-
Nicolas Godin: Contrepoint
Nicolas Godin je pred petimi leti zajamral, da se je z matično zasedbo Air ujel v rutino in da potrebuje nov izziv. Tega je zdaj našel s samostojnim prvencem, za katerega si je za izhodišče izbral skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Na prvi pogled nič kaj inovativna zamisel, z baročno glasbo so se pač spogledovali že številni pop glasbeniki, navsezadnje tudi njegovi Air, kljub temu pa album ponudi drugačno vizijo. Čeprav se najdejo vzporednice z Airom, je Contrepoint treba slišati kot album, ki stoji sam zase. Res mu ne manjka airovske igrive pop senzibilnosti, toda hkrati gre za zelo zrelo delo, v katerem izginejo mejniki med popom, klasično glasbo, jazzom in filmsko glasbo ter v katerem skupni jezik najdeta preteklost in sodobnost. Album za sladokusce.
-
Miley Cyrus and Her Dead Petz
Miley Cyrus pravi, da si je izborila položaj, ko lahko počne, kar hoče. Lepo in pohvalno, še posebej v svetu pop glasbe, kjer so pevke ves čas izpostavljene diktatu industrije. Lahko pa glede na novi album, ki ga je v brezplačen posluh ponudila prek Soundclouda, mirno sklenemo, da glasbeniki včasih ne bi smeli početi vsega, kar se jim zljubi. Z glasbo, ki so jo prispevali psihedelični rockerji The Flaming Lips in še nekateri uveljavljeni producenti, ni samo po sebi sicer nič narobe, toda Mileyjine blodnje o splifih in seksu v najboljšem primeru učinkujejo kot slaba samoterapija brez repa in glave. Razmerja približno pol-pol med tistimi, ki so njeni feni in hejterji, z novim albumom ne bo spremenila, ampak dokler se naklade (še) štejejo v milijonih, očitno res lahko počne, kar hoče.
-
Avicii: Stories
O tem, da so Švedi mojstri pop glasbe, najbrž ni treba izgubljati besed. V sedemdesetih letih je kraljevala ABBA, v osemdesetih Roxette, devetdeseta so prinesla Ace of Base in kopico one-hit wonder posebnežev, prejšnje desetletje so zaznamovali tamkajšnji indie sintpoperji, zdaj so štafeto popularnosti prevzeli EDM-jerji. Eric Prydz, Axwell/Swedish House Mafia in najmlajši Tim Bergling oziroma Avicii, ki zadnjih nekaj let vztraja tik pod vrhom DJ Magove lestvice najboljših didžejev, nadaljujejo tradicijo švedske komercialno uspešne pop plesne glasbe in osvajajo svetovne (plesne) charte. In ja, Švedi so tudi aktualni zmagovalci evrovizijske popevke.
-
Lana Del Rey: Honeymoon
Medeni tedni v Kaliforniji, kot jih na novem albumu upesni Lana Del Rey, so tako daleč od romantičnega sprehoda po Venice Beachu, kot je njena glasba daleč od zapovedi, ki jih pop pevkam narekuje industrija. Ja, Honeymoon z melanholičnimi, dramatičnimi skladbami o hrepenenju, osamljenosti in negotovih razmerjih, izklesanimi skozi številne zgodovinske (popkulturne) reference, ne odpira novega poglavja v pevkini karieri. Prej se zdi, da z njim vse atribute s prejšnjih plošč z mojstrskim songwritingom in subtilno produkcijo sestavi v brezčasen (baročen) pop album, ujet med nostalgijo, sanjarjenjem, intimo in stvarnostjo. Rezultat so tako rekoč popolni medeni tedni za tiste, ki v pop baladništvu iščejo kaj več od hitovske grandioznosti.
-
-
Jovanotti: Prvi italijanski raper
Ste vedeli, da je v začetku septembra v ljubljanski Kino Šiška prišel Lorenzo Cherubini, širšemu občinstvu bolj znan kot Jovanotti? Brez skrbi, niste spregledali njegovega koncerta. Eden najbolj priljubljenih italijanskih glasbenikov zadnjih dveh desetletij je predstavnikom medijev tokrat prišel le predstavit »najboljši šov, ki ga je videl svet«, s katerim bo 12. januarja prihodnje leto nastopil v stoženski Areni.
-
Disclosure: Caracal
Potem ko sta brata Lawrence s prvencem pred dvema letoma navdušila kritike in osvajala vrhove (plesnih) lestvic, je bil njun zasuk v še bolj pop podobo po svoje pričakovan. Kljub temu pa novi album z zlizanimi sint R & B popevkami tokrat verjetno niti od daleč ne bo videl nominacije za nagrado mercury, ki jo vsako leto podelijo najboljšim britanskim albumom. Še več, v primerjavi s hit singli iz preteklosti so novi singli na dokaj hladen odziv naleteli tudi pri občinstvu in zdi se, da Disclosure pred debaklom lahko reši le še uspeh v ZDA. Čeprav so skladbe narejene po veljavnih pop standardih, jim po novem manjkata žmohtnost in takojšnja privlačnost, s katerima je dvojec očaral na prvencu. Še huje pa je, da so vse skladbe narejene po enakem kopitu.
-
Moramo promovirati pozitivne ideje
Kot kaže, bo najpopularnejša bosanska zasedba te dni v Ljubljani združila prijetno s koristnim. Ali še raje, združila bo svojo profesionalno in aktivistično ustvarjalno plat, dasiravno člani Dubioza kolektiva med njima verjetno niti ne vidijo ločnice. Tudi takrat, ko stojijo na odru ali pišejo skladbe, je vedno v ospredju njihova družbenopolitična angažiranost, s katero že 12 let opozarjajo na krivice, ki se dogajajo »malim« ljudem, kritizirajo skorumpiranost politike in dvigajo družbeno ozaveščenost.
-
Low: Ones and Sixes
Enajsti album indie-rock/dream pop zasedbe iz Minnesote se po aranžmajsko bogatejših predhodnikih vrača k bolj minimalistični zvočni podobi in tesnobnejšemu razpoloženju. Na prvi pogled se zato zdi, da bo pisan na posluh starejših privržencev, toda resnici na ljubo smo Alana Sparhawka in Mimi Parker (v različnih navezah) v podobni maniri, a v boljših skladbah slišali že v preteklosti. Kar pa ne pomeni, da ne znata še vedno napisati dobrega komada, čeprav je teh morda nekaj manj kot na prejšnjih albumih. (Spet) se najbolje znajdeta v tistih najpočasnejših, včasih že skoraj povsem ambientalnih skladbah, ki delujejo kot zvočna kulisa dolgih, meglenih zim ameriškega Srednjega zahoda, kljub temu pa se verjetno ne bodo zapisale v klasični repertoar zasedbe.
-
Battles: La Di Da Di
Leta 2011, ko je newyorški trojec Battles nastopil v Ljubljani, se nam je v recenziji koncerta med drugim zapisalo, da je to bend za novo tisočletje. S tem nismo namigovali na to, da morebiti povzema stereotip bendov, ki glasbeno dogajanje krojijo zadnjih petnajst let, pač pa na to, da bi s svojo pojavnostjo, koncertnim pristopom in glasbo pravzaprav moral postati zgled drugim, ki se ne znajo ali pa nočejo odlepiti od predvidljivih, zastarelih obrazcev. Ja, trojec se nerad ponavlja. To je dokazal z obema prejšnjima albumoma in to potrjuje tudi z novo ploščo La Di Da Di.
-
Parada domačih posebnežev
Pred letom in pol je ljubljanski Center urbane kulture Kino Šiška z uvedbo »kulturnega evra«, minimalne dajatve, ki jo morajo ob vstopu na dogodke plačati tisti, ki bi bili sicer upravičeni do brezplačnih vstopnic (povabljenci in medijski delavci), zbudil nekaj malega negodovanja, a projekt se je prijel in zaživel. Šiškarji prispevke vsako leto namenijo izbranemu nadobudnemu kulturnemu delavcu ali skupini in za prvega izbranca je bil z razpisom izbran perspektiven domači bend Your Gay Thoughts, na kratko YGT. Ta se je zavezal, da bo sredstva namenil za izid albumskega prvenca, in prejšnji petek je izpolnil svoj del obljube. Na prireditvi ob šestletnici Kina Šiška je namreč predstavil prvi album The Watercolors.
-
Beirut: No No No
Po izidu prejšnjega albuma pred štirimi leti se je Zach Condon, kreativni šef zasedbe Beirut, spoprijemal s težkimi življenjskimi izzivi. Razpadel mu je zakon, med turnejo po Avstraliji je zaradi stresa obležal v bolnišnici, fene pa je najbolj zaskrbela njegova domnevna ustvarjalna nemoč. Menda je vmes posnel nekaj skladb, a so vse preveč spominjale na preteklo delo, ki je po desetih letih pač potrebovalo osvežitev. Novi album zato zbudi precej mešane občutke. Feni pogrešajo prepoznavne vplive balkanskih in francoskih muzik, hkrati pa je jasno, da zna Condon še vedno napisati spodobne indie pop komade. Če je to album, ki ga je sposoben ustvariti med osebno krizo, potem si od Beiruta v prihodnje zagotovo lahko obetamo še kakšen presežek.
-
Metalska glasba za sladokusce
Prejšnji petek je ljubljanska Metelkova gostila dva legendarna glasbenika, ki sta v zadnjih desetletjih zaznamovala vsak svoje žanrsko področje. V Channelu Zero je rejverje razplesal Radioactive Man, sicer tudi polovica vplivnega dvojca Two Lone Swordsmen, brez katerega bi bil britanski electro precej siromašnejši. Še bolj vroče pa je bilo v klubu Gromka, kjer je metalce razčupal ustanovni član thrashmetalskega prvaka, skupine Slayer, eden najbolj cenjenih in najvplivnejših bobnarjev Dave Lombardo, ki se je tokrat predstavil s sedanjo zasedbo Philm.
-
Christian Kroupa, elektronski producent in didžej
Čeprav je na začetku septembra objavil šele prvo solistično vinilko, poznavalci v njem vidijo najresnejšega kandidata med domačimi elektronskimi producenti, ki bi mu z glasbo lahko uspelo ustvariti resno kariero. Za večino producentov in didžejev je ukvarjanje s takšno glasbo zaradi specifik tukajšnje plesnoelektronske scene, ki jo pestijo skoraj popolno pomanjkanje infrastrukture, mizerni honorarji ali pa ne najbolj radovedno občinstvo, pač le konjiček oziroma dopolnilna dejavnost. Tisti, ki so želeli iz tega narediti poklicno kariero, so morali zato priložnost prej ali slej poiskati v tujini, in kot kaže, bo za Umekom, Valentinom Kanzyanijem, Gramatikom, Natašo Muševič - Dot, Majo Medvešek - Nightwave in še nekaterimi Kristjan Kroupa naslednji, ki bo sledil njihovemu zgledu.
-
Yo La Tengo: Stuff Like That There
Čeprav je bil album Fakebook kultne indie rockerske zasedbe Yo La Tengo eden bolj priljubljenih, verjetno ne bi bil prvi, ki bi ga feni priporočili njenim novim poslušalcem. Na njem zbrane priredbe lastnih skladb zasedbe in skladb njej ljubih ustvarjalcev so bile postavljene v zanjo (takrat) precej netipičen folk-rockovski izraz. Toda hkrati so feni ves čas pričakovali nadaljevanje tega albuma in zdaj, četrt stoletja pozneje, so ga dobili. Stuff Like That There je narejen po identičnem vzorcu, to pomeni, da je pisan predvsem na posluh fenov Yo La Tenga. Toda to ni nujno slabo. Včasih se lepe stvari pač skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Nobenih ekscesov in odkrivanja tople vode, le dobre rockovske skladbe, ki v zadržani, akustični podobi izzvenijo še bolj brezčasno.
-
Trnowska raperska fešta
Petkova predstavitev S3P-a, novega albuma trnovske raperske legende Klemna Klemna, je bila bolj multimedijski dogodek kot koncert. Scenografija, videoposnetki, plesalci, gostujoči raperji in pevci, različni rekviziti in ne nazadnje skladbe so se v ljubljanskem Kinu Šiška menjavali s tako hitrostjo, da je vrstni red nekajkrat simpatično zmedeno zgrešil celo sam Klemen. No, dobre tri ure trajajoča raperska veselica je vendarle imela rep in glavo, za kar je poskrbel režiser dogodka Jizah, ki je s scenarijem v roki tekal med soustvarjalci in skoordiniral šov, kakršnega si je težko pričakovani album tudi zaslužil.
-
Helena Hauff: Discreet Desires
Napoved prvenca nemške didžejke in producentke je že pred poletjem zbudila precej pozornosti. Deloma zato, ker gre za vse vidnejšo rezidentko cenjenega hamburškega kluba Golden Pudel, deloma zato, ker sta album (so)založili cenjeni založbi Werkdiscs in Ninja Tune, še bolj pa, ker so ženske kreativke v svetu mačistične (plesne) elektronike še vedno prej izjema kot pravilo. Zdi se, da se je s pričakovanji še najmanj ukvarjala Hauffova sama, zato je preprosto sestavila album v svojem prepoznavnem slogu, ki ga zaznamuje (retro) darkwavovsko ravnanje s sintetizatorji in ritem mašinami. Rezultat je spodoben album za plesišče in naslanjač, pisan na posluh privržencev temačne elektronike, ki jih bolj kot trendovstvo zanima izročilo sorodnih muzik.
-
Klemen Klemen: S3P
Konec poletja je prinesel dve veliki raperski vrnitvi; po petnajstih letih se je najprej z novo ploščo vrnil Dr. Dre, prav danes pa po dvanajstih letih albumskega premora izide težko pričakovani tretji album domače raperske legende Klemna Klemna. Na prvi pogled si je trnowski nindža vzel dolg tajmavt, toda zgodbe o pobalinskih pustolovščinah z ljubljanskih ulic, ki jih je predstavil na prvih dveh ploščah, so se tako globoko usidrale v kolektivno zavest, da se zdi, kot da se pravzaprav ni nikoli zares umaknil. Ja, čeprav so se domači raperski presežki dogajali pred Klemnom in po njem, nekaj njegovih mejnikov še zmeraj stoji, navsezadnje je njegov prvenec Trnow stajl še vedno v največ izvodih prodani domači raperski album.
-
Ljubljanica in glasba sta se zlili v eno
Ko se je minulo soboto nad Tromostovje dvignil otožen, predirljiv ženski glas, je marsikateri naključni mimoidoči obstal in morebiti pomislil, da v prisluhu sliši Prešernovo muzo ali pa morske deklice z bližnjega spomenika. No, ker se je glas dvigoval od spodaj, z Ljubljanice, je potem pogledal, ali se iz rečne struge niso dvignile sirene, toda malce dlje, v kanalu pod Plečnikovimi arkadami, je na majhnem splavu lahko uzrl islandsko čelistko in skladateljico Hildur Guðnadóttir, ki je v okviru niza koncertov Sonica Classics nastopila v sklopu otvoritve 31. grafičnega bienala. In marsikdo je njenemu koncertu prisluhnil do konca.
-
Nervo: Collateral
Avstralski dvojčici, ki sta se uveljavili s pisanjem pesmi za pop dance zvezdnike, sta že kakšnih pet let tudi pod svojim imenom članici svetovne EDM/plesne pop elite. Njuni singli redno osvajajo najvišja mesta na dance lestvicah in dobršen del teh singlov je zdaj zbranih na albumskem prvencu, ki ga zaznamujejo sodelovanje s Kylie Minogue, Nickyjem Romerom, Afrojackom, Aviciijem in podobnimi hitmejkerji. Šablonsko ukrojene skladbe ponudijo tipični, himnični, arenski EDM, ob katerem se pojavi vtis, da imata sestri Nervo hitovski potencial vtisnjen v DNK. Založba se ne pritožuje, zvedavejši poslušalci pa si obetamo, da je album predvsem strnjeni pregled njune dosedanje kariere in da si ju v prihodnosti morda lahko obetamo v manj predvidljivi podobi.
-
Z jazzom informirana elektronika domačega dvojca
Potem ko se je zaradi zapletov glede koncertnega delovanja Bikofeja zdelo, da se urbana glasba umika iz središča prestolnice in bo poleti spet zavladalo mrtvilo, je pobudo prevzela ekipa kluba Pritličje. Na Mestnem trgu zdaj že vse poletje spremljamo zanimiv program, katerega koncertni del krojijo predvsem domači ustvarjalci, tako uveljavljeni kot tisti, ki si šele utirajo pot na glasbeno prizorišče.
-
Public Enemy: Man Plans God Laughs
Ob izidu novega albuma raperskih veteranov se je še enkrat pokazalo, da živimo v zelo čudnih časih. Neprimerljivo več kontroverznosti kot njihov trinajsti album, na katerem po treh desetletjih še vedno vpijejo o delitvi na črno in belo Ameriko, je pred nedavnim z resda nepremišljenim, apologetskim tvitom o Billu Cosbyju (čeprav verjetno nehote) povzročil zasedbin šef Chuck D. Toda to je le razlog več, da je novi album skupine Public Enemy še vedno zelo umesten. V času, ko se (mainstream) raperji praviloma ukvarjajo sami s sabo in s svojim kompleksom bogov, je prav, da se najde kdo, ki na aktualne (ameriške) socio-politične razmere opozarja iz širše perspektive. Četudi se zdi, da jih zares tako ali tako slišijo le somišljeniki ...
-
Joss Stone: Water for Your Soul
Joss Stone je že pred štirimi leti v superzasedbi z Mickom Jaggerjem, Davom Stewartom, A. R. Rahmanom in Damianom Marleyjem pokazala, da ji je reggae blizu. Menda jo je Marleyjev najmlajši že takrat prepričal, da mora posneti samostojen reggae album, kar sta zdaj skupaj tudi uresničila. Privrženci jamajških muzik tolčejo z glavo ob zid, paradoks pa je v tem, da se Stonova izkaže prav v tistih najbolj klasično ukrojenih reggaejaških skladbah, večina drugih pa ne pokuka iz soulovskega povprečja z njenih preteklih albumov. Dobro za njene fene, manj pa za druge, ki se bodo do tistih nekaj boljših skladb morali prebiti skozi precej sivine. No, če si album zavrtite bolj mimogrede, lahko ponudi celo povsem spodobno kuliso za kakšen ležeren poletni večer.
-
Lianne La Havas: Blood
Britanska songwriterka, pevka, kitaristka in pianistka Lianne La Havas bi o pričakovanjih, s katerimi imajo po prvencu, ki zbudi veliko zanimanje, opraviti glasbenik, ko ustvarjajo drugi album, lahko povedala marsikaj. Še pred izidom prvenca pred tremi leti jo je BBC uvrstil med najobetavnejše talente, album je bil potem nominiran za ugledno Mercuryjevo nagrado, konec leta 2012 pa je pokasiral še iTunesovo nagrado za najboljši album. Potem so prišli njeno prijateljevanje in nastopanje s Princeom, ki jo je razglasil za naslednico Joni Mitchell, nastopi z Alicio Keys, samostojna turneja, koncerti na največjih svetovnih festivalih in nastopi v priljubljenih televizijskih oddajah. Primerjajo jo z Amy Winehouse, Lauryn Hill, Jill Scott in podobnimi divami, skupaj s še nekaterimi vrstnicami pa jo postavljajo na piedestal novega britanskega soula.
-
Urbano dejanje
Ko je Ljubljana junija dočakala težko pričakovani festival Flow, ki je iz nje za nekaj dni naredil pravo prestolnico tudi v festivalskem smislu, je bilo med poznavalci slišati, da so se organizatorji programa lotili precej nespretno, predvsem v delu, ki so ga krojili domači glasbeniki. Po mnenju poznavalcev domače glasbene scene so namreč spregledali najzanimivejše, aktualne ustvarjalce, priložnost pa ponudili tistim, ki naj si povabila na tak festival ne bi zaslužili. Ta teden pa se na isti lokaciji, pred nekdanjo Tobačno tovarno, v organizaciji kreativnega studia Lightbox in Kluba ZOO, godi še en nov festival, Urbano dejanje, in tudi glasbeni del njegovega programa krojijo predvsem domači glasbeniki. In spet gre večinoma za kreativce, na katere ti isti poznavalci radi gledajo malce zviška ...
-
Alessandro Cortini: Risveglio
Da je Trent Reznor, šef zasedbe Nine Inch Nails (NIN), perfekcionist in da je zelo pikolovski pri izbiranju sodelavcev, ni nobena skrivnost. Zato ni naključje, da je nova solistična plošča klaviaturista zasedbe NIN zbudila precej pozornosti, čeprav sorodna analogna-sint glasba navadno nagovarja dokaj specifično občinstvo. Toda Cortinijeva plošča se tudi po izrazni plati močno razlikuje od neskončnih abstrakcij sintovskih somišljenikov. Bolj kot improviziranje v tri dni ga zanima kompozicijska vrednost, s katero se nasloni na postrockovsko melodičnost in cinematično atmosferiko po zgledu kakšnega Johna Carpenterja. Rezultat je izklesan sintovski album, ki je bolj kot za fene (plesnih) elektronskih muzik pisan na posluh privržencev zasedbe NIN.
-
Sodobna Alica v čudežni deželi
Medsebojna obrekovanja takšnih in drugačnih zvezdnikov so bila vedno magnet za rumene medije, toda ko so se prejšnji teden v tvitersko obrekovanje zapletle tri ta čas največje pop megazvezdnice, so njihovo dopisovanje v prafaktorje razsecirali tudi mnogi vodilni svetovni mediji. Večina se jih je ob »pričkanju« veselo muzala, zgolj nekateri pa so v njihovem dopisovanju prepoznali bolj vsebinsko diskriminacijo glasbene industrije.
-
Omar Souleyman: Bahdeni Nami
Ko je prvič navdušil zahodnjaško občinstvo, se je zdelo, da bo moral čim hitreje unovčiti ta naključni uspeh, preden bi ga prežvečili in bi spet pristal na sirskih porokah. Evforija se je res polegla, toda slabo desetletje pozneje Omar Souleyman še vedno vleče prave poteze. Za novi album mu je eno od skladb spet produciral Four Tet, studijske storitve pa so tokrat prispevali še Gilles Peterson, Legowelt in dvojec Modeselektor, ki je album izdal pri svoji partijaški založbi Monkeytown. No, tisti, ki smo Omarja vzljubili, še preden je začel paradirati po največjih festivalih, smo še bolj veseli ponovne naveze z bližnjevzhodnimi sodelavci, saj prostor med brzoritmičnim dabkejem spet dobijo tudi bolj baladne, hipnotične skladbe.
-
Matrixxman: Homesick
Razglasitve za »najboljši album tedna« v uveljavljenih, za elektronsko glasbo specializiranih medijih so lepa potrditev tega, da je bil izid dolgometražnega prvenca Matrixxmana v (podtalni) elektronski skupnosti zelo opazen dogodek. Sanfranciški producent, ki se je širšemu občinstvu prikupil po sodelovanjih z raperskima posebnežema Le1fom in Mykkijem Blancom, je marsikoga navdušil s plesnoelektronskimi remiksi, v sorodni maniri pa se sedaj predstavlja tudi s konceptualno, v prihodnost zagledano ploščo Homesick. Na njej res predstavi elegantno ukrojeno, široko paleto s staro šolo navdihnjenega techna, toda po albumu bodo verjetno posegli le feni takšnih muzik, za širše občinstvo je preveč generičen in neprivlačen.
-
The Chemical Brothers: Born in the Echoes
Priljubljenost EDM-ja v zadnjem času botruje številnim comebackom (plesno)elektronskih veteranov. Nekaterim se vrnitev posreči bolj, drugim manj, tako rekoč po pravilu pa so vsi deležni precejšnje pozornosti, kar je verjetno znak, da nove fene plesnih elektronskih muzik vse bolj zanima tudi njihova zgodovina. Žal večino povratnikov lahko razdelimo na tiste, ki se trudijo posnemati aktualne usmeritve, in tiste, ki se vračajo h koreninam, v obeh primerih pa se poskusi, kar zadeva glasbo, navadno končajo precej klavrno.
-
Pliš, bend
Pred tremi leti ju ni poznal praktično nihče. Vsi pa so poznali njun prvi singel Metulji. Najprej zaradi moči interneta, potem ko radijski uredniki niso mogli spregledati njegove velike odmevnosti na vodilnem spletnem video portalu YouTubu, pa je postal celo najbolj predvajana skladba leta 2012 v Sloveniji.
