika. In verjetno se prav v dejstvu, da rad preseneča sebe in svoje občinstvo, skriva ključ do tega, da bend po 20 letih še vedno ostaja vitalen.
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Okoli glasbe za TV-serijo Zadnji Pink panterji (The last Panthers), ki si je za premiso izposodila razvpito balkansko kriminalno združbo Pink panteri (Rožnati panterji), se je precej prahu dvignilo že lanskega oktobra. Takrat predvsem zato, ker je naslovni komad prispeval David Bowie in z njim dal slutiti, da spet počne nekaj bolj ekstravagantnega. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za različico naslovnega singla z njegovega albuma Blackstar, zato ni presenetljivo, da je izvirna glasba za serijo, ki jo je prispeval britanski elektronski producent (Chris) Clark, takrat ostala v Bowiejevi senci. Smo pa Clarkovi feni po koščkih glasbe, ki jih je objavil na spletu, lahko presodili, da se je ustvarjanja glasbe za serijo lotil zelo resno.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Kultura
Pevka in avtorica pesmi Selah Sue, ko je bila najstnica, v rokah ni imela zmagovalnih kart za uspešno glasbeno kariero. Z imenom Sanne Putseys je odraščala v belgijskem mestecu Leefdaal, njen materni jezik pa je flamščina, za katero sama sicer pravi, da je najlepši jezik, a ga je skoraj nemogoče uglasbiti. Pesmi je zato začela pisati v angleščini in jih objavljati na družbenem omrežju MySpace, tam pa so bile hitro deležne velike pozornosti. Pri 21 letih je potem na povabilo samega Princea nastopila na njegovem koncertu v Antwerpnu in v mesecih, ki so sledili, začela sama polniti dvorane po Belgiji, Franciji in Nizozemski. Prvenec, ki ga je izdala pred štirimi leti, je v kar nekaj evropskih državah postal velik hit, prodali so ga v več kot 700 tisoč izvodih in dve leti ga je predstavljala na koncertih po vsem svetu. Lani je objavila drugi album Reason, s katerim zdaj prihaja tudi k nam, v ljubljanski Center urbane kulture Kino Šiška. Kot kaže, ga bo zlahka napolnila.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Kultura | Dogodki
Elektronska glasba za sladokusce
V ponedeljek, 14. marca, na dan števila Pi, se je v ljubljanskem Pritličju zgodila projekcija nove plošče π domačega elektronskega tandema Random Logic. Na prvi pogled je šlo torej za premišljeno zaokrožen dogodek, ki je zaradi igre številk že sam po sebi štrlel iz običajnega kalupa promocij novih albumov. Se je pa ponedeljkove predstavitve pri tistih, ki spremljamo domačo glasbeno dogajanje, prijel tudi malce ciničen, a ne zlonameren priokus. Zakaj? Zato ker je Random Logic ploščo π prvič predstavil s koncertom že konec leta 2013, pozneje pa njen izid že nekajkrat prestavil. No, tokrat je tandem ponudil posebno izdajo v nakladi dvajsetih izvodov, hkrati pa napovedal, da bo album (enkrat) mogoče dobiti tudi v bolj običajnih formatih. Res je torej videti, kot da se prestavljanje datuma izida vleče približno tako kot decimalke števila π ...
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Kultura | Portret
Blaž, producent elektronske glasbe
Naslov njegovega prvega pravega albuma Don’t Listen To This, ki ga bo 17. marca premierno predstavil na festivalu Tresk, dopušča več interpretacij. Morda gre za subverziven marketinški trik. Ker, saj veste, prepovedi ponavadi dosežejo prav nasprotni učinek. Ampak tisti, ki BlažaAC Gracarja poznajo, vedo, da ustvarjanje jemlje preveč resno, da bi uporabljal takšne trike. Sam pravi, da se je poskušal z naslovom le zavarovati pred morebitnimi očitki, da je album preveč zahteven ali pa naporen. »Težko si namreč predstavljam, da bo ob njegovem poslušanju kdo doživljal podobno evforijo, kot sem jo sam ob njegovem ustvarjanju,« priznava.
-
Naslov in naslovnica tretjega albuma ameriške pevke in producentke Santi White, bolj znane pod psevdonimom Santigold, na prvi pogled ne potrebujeta razlage. Če obstaja kupec, lahko listek s ceno danes prilepite na vsako stvar, pa če je kaj vredna ali ne. Ker se glasbenica, na naslovnici zavita v embalažo, v nekaj skladbah tudi sama postavi v kontekst sodobnega potrošništva, nam s tem ponudi še več manevrskega prostora za interpretacije. Je (povprečna) skladba vredna toliko kot (kitajski) artikel iz 99¢ šopa, ki razen tega, da nanj lahko prilepite listek s ceno, nima nobene uporabne vrednosti? Je sama kot ustvarjalka/umetnica vredna toliko, kot stane njena skladba v spletni trgovini iTunes?
-
Če bi zdaj, v času, ko nam s kvotami zapovedujejo, kaj in koliko moramo poslušati, oblastniki šli korak dlje in uvedli še denimo stoodstotno slovensko koncertno kvoto, bi bili za aktualne svetovne smernice najmanj prikrajšani v polju jazzovskih muzik. Ne le zato, ker domači jazzovski ustvarjalci budno spremljajo, kaj se dogaja v tistih najbolj izpostavljenih okoljih, pač pa zato, ker se jih vse več tam tudi uveljavlja. Bodisi skozi študij v tujini ali pa s snemanjem plošč in nastopanjem s priznanimi, zanimivimi tujimi glasbeniki, s katerimi sokrojijo podobo sodobne jazzovske glasbe. To se je spet potrdilo minuli torek, ko je Cankarjev dom gostil drugi enodnevni festival Zvončki in trobentice, v okviru katerega predstavljajo domače jazzovske ustvarjalce.
-
Animal Collective: Painting With
Člani skupine Animal Collective so med nastajanjem skladb za deseti album na stene studia projicirali podobe dinozavrov. Ja, po šestnajstih letih delovanja, desetih studijskih albumih in družinski/očetovski zresnitvi četverice bi dinozavre lahko razumeli kot nekakšno samoironično prispodobo za to, da morda prihaja čas, ko bodo, hočeš nočeš, pristali v kategoriji rockovskih dinozavrov. Je pa ta čas, če sodimo po plošči Painting With, za zdaj še zelo daleč. Z njo se (ponovno) trojec Avey Tare, Panda Bear in Geologist predstavi v življenjski formi in potrdi, da ima še vedno raje raziskovanje kot rutino.
-
Dvojec Sea + Air je ena tistih zasedb, za katere se zdi, da so praktično ves čas na turnejah. Ob zadnjem štetju sta imela za sabo šesto nastopov po Evropi, še enkrat toliko drugod po svetu, prejšnji četrtek pa smo ju že četrtič videli tudi pri nas. Kot posledica njunega stalnega koncertiranja se zato pojavi vtis, da bi koncert lahko odigrala z zavezanimi očmi, toda rutini se spretno izogneta s sproščeno, simpatično odrsko pojavnostjo, pa tudi (pogosto samoironičnim) humorjem. Ob eni bolj osladnih skladb se okličeta za naslednika nemških stadionskih baladerjev Scorpions in nekajdesetglavo publiko pozoveta, da ustvari razpoloženje velikega arenskega koncerta. Ali pa enega od šlagerjev zapojeta povsem na playback in ob tem kot največja pozerja šarmirata občinstvo; Elena Zafiriadou z zapeljivim zibanjem okoli svojih klaviatur in Daniel Benjamin v objemu z eno od obiskovalk.
-
Izobraževalno-veseljaški podvig
Po lanskem prvem festivalu Ment smo se spraševali, ali bo organizatorjem o letos uspelo sestaviti atraktiven program in povabiti toliko aktualnih glasbenikov. Predvsem kar zadeva domače ustvarjalce, ki predstavljajo velik delež nastopajočih, ob tokratni ediciji kar dobro tretjino od skupno 52. No, zdaj je že jasno, da jim je to uspelo. Center urbane kulture Kino Šiška (skupaj s partnerji) je tudi tokrat pripravil zanimiv in raznovrsten program, ki je na različna ljubljanska prizorišča v treh dneh privabil množico domačih in tujih glasbenih navdušencev.
-
Odgovor na vprašanje v naslovu bi se prejšnji četrtek zagotovo glasil: »Na koncertu ameriškega producenta in glasbenika Coma Truisa.« Ko smo nekaj ur pred dogodkom izvedeli, da so organizatorji koncert, napovedan za malo dvorano ljubljanskega Centra urbane kulture Kino Šiška, zaradi velikega povpraševanja prestavili v tamkajšnjo veliko dvorano, smo bili sicer v dvomih. Je to res potrebno? Com Truise, ameriški glasbenik, ki se je v svojem umetniškem imenu pošalil iz igralca Toma Cruisa, pač sodi v tisto trendovsko kategorijo glasbenikov, s katerimi si mladi dvigujejo (glasbeno) kredibilnost med sovrstniki, zato je tako rekoč samoumevno, da se je za njihove koncerte denimo treba pofočkati na Facebooku. Pa če se jih imaš potem namen udeležiti ali ne. In res, ko je v četrtek nekajdesetglavo gručo z izborom različnih sintovskih izpeljank začel ogrevati domači didžej Felis Catus (Your Gay Thoughts), je bilo videti, da bo velika dvorana precej prazna. Toda ko je na oder stopil osrednji gost, se je v hipu popolnoma napolnila. In to z v povprečju precej mlajšim občinstvom, kot smo ga praviloma vajeni na domačih uveljavljenih koncertnih prizoriščih.
-
Prvenec, ki so ga objavili konec lanskega leta, je končal pri vrhovih lestvic najboljših domačih albumov. Za sabo imajo tudi že nastope na velikih festivalih, kot sta zagrebški INmusic in ljubljanski Flow, in pred polnim Kinom Šiška. Ja, za dolenjsko-ljubljansko peterico, ki je moči združila pod imenom Jardier in prvi koncert imela šele pred dobrim letom, se vse skupaj odvija zelo hitro. Toda na to, da svojo glasbo predstavijo (koncertnemu) občinstvu, so bili zelo dobro pripravljeni. Zato številne pohvale na njihov račun niso presenetljive.
