Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    5. 7. 2013  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    The Flaming Lips: The Terror

    Cenjeni ameriški rockovski eklektiki se niti s trinajsto ploščo ne oddaljujejo od svojega – ustvarjanju razpoloženja namenjenega – zvočnega raziskovanja. To je tokrat ujeto nekje med postrockovsko melanholičnostjo in (hrupno) pop sanjavostjo, znajde pa se tudi na psihedeličnem terenu, ki so ga pred desetletji preorali Pink Floyd in krautrockerji. No, kvintet njihove nauke mojstrsko prevede v sedanji čas, hkrati pa se ukvarja še z brezčasnimi temami, kot so ljubezen, življenje, minljivost, nič ... Krhka, eterična atmosfera in spogledovanje s patosom sta na prvi posluh res razlog za skrb, toda zasedba se ju loti dovolj poglobljeno, da bo album všeč tudi oziroma predvsem tistim, ki so se zaradi aktualnih »emo« trendov preusmerili na veseljaško glasbo.

  • Goran Kompoš

    28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Ceramic Dog: Your Turn

    Čeprav Marc Ribot za Ceramic Dog pravi, da gre za njegov prvi rockovski bend po srednji šoli, je že prvenec te skupine pred petimi leti dokazal, da si newyorški kitarski genialec rock (k sreči) razlaga podobno ohlapno kot druge izraze, s katerimi že dvajset let navdušuje privržence drznih muzik. Pravzaprav se zdi, da je Ceramic Dog za Ribota nekaj podobnega kot zasedba Tomahawk za Mika Pattona, torej bend, v katerem s svojima (zvezdniškima) somišljenikoma predvsem uživa v skupnem muziciranju. Z drugim albumom se trojec predstavi še z drznejšo podobo, polno rockovske ostrine, avant-(free)jazzovske dekonstrukcije in kakopak nepogrešljivega »party-intelektualnega« sarkazma, da ga kdo vendarle ne bi jemal preresno. Pa čeprav ga je treba jemati zelo resno.

  • Goran Kompoš

    21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Jon Hopkins: Immunity

    Britanski elektronski posebnež sodi v kategorijo producentov, ki so bolj kot zaradi svojih plošč znani zaradi zanimivih sodelovanj. Med Hopkinsovimi sodelavci najdemo take velikane, kot so Brian Eno, David Holmes in zasedba Coldplay, pokasiral pa je tudi cenjeno nominacijo za najboljši soundtrack (Monsters). Ker se mu ni treba več dokazovati, to pomeni, da si na solističnih ploščah lahko pusti veliko maneverskega prostora, in točno to je storil tudi pri četrtem dolgometražcu, ki ponuja kontrasten izbor eskapističnega ambienta in opojne techno repeticije. Formula na prvi posluh res močno spomni na početje skupine The Field, toda Hopkins ji vcepi dovolj lastnega značaja, da se plošča Immunity znajde med letošnjimi zanimivejšimi elektronskimi dosežki.

  • Goran Kompoš

    21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Disclosure: Settle

    Če hočeš biti na tekočem z novostmi in razvojem elektronske plesne glasbe, potem moraš (vsaj) eno uho imeti vedno usmerjeno v Veliko Britanijo. Toliko prelomnic, kot so jih otoški elektronski producenti zabeležili od konca osemdesetih let, ko so posvojili chicaški house, detroitski techno in newyorški electro/hip-hop, ni bilo opaziti nikjer drugje.

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Dogodki

    Elektrificirani center

    Elektronska glasba v Ljubljani v zadnjih letih le izjemoma pokuka iz klubov, ki oživijo šele v poznih nočnih urah. Redka izjema je dogajanje pred Bikofejem, kjer dober obisk potrjuje, da so številni clubberji polno operativni že pred polnočjo, hkrati pa tam stik s tovrstno glasbo najde tudi občinstvo, ki se klubskim ponočevanjem sicer izogiba.

  • Goran Kompoš

    14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Wiley: The Ascent

    Osem albumov, ki so Wileyja povzdignili med najprepoznavnejše grimerje, je bilo očitno dovolj, da si je britanski raper dovolil posneti album, s katerim odkrito naskakuje pop charte. Tik pod vrhom britanskih se je sicer pojavil že pred leti, toda kljub izvrstnemu singlu Wearing My Rolex je šlo takrat bolj za naključje kot za resno mainstreamovsko namero. Ta scenarij je Wiley lani ponovil s skladbo Heatwave, ki je pristala celo na prvem mestu britanskih pop lestvic, to pa je očitno botrovalo odločitvi, da s številnimi gostujočimi emsiji z obeh strani Atlantika zdaj unovči svoje desetletne izkušnje. S tem ni nič narobe, a zdi se, da se je s preračunljivostjo izgubil tisti apil, ki ga je pripeljal na lestvice ...

  • Goran Kompoš  |  foto: Aleš Rosa

    14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Dogodki

    Neponovljivi „shoegazerji“

    Januarja nas je razveselil nepričakovan izid nove plošče My Bloody Valentine (v nadaljevanju MBV), potem pa je veselje eksponentno naraščalo še nekaj mesecev. V Kinu Šiška so namreč napovedali, da bo kultna irska zasedba, ki je medtem odšla na turnejo, nastopila tudi v Ljubljani.

  • Goran Kompoš

    7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Tricky: False Idols

    Petnajst let fenovskih moledovanj, naj se vrne na začetek, je bilo očitno dovolj, da se je britanski glasbeni ekscentrik odločil nadaljevati nekje tam, kjer se je znašel s čislanim prvencem. To pa ima prednosti in slabosti. Novega albuma bodo nedvomno veseli feni, ki ne morejo pozabiti bristolskega zlatega downtempo obdobja, katerega ključni steber je bil z inovativnim, avanturističnim križanjem hiphopa, elektronike in rocka prav Tricky. Vendarle pa ta estetika po dvajsetih letih pač nima več tistega magičnega naboja, ki je samosvojega eklektika izstrelil med najizvirnejše sodobnike. Tricky gravitacijo let sicer poskusi zaobiti s posodobljenimi beati, toda kljub temu se zdi, da je False Idols predvsem plošča za stare fene.

  • Goran Kompoš

    31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Scout Niblett: It’s up to Emma

    Britanska pesnica, pevka in multiinstrumentalistka Scout Niblett po petih albumih in dvanajstih letih kariere ne kaže nobenih znakov iztrošenosti. Čeprav se je z občasnimi (ob)žanrskimi izleti priložnostno oddaljila od svojih izhodišč, je vselej prisegala na minimalistično kombinacijo glasu, kitare in bobnov, in nič drugače ni z novo ploščo, ki v spomin prikliče PJ Harvey v njenem surovejšem obdobju. Tudi Niblettova zna biti sporočilno večplastna, jezna, razočarana, dramatična in intimna, It’s up to Emma pa je verjetno njena najbolj osebna plošča doslej. Nobenega kompliciranja, le devet skladb, s katerimi avtorica svoje (tokrat precej trpke) življenjske izkušnje pretopi v glasbo, ki kljub indie-folk-rockovski podobi bolj kot na trende stavi na izročila punk rocka.

  • Goran Kompoš

    31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Daft Punk: Random Access Memories

    Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo najbrž ne bosta kmalu snela robotskih čelad, pod katerima se skrivata v javnosti. Deloma iz istih razlogov, zaradi katerih sta si čeladi sploh nadela, zaradi varovanja zasebnosti in napihovanja razvpitosti, pa tudi zato, da ju po izidu njunega novega, četrtega studijskega albuma po glavi ne bi lopnil kakšen fen, ki je z njima rasel skozi vse njune pop-plesne (r)evolucije.

  • Goran Kompoš  |  foto: Jože Svetličič

    31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Dogodki

    Izvrstnost za sladokusce

    Zaključek 18. festivala Jazz Cerkno je tudi tokrat sovpadel s finalno tekmo Lige prvakov, toda v nasprotju z lani, ko so organizatorji za nekaj ur prekinili glasbeni program in tekmo predvajali na velikem platnu, je nogometno navijanje letos odmevalo le iz sosednjih lokalov. Morda je to komu res prekrižalo načrte, a sodeč po polnem prizorišču koncertnega dogajanja je večina privržencev jazza in nogometa kljub mrzlemu in deževnemu vremenu prednost tokrat raje dala glasbi.

  • Goran Kompoš

    24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    !!!: Thr!!!er

    Kalifornijski plesni postpunkerji so se po izidu prvenca leta 2001 znašli v središču elektronsko-rockovskega plesnega rivajvla, potem pa naslednja leta (včasih neupravičeno) ostajali v senci skupine LCD Soundsystem. Na vseh albumih so se sicer pojavljale dodelane in ravno dovolj zvedave skladbe, da je !!! ohranil zanimanje privržencev indie-pop-plesne glasne, toda hkrati je bilo iz plošče v ploščo manj sledi tiste svežine, ki je zasedbo na sceno izstrelila pred desetimi leti. Kot kaže, bi peti studijski dolgometražec utegnil začeti novo poglavje !!!. Ne le zato, ker so se Murphy in njegovi upokojili, pač pa zato, ker plošča Thr!!!er v samosvojem spoju funky elektronske in rockovske glasbe spomni na trenutek, ko se nam je zasedba !!! prikupila.

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Dogodki

    Koncert za rockovske učbenike

    Koncert čikaškega trojca Shellac je na površju videti kot običajen rockovski koncert, toda hkrati je mnogo več kot le koncert. Je dogodek, za katerega veš, da ga boš preživel v družbi glasbenih entuziastov, ali še raje, da tam ne bo občinstva, ki na koncerte hodi zaradi medijske razvpitosti benda. Legendarni producent in kitarist Steve Albini, ki je plošče med drugim pomagal snemati takim rockovskim velikanom, kot so Nirvana, PJ Harvey, The Stooges in Pixies, se s svojima kolegoma, basistom Bobom Westonom in bobnarjem Toddom Trainerjem, v medijih, preveč vpetih v kolesje glasbene industrije, namreč praktično ne pojavlja.

  • Goran Kompoš

    17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Kultura

    Steve Albini: »Slediti navdihu kot prašič tartufom.«

    Težko bi našli producenta, ki je podobo rockovske glasbe zadnjih tridesetih let zaznamoval bolj kot Steve Albini, pa čeprav sam vztraja, da je njegovo delo v lastnem studiu Electrical Audio povsem tehnične narave. Vztraja tudi, da je tam le zato, da zabeleži zvok bendov, in ne zato, da bi jim nespoštljivo solil pamet. Z njim so plošče snemali taki velikani, kot so Nirvana, The Stooges, PJ Harvey, Pixies in Godspeed You! Black Emperor, sam pa se je že v osemdesetih proslavil s svojo kultno postpunkovsko zasedbo Big Black. Je glasen kritik založniških velikank in ustroja glasbene industrije, besede pa udejanja tudi z odpovedovanjem standardnim producentskim provizijam. Tej strogi etiki zadnjih dvajset let sledi s kultno minimalistično-rock zasedbo Shellac, v kateri mu družbo delata še basist Bob Weston in bobnar Todd Trainer. Čeprav se izogibajo spletkam glasbene industrije, jih redno srečujemo na največjih neodvisnih festivalih, zdaj pa se po petih letih spet vračajo v Ljubljano.

  • Goran Kompoš

    17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Phoenix: Bankrupt!

    Potem ko so se indie-sintpop-rockerji iz skupine Phoenix po prejšnjem albumu (končno) znašli v mainstreamu in na odrih največjih festivalov, so za svojo naslednjo ploščo napovedali bolj eksperimentalen odklon. No, verjetno je bilo dolgoletnim fenom tudi brez jasnovidca jasno, da teh napovedi ne gre jemati preresno. Njihov izraz je iz albuma v album sicer nekoliko drugačen, a hkrati ves čas ohranja prepoznavnost, ki navdih najraje išče v sintpopu iz osemdesetih let. In nič drugače ni – na veselje fenov – niti s petim albumom. V primerjavi s predhodnikom je na njem manj eksplicitno hitovskega materiala, toda hkrati je zaokrožen v bolj koherentno celostno podobo – tako, ki je Phoenix povzdignila med največje francoske izvozne glasbene artikle.

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Dogodki

    Nova festivalska strategija

    Potem ko je obiskanost Druge godbe, sicer še vedno enega bolj priljubljenih domačih festivalov, v zadnjih letih začela upadati, so se organizatorji ob njeni 29. ponovitvi odločili za novo, drugačno strategijo. Deset koncertov in še enkrat toliko spremljajočih dogodkov so strnili v neprekinjen 29-urni maraton na več ljubljanskih lokacijah, v Križankah, na Metelkovi, v Kinu Šiška, Cankarjevem domu in v še nekaterih bolj eksotičnih koncertnih prostorih, ter vse skupaj ponudili za enotno vstopnico, ki ni presegala cene enega samega povprečnega pop koncerta.

  • Goran Kompoš

    10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča

    Carla Bruni: Little French Songs

    Prvi album po njenem prenehanju funkcije prve dame Francije za Brunijevo ne prinaša nič bistveno novega. Še vedno je razpoložena zelo šansonjersko, največja novost je pravzaprav le ta, da se v enem od besedil loti svojega moža Nicolasa Sarkozyja in njegovega naslednika Françoisa Hollanda, a to naredi igrivo, zbadljivo, brez kakšnih političnih ambicij. Aranžmajsko plošča naredi še večji korak v preteklost, kar pa ne moti, nenazadnje so najlepši šansoni nastali pred pol stoletja in več, v času, ki za Brunijevo očitno ostaja ključen navdih. S svojimi šansoni se sicer verjetno ne bo znašla med klasikami, bo pa tudi nov album nedvomno po okusu ljubiteljev zrelega in lahkotnega francoskega popa. Nobenih pretenzij in domišljavosti – »majhne francoske pesmice« pač.

  • Goran Kompoš

    10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča

    Rokia Traoré: Beautiful Africa

    Mali v zadnjih letih in desetletjih velja za afriško glasbeno velesilo. Bogato zapuščino tamkajšnjih muzik v bolj tradicionalnih in pop podobah po svetu širijo (in so širili) zvezdniki kova Ali Farka Touré, Toumani Diabaté, tuareška skupina Tinariwen, Salif Keita, Amadou & Mariam, Oumou Sangaré in zadnjih petnajst let tudi Rokia Traoré.

  • Goran Kompoš

    26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

    Yeah Yeah Yeahs: Mosquito

    Newyorški trio se je s prvencem čez noč zavihtel med najpomembnejše predstavnike indie rocka v novem tisočletju. Da se tam ni znašel po naključju, je potem potrdil tudi z naslednjima, pri kritikih in fenih toplo sprejetima ploščama. Danes, na četrtem albumu – po vseh transformacijah indie rocka v minulem desetletju – njegov izraz sicer ni več tako svež, toda hkrati je Yeah Yeah Yeahs zrasel v bend, ki zna preprosto pisati dobre skladbe. Po sintetičnem predhodniku bo novi album ponovno pisan na posluh fenov surovejše, kitarske podobe, skupaj z njimi pa bodo zadovolj(e)ni tudi tisti, ki cenijo trojčevo žanrsko neobremenjenost. Zaradi tega res trpi celovita podoba, toda najboljše skladbe lahko mirno uvrstimo med najlepše dosežke zasedbe.

  • Goran Kompoš

    19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Plošča

    Litošt: Litošt

    Mladi domači trio Litošt s prvencem dokazuje, da žanrske ločnice ne igrajo več pomembne vloge. Trije glasbeniki, primarno delujoči na jazzovski in impro sceni, so akustične inštrumente zamenjali za elektroniko in se premišljeno lotili glasbe, ki bi ji sorodna izhodišča lahko našli celo v čislanem britanskem IDM-u iz devetdesetih let in v sodobnejših bass muzikah. No, kljub mojstrskim elektronskim strategijam, Litošt ostane zvest logiki benda. Takega, ki ne skriva svojega jazzovskega/fusion izvora, pač pa ga spretno izkoristi za oblikovanje samosvojega in skozi prizmo domače glasbene ponudbe (kljub retro predznaku) zelo svežega izraza na stičišču elektronike, jazza in krautrocka. Še ena izvrstna pridobitev za domačo sceno!

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Dogodki

    Lesketava glasba iz teme

    Nedeljski koncert malijskega dvojca Amadou & Mariam in njune spremljevalne zasedbe v Cankarjevem domu je bil poseben dogodek. Ne le zato, ker smo obiskovalci pred prihodom dobili obsežna priporočila, kako naj se oblečemo in (ne)odišavimo, pač pa tudi zato, ker dvojec zadnja leta sodi med najbolj priljubljene afriške glasbenike, ki jih sicer srečujemo na precej večjih, tudi stadionskih koncertih. Odre Cankarjevega doma je sicer tudi v preteklosti že napolnilo mnogo zvezdnikov svetovnih godb, tokrat pa so izbiri prizorišča botrovale tudi tehnične zahteve, saj sta Malijca nastopila v okviru projekta Eclipse, vrste koncertov v popolni temi.

  • Goran Kompoš

    12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Daughter: If You Leave

    Londonski trojec je veliko pozornost britanskih medijev pritegnil še pred izidom debija, koncertne dvorane, kjer se je večkrat znašel ob eminentnih ustvarjalcih, pa so vse bolj polnili tudi številni privrženci. Lep odgovor na to, kaj je botrovalo tej izpostavljenosti, sedaj ponuja dolgometražec, ki ponudi še bolj izpiljeno podobo sanjavega folk popa. To pa ima svoje prednosti in slabosti. Glasba je po novem nedvomno še prijaznejša do širšega občinstva, toda hkrati se je v pretirano epskih in priložnostno preveč izumetničenih aranžmajih (novih skladb) izgubilo precej tiste intimnosti, ki je krasila nekatere zgodnejše posnetke. No, kljub temu odmiku je zasedba ohranila prepoznaven značaj, ki njen izraz uvršča med zanimivejše sodobne muzike.

  • Goran Kompoš

    12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Devendra Banhart: Mala

    Osmo studijsko ploščo nekdanjega »frik folkerja« Devendre Banharta lahko brez zadržkov postavimo v družbo albumov, ki vam znajo v vsakem trenutku polepšati dan. Ima tisto vse redkejšo sposobnost, da vas hipoma potegne v svoj svet, v katerem ni prostora za vsakodnevne skrbi in vso nepotrebno navlako, s katero smo si ljudje zapletli življenje. Izriše svet preprostih, najiskrenejših, prvinskih občutkov in hotenj, brez katerih bi bilo življenje precej dolgočasno.

  • Goran Kompoš

    5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    The Strokes: Comedown Machine

    Če peto ploščo newyorških garažnih rockerjev in postpunkerjev razumemo kot provokacijo za fene, ki še vedno pričakujejo ponovitev njihovega izjemnega prvenca, potem jo na neki sprevrženi način lahko sprejmemo z naklonjenostjo. Toda resnici na ljubo si je težko predstavljati, da bodo sedaj, ko so izpolnili pogodbo z založbo RCA, v enaki obliki nadaljevali tudi v bodoče. Ker se izogibajo medijev, ni znano, v kakšnem razpoloženju je nastajal Comedown Machine, a sodeč po skladbah, ki na eni strani silijo v smer sintpopa in na drugi v tisto fenom ljubšo garažnorockovsko, se znotraj benda pojavljata vsaj dve struji. No, na albumu so kljub medli celostni podobi tudi skladbe, kakršne znajo napisati le The Strokes. Morda pa jih še ne kaže odpisati.

  • Goran Kompoš

    29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Plošča

    Kate Nash: Girl Talk

    Potem ko je Nasheva po objavi prvenca pred petimi leti prejela nagrado BRIT za najboljšo glasbenico in postala ljubljenka britanskih medijev, je z naslednjo ploščo uspešno indie-folk-pop formulo predrugačila v bolj rockovsko podobo. To še stopnjuje s tretjo ploščo, s katero se uporniško poslavlja od velikih založb. Rezultat je trša, bolj brezkompromisna garažnorockovska in punkovsko ostra glasba z ostrejšimi girl-power besedili, ki pa s svojo (pop) spevnostjo vendarle ne bodo prevelik šok za fene. Sploh tiste, ki odraščajo skupaj z Nashevo, nekoliko starejši otroci pa bomo verjetno še vedno raje posegali po njenem zgodnejšem materialu. Otroška naivnost je včasih zrelejša od mladostniškega uporništva.

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Dogodki

    Nostalgija in brezčasnost

    Ko je Peter Hook pred tremi leti napovedal, da je v zasedbi The Light zbral mlade glasbenike, s katerimi bo preigraval glasbo svojega nekdanjega benda Joy Division, so se nanj vsuli običajni očitki, da to počne le zaradi denarja. Lahko le provokativno ugibamo, koliko koncertov zvezdniških glasbenikov bi videli na domačih odrih, če bi vsi sledili bolj plemenitim vzgibom. Najbrž ne veliko ... Zato se zdijo tehtnejši pomisleki, ali ne bi bilo nemara tako legendarnega, ikoničnega benda, kot je Joy Division, bolje pustiti nedotaknjenega na piedestalu glasbene zgodovine. A sodeč po fenih, ki navdušeno polnijo koncerte aktualne Hookove turneje, je tudi to zgolj retorično vprašanje.

  • Goran Kompoš

    22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Kultura

    Peter Hook: »Tisto je bil res prav poseben čas«

    Na krilih britanskega punka, ki je konec sedemdesetih let pretresel svetovno glasbeno dogajanje in konservativno družbo, je pot začela tudi danes kultna zasedba Joy Division. Že dve leti pozneje je napisala novo poglavje. Takrat jo je v roke dobil ekscentrični producentski vizionar Martin Hannet in skupaj sta povila eksperimentalno, »arty« punkovsko izpeljanko, ki jo danes poznamo kot postpunk. Le leto pozneje je skupini velike načrte prekrižala tragična usoda. Ali pa neumnost, če vprašate basista Petra Hooka. Dan pred odhodom na prvo ameriško turnejo je karizmatični frontmen in tekstopisec Ian Curtis, ki je trpel za epilepsijo in depresijo, pri nedopolnjenih štiriindvajsetih letih storil samomor, s tem pa se je končala tudi zgodba zasedbe Joy Division.

  • Goran Kompoš

    22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    Mogwai: Les Revenants

    Z atmosferično, hkrati zadržano in dramatično glasbo so škotski postrockerji tako rekoč idealen bend za ustvarjanje filmske glasbe. Pred sedmimi leti so glasbo za Zidanov portret povsem podredili filmu, njihov tretji soundtrack za francosko televizijsko serijo o postapokaliptičnih zombijih, pa si zlahka predstavljamo kot samostojen album. V prevodu to pomeni zimsko temačen, melanholičen, zlovešč postrock, in čeprav se ga tudi po osemnajstih letih ne trudijo reinventirati, jim tega nihče ne zameri. Podobno kot Godspeed You! Black Emperor, imamo tudi Mogwai kljub ponavljanju iste formule v taki podobi najraje. S svojo glasbeno zrelostjo je preprosto večji od trendov – z zombiji ali brez njih.

  • Goran Kompoš

    22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    Autechre: Exai

    Če vam je blizu elektronska glasba, še posebej tista z zvedavega konca, si naredite uslugo in poslušajte novi, enajsti studijski album avantelektronskega dvojca Autechre. Če ste ga seveda po naključju spregledali kljub številnim kritiškim in fenovskim hvalospevom, ki so se usuli tako rekoč takoj, ko je založba Warp – verjetno tudi pod težo nestrpnosti fenov – ploščo »sprostila« v sprva digitalni dolpoteg.

  • Goran Kompoš

    15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Plošča

    Dido: Girl Who Got Away

    Z raznoterimi nagradami ovenčana britanska pevka s četrtim albumom stopa po poti elektronskega popa, s katerim smo jo v preteklosti že spoznali v navezi z bratovimi elektronskimi zvezdniki iz skupine Faithless. Ker je bil Rollo Armstrong tudi eden od producentov njenega novega albuma, bi njegove korenine še laže našli kar v glasbi, ki sta jo pred desetimi leti ustvarila pod znamko Dusted. Opojen, sanjav, produkcijsko izpiljen downtempo je sicer prej kot ne stvar preteklosti, toda Dido skladbam (sicer skozi precej klišejska besedila) doda dovolj karakterja, da bo plošča ponovno krojila marsikateri pop-chart. To, da ne sledi aktualnim trendom, je pravzaprav prej prednost kot slabost in bržkone bo pevki prinesel še kakšnega novega fena.