-
Sufjan Stevens: Carrie & Lowell
Med vsemi folkovskimi obuditelji, ki so v prvi polovici prejšnjega desetletja vstali iz krožka »New Weird America« (Devendra Banhart, Joanna Newsom ...), je izhodiščni estetiki ostal najbolj zvest Sufjan Stevens. Detroitčan te estetike ne spreminja niti s sedmim albumom, s katerim se skozi osebne izkušnje sprašuje o smrti, bolezni, minljivosti, času, ljubezni, družini, zvezah ... Zahtevne in čustvene tematske premise torej, ki pa skozi oči zrelega štiridesetletnika dobijo presenetljivo katarzično razsežnost. Čeprav gre za Sufjana, kot ga poznamo, skladbe, tokrat spet v kombinaciji akustičnih aranžmajev in subtilne elektronike, dobijo še zrelejšo in bolj dodelano podobo. Naj vam bo melanholija všeč ali ne, kot se je loteva Stevens, se vas tako ali drugače dotakne.
-
The Prodigy: The Day Is My Enemy
Liam Howlett, ustvarjalni motor skupine The Prodigy, je novi, šesti studijski album zasedbe napovedal kot nekakšno kritiko brezjajčnega, sfejkanega, jurja-in-pol-za-flašo-šampanjca EDM-elitizma, ki plesno elektronsko sceno sprevrača v samoparodijo.
-
Courtney Barnett: Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit
Trenutno ena najatraktivnejših avstralskih glasbenic Courtney Barnett si je lani z dvojnim EP-jem utrla pot na največje svetovne festivale, zdaj pa se predstavlja z albumskim debijem. Tudi ta ima vse elemente, s katerimi se je Barnettova hipoma prikupila: duhovita, premetena in (temačnega) humorja polna besedila, igrivo interpretacijo in dobro premišljen alter-pop-rock, ki hitro ostane v ušesih. Čeprav se danes besedila najpogosteje trudimo preslišati, so življenjske zgodbe, v katerih se Barnettova spretno poigrava s stvarnostjo in z nadrealizmom, naravnost v užitek – pri tem pa pomaga tudi zdrav odmerek avstralske (rockovske) ležernosti. Sodeč po odzivih na prva dva singla in potencial preostalih skladb Barnettova očitno postaja hitmejkerka. Upravičeno.
-
Popularna plat fada
Verjetno ni naključje, da ima slovenščina od vseh svetovnih jezikov največ sopomenk za »saudade«, eno najpogostejših tematik fada, ki opisuje razpoloženje melanholičnega hrepenenja. A ta vez seže še globlje od besed, kar je potrdila tudi prikupna zmedenost na nedavnem koncertu fado pevke Ane Moure. Portugalki se je pri besedah zataknilo že ob slovenskem »hvala«, občinstvu pa s ponavljanjem referena ene od skladb, ki je bil resnici na ljubo daljši od povprečne dolžine besedila slovenskega pop štikla. No, jezikovnim šumom navkljub je bilo razpoloženje na odru in pod njim izvrstno.
-
-
Ghostpoet: Shedding Skin
Potem ko je britanski vokalist/glasbenik Ghostpoet za prvenec pokasiral nominacijo za Mercuryjevo nagrado in ga je k sodelovanju povabil Damon Albarn, se je zdelo, da bo njegova kariera poletela v nebo, a se to ni zgodilo. Njegova urbana poezija, na prvih dveh albumih ujeta v elektronske ritme, do ljudi praviloma pride po naključju, toda takrat, ko pride, jo je težko preslišati. To se ne bo spremenilo niti z novim, tretjim albumom, na katerem se elektronika umakne bendovskemu zvoku, ki Ghostpoetovo poezijo pokaže v novi luči. Osebne zgodbe, prepletene z londonskim uličnim utripom, skozi odmev bristolskega »storytellinga« in radioheadovsko melanholijo dobijo pristno, samosvojo podobo, ki brez moraliziranja pokaže, da je še prostor za presunljive izpovedi.
-
Jeff Mills: Woman in the Moon
Ko je Mills leta 2000 posnel soundtrack za film Metropolis Fritza Langa, je z njim postavil nov mejnik v filmski glasbi, album pa danes velja za klasiko iz njegovega kataloga. Svojo vizijo simbioze med (techno) glasbo in filmom je izpopolnjeval tudi naslednja leta in letos objavil soundtrack za Langovo sci-fi mojstrovino Frau im Mond iz leta 1929. Čeprav se z njim formalno gledano ni oddaljil od križanja (ambientalne) techno in filmske glasbe, se v podtonu zdi, da se je novega albuma lotil z bolj poudarjeno logiko skladatelja filmske glasbe. Na dolgi rok to albumu verjetno ne bo pripelo statusa Metropolisa, bo pa Millsov retrofuturizem v očeh privržencev techna Langa nedvomno še enkrat predstavil kot izjemnega vizionarja.
-
Ibeyi: Ibeyi
Francosko-kubanski sestri Diaz sta čut za glasbo verjetno podedovali po očetu, ki je bil tolkalec in je sodeloval s skupino Buena Vista Social Club in še kopico kubanskih glasbenikov, toda njun prvenec ima z očetovo glasbeno zapuščino bolj malo skupnega. Sodobne, minimalistično elektronske interpretacije »afro-kubanskega spiritualizma«, prepletenega z osebnimi zgodbami, zapetimi v angleščini in jorubščini, so pisane na posluh privržencev zahodnjaških trendovskih muzik s soulovsko globino, zato ni naključje, da sta Diazovi deležni precejšnje pozornosti. Čeprav se priložnostno znajdeta na terenu, ki sta ga pred njima tlakovali CocoRosie in Björk, je Ibeyi zelo soliden prvenec z dovolj izvirnosti, interpretativne prepričljivosti in dobrega občutka za pisanje pesmi.
-
Future Brown: Future Brown
Napihnjene govorice ob združitvah »superzasedb« je danes, ko je sodelovanje med različnimi glasbeniki mogoče že z enim samim klikom, treba jemati precej zadržano. Glasba pri takšnih projektih pogosto pristane v drugem ali tretjem planu, pravi namen takšnega druženja je po navadi zlasti privlačnost za medije in občinstvo.
-
José González: Vestiges & Claws
Ko je José González izdal prva solistična albuma, je bil novi val (ameriških) folkovskih posebnežev tako zelo v središču pozornosti, da se je v njihovi druščini hote ali ne znašel tudi sam. Zato ga je sedaj, osem let pozneje, ko se je trend bolj ali manj izpel in so šli vsak svojo pot, precej lažje poslušati z varne razdalje. Formule akustičnega popa/folka ni bistveno spreminjal in v marsikaterem pogledu je novi album še bolj folkovsko konservativen, toda zdi se, da je Gonzálezovo pisanje pesmi potrebovalo točno to. Nobenega umetnega olepševanja, fensi pritiklin na prvo žogo, priredb različnih uspešnic in trendovskih zvijač, pač pa le njegova intima in zrel pogled na svet. Ko imaš kaj povedati, sta glas in kitara očitno še vedno vse, kar potrebuješ.
-
A Place to Bury Strangers: Transfixiation
Zelo dobri odzivi na prvenec pred osmimi leti in poznejši prestop k založbi Mute, za kar si je močno prizadeval guru neodvisnega post punka/elektronske glasbe/sintpopa Daniel Miller, so namigovali, da bi skupina A Place to Bury Strangers (APTBS) kmalu utegnila pristati v veliki glasbeni areni. »Najglasnejši newyorški bend« se je s kombinacijo rockovskih himn po zgledu skupin My Bloody Valentine in The Jesus and Mary Chain ter gotskega razpoloženja, ukrojenega po naukih zasedb Bauhaus in Sisters of Mercy, sicer oklepal alternative. Toda hkrati se je zdelo, da se v pop melodični senzibilnosti in strukturi pesmi skriva tudi potencial, ki bi ga iz zakajenih klubov lahko dvignil na velike odre.
-
Pond: Man, it feels like space again
Avstralska psych rockerska zasedba Pond, ki si člane včasih izmenjuje z bolj zvezdniško skupino Tame Impala, si s šestim albumom na široko odpira vrata v veliko glasbeno areno. Nekateri privrženci rockovskih rifov s prejšnjega albuma so psych pop podobo nove plošče res sprejeli razmeroma zadržano, toda to je pač stvar osebnih preferenc. Med širšim občinstvom novi album dva tedna po izidu že velja za Pondovega najboljšega, z njim pa se zasedba znajde v objemu hipnotičnih, počasnih, vedno zapeljivih kozmičnih sintov. Zdi se, da ji je tokrat uspelo genialno združiti neobremenjeno studijsko ustvarjanje in senzibilnost, s katero se bo bržkone prikupila širši publiki. Če ji doslej ni uspelo povsem izstopiti iz sence someščanov, bi se stvari zdaj lahko obrnile.
-
Razstava nadobudnih
Čeprav se nad domačo koncertno ponudbo niti ne moremo pritoževati, si mnogi glasbeni entuziasti že dolgo želijo, da bi v Sloveniji končno dobili večji indie festival. Te želje so se jim deloma izpolnile prejšnji teden, ko je glasba med sredo in petkom povsem okupirala dogajanje na relaciji Kino Šiška–Metelkova–K4. Želja se jim je le deloma izpolnila zato, ker ni šlo za običajen glasbeni festival z odmevnimi bendi, temveč za festival, na katerem so priložnost dobili za zdaj (medijsko) še precej spregledani ustvarjalci.
-
Aphex Twin: Computer Controlled Acoustic Instruments Pt2 EP
Potem ko je elektronski mag Aphex Twin lani po več kot desetletju premora izdal nov album in z njim pristal pri vrhu tako rekoč vseh lestvic, je z novo malo ploščo precej bolj razdelil mnenja. Trinajst skladb, ki jih je ustvaril z »roboti«, ga sicer res predstavi v bolj raziskovalni podobi, toda hkrati je imel zaradi kompleksnosti novih glasbil tokrat precej bolj omejen manevrski prostor. Čeprav se je na plošči znašlo nekaj njegovih najboljših kosov za preparirani klavir in nekaj zanimivih ritmičnih ekskurzij, je EP (paradoksalno) slišati precej manj avanturističen od predhodnika. Zamisel o računalniško nadzorovanih akustičnih inštrumentih je morda zanimiva v teoriji, v praksi pa se zdi, da je pisana predvsem na posluh Aphexovih najzvestejših fenov.
-
Marilyn Manson: The Pale Emperor
Naj se je Manson še tako trudil, mu v novem tisočletju ni več uspelo upravičiti antikristovskega zvezdništva. Očitno se je z dejstvom, da bo v internetni dobi težko strašil najstnike (in njihove starše), sprijaznil že pri prejšnjem, po desetletju povprečnosti spet solidnem albumu, temu razodetju pa zdaj sledi še z novo, deveto ploščo. Skladbe res nimajo takojšnjega apila iz njegovih najboljših let, toda The Pale Emperor potrdi, da zna še vedno napisati soliden komad in konsistenten album. Tega tokrat zaznamuje bolj klasično (blues)rockovska podoba, ki namiguje, da bomo provokatorja po novem bolj kot po ekscesih poznali kot zrelega glasbenika, ki očitno odpira novo poglavje v burni karieri. Mimogrede, Manson z akustično kitaro je še vedno strašljiv.
-
Björk: Vulnicura
Karkoli si že kdo misli o najbolj prepoznavni Islandki, je nemogoče zaobiti dejstvo, da je Björk nedvomno ena tistih glasbenic in avtoric, ki so najbolj zaznamovale popularno glasbo zadnjih 20 let.
-
Viet Cong: Viet Cong
Po lanskem (pitchforkovsko) odmevnem EP-ju kanadski indierockerji iz skupine Viet Cong s prvencem odpirajo novo poglavje. Resda ostajajo zvesti hrupnim kitaram prejšnje zasedbe dveh članov (razpadlih Women) in gotskemu razpoloženju lanske male plošče, ki so se mu poklonili s priredbo ene od skladb zasedbe Bauhaus. Toda po novem je čistejši zvok pisan na posluh širšega občinstva, čeprav to ne pomeni, da je Viet Cong postal pop bend. Kompleksne skladbe so še vedno potopljene v kopico različnih efektov in shoegazerskih pritiklin po zgledu skupine Joy Division, pa tudi temačna besedila ne bodo ravno magnet za rekreativne poslušalce. Je pa albumski prvenec ambiciozen znanilec tega, da se zasedba pripravlja (samostojno) stopiti pod večje odrske žaromete.
-
Panda Bear: Panda Bear Meets the Grim Reaper
Za Animal Collective se zdi, da se bo brez radikalnejših sprememb težko ponovno uveljavil kot eden ključnih bendov zadnjih 15 let, člani te zasedbe pa se vse bolj uveljavljajo s solističnimi avtorskimi albumi. To velja tudi za Panda Beara, čigar peti album na prvi posluh resda ne prinaša nič bistveno novega, toda izraz, ki ga je (so)oblikoval z matično zasedbo, tokrat spregovori mimo trendov in potrebe po inovacijah. Vendar to ne pomeni, da je Panda zadremal. Njegove glasbene in življenjske izkušnje zaživijo v zrelejši, bolj dodelani podobi skladb, ki navdušijo z izpoved(a)no močjo in hkrati obdržijo dovolj želje po raziskovanju. Panda Bear Meets the Grim Reaper sicer ne doseže izjemnosti plošče Person Pitch, vendar le zaradi časovnega okvira.
-
The Budos Band: Burnt Offering
The Budos Band je zasedba, za katero se zdi, da bi jo prej kot v domačem New Yorku našli kje v osrčju Afrike, najraje v šestdesetih ali sedemdesetih letih minulega stoletja. No, njen »afro-soul«, nekakšen križanec med afrobeatom, funkom in jazzom, se je s prejšnjo ploščo približal (tudi) psihedeličnemu rocku, na novem, četrtem albumu pa lahko preberete celo reference iz metalskih muzik. Toda brez strahu, zasedba se s ploščo Burnt Offering ne loti nobenih radikalnih sprememb, pač pa (zgolj) nadgradi svoj prepoznavni izraz, ki še naprej očitno temelji na izročilih afriškega funka in jazza. Zdi se, da deveterico bolj kot odkrivanje tople vode še vedno zanima predvsem rast benda, ki pa je izrazno že tako ali tako precej samosvoj.
-
Nicki Minaj: The Pinkprint
Newyorška provokatorska raperka Nicki Minaj je že zgolj z napovedjo tretjega studijskega dolgometražca, ki se nanaša na Jay-Z-jev vsesplošno hvaljeni album The Blueprint iz leta 2001, dvignila veliko prahu. Nenehne primerjave med albumoma so se kar vrstile in očitno ji je to že močno načenjajo živce, zato jih zdaj zavrača, češ da albuma vsebinsko nista primerljiva, da pa Jay-Z-ja ceni, ker je največji raper našega časa.
-
Pop in gledališka outsiderja
Domači dvojec Silence se po izidu predzadnjega studijskega albuma Vein, a Tribute to a Ghost iz leta 2004 praktično ni več pojavljal v klasičnem koncertnem kontekstu. Ko sta leta 2012 izdala novi album Musical Accompaniment for the End of the World in ga potem konec leta 2012 tudi predstavila na prvem pravem povratniškem koncertu, ni nikogar presenetilo, da sta napolnila ljubljanski Kino Šiška.
-
Simian Mobile Disco: Whorl
Novi album dvojca Simian Mobile Disco, ki je pred kakšnim desetletjem oznanil novo obdobje plesne elektronske glasbe in navduševal z energičnimi plesnimi remiksi za številne zvezdnike, bo za starejše privržence precejšnja uganka. S ploščo Whorl se Londončana povsem izogneta flešerski EDM-produkciji in s špartanskim pristopom (dva sinta) stopita na sled pionirskih sint producentov nekje na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta. Skladbe, ki so nastale iz zametkov živih improvizacij, so slišati kot izgubljena vez med sint-krautrockom in technom, vendar to ne pomeni, da se je dvojec ujel v past brezglavega, samoterapevtskega raziskovanja. V vseh mu uspe ohraniti jasen fokus, ta pa v povezavi z elegantno produkcijo poslušalca zapelje v svet (retro)elektronske intime.
-
Klub, ki pride in gre
»Redni« glasbeni dogodki v naših klubih običajno beležijo povprečen obisk, zato se zdijo zamisli o novih klubih vedno precej vprašljive. Sicer se še vedno pojavljajo novi klubi, toda po začetnem navdušenju nad novostjo tudi v teh slej ali prej začnejo beležiti upad obiska.
-
Tindersticks: Ypres
Einstürzende Neubauten se je 1. svetovne vojne na svoji zadnji plošči lotil zelo študiozno, skupina Tindersticks pa je podoben projekt utemeljila povsem na ustvarjanju razpoloženja. Šest skladb je bilo zasnovanih za neprekinjeno (zazankano) predvajanje v muzeju v belgijskem Iepru/Ypresu kot zvočna kulisa za eno od razstav o vlogi tega mesta med letoma 1914 in 1918, atmosferična glasba pa poslušalca teleportira sto let v preteklost. Na eni strani napetost suspenza namiguje na vojno, ki je sledila, na drugi pa srhljiva umirjenost odslika opustošenje, ki je ostalo štiri leta pozneje. Ypres res ni tipična plošča zasedbe Tindersticks, je bodo pa veseli feni sodelovanja skupine s filmarko Claire Denis, pa tudi privrženci minimalistične klasike po zgledu Arva Pärta.
-
David Guetta: Listen
Francoski DJ in producent David Guetta je šolski primer mentalitete oziroma logike, ki jo za sabo potegne megazvezdniški status. Ko si enkrat na vrhu, se uspeh meri le še s prodajnimi številkami, velika konkurenca in hitro potrošništvo pa terjata, da si ves čas izmišljuješ (vsaj na videz) nove stvari.
-
Ariel Pink: Pom Pom
Pri založbi 4AD novo ploščo baročnega lo-fi indiepop posebneža promovirajo kot prelomno v njegovi karieri. Res se je sicer znebil spremljevalne zasedbe (Haunted Graffiti), toda večino materiala za prejšnje plošče je prav tako v glavnem posnel sam, zato ni presenetljivo, da tudi sam pravi, da je Pom Pom pravzaprav njegova najmanj solistična plošča do zdaj. Najopaznejša sodelavca sta bila tokrat legendarni psych veteran Kim Fowley in Azealia Banks, vendar to ne pomeni, da je Pink bistveno predrugačil estetiko, ki jo je gradil dobro desetletje. Še vedno boste našli vse njegove tipične atribute in sprevrženi humor, razlika je le ta, da je novi album v primerjavi s prejšnjimi veliko konsistentnejši in da ponuja kopico Pinkovih najboljših skladb.
-
Prva svetovna vojna še traja ...
Kaj je bil razlog, da so si kultni Berlinčani Einstürzende Neubauten za enega od le okoli petnajstih koncertov, na katerih predstavljajo svoj najnovejši projekt Lament, izbrali tudi Ljubljano, ni znano. Očitno pa se najbolj vidna člana zasedbe, Blixa Bargeld in Alexander Hacke, v Kinu Šiška počutita zelo dobro, saj sta tam vsak po dvakrat nastopila že s svojimi stranskimi projekti.
-
Foo Fighters: Sonic Highways
Sonic Highways je en tistih albumov, ki s konceptualnimi premisami obljubljajo veliko. Ambiciozno zastavljeno snemanje osmega albuma rock velikanov je pred izidom napovedala serija dokumentarcev, zgodb osmih legendarnih studiev, v katerih je ob pomoči lokalnih glasbenih zvezdnikov nastalo tudi osem novih skladb. Do tukaj vse lepo in prav, težava je le, da bi glasba brez (očitno nujne) mainstreamovske rockovske logike lahko izpovedala veliko avtentičnejše zgodbe, ki so (na)pisale zgodovino severnoameriškega klasičnega rocka. Album (skupaj z dokumentarci) tako učinkuje bolj kot izvrstna učna ura iz rockovske zgodovine, sicer še vedno povsem spodobne skladbe pa verjetno ne bodo našle prostora med bendovimi največjimi presežki.
-
Nostalgija s pionirjem hiphopa
Glede na priljubljenost didžejev v domačem klubskem dogajanju bi pričakovali, da bo nastop legendarnega hiphop inovatorja Grandmaster Flasha, ki je pred štirimi desetletji s svojimi gramofonarskimi tehnikami postavil temelje didžejanja, dvignil več prahu. Res je sicer, da o njem zadnja leta nismo slišali veliko, toda vendarle gre za ustvarjalca, ki je (so)krojil zadnje velike glasbene revolucije in za nameček s svojo zasedbo The Furious Five močno, celo ključno prispeval k popularizaciji hiphopa oziroma rapa.
-
Einstürzende Neubauten: Lament
Sto let pozneje prva svetovna vojna (z nekaj premori) še vedno traja, tako vsaj z novo ploščo pravijo kultni berlinski avantgardneži, brez katerih bi bil pojem industriala le še površinska, estetska oznaka. Lament je kompleksen, skrbno oblikovan dokument arhivskih posnetkov, zgodovinskih dejstev, (pop)kulturnih referenc in neubautnovskega »hrupa«, skozi katerega Blixa Bargeld z druščino duhovito, ironično in vedno kritično prevprašuje socio-poltične dejavnike, ki so svet pahnili v perpetuirani konflikt. Koncept in glasba težko prideta tesneje skupaj, še raje, koncept zna zelo redko ponuditi tako intrigantno glasbeno izkušnjo. Album, ki resonira zgodovino in aktualnost, je nastal iz odrske postavitve – v ljubljanskem Kinu Šiška jo bomo videli ta četrtek, 27. novembra.
-
Clark: Clark
Trinajst let je dolga doba za to, da ugotoviš, da kompliciranje v glasbi vselej ne obrodi nujno okusnih sadov. Toliko je očitno potreboval Chris Clark, producent, pripadnik sedaj že srednje generacije posebnežev založbe Warp, ki se s sedmim albumom predstavlja v najbolj zreli in hkrati plesni, v polovici skladb že povsem techno preobleki. Tudi tukaj sicer ne manjka tipičnega warpovskega podiranja in sestavljanja ritmov, toda Clark se tega loti premišljeno, skoraj sistematično, od ideje do ideje. V preteklosti je vse svoje sicer vedno zanimive zamisli pogosto zavozlal v nerazvozljive klobčiče, tokrat pa jim pusti čas, da se razvijejo, navdušijo pa predvsem rušilne techno skladbe, ki bodo razmajale temelje tudi najtršega klubsko-plesnega podtalja.
