-
Four Tet: Morning/Evening
Kieran Hebden z novo ploščo najbrž ne bo ponovil uspeha prejšnje, s katero je pred dvema letoma pristal na številnih lestvicah najboljših albumov. Zdi se, da je Morning/Evening z vsega dvema dvajsetminutnima skladbama nastal precej mimogrede. Produkcija ostaja hebdnovsko izpiljena, toda poigravanja z ves čas istim motivom se ušesa naveličajo že po petih minutah. Malce zlobno bi lahko pripomnili, da je album, za katerega je povzorčil zvezdnico bollywoodske glasbe Lato Mangeshkar, verjetno posnel predvsem v veselje in ponos svoje mame indijskega rodu. Povsem lepa gesta, toda takšni in drugačni (elektronski) revajvli bollywooda so vrhunec doživeli že pred kakšnim desetletjem. Glasba za zjutraj in zvečer, najraje za takrat, ko še spimo.
-
Izolska tehno evforija
Vsem, ki so bili priča lanskemu gostovanju tehno ikone Richieja Hawtina v Ambasadi Gavioli, ali pa tistim, ki so po partiju prebrali njegove hvalospeve o klubu in razpoloženju tisto noč, se je zdela udeležba ob njegovi letošnji vrnitvi v Izolo tako rekoč samoumevna. Izjemno atmosfero smo lani sicer lahko pripisali tudi dejstvu, da je Hawtin v Gavioliju zadnjič nastopil pred šestnajstimi leti, kljub temu pa je bilo vzdušje pretekli vikend še precej bolj stopnjevano. Po tokratnem nastopu se mu je med drugim zapisalo, da ga izkušnja izolskega kluba spominja na evforične začetke ibiškega clubbinga, za nameček pa je letos s sabo pripeljal še dva protagonista njegove megapopularne klubske znamke Enter, Bello Sarris in Fabia Florida.
-
Everything Everything: Get to Heaven
Britanski četverec je eden izmed tistih bendov, ki se preveč trudijo, da bi ugajali vsem. Glasbenim poznavalcem z angažiranimi besedili, z dodelanimi sintpop/rockovskimi aranžmaji in na prvi posluh manj vsakdanjimi studijskimi domislicami, rekreativnemu občinstvu pa z nevsiljivostjo in pop lahkotnostjo. Da pa se ta dva vidika redko ujameta, je zelo očitno tudi na tretjem albumu zasedbe, ki se zdi preveč načrtno naštiman za (mimobežno) predvajanje na kakšni resnejši radijski postaji (BBC-jev Radio 1). Kar je po svoje škoda, saj je v tistih boljših skladbah jasno, da zna zasedba napisati povsem spodoben komad, ki se izmakne konservativnosti. Korekten album, s kakšnim potencialnim indie hitom, ki pa verjetno ne bo ostal v trajnejšem spominu.
-
Herbert: The Shakes
Ko je pred devetimi leti izšel zadnji album pod najbolj pop psevdonimom cenjenega producenta Matthewa Herberta, je bil to (še vedno) velik dogodek za plesno elektronsko skupnost. Če upoštevamo aktualne trende in vzpon elektronske glasbe, ki ga narekujejo mladci, zdaj ni presenetljivo, da se je izid Britančeve nove plošče zgodil precej po tihem, toda zdi se, da se s tem še najmanj obremenjuje Herbert sam. Njegovi sodobniki se praviloma precej nerodno spotikajo ob poskusih sledenja novim smernicam, house posebnež pa ostaja pri svojih preverjenih obrazcih, ki pa so še vedno tako drugačni in dovolj sveži, da se ne bodo znašli v kakšnih antikvariatih. Album za tiste, ki cenijo elegantno elektronsko skladanje, družbenokritično sporočilnost in nekonformizem.
-
-
LA Priest: Inji
Fene, ki so morebiti upali na ponovno združitev indie plesno-rockovskih posebnežev iz skupine Late of the Pier, je konec maja pretresla novica o tragični nesreči njenega bobnarja. S tem se je verjetno dokončno poslovila zasedba, ki je edini album izdala leta 2008 in z njim priplezala na britanske charte, postala zanimivost podtalnega klubskega dogajanja in ogrevala občinstvo za zvezdniške zasedbe Kaiser Chiefs, Justice in Soulwax.
-
Vrhunska urbana preobrazba
Ljubljana je v zadnjih desetih dneh naposled dobila svetovljansko podobo tudi z vidika glasbenega festivaljenja. Začelo se je z drugim urbanim festivalom Stiropor, v teh dneh poteka Jazz Festival Ljubljana, prejšnji vikend pa se je zgodil zagotovo najvelikopoteznejši glasbeni projekt, kar smo jih imeli doslej priložnost videti pri nas. Organizatorji enega najbolj hvaljenih evropskih festivalov, finskega Flowa, so se namreč odločili, da tega letos prvič umestijo tudi zunaj Helsinkov, in za prizorišče so izbrali prav našo prestolnico. S pestrim tridnevnim dogajanjem so nam ponudili dogodek, primerljiv najbolj petičnim evropskim festivalom in hkrati povsem drugačen od večine tukajšnjih, s provincialno logiko zaznamovanih velikih poletnih festivalov, na katere organizatorji vztrajno vozijo na pol pozabljene bende, občinstvo pa namesto z glasbo vabijo z valjanjem v blatu in (pivskim) veseljančenjem.
-
Prijazna, marljiva odličnjakinja
Potem ko sta poslovni portal Forbes in ameriški tednik Time letos objavila svoja seznama najvplivnejših svetovljanov in mednje postavila Taylor Swift, njeni nasprotniki niso izgubljali časa s kritikami. »Le kako se lahko petindvajsetletna pop princeska, ki najraje piše lahkotne skladbe o svojih romantičnih razmerjih, znajde v druščini političnih, finančnih, poslovnih, intelektualnih in verskih svetovnih voditeljev?« so se spraševali. Odgovor, serviran na pladnju, so dobili prejšnji teden. Verjetno ni veliko ljudi, ki lahko z eno samo objavo na blogerski platformi Tumblr, z enim samim kritičnim zapisom, čez noč spravijo na kolena najvplivnejše podjetje na svetu. Taylor Swift je to uspelo in o njenem odprtem dopisovanju z Applom, enim ključnih izdelovalcev računalnikov in telefonov, so se ta teden na dolgo in široko razpisali vsi največji svetovni mediji.
-
Giorgio Moroder: Déjà Vu
Pionir plesne elektronske glasbe Giorgio Moroder je osrednjo skladbo na svojem novem albumu samoironično naslovil 74 is the New 24 in s tem do popolnosti opisal svoj zadnji podvig. Potem ko sta ga Daft Punk pred dvema letoma potegnila iz naftalina, se zdi objava novega albuma logična, prav tako angažma nekaterih najbolj priljubljenih pevk 21. stoletja (Sia, Charli XCX, Britney Spears, Kylie Minogue, Kelis ...). Logični pa se zdijo tudi negativni odzivi tistih, ki po Moroderjevem vstopu v areno (pop) EDM-ja oziroma elektronsko plesnega veseljačenja zdaj tolčejo z vseh strani. Toda dedek sintpopa je sestavil povsem spodoben album, ki morda res meče slabo luč na njegovo pionirsko preteklost, a v ničemer ne zaostaja za izdelki pol stoletja mlajših zvezdniških producentov.
-
Jim O’Rourke: Simple Songs
Simple Songs je pop album, ampak o’rourkovski pop album. Kar pomeni, da ga ne boste slišali na mainstream radiu, pač pa je to album, s katerim se guru avantgardnih muzik loti klasičnega singer/songwriterstva. Po tej definiciji gre torej za ploščo, ki ji brez strahu lahko prisluhne širša, ne nujno avantovsko posvečena publika, toda po drugi strani jo bodo znali ceniti predvsem O’Rourkovi feni. Tisti, ki razumejo njegovo studijsko (in muzicistično) mojstrstvo, njegov humor in poznajo vsaj del njegove preteklosti. Bi »preproste pesmi«, za katere se zdi, kot da so padle iz progresivno rockovskih sedemdesetih, lahko posnel brez (radikalnega) četrtstoletnega glasbenega raziskovanja? Verjetno ja, ampak feni bi jih potem najbrž slišali drugače ...
-
Ko se uresniči največja želja
Še lani se je misel na to, da se bo v slovenski prestolnici v poletnih mesecih nekoč dalo v živo prisluhniti velikim imenom z globalne glasbene scene, zdela utopična. Zdaj pa je vse skupaj videti precej bolj obetavno. Organizatorji priljubljenega helsinškega glasbenega festivala Flow so se namreč odločili, da svoj festival letos prvič razširijo zunaj Finske, za sestrsko destinacijo pa so izbrali ravno Ljubljano.
-
Lydia Lunch Retrovirus: Urge To Kill
Ne le da ikona newyorškega no-wava po skoraj štirih desetletjih kariere še ne razmišlja o pokoju, sodeč po koncertnih vtisih, za katere skrbi njena zasedba Retrovirus, se celo zdi, da doživlja novo (rockovsko) pomlad. S stališča prvega albuma, na katerem so prostor dobile priredbe starejših skladb Luncheve, so sicer razumljive kritike tistih, ki bi radi slišali povsem svež material, toda skladbe so z novimi aranžmaji dobile novo življenje. Zato se po svoje zdi logično, da je zasedba zdaj posnela še en album takih priredb. Večinima gre spet za nekatere starejše, tudi že pozabljene skladbe Luncheve, a zasedba ima očitno večje ambicije, to nakaže denimo izvrstna priredba skladbe legendarnega sint-punk dvojca Suicide. Ja, življenjska krivulja je relativna stvar ...
-
Holly Herndon: Platform
Holly Herndon pravi, da se ljudje preveč ukvarjajo z razmejevanjem akademske in popularne glasbe, in sodeč po hvalospevih, ki jih je deležna njena glasba, očitno ve, kaj govori. Tik pred koncem študija kompozicije na kalifornijskem Stanfordu bi si ameriško glasbenico precej preprosto predstavljali zaprto v akademskem krogu, toda njena hitro rastoča priljubljenost govori, da je očitno našla pravo formulo za to, kako akademske glasbene premisleke namestiti v poljudnejši format. Da je Herndonovi očitno usojeno širše občinstvo, zdaj potrjuje tudi novi album, izdan pri založbi 4AD.
-
Žanrsko neulovljivi godbaši
Usoda festivala Druga godba je bila še pred nekaj leti negotova, danes pa je njegova prihodnost videti precej bolj svetla. Za letošnji festival je bilo v predprodaji menda prodano rekordno število vstopnic in zdi se, da si konca maja brez koncertov bolj in manj znanih ustvarjalcev, zbranih z različnih koncev sveta, v prestolnici tako rekoč ne da predstavljati.
-
Yasmine Hamdan
Pravijo ji pionirka bližnjevzhodnega popa ali pa moderni glas arabske glasbe. Izvira iz Bejruta, kamor se je vrnila, ko se je libanonska vojna končala, in zastartala zasedbo Soapkills, s katero so našli poti mimo arabskih glasbenih tradicij in poskrbeli za »razširjanje mentalnih okvirjev«. Pred dobrim desetletjem se je zaradi študija psihologije preselila v Pariz, kjer živi danes, in skupaj z Marcom Collinom (Nouvelle Vague) posnela solistični prvenec Ya Nass. Potem je spoznala kultnega filmarja Jima Jarmuscha in ga tako prevzela, da jo je povabil k sodelovanju v njegovem zadnjem filmu Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) ...
Pronicljivost in kritičnost sta jo z različnimi projekti pripeljali do filmskih festivalov v Cannesu in Sydneyju ter celo do ožjega izbora za oskarja. Njen nastop, v katerem spaja čutnost, izzivalnost, zapeljivost in misticizem, pa na dan izida Mladine (v petek, 29. maja) lahko ujamete v sklopu letošnjega festivala Druga godba.
-
Shamir: Ratchet
Mladi pevec in pisec pesmi iz Las Vegasa je videti kot nalašč za to, da zapolni praznino, ki je nastala po razpustitvi zasedbe LCD Soundsystem in naveličanosti nad njenimi pajdaši iz skupine Hercules and Love Affair. Ker je Ratchet šele njegov prvi album, se to mogoče zdi pretenciozna napoved, toda hvalospevi, ki jih je z vseh s strani žel za singel, so ga že potisnili na površje novega plesnega-pop dogajanja. Obenem ima podporo založbe, ki ima z novačenjem nove garde plesnih kreativcev očitno večje načrte. Shamir res ne počne nič revolucionarnega, toda zvočno in vsebinsko premišljene skladbe, v katerih se prepletajo teme (črnske) house glasbe in lasvegaškega (ob)klubskega življenja, že nagovarjajo novo generacijo fenov plesnega popa.
-
Okrogla obletnica z zvezdniki
»Zvezdnike« iz naslova je seveda treba vzeti z rezervo. Festival Jazz Cerkno se je namreč vedno izogibal mainstreamu, tudi mainstreamu jazzovske glasbe, a prav to je razlog, ki ga že ves čas dela drugačnega. Namenjen je specifičnim glasbenim sladokuscem in ustvarjalcem, izbor nastopajočih pa je vedno osredinjen na radikalne, robne muzike. Ko smo torej na letošnji, dvajseti ponovitvi v Cerknem prisluhnili zvezdniškim gostom, to niso bili kakšni pop zvezdniki, temveč zvezdniki glasbenih izrazov, ki jih festival promovira (vsaj) zadnjih petnajst let. Hkrati pa je bil tokratni festival posvečen letos preminulemu soustanovitelju Boštjanu Cveku, ki je z izjemnim programom sklenil poslanstvo prvega moža festivala.
-
Crocodiles: Boys
Kalifornijska indie-noise-pop-rock zasedba je že s prejšnjim albumom nakazala, da jo vedno bolj zanima ustvarjanje catchy komadov, brez nepotrebnega zapletanja in pihanja na dušo zapriseženim alternativcem. To, na prvi posluh precej preprosto, brezovinkasto podobo skladb je zdaj še nadgradila s petim albumom, na katerem sicer ne manjka hrupnih kitar, a prednost tokrat dobita pop spevnost in zabavnost, ukrojeni za letošnje poletje in kakšno bolj retro, rock & roll plažo. Ja, boysi so z novim albumom balzam za ušesa, utrujena od takšnih in drugačnih eksistencialnih razglabljanj in zagrenjenosti sodobnih indie veljakov ter izvrstna potrditev tega, da se dobra glasba, ko se je lotiš na pravem koncu, še vedno lahko skriva tudi v prvinskih obrazcih.
-
Róisín Murphy: Hairless Toys
Osem let, kolikor je minilo od prejšnjega albuma Róisín Murphy, je za glasbenika dolga doba, še posebno, če se giblje znotraj popa, kjer je frekvenca trendov najvišja in so feni ves čas na preži za novimi potencialnimi zvezdniki.
-
Različni avtorji: CTRL N: Poglavje slovenske elektronike
Prisotnost elektronske glasbe v etru Radia Študent zadnjih deset let občutno raste, zato ni presenetljivo, da se je v kitarskem katalogu njegove založbe zdaj znašla zbirka skladb domačih elektronskih producentov. Podobne kompilacije v našem prostoru niso več novost, a pri Radiu Študent so se stvari lotili nekoliko drugače. Po navadi jih zaznamujejo specifike lokalnih scen, CTRL N pa ponudi širši pregled nad domačo elektronsko produkcijo, kar pomeni, da so se na plošči znašle skladbe uveljavljenih ustvarjalcev, novincev, pa tudi producentov, ki so si že utrli pot na mednarodno prizorišče, a so doma za zdaj ostali razmeroma spregledani. Neobremenjen izbor avtorjev (Oknai, Borka, Žiga Murko, Timo Chinala ...) prinaša žanrsko razpršenost in zaokrožen dokument aktualnega domačega elektronskega ustvarjanja.
-
Squarepusher: Damogen Furies
Če bi štirinajstemu albumu enega najbolj cenjenih elektronskih producentov Squarepusherja prilepili oznako EDM, bi bilo to v očeh elektronskih pravovernežev hitro videti blasfemično. Ali pa glede na to, da nekateri zvezdniki EDM-ja Squarepusherja navajajo kot glavni zgled, vsaj preračunljivo. Ampak zdi se, da bi bilo tako razmišljanje dvakrat napačno. Njegov novi album je za povprečnega privrženca EDM-ja preveč ekscentričen, hkrati pa bodo morda elektronski poznavalci, ki trmasto vihajo nos nad vsem, kar diši po edmjevskem over the top igračkanju, zdaj le dobili opravičilo za to, da pobrskajo po tem dogajanju, ki je medtem že dobilo razsežnosti novega mainstream popa. Če bo albumu vsaj malo uspelo zbližati oba svetova, bo storjenega veliko.
-
Blur: The Magic Whip
O tem, kaj je Blur, v sredini devetdesetih let najpopularnejšo britansko zasedbo, pripravilo do tega, da je zdaj, po dvanajstih letih premora, objavila nov, osmi studijski album, bi lahko na dolgo špekulirali. Je bil za to kriv njen nastop na zaključnem dogodku londonskih olimpijskih iger leta 2012? Je bil to morda poljub frontmana Damona Albarna kitaristu Grahamu Coxonu na tem koncertu, po katerem se jima je razodelo, da sta si po raznih stranskih avanturah tako rekoč neizogibno usojena? Je vrnitvi botrovalo to, da je skupina povsem razvnela (in raznežila) osemdesettisočglavo množico fenov v londonskem Hyde Parku? Ali pa so člani zasedbe, potem ko so mediji v času njenega mirovanja prevrednotili njeno glasbeno zapuščino, preprosto prišli do sklepa, da zadnji album Think Tank (2003), na katerem je Coxon zaradi razprtij sodeloval le pri eni skladbi, pač ne more biti zaključek njihovega skupnega poglavja?
-
Dre Hočevar, bobnar in skladatelj
»Umetnost ni zgolj obvladovanje svojega inštrumenta,« je etika, ki močno zaznamuje ustvarjalno pot Andreja oziroma pragmatično amerikaniziranega Dreja Hočevarja.
-
Intimnež s pop privlačnostjo
Ja, priljubljenost nemškega pianista, skladatelja in elektronskega producenta Nilsa Frahma je po izidu hvaljenega albuma Felt (2011) zrasla do neba, a kljub temu ostaja prizemljen. »Nočem biti zadovoljen sam s sabo le zaradi dobrega odziva. Mislim, da je priljubljenost najprej stvar srečnega naključja. S svojo glasbo pa se trudim povedati zgodbe. Rad bi nekaj povedal, ne le igral klavirja. Težko ubesedim, kaj to je, a če poenostavim, bi ljudem rad sporočil, da to, kar lahko naredim jaz, lahko naredijo tudi sami,« je v teh dneh zrelo razmišljal v pogovoru za Mladino.
-
Pliš: Plošča za dve osebi
O tem, da sta Aleksandra Ilievski in Marko Gregorič našla pravo formulo za to, kako svojo glasbo približati širokemu krogu poslušalcev, govorijo stotisoči ogledov njunih videov na YouTubu in naziv največkrat predvajane skladbe. Uglajeno, stajliš križanje bossa nove, cool jazza in pop senzibilnosti, ki se izvrstno dopolnjuje z melanholičnimi in igrivimi besedili ter humorjem, je sedaj v očarljivi (avtorski) podobi zaživelo še v obliki prvenca. Čeprav se v skladbah skriva več kot ponudi prvi vtis, hitro ostanejo v ušesu, in čeprav korenine sorodnih izrazov segajo kakšnega pol stoletja v preteklost, je Plošča za dve osebi slišati sodobnejša od večine domačih hitov. Ja, če bi se slovenska glasba vedno slišala tako, je ne bi poslušali le ponoči.
-
Ko občutek za čas izgine ...
Ko dobri dve uri nista dovolj ne občinstvu ne bendu, potem je bolj ali manj jasno, da je bil koncert dober.
-
East India Youth: Culture of Volume
Britanski glasbenik bi težko dobil večji poklon od tega, da ga primerjajo s takimi ikonami, kot so Brian Eno, David Bowie in Pet Shop Boys. Ker se je Williamu Doylu zgodilo točno to, ni presenetljivo, da je bil njegov prvenec lani nominiran za najboljši britanski album. Je pa zaradi njegove, v primerjavi z aktualnim popom razmeroma zastarele glasbene estetike, presenetljiveje to, da se je s ploščo znašel čisto pri vrhu (indie) lestvic. Gotovo bo tam pristal tudi novi album, poudarjeni pop format novih pesmi pa bi Doylu lahko odprl tudi pot do širšega občinstva. Slaba stran tega je le, da je očitno hotel ustreči več okusom hkrati, to pa je – če nisi Eno ali Bowie – lahko zelo zahtevno. A če sodimo po boljših skladbah, ne nemogoče.
-
Björk
Najpogosteje ji pravijo ena najbolj unikatnih umetnic našega časa. Potem navadno sledijo pridevniki vizionarska, avanturistična, drzna, nepredvidljiva, čudaška, izzivalna ...
-
Colleen: Captain of None
Francoska glasbenica Colleen je pred dobrim desetletjem pomagala prevetriti smernice glasbe, ki se je znašla nekje med alternativnim popom in avantgardo. Videli so jo celo kot nekakšen evropski odgovor na pojav severnoameriških folkovskih čudakov, potem pa se je v naslednjih letih z bolj abstraktnimi ploščami znašla nekje na obrobju. Zdi se, da je njen novi album poskus, da se znova približa širšemu občinstvu in da hkrati poskuša ohraniti tudi značaj, ki ga je gradila zadnja leta. Glasba ne temelji več na zankah in teksturah, pač pa sta v ospredje postavljena vokal in viola, zato so skladbe zasnovane lahkotneje, bolj songwritersko, hkrati pa s preciznostjo klasične glasbe nagovarjajo tudi zahtevnejšega poslušalca. Ponovno Colleen po okusu starejših fenov.
-
Young Fathers: White Men are Black Men Too
Čas, v katerem se z vseh strani še vedno vsipajo pohvale novega albuma Kendricka Lamarja, ni ravno idealen za izid še enega ambicioznega hiphop albuma. Lahko bi na primer ostal povsem spregledan.
-
Godspeed You! Black Emperor: Asunder, Sweet and Other Distress
Ko so kultni postrockerji GY!BE pred tremi leti s četrtim albumom napovedali vrnitev, je ta napoved že zaradi desetletnega studijskega premora naletela na izjemen odziv. Da ne bo pomote – album je bil zelo dober, pa čeprav zasedba GY!BE z njim ni ponudila tako rekoč nič novega. Je pa na turneji, ki je sledila – to smo, potopljeni v mogočne drone, ugotovili tudi na koncertu v Kinu Šiška – dokazala, da odpira prenovljeno zvočno poglavje, in dobršen del tega je zapisan na zvočno kontrastnem novem albumu. Robustni rifi, ki zarežejo do kosti, in postapokaliptični simfonični minimalizem ponudijo golo esenco zasedbinega izraza, album pa potrdi, da GY!BE še ni zmanjkalo manevrskega prostora.
