-
»Kot pravljični spomin«
Superlativni zapisi o izjemnem občinstvu, razpoloženju in klubu, ki jih je Richie Hawtin le nekaj ur po nastopu v izolski Ambasadi Gavioli delil s feni na svojih spletnih portalih, niso bili le piarovske floskule. »Lahko si le predstavljam, kaj bi bilo, če bi imeli tak klub na Ibizi,« se mu je med drugim zapisalo, in ko to reče techno superzvezdnik njegovega formata, ki redno polni najeminentnejša plesna svetišča po svetu in je v balearski rejverski meki praktično našel svoj drugi dom, potem mu je najbrž treba verjeti. No, približno poltretji tisočerici večinoma domačih, italijanskih, hrvaških, avstrijskih in madžarskih rejverjev, ki so se minulo sobotno noč potili v Gavioliju, bi bilo tudi brez Hawtinovih hvalnic jasno, da je bilo noro. Noro dobro.
-
La Roux: Trouble in Paradise
Po izvrstno sprejetem prvencu dvojca La Roux pred petimi leti je vse kazalo, da smo dobili še en izvrsten projekt, ki bo nadaljeval plodno tradicijo britanskega sintpopa. Toda med nastajanjem novega albuma so se pojavile težave, ki so se nazadnje zaradi ustvarjalnih razlik (!?) stopnjevale do duovega razhoda. Ostala je le še Elly Jackson, njen novi album pa je bolj ali manj logično nadaljevanje La Rouxove zgodbe. Temelj novih skladb ostaja britanski sintpop iz osemdesetih let, po novem križan z estetiko sedanjega retro spogledovanja z disco manijo sedemdesetih in osemdesetih let, ki stavi predvsem na »dobro pesem«. Rezultat je bolj zrel, dodelan pop, prepoznavno avtorsko zaznamovan, zato pa z manj hitovskega potenciala. Vsaj do morebitnega novega Skreamovega remiksa.
-
Die Antwoord: Naslednja stopnička popa
Brez ovinkarjenja: zasedba Die Antwoord je, odkar je pred dobrimi štirimi leti kot meteorit treščila na glasbeno prizorišče, najboljša stvar, ki se je v tem času zgodila pop glasbi. Če upoštevamo njeno razvpitost, morda celo najboljša stvar zadnjih dvajsetih let.
-
Elektro Guzzi: Observatory
»Rockovski trojec, ki igra techno glasbo.« Najpogostejši zapis ob zasedbi Elektro Guzzi je videti predvsem kot dober marketinški trik, a le dokler zasedbe ne srečaš na koncertnem odru. Trojec z bobni, basom in kitaro namreč tako natančno rekontekstualizira izročila ameriških techno pionirjev, ali še raje kakšnega njihovega dunajskega techno someščana, da odpre usta tudi največjim techno puristom. S svojo novo ploščo zasedba sedaj ponudi še bolj rafinirano različico repetitivnega, mantričnega techna, ki ob osnovnem izboru inštrumentov tokrat očitno veliko dolguje tudi bolj klasičnim, studijskim producentskim prijemom. Meja med »akustiko« in elektronskimi manipulacijami postane še bolj skrita, a povsem mogoče, da spet le do prvega koncerta.
-
-
GusGus: Mexico
Islandski kolektiv s tretjo ploščo za založbo Kompakt ostaja na tirnicah obeh prejšnjih, pa tudi kakšne še starejše. Svojo formulo »techno popevkarstva« je izpilil do take popolnosti in z njo navdušili dovolj širok krog privržencev, da tehtnejše potrebe po kakšnih korenitejših odmikih pravzaprav niti ni. Če ti je všeč en album, ti bodo vsi. Če ti ni, ti ne bo nobeden. Edina manjša sprememba je bolj songwritersko orientirana podoba novih skladb, za katero so tokrat navdih očitno našli v še vedno priljubljenem romantičnem sintpopu s konca osemdesetih oziroma z začetka devetdesetih let. Pop techno za poležavanje na plaži z nekaj manj izstopajočimi skladbami, kot smo jih bili z GusGusovih plošč vajeni v preteklosti.
-
The Soft Pink Thruth: Why Do the Heathen Rage?
Od go-go plesalca, zadetega z acidom in z iz riti štrlečo plastično ribo v sanfranciškem gejevskem klubu, do študenta filozofije na Berkeleyju, doktorja renesančne književnosti, ki je doktoriral na Oxfordu, in univerzitetnega profesorja angleščine v Baltimoru. Življenjska pot Drewa Daniela je na prvi pogled videti najmanj kontrastna, če že ne kontradiktorna.
-
King Buzzo: This Machine Kills Artists
Rockovski velikani iz (okolice) Seattla so svoje senzibilnejše ambicije radi izživljali na raznoterih unplugged seansah. Bežen pogled na piarovski zapis ob izidu solističnega prvenca Buzza Osborna ponudi zmoten vtis, da se jim je zdaj v tem početju pridružil še boter grungea. Šef Melvinsov je ploščo res posnel le z akustično kitaro in vokalom, toda z njo zgolj še enkrat potrdi, da ostaja drugačen, neprilagojen, svoj. This Machine Kills Artists je punkovsko oster akustičen album, ki Buzzovo avtorsko genialnost in mojstrsko obvladovanje kitare razgali v najlepši podobi ter razkrije, da mu tudi po tridesetih letih izjemne kariere ne manjka navdiha. Če bi njegovemu zgledu sledili drugi Seattlečani, bi se tja še danes zgrinjali punkrockovski romarji ...
-
Kot bližnjevzhodni poročni parti
Sklepno dejanje novega ljubljanskega festivala Stiropor se bo (vsaj v novejšo) zgodovino Metelkove verjetno zapisalo kot eden bizarnejših koncertnih dogodkov. Ne zgodi se namreč pogosto, da bi tam nastopali glasbeniki, ki so svoje kariere začeli s preigravanjem »štuc-štuc« komadov na lokalnih svatbah. Še manj pogosto, če gre za glasbenike, ki od poročne »imejmo se fajn« formule niso bistveno odstopili niti pozneje.
-
Oknai: High Tide
Velenjskega producenta so poznavalci ob izidu prvenca pred tremi leti oklicali za pomembnega glasnika nove generacije domačih elektronskih ustvarjalcev. Prepričal je z dodelanim, trendovskim, avtorskim križanjem elektronike in beatsov oziroma instrumentalnega hiphopa, kjer sedaj nadaljuje z drugo ploščo. No, prva plošča je bila ukrojena bolj za poslušanje, Oknai pa s subtilnim niansiranjem nizkih tonov in kompleksnim poigravanjem s perkusijami v drugo navdih najde tudi v plesno zaznamovanih bassu in footworku. Zaradi večje izrazne razpršenosti res nekoliko trpi avtorski pečat, zato pa navduši njegovo spretno, zrelo in produkcijsko izpiljeno širjenje (sub)žanrskih kodov. Za užitkarjenje na kavču in na plesišču.
-
clipping.: CLPPNG
Vse opaznejši trojec iz Los Angelesa se je z minimalistično in hrupno rapersko dekonstrukcijo na presenečenje mnogih že lani ob izidu prvenca kot »headliner« začel pojavljati na nekaterih večjih trendovskih festivalih. Nekaj sorodnega je sicer prej res že počela skupina Death Grips, toda clipping. gre v svoji ekstremnosti in ekscentričnosti še korak dlje. Lep primer tega je denimo komad Get Up z nove plošče, ki se sliši točno tako kot tista tečna elektronska budilka, ki ste jo nekoč vrgli ob zid. Je pa ta tokrat skorajda izjema, saj se pojavi vtis, da je trojec v drugo izraz vendarle prikrojil nekoliko širšemu posluhu. Po nepričakovanem uspehu prvenca po svoje razumljivo, hkrati pa za zdaj še vedno dovolj drugačno, drzno in izzivalno.
-
Jack White: Lazaretto
Resničnostni šovi, tabloidne ločitve in romance s šamanskimi obljubami zvestobe sredi Amazonke, disanje glasbenih kolegov, izmišljanje takšnih in drugačnih »faktov« iz zasebnega življenja … Naj vas njegovo medijsko pojavljanje zabava ali vam gre na živce – če imate radi glasbo, vam je najbrž jasno, zakaj Jack White danes velja za enega najbolj cenjenih glasbenih ustvarjalcev. Čeprav je bilo po evforiji z duom The White Stripes težko pričakovati, da bi njegova priljubljenost še zrasla, se mu je z zasedbama The Racentours in The Dead Weather ter pred dvema letoma še s solističnim prvencem zgodilo prav to.
-
»V mestu nekaj dogaja«
Navdušencem nad elektronsko glasbo v Ljubljani te dni ni dolgčas. No, sodeč po številu spodobnih raznovrstnih elektronskih dogodkov med letom jim dolgčas najbrž ni bilo že v času klubske sezone, imajo pa v teh dneh vsekakor dodaten razlog za veselje. V drugi polovici junija namreč poteka prvi novi, programsko zelo solidno oblikovani festival Stiropor, v okviru katerega na več ljubljanskih lokacijah lahko poslušamo skrbno izbrane tuje in domače glasbene ustvarjalce, katerim skupno izhodišče bi lahko našli predvsem v sledenju aktualnim (ob)elektronskim trendom.
-
Sébastien Tellier: L’Aventura
Pol leta po zadnjem albumu se genialni provokator vrača z novo, tokrat v Brazilijo zazrto ploščo. Ne, Tellier z njo ni ciljal na nogometno prvenstvo. L’Aventura je za karnevalsko rajanje preveč elegantna plošča. Njen največji eksces je v resnici ta, da sploh ni tellierjevsko ekscesna. Izhodiščna premisa sloni na otroško naivnem, radovednem odkrivanju sambe, bossa nove in tropicalie, ta pa z zrelostjo očara tudi brazilsko utrjenega poslušalca. Recept je videti preprost; v studio povabiš brazilske glasbenike in Arthurja Verocaija, ter na drugi strani Jean-Michel Jarra in polovico dvojca Cassius, ki ti pomagata ohraniti stik s francoskim (sint)popom. No, brez samosvojega avtorskega pečata, bi bil L’Aventura le še en izmed sorodnih albumov. Pa ni ...
-
Rockovska ekstaza
Čeprav se zdi, da se v zadnjih letih, podobno kot drugod po (zahodnem) svetu, tudi slovensko občinstvo raje kot na »klasičnih« koncertih množično zabava na (elektronskih) rejvih, nastopi rockovskih veljakov z vidika celovite koncertne izkušnje še vedno zasenčijo vse druge glasbene dogodke. To se je spet potrdilo minuli ponedeljek, ko je v razprodanih Križankah po dobrih desetih letih ponovno nastopila kalifornijska zasedba Queens of the Stone Age (QOTSA). Občinstvo je skupaj z Joshem Hommom in njegovimi kolegi dve uri prepevalo, kričalo, in če bi bila streha nižje, bi jo ubrano dviganje rok verjetno spravilo s temeljev.
-
Plaid: Reachy Prints
Andy Turner in Ed Handley sta ob zadnjem nastopu v Ljubljani skromno razmišljala, da se ju je občinstvo po četrtstoletni karieri morebiti že naveličalo. Morda je bilo to takrat celo upravičeno, navsezadnje Britanca slovita kot dvojec, ki se v karieri že od prve polovice devetdesetih let ni bistveno oddaljeval od specifične vizije. No, ob izidu nove, desete plošče, je sodeč po množičnem odzivu predvsem britanskih medijev jasno, da Plaid še zdaleč ni pozabljen. Zdi se celo bolj priljubljen, kot je bil v zlati dobi IDM-a, obenem pa prav z novo ploščo dokazuje, da mu še ni zmanjkalo terena. Reachy Prints sicer ne bo dobil nagrade za inovativnost, bo pa pri fenih poudarjeno avtorske elektronike uvrščen med boljše albume zasedbe Plaid.
-
Stiroporanje!
Nedavna prepoved, ki jo je Mestna občina Ljubljana izrekla glede organiziranja koncertov pred lokalom Bikofe, ki je v zadnjih letih postal eno od vidnejših kulturnih dogajališč v prestolnici, ima svojo slabo in dobro stran.
-
Coldplay: Ghost Stories
Prvi singel s šeste plošče velikanov sladkobnega pop(rocka), ki jim ga je tako rekoč odstopil Jon Hopkins, je obetal. Napovedal je Coldplayevo predrugačeno, bolj introvertirano, zminimalizirano zvočno podobo, ki so ji feni hitro našli vzporednice v skupini Bon Iver in podobnih. Sedaj, ko je album zunaj, se lahko tega zasedbinega zvočnega zasuka razveselimo, toda hkrati dober vtis povsem pokvarijo Martinova besedila o izgubljeni ljubezni. Da, ločil se je od Gwyneth Paltrow in to upesnil kakor kakšen šestnajstletnik s strtim srcem, ki se mu je podrl svet. Sicer je res, da nikoli ni slovel kot tehten pesnik, ampak tokrat je šel s plehkostjo vendarle predaleč. Škoda sicer povsem spodobne glasbe. Singel Midnight pa si bomo vseeno še kdaj zavrteli.
-
Hercules and Love Affair: The Feast of the Broken Heart
Trendovski newyorški kolektiv Hercules and Love Affair je to, da se novi (prenovljeni) glasbeni pojavi danes menjavajo hitreje kot šali v hipsterjevi omari, brez dvoma občutil na svoji koži. Ko je pred šestimi leti objavil prvenec, je bil njegov tajming tako rekoč idealen. Založba DFA in gostujoči Antony Hegarty sta bila na vrhuncu priljubljenosti, prav tako disco rivajvl, zaradi katerega se je tudi po zaslugi kolektiva v klube po vsem svetu vsaj deloma vrnil plesni razvrat na sledi Studia 54.
-
Ninos Du Brasil: Novos Mistérios
Ko ne zganja umetnosti na Beneškem bienalu ali z Marino Abramović in ne žge v punk bendih, se italijanski dvojec Nico Vascellari/Nicolò Fortuni ukvarja s svojim recentnim projektom Ninos Du Brasil. Sodeč po drugi plošči, ki v produkciji pomeni velik korak naprej, bi Ninos Du Brasil kmalu (če še ni) utegnil postati celo njun glavni projekt. Poznavalci vratolomni, do trendov prijazni kombinaciji brazilske karnevalske batucade in trenzirajočega techna že pišejo hvalospeve, in kot kaže, bo dvojec zelo verjetno kmalu spoznalo tudi širše občinstvo. Za naslednjo ploščo so ga že zasnubili pri newyorškem specialistu za (hipsterski) dance-punk DFA. Če se še niste opremili z materialom za poletne (plesne) razvrate, z Novos Mistérios ne boste zgrešili!
-
tUnE-yArDs: Nikki Nack
tUnE-yArDs oziroma Merril Garbus (skupaj z Natom Brennerjem) je uspeh prejšnje plošče, ki jo je pred tremi leti izstrelila med zvezdnike alter(pop) muzik, v tretji album kanalizirala z angažmajem (grammyjevskih) producentov Johna Hilla in Malaya. Ampak brez skrbi, to ne pomeni, da je Nikki Nack slišati kot povprečen pop izdelek, temveč le, da sta Hill in Malay izvirno vizijo tUnE-yArDs pomagala izoblikovati v zasedbin doslej najboljši album. Ta z nenavadno žanrsko kombinatoriko še vedno močno štrli iz aktualnih (sredinskih) smernic. Z bolj razigrano ritmiko in vokalnim harmoniziranjem se tUnE-yArDs znajde v še tesnejšem objemu afriških in karibskih izročil, ta pa spet zaokrožijo angažirana, provokativna besedila. Savanski disco s sporočilom.
-
Velik tropski objem
Caetano Veloso si pri svojih enainsedemdesetih, med seksi skladbo De Noite Na Cama, ki jo je pred štiridesetimi leti zapel z Gal Costo, še vedno odpne srajco in pokaže svoj nič kaj dedkovski trebuh. Še vedno po karnevalsko zapleše ter fenom deli »petke« in objeme. In še vedno prav po rockovsko vžge po strunah kitare.
-
Lykke Li: I Never Learn
»Raje se vidim v vlogi pevke/avtorice pesmi kot pop ustvarjalke,« je pred nedavnim povedala vse bolj priljubljena švedska glasbenica Lykke Li in s tega vidika je njen tretji album vsaj deloma korak v pravo smer. O sicer povsem prikupni popoidni frfotavosti s prvenca ni več sledu. Minimalistični, v dobršnem delu še vedno elektronski aranžmaji ponudijo precej bolj introvertirano, melanholično in navsezadnje zrelo podobo. Na prvi posluh je težko izvzeti skladbo z izrazitim hitovskim potencialom, vendar to ne pomeni, da skladbe ne gredo hitro v uho. Do tukaj vse lepo in prav, žal pa Lykee ni nihče povedal, da je ne bomo jemali nič manj resno, če bo prepevala o čem drugem kot o strtih srcih in neuslišani ljubezni. Vsaj ne v tako stereotipni, iztrošeni obliki.
-
Pixies: Indie Cindy
Samo še Kurt Cobain vstane od mrtvih in skupina Sonic Youth prekliče razhod, pa bomo imeli skoraj popolno renesanso najbolj kul bendov, ki so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let pretresli temelje alternativnega rocka in zmobilizirali takratno (najstniško) generacijo.
-
Fennesz: Bécs
Najbolj priljubljen dunajski elektroakustik je tisti kreativec, za katerega točno veš, kaj lahko pričakuješ od njega, to tudi dobiš in si vsakič znova očaran. Album Bécs ni izjema, še bolj zato, ker gre za konceptualno nadaljevanje pri fenih zelo cenjene plošče Endless Summer (2001). Podobno kot ta se tudi Bécs močno nasloni na šarmirajočo, poletno pop melodiko, ki samozavestno pronica iz hrupnih, brnečih elektroakustičnih tekstur in tokrat bolj dinamične ritmike, za katero v eni od skladb poskrbi Necksov tolkalec Tony Buck. Tudi v drugih skladbah se mu pridružijo najvidnejši dunajski impro mojstri, ki pod Fenneszevo (studijsko) taktirko sestavijo njegov najprepričljivejši album v zadnjem obdobju in sploh enega lepših v njegovi solistični karieri.
-
John Frusciante: Enclosure
Genialni kitarist in (včasih) pisec pesmi po odhodu iz zasedbe Red Hot Chilli Peppers ponovno, tudi z enajsto solistično ploščo, izživlja svoje čudaške apetite. Da mu je blizu zvedava elektronska glasba, sicer že dolgo ni novost, mu je pa sodeč po albumu Enclosure vse bližje. Album se šibi pod težo junglskih ritmov, morda posledice ne tako davnega sodelovanja z Venetian Snaresom. Težava je v tem, da je Frusciantejeva kitarska in pevska senzibilnost v kričečem nasprotju s poceni, generičnimi sintetičnimi ritmi, in to, kar bi sicer lahko bile povsem spodobne pesmi, tu učinkuje zgolj kot še en ekscentrični izliv glasbenega zvezdnika. Mu pa štejemo v dobro, da je v svojem uporu vsekakor zelo konsistenten.
-
Kelis: Food.
Pred izidom albuma Food je največ pozornosti zbudila novica, da se je Kelis po sodelovanju z založniškimi velikankami šesto ploščo odločila izdati pri neodvisni založbi. In to ne katerikoli. Dom so ji ponudili pri cenjenem britanskem založniku Ninja Tune, ki že skoraj četrt stoletja sooblikuje aktualne (sredinske) trende.
-
Tycho: Awake
Četrti Tychov album že v uvodnih sekundah nakaže, da je ameriški indietroničarski producent spremenil formulo s prejšnjih plošč. Ker se je v studiu namenil ujeti dinamiko živih nastopov, je tja prvič povabil svoja koncertna sošpilavca, posledica tega pa je, da je album Awake pač res slišati kot delo benda. A to ni nujno dobro. Ta koncept lahko sicer povsem spodobno učinkuje na odru, to se je navsezadnje pred časom potrdilo tudi z nastopom sorodnega The Fielda pri nas, v Kinu Šiška, toda hkrati je z njim izgubil precej tistega šarma, ki je krasil odlično prejšnjo ploščo Dive. V glasbi res ostajajo prepoznavne Tychove sintetične teksture in (tudi) plesni ritmi, žal pa so postali precej premočrtni in skoraj stereotipno postrockovski. Korak na stranpot.
-
Thievery Corporation: Saudade
Priljubljeni downtempo dvojec se s sedmim albumom vrača h koreninam – bossa novi. Izročilo Antonia Carlosa Jobima, Gal Coste in somišljenikov ameriškemu dvojcu pomagajo ujeti številni sodelujoči glasbeniki, med drugim brazilski tolkalci in ena od pevk sorodne zasedbe Nouvelle Vague. Toda drugače od francoskega kolektiva in preteklih plošč Thievery Corporation tokrat ostane bolj zvest izvirnemu brazilskemu izročilu, hkrati pa mu še vedno uspe ohraniti tudi lasten značaj. V elegantno ukrojenem spoju akustičnih aranžmajev in subtilne studijske manipulacije mojstrsko ujame naslovni motiv »saudade«, v prevodu hrepenenja po nečem izgubljenem, ta pa botruje zapeljivemu melanholičnemu razpoloženju. Poletno.
-
Liars: Mess
Ob poslušanju sedmega albuma Liarsov ni težko ugotoviti, zakaj je brooklynski trojec v trinajstih letih postal ljubljenec alternativcev. Preprosto ne moreš zgrešiti, da gre zanj, hkrati pa z vsako ploščo dobiš nekaj novega. Po bolj introvertirani predhodnici se Liarsi s ploščo Mess sedaj vračajo k izrazito plesnemu punku, ki po novem navduši s kompleksnejšimi elektronskimi aranžmaji. Pojavi se vtis, da so povsem osvojili ravnanje s sintetizatorji in da se pri tem izvrstno zabavajo, to pa mojstrsko prevedejo v izraz, s kakršnim je založba Mute v začetku osemdesetih let na presečišču rockovske in elektronske glasbe orala ledino. Mess je album z vsemi prepoznavnimi atributi Liarsov, najbolj veseli pa ga bodo njihovi privrženci z bolj plesnimi težnjami.
-
Skrillex: Recess
Na sicer zelo ažurnih, za elektronsko glasbo specializiranih spletnih portalih v zadnjih desetih dneh ni bilo mogoče zaslediti novic, o katerih bi se veliko govorilo, in to čeprav je 14. marca dolgometražni prvenec objavil ta čas eden največjih elektronskih zvezdnikov, ki ima na uradnem profilu na YouTubu skoraj poldrugo milijardo klikov, na profilu na Facebooku pa skoraj 15 milijonov lajkov, poleg tega je dobitnik šestih grammyjev in redno headlajna največje glasbene festivale.
