-
Kylie Minogue: Kiss Me Once
Dvanajsti album avstralske zvezdnice ne prinaša nobenih presenečenj. Še vedno zna zbrati ekipo vrhunskih producentov, piscev pesmi in drugih sodelavcev. In še vedno zna posneti spodobno trendovsko ploščo, ki v ničemer ne zaostaja za dosežki njenih pol mlajših pevskih kolegic. Je pa težava plošče Kiss me Once ta, da v nobenem pogledu ne izstopa iz aktualnega pop povprečja. Na njej ni skladbe, ki bi očarala na prvi posluh, in čeprav tematsko ostaja pri prepoznavni, pocukrani in besedilno bolj kot ne trapasti kombinaciji romantike in seksa, tiste zapeljive Kylie iz časov njenih vrhuncev tu ne boste slišali. Boste pa slišali veliko sodobnega plesnega popa, ki mu sodeč po lestvičenju prvih singlov letos ne bo manjkalo radijskega prostora.
-
Patten: Estoile Naiant
Warpova zadržanost oziroma premišljenost pri angažiranju novih producentov je dovoljšen razlog, da feni elektronske glasbe postanejo pozorni ob vsakem novem imenu. Ko so lani v varstvo vzeli londonskega anonimnega posebneža Pattna, so temperaturo s hvalo, ki so mu jo namenili, stopnjevali še Warpovi šefi. Ob izidu njegove nove plošče je jasno, zakaj. Patten z njo uspešno nadaljuje tradicijo samosvojih Warpovih producentov, ki se raje kot z žanrskimi pravili ukvarjajo z raziskovanjem in provokacijami. Abstrakten izraz terja kar nekaj privajanja in je vsaj za zdaj namenjen predvsem elektronskim entuziastom, toda podobne izkušnje ima za sabo večina Warpovih kreativcev. No, tudi če ostane le pri entuziastih, ni s tem nič narobe.
-
Nina Persson: Animal Heart
Devet let diskografskega premora skupine The Cardigans in pet let tišine skupine A Camp je bilo očitno dovolj, da se je Nina Persson, frontvomanka obeh zasedb, odločila posneti solistični prvenec. Animal Heart ohrani melanholično senzibilnost Cardigansov, hkrati pa skladbe postanejo bolj osebne, intimnejše. Gre pravzaprav za klasičen singer/songwriterski album in Perssonova z njim potrdi, da zelo dobro ve, kako se napiše dobra skladba. Vsekakor je to plošča, ki v kontekstu sodobnega popa učinkuje kot presežek, toda hkrati močno poveča apetite po novem albumu njene matične, ponovno združene zasedbe. Album Animal Heart je sicer vse prej kot slab, a Perssonova je s Cardigansi v najboljših letih pač postavila zelo visoke standarde.
-
Neneh Cherry: Blank Project
Tako zanimivo glasbeno pot, kot jo ima za seboj Neneh Cherry, bi si verjetno težko izmislili celo pravljičarji z najbujnejšo domišljijo. Že ko je bila dekletce, je bila tako rekoč ves čas izpostavljena glasbi svojega očima, cenjenega jazzovskega trobentača Dona Cherryja.
-
-
The Notwist: Close to the Glass
Najbolj priljubljen nemški bend iz vrst indie poperjev/postrockerjev šest let po zadnjem studijskem albumu svoj izraz nadgrajuje v prepoznavni maniri, ki si jo je začrtal z zadnjimi ploščami. Posamezni (rockovski) inštrumenti se znajdejo v primežu še izrazitejše elektronske manipulacije, kar v najlepši podobi spomni na početje elektronskih krautrockerjev in pozneje shoegazerjev, še več pa je tistih na prvi posluh preprostih indie pop skladb, v katerih člani skupine The Notwist znova dokazujejo, da so mojstri pisanja pesmi, ki hitro obtičijo v ušesih. Za nameček se v nekaj skladbah vrnejo še v svojo »punkrockovsko« fazo, morda tudi zato, ker jim bo ploščo za ameriški trg izdala legendarna seattelska založba Sub Pop. Aprila spet tudi v Ljubljani!
-
Različni avtorji: Chilli Space 10
Ekipa Chilli Spacea tudi z deseto kompilacijo, deseto leto zapored, ostaja zvesta preizkušenemu konceptu. »Ohlajena« elektronika, največkrat nekje na križišču duba, techna in ambientala, ter jedro bolj ali manj redno sodelujočih, uveljavljenih domačih producentov na eni in njihovih mlajših kolegov na drugi strani. Kljub temu, da se forma skladb s Chilli Spacea v zadnjih letih ne spreminja bistveno, ekipa dela sicer počasne a zanesljive korake naprej. To se kaže predvsem v vse bolj subtilnem, mojstrskem seciranju in manipuliranju zvoka, ki so ga z novo, deseto edicijo fetišizirali tudi tako, da so jo objavili v obliki dvojne vinilne plošče. 28. februarja lahko izbrane producente in ploščo slišite tudi v Kinu Šiška. Elektronika za užitkarje.
-
Bohren & Der Club of Gore: Piano Nights
»Če ni pokvarjeno, ne popravljaj,« je načelo, na katero nemška instrumentalna zasedba stavi tudi na svojem osmem studijskem albumu. Z njim ostaja nekje na stičišču jazza, post rocka in ambientalne glasbe, v umirjenih skladbah ponovno nekoliko bolj optimistične narave in z nekaterimi že slišanimi temami. Nobene dramatičnosti, nepričakovanih zasukov in nenavadnih intervencij, le razpoloženjska, preprosto lepa glasba, morda še najbolj pisana na posluh fenov filmskih muzik. Pretirano ponavljanje bendom navadno štejemo v minus, toda podobno kot za zasedbi The Necks in pa Dirty Three tudi za Bohren & Der Club of Gore nekako velja, da zna znotraj svojega izraza vedno najti presežek. Je pa ta na plošči Piano Nights vseeno nekoliko manj oprijemljiv.
-
Sunn O))) & Ulver: Terrestrials
Pomislite, najbolj kul bend v meniških kutah moči združi s kultnimi nordijskimi mistiki. Zasedbi Sunn O))) in Ulver ob izidu prve skupne plošče nista potrebovali tako rekoč nobene dodatne promocije.
-
Actress: Ghettoville
Če gre verjeti zapisu ob izidu četrtega albuma Darrena Cunninghama s psevdonimom Actress, potem se glasbenik očitno poslavlja. Tako rekoč v idealnem trenutku. Po desetih letih se je znašel med najprepričljivejšimi elektronskimi ustvarjalci, zato ga bodo feni ohranili v lepem spominu, hkrati pa bo zaprl usta še kritikom, ki v plošči Ghettoville slišijo le medel odmev njegovega specifičnega mečkanja detroitske techno in house zapuščine. Na prvi posluh se celo pojavi vtis, da mu je zmanjkalo zamisli, toda iz ponovitve v ponovitev se v skladbah izrisuje neka oprijemljiva logika, s katero pove precej več kot povprečen sodoben elektronski album. Če res napoveduje Actressovo slovo, se seveda nadejamo Cunninghamovega novega alter ega.
-
Izkušnja za najbolj utrjene rejverje
Ko se je po predvidenih dveh urah nastopa začel zahvaljevati odlično razpoloženi, razplesani publiki na polnem velikem plesišču kluba K4, je vse kazalo, da je za britanskim didžejem in producentom Jamesom Ruskinom še en uspešen party. Toda kot se za mojstra techna z bogatimi izkušnjami spodobi, je hitro sklenil, da se z rejva pač ne posloviš, ko ta doživlja svoj vrhunec. Zato si je od ekipe Volume, ki v Štirki skrbi za dogodke Gravity, izposloval dodatek, svoj nastop podaljšal za dve uri in spet dokazal, zakaj že skoraj dve desetletji sodi med najbolj cenjene in priljubljene techno kreativce. Lepše potrditve, da Ruskinu še zdaleč ni zmanjkalo motivacije za živo nastopanje, si pravzaprav ne bi mogli želeti.
-
Bill Callahan: Have Fun With God
Starosta ameriškega (lo-fi) songwritinga se po solidnem albumu Dream River tokrat vrača v dubovski podobi. Gre pravzaprav za album remiksov skladb z Dream Riverja, s katerim Callahan predstavi svojo dubovsko vizijo. Z njo se osredotoči na posamezne, v odmev potopljene motive, ki sicer poudarjajo kakšno novo kvaliteto njegove glasbe, a hkrati se izgubijo nekatere druge. Zato ni povsem jasno, komu je album Have Fun With God pravzaprav namenjen. Feni duba bodo gotovo prej posegli po drugih ploščah, Callahanovi pa bržkone po njegovih prejšnjih. Morda je še najbolj namenjen tistim, ki jim je blizu njegovo pisanje pesmi, a bi si želeli drugačno zvočno izkušnjo tega. Koliko je teh, pa je že vprašanje za kakšno drugo priložnost ...
-
Splačalo se je preživeti konec sveta
Ob monumentalnosti Gallusove dvorane Cankarjevega doma, (za)resnosti Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in kataklizmično naslovljenem dogodku Prvo srečanje preživelih po koncu sveta, »vročičnost« najbrž ni prvi pridevnik, ki pride na misel. Toda ko je dvojec Silence v zaključku rednega dela koncerta odigral priredbo skladbe (you give me) Fever, razpoloženje v razprodani elitni dvorani resnično ne bi moglo biti bolj ekstatično.
-
Ø: Konstellaatio
Mika Vainio, ustvarjalnejša polovica avantelektronskega dvojca Pan Sonic, se po nekaj letih premora vrača s pri mnogih najbolj priljubljenim alter egom Ø. Zadnja leta smo ga bili vajeni predvsem z vrtoglavimi ritmičnimi ekskurzijami in ekscentričnimi abstrakcijami, z novo ploščo pa nadaljuje Sähkövo tradicijo elektronskega minimalizma nekje na presečišču ambientalne glasbe, duba in techna. Z manipulacijo komaj slišnih, subtilnih tekstur, odmevov, šumov in izluščenih frekvenc Vainio ustvari skrbno izoblikovane zvočne skulpture, namenjene najradovednejšim posameznikom. Bo pa zaradi značilnega suspenza, atmosfere in razpoloženja plošča verjetno našla tudi kakšnega novega poslušalca. Sodobni (klasični) minimalizem v najlepši podobi.
-
Mogwai: Rave Tapes
Pred dobrim desetletjem se je pojavil vtis, da je postrock v devetdesetih letih izkoristil že ves potencial. Zdaj pa smo (spet) dobili ploščo, ki ta pomislek postavlja na glavo in je za nameček oprta prav na najbolj stereotipne postrockovske postulate. Škotska zasedba Mogwai z osmim studijskim dolgometražcem Rave Tapes ponovno dokazuje, da je tako rekoč večja od postrocka. Nekaj podobnega sicer lahko pripišemo tudi islandski skupini Sigur Rós, reaktivirani zasedbi Godspeed You! Black Emperor in še kakšni, toda te na osnovno izhodišče postrocka tako ali drugače cepijo raznotere pritikline. Mogwai pa že ves čas ostaja zvest svoji izhodiščni formi.
-
Stephen Malkmus and the Jicks: Wig Out at Jagbags
Malkmus s svojim sedanjim mindsetom očitno res ni več v fazi, ko bi lahko pisal nove skladbe za pred tremi leti na odru ponovno združeno skupino Pavement, toda to ni nujno slabo. Tudi na šestem albumu, ki ga je posnel s svojo zasedbo The Jicks, se ponovno predstavi kot izvrsten pisec pesmi, čeprav po prvem poslušanju ob nobeni od 12 novih skladb človek zares ne ostane odprtih ust. Toda hkrati iz skladbe v skladbo postaja bolj jasno, da je zasedbi uspelo posneti še en zelo dober album. Nobenega fleširanja, poskusov ugajanja na prvo žogo, poceni populizma, pač pa le gol songwriting, ki se slogovno še vedno napaja v obdobjih folka, psihedelije in seveda rocka, ki so zaznamovali šestdeseta leta. Še je prostor za kontrakulturo, v zadnjih letih pravzaprav vse več ...
-
Ježku ob stoletnici
Nana Milčinski je menda perfekcionistka in sodeč po brezhibno izpeljanem ter do najmanjšega detajla premišljenem scenariju njenega koncerta v ljubljanski Drami ji tega ne gre oporekati. Ta premišljenost je sicer botrovala pomanjkanju spontanosti, toda dogodek je bil velikopotezen, celo pompozen. In to je razumljivo, povod zanj je bil namreč izid albuma Od tod do vesolja, s katerim je pevka po lanski plošči Še ena pomlad zdaj že v drugo uglasbila dela svojega pokojnega deda Frana Milčinskega - Ježka, ki bi za nameček letos praznoval stoletnico. Vsekakor lepa priložnost, da je k sodelovanju povabila prekaljene glasbenike.
-
Tim Hecker: Virgins
Ko je Hecker pred dobrim desetletjem s housa presedlal na elektronsko dronanje, je bila to nedvomno zelo dobra poteza. V naslednjih letih je postal eden najvidnejših predstavnikov novega trenda, sedaj ko se je ta (vsaj v prvotni obliki) nekoliko izpel, pa je jasno, da mu je šlo več kot le za slepo sledenje trendom. S sedmo ploščo še vedno ostaja zvest svoji prepoznavni estetiki; Virgins je poln nenavadnih harmonij, subtilnih melodij, naplastenih posnetkov iz raznoterih zvočnih virov ter ekstatičnih, hrupnih vrhuncev. Toda v preteklosti se je ukvarjal predvsem s semplanjem, novi material pa je tokrat posnel z živim ansamblom; ta v Heckerjev izraz prinaša minimalistično repeticijo na sledi Steva Reicha. Klasika za indie mladež.
-
Ryoji Ikeda: Supercodex
Japonski mojster digitalnega šuma z novo ploščo končuje trilogijo, ki jo je leta 2005 začrtal z albumom Dataplex in tri leta pozneje nadaljeval s ploščo Test Pattern. Gre za serijo, ki je bila deležna precejšnje pozornosti. Z njo podatkovne zapise pretvarja v zvok, zato ima koncept pomembno vlogo, toda Ikeda zna tudi zvočno najsuhoparnejše trenutke ujeti v intenzivne ritmične nize, resda pisane predvsem na posluh najskrajneje zvedavih privržencev avantgardne elektronike. Skrajno minimalistične, abstraktne sekvence ritmičnega hrupa, »tiskalniških« piskov in osamljenih sinusoid na prvi posluh ponudijo kaotično, tako rekoč nerazumljivo zvočno izkušnjo, toda poslušalčeva vztrajnost je na koncu nagrajena s skoraj čisto pravim fankovskim gruvom. Balzam za hardcore avtiste.
-
Beyoncé: Beyoncé
V času, ko feni zvezdnikov izvemo, kdaj se bodo ti obrnili v postelji, še preden to vedo sami, se zdi skoraj neverjetno, da je izid petega samostojnega albuma največje superzvezdnice R & B-ja tako rekoč vse ujel nepripravljene.
-
The Goldberg Sisters: Stranger’s Morning
Ko se (hollywoodski) igralci začnejo ukvarjati z glasbo, te avanture navadno pripišemo njihovim zvezdniškim muham – pač, še en igralec, ki misli, da je vse, česar se loti, vredno pozornosti. No, za Adama Goldberga in njegov glasbeni projekt se zdi, da mu je igralska kariera prej v napoto, saj se je njegov drugi (ali pa tretji) album tako rekoč neopažen izmuznil mimo radarjev glasbenih fenov. Po krivici. Gre za zelo spodoben album, za katerega je Goldberg sam napisal vse skladbe, zaradi njihove intimne podobe pa je sam odigral tudi vse inštrumente. Izdelek je klasičen singer-songwriterski album, ki spomni na zlato obdobje psihedeličnega rocka/popa, hkrati pa v ničemer ne zaostaja niti za ploščami številnih sodobnih avtorjev, ki so deležni veliko večje pozornosti.
-
Groza sveta
Oba sta prejemnika nagrade Prešernovega sklada in oba, vsak na svojem področju, sta vrhunska, spoštovana ustvarjalca. Toda bolj kot formalnosti in pretekli dosežki Svetlano Makarovič in Zlatka Kaučiča zaznamuje obema skupno uporništvo. Torej (spet) zelo aktualna značajska lastnost, zato ni presenetljivo, da je vstopnic za njun skupni nastop v organizaciji Kina Šiška in Festivala Sanje zmanjkalo že pred zgovorno naslovljenim dogodkom. Horror Mundi/Groza sveta so oglaševali kot večer poezije in glasbe, na katerem naj bi Makarovičeva interpretirala svoje najbolj grozljive pesmi, Kaučič pa naj bi jih pospremil s svojo tolkalsko virtuoznostjo. In dobili smo točno to, pa čeprav je pesničina »grozljivost« v drugem delu nastopa sprožila val hihitanja. Toda to je bil le znak, da občinstvo pač dobro pozna Makarovičevo, njeno duhovitost in občutek za ironijo.
-
The Limiñanas: Costa Blanca
Glede na to, kako priljubljeno je še danes zlato obdobje francoskega popa, je pravzaprav čudno, da francoski dvojec The Limiñanas za zdaj ni bolj popularen. OK, verjetno si je res lažje (v izvirniku) zavrteti Gainsbourga in kakšno njegovo starleto, toda Limiñanas v svoji glasbi vendarle ne zganja le nostalgije. Te je sicer še vedno dovolj, a tretja plošča prinaša bolj dodelane skladbe kot prejšnji dve, razpete med psihedeličnim (garažnim) rockom in (ye ye) popom, ki po novem pobrskajo še po kakšnih avantgardnejših naukih Ennia Morriconeja. Noir šarm francoskega novega vala, dramatičnost špageti vesternov, pariška igrivost šestdesetih let, internacionalnost v francoščini, angleščini in italijanščini, Azurna obala in obvezen gainsbourški hedonizem.
-
Trentemøller: Lost
Glede na izjemno priljubljenost v zadnjih sedmih ali osmih letih goji danski producent in multiinstrumentalist Anders Trentemøller do glasbe oziroma glasbenega ustroja nenavadno zdrav odnos. Pri številnih njegovih zvezdniških kolegih je po nepričakovanem uspehu glasba postala drugotnega pomena, sam pa najraje ostaja zaprt v studiu in preprosto uživa v ustvarjanju.
-
Felix Kubin with Mitch & Mitch: Bakterien & Batterien
Najneposrednejši dedič genialnih čudakov iz krožka nemškega novega vala je za svojo novo ploščo našel idealno zavezništvo v eklektičnem poljskem big bandu, ki avantgardo podobno rad secira z veliko humorja in samoironije. Pa to ne pomeni, da naveza ustvarjanja ne jemljejo resno, pač pa da se ga raje loteva z igrivostjo ali, še raje, z nekakšno otroško radovednostjo. Vsaj na površju, pod njim se ukvarja s povsem zaresnim elektroakustičnim raziskovanjem, ki na prvi posluh sicer rado deluje bizarno, ampak to ji lahko štejemo le v dobro. Kubin in Mitch & Mitch pri sodelovanju zabrišejo mejo med producentom in bendom ter ponudijo glasbo za utrjenega in hkrati neobremenjenega poslušalca. Sedmega decembra tudi v živo v Kinu Šiška!
https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/tracks/121864513&color=ff6600&auto_play=false&show_artwork=true
-
Elektronske glasbene delikatese
Potem ko je s platna v zatemnjeni dvorani izginila podoba bleščečega »meseca« in je Random Logic v njegovo orbito izpustil še svoj zadnji zvočni impulz, so dvorano napolnile ovacije.
-
Logika naključij
»Random Logic sta se naposled vrnila!« Že samo ta stavek, ki ga boste v teh dneh slišali od marsikaterega fena avanturistične elektronske glasbe, pove veliko. O Random Logic, predvsem pa o pečatu, ki ga je ta kultni domači elektronsko-plesni dvojec pustil na domači glasbeni sceni.
-
Tindersticks: Across Six Leap Years
Skupina Tindersticks je svojo 21-letnico zaznamovala v legendarnem studiu na Abbey Roadu, plod tega pa je nova plošča z reinterpretacijami starih skladb iz različnih obdobij. Menda so izbrane take, ki so jim člani skupine z življenjsko in glasbeno zrelostjo lahko vtisnili nov značaj, zato ne gre za klasičen »best of«. To jim sicer uspe v obliki nekoliko bolj optimistične podobe, toda vsaj zgodnejše skladbe bodo v spominu fenov pač vedno ostale neponovljive. Zdi se, da gre preprosto za zadnjo inkarnacijo zasedbe, ki preigrava stare(jše) komade, enkrat bolj, drugič manj uspešno. A to ne pomeni, da so nove različice slabe – dober komad ostane dober komad. Zbirka za najbolj zagrizene fene, drugi raje poslušamo letošnji soundtrack Les Salauds.
-
God was in the house*
Manjkal je le še Nickov »stejdž dajv«, pa bi Hali Tivoli verjetno odpihnilo streho. Sodeč po tem, kako je, ves čas naslonjen na oboževalce v prvi, včasih tudi drugi in tretji vrsti, stegoval in širil svoje roke, nas je od eksplozije najbrž resnično ločil le trenutek spozabe. Ali še raje, trenutek popolne vznesenosti ob pravzaprav popolnem koncertu, ki ga je skupaj z Nickom Cavom in njegovimi Bad Seedsi od prve do zadnje minute ponedeljkove dveurne rockovske fešte sokrojilo na enajsto potenco razgreto občinstvo, zbrano tudi iz okoliških držav.
-
Lady Gaga: Artpop
Pop album, ki je bil letos deležen največ pozornosti medijev, paradoksalno sploh ni pop album – če pop definira glasbo, ki obtiči v ušesu ali pa ima vsaj tako ambicijo. Še več, Gagi in njenemu »kreativnemu timu« je spodletelo celo to, da bi ustvarila populističen album. Generična elektronska (EDM) produkcija ne seže dlje od flešerske kričavosti, banalnosti samoreferenčnih besedil ne reši niti (kvazi)opolzkost, deklarirana samoreinvencija se ustavi že pred »r«, o konceptu »art pop vs. pop art« pa sploh ni vredno izgubljati besed. Artpop je pravzaprav album, ki z enim zamahom ponazarja izprijenost sodobnega glasbenega pop ustroja, v katerem je glasba postala povsem nepomembna. Genialen tvist je v tem, da o Artpopu pišemo vsi. In v artu samopimpanja Gagi res nihče ne seže niti do kolen.
-
Sébastien Tellier: Confection
Ni se še dobro polegel prah zaradi Tellierjeve odlične lanske plošče, ko je brez pompa, ki smo ga sicer vajeni od francoskega genialneža, izšla nova. Gre za štirinajst krajših, večinoma instrumentalnih skladb, ki v spomin prikličejo pri fenih čislano zgodnejše obdobje iz časa albuma La Ritournelle. Ne po naključju, tudi pri novem materialu mu je spet pomagal bobnar Tony Allen s prepoznavnimi »afro beat« gruvi, ki se v Tellierjevo romantično, seksi, frankofonsko senzibilnost uležejo kot roka v rokavico. Glasba je resda slišati, kakor bi bila vzeta iz filma, toda bradati ekscentrik tudi v teh nepretencioznih, sramežljivih vinjetah mojstrsko razkrije svoj razkošni talent. Glasba, ki bo marsikateri romantični duši polepšala prihajajoče zimske večere.
