-
M.I.A.: Matangi
Med dosežki britanske glasbenice šrilanških korenin, ki si je nadela ime M.I.A., in medijskimi poročili o njej ter tem, kako se vidi sama, zeva širok prepad. Na eni strani je podoba ene najbolj priljubljenih in cenjenih umetnic. Ameriška revija Time jo je uvrstila med sto najvplivnejših osebnosti, Rolling Stone med ključne glasbenice minulega desetletja, je edina glasbenica v zgodovini, ki je prejela vseh pet največjih glasbenih nagrad ... A sama zase raje pravi: »Sem raperka, ne pop zvezda.«
-
Kwes: Ilp
Prvenec britanskega producenta in pevca Kwesa, ki je nekakšen alter odgovor elektroniki s pop čartov, prepleteni z R & B-jem, pri sledilcih trendov pušča odmevno sled. Po evforiji, ki jo je s sorodnim elektronskim baladništvom povzročil James Blake, je to razumljivo, toda pri tem pozabljajo, da je meje zvedave elektronike in soulovskih vokalov že pred dobrim desetletjem odprl Kwesov kolega iz založbe Warp, Jamie Lidell. A trendi so trendi in plošča Ilp se je pojavila v pravem trenutku. Intimna besedila, otožen vokal in krhka sintetika Kwesa postavijo v druščino sodobnih melanholičnih mladcev, razlika med njimi je le ta, da se Londončan ogne produkcijski preračunljivosti in nepotrebnemu patosu. Svež alter pop za novo desetletje!
-
Tja greš preprosto uživat
Ko po skoraj četrtstoletni karieri število tvojih privržencev še vedno raste, potem veš, da počneš nekaj prav.
-
Pearl Jam: Lightning Bolt
Pri (skoraj) petdesetih pomladih večine članov, po dvaindvajsetih letih od prvega albuma, pri eni najzvestejših fenovskih baz ter vseh težavah in presežkih največjih rockovskih bendov se skupini Pearl Jam ni več treba dokazovati. Deseti studijski album njene člane pokaže prav take; zrele, neobremenjene, zadovoljne v svoji koži in, seveda, kot izvrstne glasbenike. Po nekoliko »popoidnejšem« predhodniku se vračajo s tršo, včasih kar punkovsko ostro rockovsko podobo, ki v nekaterih skladbah spomni na njihovo najbolj opevano obdobje. Po novem na plošči sicer ni tistih očitnih hitov, ki bi že ob prvem poslušanju ostali v ušesih, toda zato dobimo iskrenejši vpogled v enega največjih ameriških rockovskih bendov zadnjih dvajsetih let. Pa čeprav le feni ...
-
-
The Field: Cupid’s Head
Če vam je všeč glasba švedskega producenta Axla Willnerja, ki jo ustvarja pod svojim najodmevnejšim psevdonimom The Field, potem vam je verjetno iz albuma v album vse bolj všeč. Čeprav se vsakič znova pojavi vtis, da je potencial »fieldovskega« zankanja semplov pripeljal do skrajnosti, ga z novo ploščo vedno znova nadgradi. In očara. Vendarle to nadgrajevanje slišijo le feni, tisti, ki se jih Willnerjevo pop trensanje ne dotakne, pa bistvenih razlik med ploščami ne bodo prepoznali. S četrtim albumom sicer res ne naredi takega produkcijskega koraka naprej, kot ga je naredil s prejšnjo ploščo, toda na njem se ponovno znajde nekaj njegovih najlepših skladb. Za fene lebdenja na zapeljivih, hipnotičnih repeticijah vrhunske pop elektronike.
-
Anna Calvi: One Breath
Britanska avtorica pesmi, pevka in multiinstrumentalistka Anna Calvi je glasbeno javnost navdušila tako rekoč še pred izidom dolgometražnega prvenca pred slabimi tremi leti, potem pa se je to navdušenje le še stopnjevalo. Za prvenec je bila nominirana za nagrado mercury prize, ki jo vsako leto podelijo najboljšim albumom britanskih in irskih glasbenikov in ji jo je tisto leto z izjemnim albumom izmaknila veteranka PJ Harvey, s katero Anno sicer radi primerjajo. Tako rekoč vsi najrelevantnejši (in največji) mediji sedaj pišejo hvalospeve njeni drugi plošči, dobrih sto tisoč ogledov (po enem mesecu!) videa za prvi singel Eliza pa kaže, da medijskemu navdušenju vse bolj sledijo tudi poslušalci.
-
NRSB-11: Commodified
Ko se pojavi nov album Geralda Donalda, polovice ene najvplivnejših elektronskih zasedb Drexciya, elektronska skupnost skoči v zrak. Ker se je za zadnji projekt ponovno združil z Drexciyinim didžejem Stingrayem, je bil skok še višji, plošča Commodified pa je še en izjemen dokaz, da se je Donaldu pri vrhu uspelo obdržati tudi po dvajsetih letih plodne kariere. Je eden izmed electro/techno producentov, ki znajo z izklesano, rigidno, distopično estetiko ponuditi najlucidnejši uvid v oprijemljivo tematiko, najraje – tako kot pri novi plošči – v obliki socioekonomske kritike. Boljšega (instrumentalnega) premisleka o globalizaciji, potrošništvu in ekonomskih elitah ne boste našli. Donald (kot Arpanet) v soboto nastopi v ljubljanskem klubu Channel Zero.
-
Saksofonist, ki šibi kolena
Bolj ko se je bližal nastop zvezdniškega avant saksofonista Colina Stetsona v Cankarjevem domu, glasnejše so postajale govorice, da je koncert razprodan. Govoricam so verjetno botrovali hvalospevi na Američanov račun, ki tokrat niso prihajali le iz kroga okoli jazzovske serijalke Cankarjevi torki, pač pa tudi iz vrst privržencev indie rockovskih, elektronskih, pop, predvsem pa samosvojih, svežih in atraktivnih muzik. No, v torek se je izkazalo, da koncert vendarle ni bil razprodan, so pa Klub Cankarjevega doma (upravičeno) skoraj povsem napolnili sladokusci z raznoterimi glasbenimi izvori.
-
Moby: Innocents
Moby že dobro desetletje poskuša dokazati, da plošči Play in 18, ki sta ga upravičeno izstrelili v prvo ligo pop zvezdnikov, nista neponovljivi. Toda resnici na ljubo se jima ni približal z nobenim naslednjim albumom in nič drugače ni s ploščo Innocents. Gre za še en zelo povprečen izdelek, ki mu ne pomagajo niti gostujoči vokalisti, med katerimi tokrat izstopata Mark Lanegan in Wayne Coyne. Tako rekoč vse, kar pokaže, je v veliko lepši podobi pokazal že v preteklosti, je pa hkrati res, da je povprečen Moby še vedno zanimivejši od večine šodra, ki danes kroji pop čarte. A za avtorja, ki je nekoč premaknil plesne in pop trende, je to bolj slaba tolažba. Pred popolnim polomom ga tokrat rešujejo le dve ali tri skladbe. Premalo.
-
Nebo med Rimom in Berlinom se je odprlo nad Ljubljano
Nepričakovano sodelovanje italijanskega skladatelja Teha Tearda in prvaka nemške alternative Blixe Bargelda na plošči Still Smiling, ki letos dobiva številne pohvale, smo minulo soboto na veselje domačih ljubiteljev zvedavih muzik lahko doživeli tudi v Ljubljani. Ker sta avtorja ploščo povzela kot odsev neba med Rimom in Berlinom, bi koncertu na približno polovici poti med obema prestolnicama, z nekaj patriotskega snobizma, morda lahko pripisali kar simbolični pomen.
-
Dans Dans: I/II
Ko poslušaš novi album zasedbe Dans Dans, ki si sama pravi psihedelični garažno-jazzovski trio, ti ni treba biti jazzovski poznavalec, da takoj ugotoviš, zakaj v domači Belgiji velja za eno najrazburljivejših koncertnih zasedb. Pisana paleta razpoloženj in kontrastnih zasukov, ki jih klasični trojec (kitara, bas, boben) zvrtinči v hipnotičnih gruvih, ti v ude takoj požene kri. Od igrivega, plesnega swinga se v hipu znajdejo na krilih hrupno-rockovskega ruženja, drugič v objemu cinematične atmosferičnosti, pa tudi v humornem ukrivljanju prepoznavnih (ob)jazzovskih tém ... Nekajkrat v avtorskih skladbah, še večkrat v priredbah velikanov, kot so David Bowie, Tom Waits, Ennio Morricone ali Ornette Coleman. Petega oktobra jih slišite v Channel Zeru!
-
Mazzy Star: Seasons of Your Day
Ko vam bo naslednjič kdo solil pamet s tisto oguljeno frazo, da »take glasbe ne delajo več«, mu povejte, da se moti, in mu predvajajte novi album zasedbe Mazzy Star.
-
Teho Teardo & Blixa Bargeld: Still Smiling
»Vaša glasba se je od sredine devetdesetih let precej omehčala.« S temi besedami novinarka v eni od skladb s plošče Still Smiling provocira Blixo Bargelda, soustanovitelja prvakov nemške avantgarde Einstürzende Neubauten. In nova plošča, ki jo je Bargeld posnel z večkrat nagrajenim italijanskim skladateljem filmske glasbe Tehom Teardom, je v primerjavi z njegovimi začetki res mehkejša ali še raje – elegantnejša. To pa ne pomeni, da ji manjka bizarnih tvistov. Toda ta ekscentričnost je zapakirana v preprosto čudovito, cinematično omamno izrazno raziskovanje, ki Bargeldovi osebni, intimni in duhoviti poeziji odpre idiličen manevrski prostor. Na izvirno ukrojeni sledi Scotta Walkerja, Leonarda Cohena in Ennia Morriconeja. Petega oktobra tudi v Kinu Šiška.
-
Virtuoznost iz Sredozemlja
Naša največja kulturna institucija, Cankarjev dom, že leta pripravlja serialki Cankarjevi torki in Glasbe sveta in ob tokratnem začetku nove koncertne sezone so ju združili v en sam koncert. Občinstvo je odločitev pozdravilo, saj jo je pospremilo z dobrim obiskom, a gotovo tudi zato, ker se je po petih letih, potem ko je takrat navdušila občinstvo festivala Druga godba, v Ljubljano vrnila francoska zasedba Lo Còr de la Plana, ki velja za veliko atrakcijo ne glede na to, v katerem delu sveta nastopi.
-
Clark: Feast/Beast
Prvi glasnik Warpove nepoškatlane, avtorsko močne elektronike v novem tisočletju je na novem, dobri dve uri trajajočem albumu, zbral svoje najljubše remikse – največ tistih, ki jih je ustvaril sam, pa tudi nekaj, ki so jih zanj ustvarili sodelavci. Na Feastu dobimo lep vpogled v Clarkov senzibilnejši, melodični, bolj introvertirani izraz, Beast pa ponudi plesno užitkarjenje na ritmičnem vrtiljaku enkrat temačnega, drugič igrivega postrejverskega hedonizma. Battles, Massive Attack, Depeche Mode, Nils Frahm, Amon Tobin, Maximo Park, Bibio in še dvajset drugih atraktivnih ustvarjalcev v Clarkovi značilni magični preobleki. Ko remiks ni le PR-trobilo glasbene industrije, pač pa plod ustvarjalnega avtorskega procesa v najlepši podobi. Za sladokusce.
-
Janelle Monáe: The Electric Lady
Potem ko je Monáejeva pred tremi leti s prvencem najprej navdušila kritike in nato še popularne medije, bi nekako pričakovali, da bo novi album očitneje ukrojen po okusu širšega občinstva. Pa ni. Med devetnajstimi skladbami s plošče The Electric Lady so morda le tri s potencialom radijskih hitov, v preostalih pa se precej nostalgično nasloni na zapuščino funka in soula ali pa z njimi igrivo in zvedavo širi podobo sodobnega R & B-ja. Ker v spogledovanju s preteklostjo ni kakšne dodane vrednosti, ploščo rešujejo predvsem gostje, najuspešneje Prince in Erykah Badu, in skladbe v sodobni urbani soul/hiphop preobleki. Bolj zrelo od prvenca, toda zdi se, da je Monáejeva preprosto najzanimivejša, kadar je najbolj igriva in norčava.
-
Nine Inch Nails: Hesitation Marks
Ko so letos poleti začeli kapljati prvi singli z novega, osmega studijskega albuma skupine Nine Inch Nails (NIN), so bili odzivi fenov, ki so čislani projekt Trenta Reznorja v devetdesetih letih povzdignili med najpopularnejše glasbene znamke, po stari navadi precej negativni. Spet smo slišali, da Reznor že vse od plošče The Fragile (1999) ni posnel nič omembe vrednega in da se od takrat pravzaprav le še ponavlja. Besedila so še vedno trapasta, njegova vokalna interpretacija skoraj smešna. Pri oseminštiridesetih ga še vedno muči najstniška tesnobnost in pri vseh zasluženih milijonih se še zmeraj smili sam sebi.
-
Marnie: Crystal World
Prvenec škotske glasbenice Helen Marnie je že na prvi posluh slišati kot nov album čislane sintpoperske skupine Ladytron. Ne po naključju – Helen je njena pevka, klaviaturistka in avtorica skladb. Podobnost z matično zasedbo pa ni nič slabega, ne za privržence Ladytrona ne za tiste, ki zasedbe še ne poznajo. Deset skladb ponudi tako rekoč tisto najboljše, kar je britanski sintpop zakuhal v zadnjih tridesetih letih. Vsaka skladba je svet zase, enkrat oprt na nastavke elektronskega shoegazenja, drugič na opojen indie pop, tretjič na plesni elektropop, vsakič iskren, zapeljiv, čustven. Ladytron s sorodno estetiko resda navdušuje že deset let, toda tudi v njegovi diskografiji bi težko našli album s tako popolno izoblikovanimi skladbami. Vrhunsko!
-
Starejši, a nič bolj odrasli
Minuli teden sta prestolnico zaznamovala dva dogodka, na katerih so si srednješolci pred začetkom novih obveznosti še zadnjič neobremenjeno privoščili glasbeno užitkarjenje. V Tivoliju jih je na 12. Žuru z razlogom že tradicionalno zabaval Umek, v Cvetličarni legendarni kalifornijski punkerji NOFX. V obeh primerih gre za stereotipna primera glasbe, skozi katero mladež vse od pojava popularne glasbe identificira svojo pripadnost. Na eni strani promocija dobrodelnosti in vzornosti (poslušnosti?) pod pokroviteljstvom velikega podjetja, na drugi bend, ki se kljub popularnosti že trideset let izmika vsakršnim korporativnim sponam in ima frontmana, ki – bog pomagaj – brez zadržkov promovira takšne in drugačne »zloglasne« substance.
-
Zola Jesus: Versions
Ko je ameriška pevka in avtorica lani dobila povabilo za nastop v Guggenheimovem muzeju, se je odločila, da priložnosti primerno preuredi repertoar, s katerim je zadnja leta navduševala fene po vsem svetu. Na njeno veliko veselje se ji je ponudila priložnost za sodelovanje z industrial veleumom JG Thirlwellom (Foetus), njegovi aranžmaji pa so ji bili tako všeč, da jih je sedaj predstavila na novi plošči. Povsem upravičeno; v minimalistični kombinaciji godal (via Mivo Quartet) in ritem mašine so skladbe (in njen glas) dobile novo, intimnejšo in zapeljivejšo dimenzijo, ki jo predstavijo v zrelejši podobi. Križanje pop senzibilnosti s klasično glasbo pogosto izzveni precej prazno, toda pri Zoli Jesus »crossover« nedvomno pade na plodna tla.
-
Julia Holter: Loud City Song
Pevka, multiinstrumentalistka in skladateljica iz L. A.-ja je s prvencem Tragedy presenetila zvedavo publiko, jo pozneje nekoliko ohladila z bolj pop zasnovanim albumom Ekstasis, s tretjim dolgometražcem pa se je sedaj znašla nekje vmes. Novo ploščo spet opre na literarno premiso, novelo Gigi francoske avtorice Colette, kar za seboj potegne eklektičnost s prvenca, a hkrati tudi pop-apil predhodnika, ki se izostri v izjemnih aranžmajih. Kakšnega poslušalca nagovarja, tokrat ni pomembno – preprosto sledi svoji žanrsko neobremenjeni glasbeni viziji, ki jo po novem razširijo še sodelujoči glasbeniki. Pop za izbrance, avanturizem za privržence avtorstva in eterika za tiste, ki se jim ob izrazu »new age« obrača želodec.
-
Jagwar Ma: Howlin
Eden drznejših – če ne kar kontroverznih – sklepov, s katerimi so po letošnjem festivalu v Glastonburyju postregli britanski mediji, je bil gotovo ta, da so avstralski rockovski bendi na vseh frontah zasenčili domače junake. Vse, kar je treba vedeti o atributih avstralske rockovske institucije Nicka Cava & The Bad Seeds in o indie povzpetnikih, skupini Tame Impala, vam sicer ve povedati že vsak voznik hackneyja.
-
CocoRosie: Tales of a GrassWidow
Zdi se, da sta bili sestri Casady za širše občinstvo pogosteje kot zaradi glasbe zanimivi zaradi ekscentrične pojavnosti. Ker tudi s petim studijskim albumom ostajata v primežu sanjavega eklektičnega izraza, nekje na križišču folka, popa, elektronike in hiphopa, je malo verjetno, da bosta z njim prepričali neprepričane. Toda če jih ne bosta sedaj, jih najbrž ne bosta nikoli. Tales of a GrassWidow sicer ni najboljša plošča njunega dueta CocoRosie, je pa na njej prostor našlo nekaj najlepših in najbolj prefinjenih pesmi v njuni desetletni karieri. Na prvi posluh torej nič bistveno novega, a hkrati album, s katerim Casadyjevi svoje adute predstavita v najbolj dodelani podobi. Še dve nekdanji freak folkerki, ki sta se izmojstrili v pisanju odličnih skladb.
-
Holden: The Inheritors
Elektronski producent James Holden je v preteklosti zelo dobro prikrival svoj britanski izvor. Nezapleteni, plesni ritmi so ga prej kot v otoško elektronsko podtalje postavljali v krog detroitskih techno naslednikov, njegove specifične estetike pa se je zahotelo tudi zvezdnikom tipa Depeche Mode, Madonna in Massive Attack, ki so ga angažirali za remiksanje. Sedaj je s svojim drugim dolgometražcem, ki so ga nekateri mediji upravičeno že uvrstili med najresnejše favorite za elektronski album leta, stvari postavil na svoje mesto. V imaginaren prostor, poln odmevov prelomnih trenutkov britanske elektronike, duha aktualnega časa, brezkompromisne zvočne zvedavosti in prekaljenega avtorstva. Atraktivno in poučno!
-
The Orb featuring Lee Scratch Perry: More Tales from the Orbservatory
Sodelovanje britanskih elektronskih težkokategornikov iz skupine The Orb in producentske reggae/dub legende Leeja Scratcha Perrya je obrodilo bogate sadove. Najprej je lani luč sveta ugledal album, s katerim je trojec na skupni imenovalec mojstrsko postavil prepoznaven ambientalni house in Scratchevo reggae »rapanje«. Letos pa smo dobili še zvočno zanimivejše in bolj razgibano nadaljevanje, ki stavi predvsem na (elektronsko) dubovsko niansiranje in širjenje prostora. Potem ko se je že zdelo, da oba, skupina The Orb in Perry, zadnja leta – sicer povsem upravičeno – unovčujeta staro slavo, njuno sodelovanje sedaj potrjuje, da v obeh še vedno tli veliko ustvarjalnosti. Lepa napoved za jutrišnji nastop Alexa Patersona, polovice zasedbe The Orb, na letošnji Sajeti!
-
AlunaGeorge: Body Music
Po turbulentnem obdobju dubstepa in bass glasbe, ki sta v zadnjih nekaj letih osvojila tudi mainstream, se v Veliki Britaniji očitno počasi rojeva nova struja kreativcev, zagledanih (predvsem) v pop produkcijo pred vzponom majavih basov in njihovih raznoterih derivatov. Prejšnji mesec je vrh britanske pop lestvice s prvencem osvojil dvojec Disclosure. Sodeč po hajpu prvih singlov pa je na dobri poti tja tudi dvojec AlunaGeorge s svojim prvim albumom.
-
Bosnian Rainbows: Bosnian Rainbows
Če vas je konec minulega leta užalostila novica o razpadu Mars Volte, potem preverite prvenec nove zasedbe Omarja Rodrígueza-Lópeza in Deantonija Parksa. Glasba Bosnian Rainbows po zaslugi pevke Teri Gender Bender res dobi gotski prizvok, pa tudi skladbe zaživijo v precej bolj popoidni obliki, toda López in Parks tudi v tej krajši embalaži v najlepši luči pokažeta vse svoje punk-prog-rockovsko mojstrstvo, ki ga s subtilnimi sintetičnimi linijami izvrstno zaokroži še klaviaturist Nicci Kasper. Da, tudi nova zasedba navdih črpa v polpretekli zgodovini, najraje v času new/no wava ter psihedeličnega in post-rocka, toda hkrati se Bosnian Rainbows v raziskovanju preteklosti slišijo bolj sveže kot večina rockovskega podmladka.
-
Matias Aguayo: The Visitor
V Čilu rojen in v Berlinu klubsko izobražen producent je s tretjim dolgometražcem ponudil logično nadgradnjo neulovljivega izraza, ki se na eni strani spogleduje s technom in housom, na drugi pa z vokalnimi ekshibicijami tudi v popu. Aguayo sicer res ni klasično izpopolnjen pevec, toda potem ko je pred tremi leti glas posodil zasedbi Battles, ga je v tej vlogi spoznala tudi širše občinstvo. Eksotični, igrivi vokali močno zaznamujejo tudi novo ploščo, na kateri je mojstrsko združil karnevalskost svojih razvpitih latinskoameriških uličnih partijev in zahodnjaških razgibanih plesnih ritmov, ki jih je ukrojil s pomočjo kolegov s svoje vse bolj cenjene založbe Cómeme. Techno za sladokusce in pop za avanturiste na enem letošnjih najzanimivejših albumov.
-
Floorplan: Paradise
Prvi dolgometražec, ki ga je Robert Hood, eden osrednjih predstavnikov detroitskega drugega techno vala, pravkar objavil pod psevdonimom Floorplan, bo konec leta kljub starošolski premisi bržkone pristal v druščini najboljših plesnih albumov. Hood z njim sicer ne odkriva tople vode in je vsled spogledovanja z vplivi, ki segajo v zgodnje obdobje disca in housa, celo precej nostalgičen, toda v kirurško ukrojenih nafankiranih gruvih je preprosto preveč izmojstren, da bi ploščo lahko spregledali. Najboljši je takrat, ko se loti svojega prepoznavnega »Underground Resistance« techno minimalizma, izvrstno pa se znajde tudi v bolj čustvenih, soulovsko obarvanih repeticijah in z dubovskim odmevom začinjenem technu na sledi Basic Channela. Techno z dušo!
-
Black Sabbath: 13
Številnim ponovnim združitvam legendarnih zasedb v zadnjih letih je naposled sledila še tista, ki so jo najbolj goreče pričakovali privrženci težkih kitarskih rifov. Z devetnajstim albumom in (skoraj) v prvotni postavi so se v začetku junija na sceno vrnili očetje heavy metala, skupina Black Sabbath, in že prvi teden osvojili vrhove britanskih in ameriških (pop!) čartov.
