-
Arca: Xen
Ko je singel Thievery septembra napovedal Arcov dolgometražni prvenec, še raje, ko mu ga je z bizarnim videom nadgradil redni sodelavec, vizualni/videoumetnik Jesse Kanda, se je venezuelski producent s pravim imenom Alejandro Ghersi prvič pojavil na obzorju širšega občinstva. A dobršen del je njegovo glasbo slišal že prej; na plošči Yeezus Kanyeja Westa, na drugem EP-ju oziroma dolgometražcu pop/r & b posebnice FKA Twigs, še več pa jih bo njegove studijske spretnosti verjetno spoznalo na prihajajočem albumu islandske glasbenice Björk.
-
Deerhoof: La Isla Bonita
Indierockovski/noise pop posebneži po dvajsetih letih ustvarjanja z dvanajstim albumom potrjujejo, da sodijo med peščico najbolj zvedavih bendov. Čeprav so na vseh ploščah ohranili takoj prepoznavno zvočno in avtorsko rdečo nit, tudi z novim – menda z zapuščino Ramonesov navdihnjenim – albumom, širijo vselej razburljiv nabor najrazličnejših domislic, za nameček zapakiranih v skladbe, ki gredo hitro v uho. Razstavljajo in sestavljajo jih kot nihče drug, tokrat pa presenetijo še s punkovsko nabritostjo in igrivostjo, ki sta značilni za njihovo koncertno podobo. Čeprav je pred kakšnim desetletjem že kazalo, da so se začeli nekoliko ponavljati, La Isla Bonita sedaj dokazuje, da Deerhoof še zdaleč ni za odpis. Še na nadaljnjih plodnih dvajset let!
-
Thurston Moore: The Best Day
Strah, da bo Thurston Moore po razhodu skupine Sonic Youth nadaljeval kariero »le« z glasbenimi ekstremisti, je bil, sodeč po četrtem albumu pod njegovim imenom, odveč. The Best Day, ki ga je posnel z novimi (starimi) sodelavci, kitaristom Jamesom Sedwardsom (Guapo), basistko Debbie Googe (My Bloody Valentine) in bobnarjem Stevom Shellyem (Sonic Youth), prinaša osem »klasičnih« alterrockovskih skladb, pisanih na posluh privržencev njegove nekdanje zasedbe. Na prvi posluh se morda zdi čudno, da album ne ponudi nič bistveno novega, toda spreminjati stvari, ki jih je tako rekoč pripeljal do popolnosti, bi bilo še bolj čudno. Eden najboljših rockovskih piscev pesmi je še vedno v izvrstni formi, njegova glasba pa v luči sodobnega rocka še vedno navdušujoča.
-
Melvins: Hold It In
Pri zadnjih nekaj albumih se je pojavil vtis, da so se (ob)seattelski rockovski veterani začeli preveč ponavljati, pred izidom novega albuma pa je bilo že ob napovedi bolj ali manj jasno, da bo tokrat drugače. Osbornu in Croverju sta se v studiu pridružila Paul Leary in Jeff Pinkus, člana kultne noise/psihedelične rockerske skupine Butthole Surfers, kar je bila že zaradi eminentnosti četverice posebnežev svojevrstna izkušnja. No, album sedaj potrjuje, da ni šlo le za združitev, ki bi pomenila uresničitev mokrih sanj privržencev alternativnega rocka. Melvinsi so kljub retro pritiklinam, ki bolj kot na njihove nedavne inkarnacije spominjajo na osemdeseta leta, slišati sveže, domišljeno in prepričljivo. Veterani še znajo!
-
-
Jessie Ware: Tough Love
Ni presenečenje, da je južnolondonska pevka in avtorica pesmi Jessie Ware s prvencem Devotion pokasirala cenjeno Mercuryjevo nominacijo za najboljši album leta 2012. Pravzaprav bi bilo čudno, če bi jo spregledali.
-
Dvojna koncertna masaža
Za ljubljanskim Kinom Šiška je najbolj pretresljiv teden doslej. Pa ne zaradi kakšnih birokratov ali naravne katastrofe, pač pa v dobesednem pomenu. Tako kot so prejšnji četrtek najprej Swansi in nekaj dni pozneje še Liarsi pretresli njegove temelje, jih ni še nihče. Pa ni šlo za mačistično merjenje, kdo ima večjega – no, glasnejšega. Obe kultni zasedbi sta koncertno (gromo)glasni predvsem zaradi fizične izkušnje zvoka, s katerim svoje privržence vsaka na svoj način spravljata v ekstazo.
-
Aphex Twin: Techno Mozart
Sredi avgusta je nad Londonom poletel zrakoplov z narisano letnico 2014 in čudnim simbolom, nekakšno kombinacijo črk A in T. Večina Londončanov temu ni namenjala pozornosti, toda ko so fotografije zakrožile po spletu, se je v glasbeni skupnosti dvignil vihar, primerljiv z lansko mega odmevno vrnitvijo dvojca Daft Punk.
-
Vashti Bunyan: Heartleap
Potem ko so Animal Collective, Devendra Banhart in še nekateri neofolkerji pred petnajstimi leti v glasbeno življenje obudili kultno britansko folk kantavtorico, se je ta po petintridesetih letih odločila posneti drugi album. Od tega mineva že skoraj desetletje, Vashti Bunyan pa je zdaj izdala tretji album, s katerim napoveduje dokončno (diskografsko) slovo. Verjetno kar v pravem trenutku. Škoda bi bilo namreč kakorkoli ogroziti izjemno, pa čeprav skromno bero treh tako rekoč popolnih, brezčasnih folkovskih albumov, ki so vsak v svojem času pomenili pomembno prelomnico. Heartleap resnici na ljubo z vidika folkovske (ne)aktualnosti niti ni prelomen, toda hkrati izstopa prav zato, ker so se obuditelji folka v zadnjih letih razbežali vsak na svoj konec ...
-
Ko folkovska eterika sreča berlinsko techno podtalje
Domači koncertni organizatorji nas te dni dobesedno zasipajo s koncerti svetovno prepoznavnih glasbenikov. Poleg Joan Baez, ki v Cankarjevem nastopu nastopi danes, ter skupin Future Islands, Swans in Liars mednje nedvomno sodi tudi brazilska pisateljica pesmi, pevka in pianistka Dillon, ki je v ljubljanskem Kinu Šiška nastopila v petek. Več>>
-
Caribou: Our Love
Danu Snaithu se šteje v plus, da z vsakim novim albumom predstavi odmik od prejšnjih smernic, a ohrani prepoznavnost. Težava je le, da je na vsakem novem albumu manj izstopajočih skladb. Na plošči Our Love sta taka samo še oba singla, drugih osem skladb pade v Cariboujevo medlo povprečje. Ker se močno spogleduje s plesno oziroma house estetiko, se pravzaprav zdi, da bi nove skladbe bolj sodile v kontekst Snaithove znamke Daphni, pod katero je pred dvema letoma objavil album, najboljše skladbe z obeh pa bile ravno dovolj za še en zelo soliden album. Namesto tega imamo povprečni plošči, s katerima si tudi pri zvestih fenih ni naredil usluge. Brez obeh singlov bi šel Our Love v pozabo hitreje kot Snaithova flavta.
-
Shellac: Dude Incredible
Kultni ameriški trojec ni najproduktivnejši, je pa verjetno najnatančnejši, najintenzivnejši, najbolj obvladaški, duhovit, zafrkantski ter najbolj resen in hkrati neresen bend na svetu. Vse to bo ušesa fenov našpičilo tudi ob peti studijski plošči (ki ima naslov zapisan brez vejice!), ki ji v primerjavi z zadnjima dvema albumoma manjka le kakšen epski trenutek. Toda trojec ne počne ničesar na silo – če potrebe po epskosti ni, epskosti pač ne bo. Suspenz je mogoče ukrojiti tudi z neoekonomsko logiko. Naelektrenost poslušalske izkušnje je tokrat zapakirana v bolj skrčeno obliko pesmi, ki pa jih še vedno krasijo vsi Shellacovi atributi. Pol ure nove glasbe v sedmih letih je lahko zelo učinkovite, ko bend ve, kaj, zakaj in kako počne to, v čemer je najboljši.
-
Aphex Twin: Syro
Syro je še pred izidom, ki ga je pred dobrim mesecem napovedal balon nad Londonom, postal letošnji najbolj razvpiti album. Pa ne zato, ker bi se njegov avtor priženil h Kardashianovim, niti mu na riti ni zrasel celulit, ni se skril pod čelado in angažiral kultnih producentov iz sedemdesetih let, niti ni pretepel nobenega paparaca. Njegov največji eksces je pravzaprav, da živi skoraj puščavniško, polupokojensko življenje v mirni škotski vasici, kjer mu raven adrenalina še najbolj zviša vsakodnevna vožnja otrok v šolo.
-
Jozef Van Wissem/SQÜRL: Only Lovers Left Alive
Življenje vampirjev je danes bolj samotno kot kadarkoli prej. Vampir režiserja Jima Jarmuscha iz njegovega zadnjega filma Večna ljubimca si noči krajša z ustvarjanjem bluesovskega drona, kulise za opustošeni Detroit, fetišistično zbira stare kitare in redke inštrumente, si v kakšni zakotni ulici Tangierja ogleda koncert eterične maroške pevke ter iz spomina privleče še kakšen baročni in transilvanski zvočni okras. Ko se na vse skupaj prilepijo še slike, meja med filmom in glasbo izgine, Jarmusch pa s svojim bendom SQÜRL in sodelavcem, nizozemskim minimalistom Van Wissmom v Cannesu mimogrede pobaše nagrado za najboljši soundtrack. Jim Jarmusch, aktivni udeleženec newyorške punk scene s konca sedemdesetih let, je vedno dobro razumel vlogo filmske glasbe.
-
Vsakič isti, drugačni, boljši
Pred dobrimi tremi leti, na koncertni predstavitvi plošče Pump Down!!, se nam je med vrsticami zapisalo, da je Moveknowledgement najbolj kul domač bend, ki se izvrstno znajde v studiu in na odru, obenem pa še eden redkih, ki mu uspe napolniti Kino Šiška.
-
Earth: Primitive and Deadly
Legendarni (ob)seattelski mogočneži iz skupine Earth so si v zadnjem desetletju ustvarili sloves benda, ki iz plošče v ploščo brezkompromisno sledi raziskovalnim vzgibom. No, ker si albumi sledijo kot po tekočem traku (Primitive and Deadly je tretji /+album v štirih letih) in ker raziskovanje poteka v zelo subtilnih detajlih zvoka, teksture in prostora, spremembe verjetno opazijo le še najbolj goreči privrženci. To ni nujno slabo, toda hkrati se pojavlja vtis, da se zasedba vendarle nekoliko preveč ponavlja. Je pa res, da Primitive and Deadly kljub vsemu prinaša opaznejši zasuk. Po osemnajstih letih je to prvi album, na katerem slišimo vokal, ob nekoliko manj znani pevki Rabii Shaheen Quazi tudi glas samega Marka Lanegana. Užitkarjenje za mazohiste.
-
Umek: Rhythmia
Domačega didžeja in producenta Umeka smo glasbeni kritiki dolgo ignorirali. Morda po krivici, toda res je tudi, da je v več kot dvajsetletni karieri album Rhythmia šele njegov četrti »pravi« dolgometražec.
-
Zvezdniki v nastajanju
Prvi »hvala, ker ste prišli« sta Josh Lloyd-Watson in Tom McFarland, kreativno jedro najbolj nekreativno poimenovane zasedbe, izrekla že takoj v uvodu petkovega koncerta. A če je tej prvi zahvali botrovalo dejstvo, da je občinstvo veliko dvorano Kina Šiška napolnilo kljub vremenski povodnji, je vsak naslednji »hvala, res ste jebeno kul« izzvenel, kot da se dvojec še ni povsem privadil na vse večjo popularnost svojega benda Jungle. Ne le doma v Veliki Britaniji, tudi sodeč po dobrem odzivu slovenskega občinstva je Jungle ta hip očitno res ena bolj vročih zasedb.
-
Sinkane: Mean Love
V Brooklynu delujoči glasbenik sudanskih korenin tudi s četrtim albumom križa glasbena izročila obeh domovin, na eni strani zazrt v raziskujoč pop in rock, na drugi v nafankirano ritmiko afrobeata. Ta kombinacija sicer že dolgo ni več nič novega, toda Sinkanova glasba je vse prej kot stereotipna. Očitno se je kot studijski glasbenik veliko naučil iz sodelovanj z zasedbami Caribou, Of Montreal in Yeasayer ter iz teh izkušenj spretno izoblikoval izviren izraz, ki ga krasi soulovska toplina. Solistične plošče studijskih glasbenikov vse prevečkrat učinkujejo precej formalistično, Sinkane pa z novo ploščo potrdi, da se je utrdil kot izvrsten, zrel avtor, ki iz albuma v album nadgrajuje in širi (samo)svojo glasbeno vizijo.
https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/playlists/45797741&auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false&visual=true
-
Šolska lekcija iz EDM-ja
V dnevih pred petkovim nastopom ta čas v ZDA najpopularnejšega slovenskega glasbenika se je na domačih družabnih omrežjih – oglasili so se tudi (poklicni) glasbeni »poznavalci« – precej razpravljalo o tem, kako lahko fant, ki so ga slovenski mediji do nedavnega skorajda povsem ignorirali, že štirinajst dni pred koncertom razproda Križanke. A če kaj, potem je ustvarjalna pot Denisa Jašarevića alias Gramatika tako rekoč šolski primer tega, kako z ustvarjalnim pristopom, s trdim delom in kakopak z všečno glasbo pot do občinstva najdeš tudi mimo konvencionalnega glasbenega ustroja (industrije).
-
Starfoxxx: Baby I’m off Drugs and I’m Ready to Marry You
Ne da bi izustil artikulirano besedo, chicaškemu producentu Davidu Beltranu s prvencem uspe splesti jasen obris brezskrbne poletne romance, v kateri se lahko prepozna vsak malce resnejši rejver. Na prvi posluh naivna produkcija poudari mladostniško naravo skladb, ki navdih črpajo iz plesne klubske glasbe, razpoloženjskega ambienta in obvezne pop elektronike za kakšen očem skrit peščen obmorski kotiček. Po daljšem času spretno sestavljen instrumentalni elektronski album, ki ga z užitkom brez preskakovanja skladb poslušaš od začetka do konca in ob njem podoživljaš celotno razpoloženjsko paleto. Za clubberje, zaljubljene, tiste večno iščoče, predvsem pa za vse, ki nočejo odrasti. Eden od soundtrackov za letošnje poletje, za v klub ali na plažo.
-
Narkotični dvojec omamil Areno
Puljska Arena, kjer so prejšnjo sredo odprli festival Dimensions, je eno najlepših koncertnih prizorišč. Ob spektakularnem nastopu dvojca Darkside, ki si imena po zagotovilih Nicolasa Jaara in Dava Harringtona ni izposodil pri legendarni plošči skupine Pink Floyd The Dark Side of the Moon, pa je marsikdo celo pomislil, da bi 2000 let star amfiteater na istrski konici povsem upravičil svoj obstoj, tudi če se tam nikoli pred tem ne bi zgodilo nič drugega.
-
The Bug: Angels & Devils
Šest let po zadnjem albumu pod psevdonimom The Bug se z novim solističnim albumom vrača eden najbolj cenjenih britanskih podtalnih producentov Kevin Martin. Ker se mu je vmes zgodil King Midas Sound, ni presenetljivo, da se je pošten del Midasove temačne atmosferičnosti sedaj znašel na albumu Angels & Devils. Zvok s klubskega »bojišča« z mojstrskim prečenjem kaotičnosti in skrbne zvočne ukrojenosti prenese v studio, pri tem pa mu spet pomagajo gostujoči MC-ji, med katerimi z rimami opletajo že znani odpadniki (Flowdan, Warrior Queen), pa tudi »new kids on the block« (Death Grips, Gonjasufi, Copeland). Bassovski album po stari Martinovi navadi hodi nekje po žanrskem obrobju, a mu hkrati odpira svež, razburljiv teren. Nov brezkompromisen sunek v drobovje.
-
Basement Jaxx: Junto
Lanska vrnitev dua Daft Punk je dvignila veliko prahu, pred izidom sedme plošče sorodnega londonskega dvojca Basement Jaxx pa presenetljivo ni bilo čutiti kakšnih tektonskih premikov. Čeprav imata obe zasedbi skoraj identični izhodišči, zasidrani v sredini devetdesetih let, ko je plesna elektronska glasba, sicer res še precej zadržano, začela kukati v takratni mainstream.
-
Trnowski nindža in podgurska dubšast stresla Škofjo Loko
Ne bi bilo prvič, da kakšen domač glasbenik, potem ko mu uspe napolniti večje ljubljansko prizorišče, že z naslednjim nastopom zunaj prestolnice pade na realna tla slovenskega koncertnega trga in nastopi pred vsega nekajdesetglavim občinstvom. Ob napovedani uri začetka koncerta Klemna Klemna in Dubzille na uvodnem koncertu desetdnevnega festivala Pisana Loka v Škofji Loki minuli petek se je zdelo, da bi se utegnilo zgoditi nekaj podobnega. No, dobro uro pozneje je bil Loški pub vendarle poln in koncert se je lahko začel.
-
Naomi Punk: Television Man
Trojec iz okolice Seattla se z vsakim rifom sklicuje na okolje, iz katerega prihaja, najsi bo z zvokom samim ali pa z razpoloženjem, s katerim zareže globo v drobovje. Pri tem se ozira v čas (ob)seattleskega umazanega, surovega punk rocka, preden je s pojavom grungea postal globalni fenomen. Toda tisto, kar je Naomi Punk, za zdaj še precej zadržano, dvignilo iz lokalne DIY punk scene, ni obujanje preteklosti, pač pa dejstvo, da zasedbi iz te zapuščine uspe izluščiti nekaj svežega in predvsem svojega. Novi, drugi album je tako kot prvenec še vedno slišati kakor posnetek koncerta iz kakšne garaže, in čeprav to botruje izjemni, krčeviti intenzivnosti, se zdi, da ima trojec največ rezerve prav v (ne)studijskem pristopu. Še naprej surovem ali ne, to je vprašanje.
-
Mozart’s Sister: Being
Solistični projekt kanadske pevke/avtorice/multiinstrumentalistke Caile Thompson-Hannant že od začetkov primerjajo z izdelki nekaterih njenih prepoznavnejših (kanadskih) kolegic, in če sodimo po pravkar objavljenem dolgometražnem prvencu, ji je to očitno zlezlo pod kožo. Formule križanca med R & B-jem, sintpopom in elektroniko sicer ni bistveno spreminjala, toda po novem se preveč trudi z nepotrebnimi ekscentričnimi pritiklinami, za katere se zdi, da so tam le zaradi »drugačnosti«. Škoda, ker ima Being sicer potencial zelo dobrega, sodobnega trendovskega pop albuma, kar navsezadnje potrdijo tiste preprostejše, bolj nezapletene skladbe. No, gotovo bo album našel poslušalce, denimo tiste, ki imajo radi pop glasbo, pa jih je to sram priznati.
-
Diplo: Random White Dude Be Everywhere
Producent iz L. A.-ja, v katerega katalogu sodelovanj se najdejo M.I.A., Die Antwoord, Britney Spears, Beyonce, Skrillex in številni drugi, je že desetletje tarča stalnih kritik. Očitajo mu eksploatacijo stilov z ulic Angole, Južne Afrike, Karibov in brazilskih favel, pri tem pa radi pozabljajo, da je ta glasba tudi po njegovi zaslugi sploh prišla do širšega kroga poslušalcev in da je vse te izkušnje zapakiral v svoj izraz, ki ga je zadnja leta povzdignil med največje zvezdnike EDM-a. Z novim albumom, zbirko šestih recentnih skladb in še šestih remiksov, sedaj upravičuje ta status. Mešanico lunapark electro housa in trapa je sestavil v enega letošnjih prepričljivejših EDM-albumov, ki bo odmeval na marsikateri poletni plesni veselici.
-
»Jebite se, hejterji«
Dolge vrste pred vhodom na prizorišče so dajale slutiti, da je Schengenfest ob sedmi ponovitvi verjetno res zrasel v največji domači glasbeni festival. Te ambicije je napovedoval že seznam nastopajočih bendov, zanimivih širšemu, neprofiliranemu poslušalstvu (HIM, 2CELLOS, Morcheeba, Bajaga, Zmelkoow), na neki način presenečenje pa je bil glasbeno bolj angažiran petkov program z južnoafriško senzacijo Die Antwoord ter domačima skupinama Laibach in Moveknowledgement v glavnih vlogah. In prav program tega dne, še zlasti, ker je bil pospremljen z izjemnim odzivom, je zbudil optimizem, da utegne Schengenfest tudi prihodnja leta privabljati občinstvo, ki v Vinico ne bo hodilo le zaradi čofotanja po Kolpi, pač pa tudi ali predvsem zaradi glasbe.
-
Robin Thicke: Paula
Potem ko je Thicke s Pharrellom Williamsom in T.I.-jem posnel enega lanskih največjih hitov Blurred Lines, se z novim, sedmim albumom vrača v precej medlejši podobi. S konceptualno zasnovano ploščo objokuje razpad desetletne zveze s Paulo Patton in temu primerne so tudi večinoma jokave skladbe. Samo po sebi s tem ne bi bilo nič narobe, srčne tegobe so pač pogosto smrkave in sluzave, toda ob klišejskih besedilih se tokrat spotika še pri stereotipni, neštetokrat slišani r’n’b produkciji, ki Pharrellovi ne seže niti do gležnjev. Gre za album, ki mu ga ni bilo treba posneti, tudi če je le poskušal unovčiti odmevnost, ki mu jo je prinesel lanski singel. Sodeč po nekaj sto prodanih izvodih zunaj ZDA mu očitno niso nasedli niti feni. Slabo.
-
deadmau5: while(1<2)
Eden najzanesljivejših kazalcev tega, kdo, kaj in koliko velja v EDM-u, severnoameriški komercialno obarvani različici plesne elektronske glasbe, zadnja leta postajajo groteskni honorarji, s katerimi (lasvegaški in miamijski) klubski mogotci didžeje povzdigujejo med največje glasbene zaslužkarje.
